Sezonsko delo: Pivo, solata in natakar, ki ju prinese na mizo

Migrantski delavci so nosilni steber sezonskega dela in ključni pri oskrbi s hrano

Ni dvoma, da je hrana ena osrednjih dimenzij človekove eksistence. Kot tudi o tem, da je pandemija zarezala globoko in brez dvoma boleče v to primarno potrebo človeka. Četudi je zadnje desetletje prineslo pomembne premisleke, vznikle iniciative in aktivnosti samooskrbe na terenu, pa tega projekta sodobne družbe v resnici nikoli niso zagnale. Prevladujoč model kmetijstva je pregloboko vpet v kapitalistični ustroj, da bi se odločevalci ukvarjali ali si želeli kakršne druge vizije oskrbe s hrano. Tako so poskusi ostali posameznikom, lokalnim kolektivom, postali so prakse majhnih skupnosti. In to nikakor ni slabo, le dovolj ni.   

Oskrba s hrano in vprašanje sezonskega dela sta evropske države  v tej pomladi 2020 pretresla skupaj z virusom. Trenutno je aktualno vprašanje kmetijstva, kmalu bo na dnevnem redu vprašanje turizma. Danes se pogovarjamo o tem, kdo in kdaj bo (da bo pravočasno) pobral hmelj, obral jagode, pobral solato in vrtnine, jutri se bomo pogovarjali o tem, kdo in kdaj bo (da bo turistična sezona kolikor toliko »rešena«) prinesel krožnik hrane na mizo obmorske restavracije, počistil plaže, sprejemal goste v kampih in čistil njihove apartmaje.  

Nesporno dejstvo je, da so migrantski delavci ključni za opravljanje sezonskega dela. So tisti, ki ga držijo pri življenju, pa najsi gre za oskrbo s hrano, zimsko smučarsko sezono ali poletni množični naskok na morje.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. In je prvovrstno vprašanje delavskih pravic, predvsem plačila in delovnih pogojev, če izpostavimo samo dve najbolj kritični točki, ki se ju rado na veliko spregleda.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. (Gorišnica, 2020, foto: arhiv avtoric)

V turizmu smo že v zadnjih nekaj sezonah spoznali modele izkoristiti-tujo-delovno-silo in jo po sezoni pospraviti do naslednje epizode. Kar se je pokazalo kot problem hmelja, utegne biti še večji problem v turizmu. Natakarice, receptorke, kuharice, čistilke, vzdrževalci, šoferji, čistilci … armada delavcev, ki bo stregla ljudem z razrahljanimi živci na dopustu po korona krizi.  Sezonci, ki so bojda lahko srečni, da imajo delo (slišimo pogosto ljudski glas, a v resnici gre za glas izkoriščevalskih politik, ki delavca reducirajo na nujno zlo oziroma najmanjši možen strošek), zato se ni treba ravno pretegniti zanje. Saj bodo šli takoj po sezoni. V premoru do naslednje pa delavske pravice oziroma krivice prejšnje sezone niso več tako v nebo vpijoče.

Ciklične migracije, ki se iz leta v leto dogajajo glede na sezonske potrebe kmetijstva, so za evropske ekonomije izjemno pomembne. Nikakor ne gre za nek marginalen, zanemarljiv del ekonomij. Dejstvo je, da je migrantsko delo stalnica sezonskega dela in ključno pri oskrbi s hrano. Viden pojav takih transnacionalnih migracij delavcev iz vzhoda, ki se napotijo proti poljem zahodnih držav, so številni organizirani prevozi romunskih, ukrajinskih in bolgarskih delavcev; številni kombiji, ki jih srečujemo na avtocesti proti Italiji so stalnica sezonskih nomadov na poti v sadovnjake in polja v severno Italijo.

Nekaj teh sezonskih delavcev iz tujine prihaja že leta tudi v Slovenijo. Najbrž še več jih iz Slovenije odhaja na polja in sadovnjake v Avstrijo in Italijo, sezonsko ali najpogosteje kot dnevni migrantski delavci, ki obirajo jagode, ribez, jabolka itd.

In kaj pravi slovenska država na sezonske delavce, v kontekstu 2020-korone-krize? Odloči, da je treba podaljšati časovno omejitev. Namesto doslej veljavnih 120 dni na leto je mogoče sezonsko delo opravljati vse do konca 2020. In to je vse. Nič o pravicah. Nič o izboljšanju položaja, ker bodo delavci dalj časa v sektorjih, ki so znani pod oznako »treh D-jev«. Nič v tej smeri. Le da: sezonske delavce bom mogoče neomejeno do konca leta držati na minimalnih standardih oziroma brez varstva delavskih pravic. In do konca leta se jih tudi bo. Ker se ne konča s koncem turistične sezone v septembru. Takrat nastopijo še trgatve na drugem koncu države in razcvet smučarske sezone še kakšen mesec kasneje. Leto se bo zaključilo, izredni pogoji pa nadaljevali. Četudi je priložnost po-koronskega premika očitna, se država ne namerava ukvarjati s pravicami sezoncev. Skrbi jo produktivnost kmetijstva, skrbijo jo dobički.

In kaj pravijo delodajalci na sezonske delavce? Da jih nujno rabijo, da bodo ostali brez opravljenega dela in da bo trpel dobiček. Aha, zakaj že? Je model instant izkoriščanja zadnjih let edini, ki ga znajo peljati? Resda še vedno deluje, a vse bolj omejeno in čedalje manj zanesljivo bo mogoče staviti na karto, da so vedno na voljo poceni tuji delavci.

Treba je – in to tako hitro kot je treba obrati hmelj ali prinesti pašto gostu, preden se ta pohladi – spremeniti odnos do sezonskega dela. Država in delodajalci. Ker so migranti v številnih sektorjih veljali za klasične sezonske delavce, je počasi a sistematično, prihajalo do sprejemljivosti nižanja delavskih pravic. Jasno, da smo vsi na slabšem.

Rešitve seveda gredo v smer preprostih ukrepov – zlasti dostojno plačilo je visoko na seznamu (pobude k temu se seveda že pojavljajo, dober primer je odprto pismo Delavske svetovalnice naslovljeno na Ministrstvo za kmetijstvo). Tako bi najbrž bilo manj težavno najti dovolj delavcev za poletno turistično sezono ali spomladanska poljedelska dela, in predvsem – nekaj dostojnosti bi vsi skupaj ohranili.

Komentirali sta Simona Zavratnik in Špela Perner

Webinar o beguncih na Balkanski poti v času COVID-19

20. aprila 2020 je v organizaciji transform! Europe s sedežem na Dunaju – mreže štiriintridesetih organizacij iz dvaindvajsetih držav, aktivnih na področju politične edukacije in kritične znanstvene analize, potekal webinar z naslovom Refugees in the Balkans and the Covid-19 Epidemic (Begunci in begunke na Balkanu in pandemija Covid-19). Gostji webinarja sta bili Emina Bužinkić (Hrvaška) in Nidžara Ahmetašević (Bosna in Hercegovina), aktivistki mreže Transbalkanska solidarnost, ki imata bogate aktivistične in raziskovalne izkušnje na tem področju.

Dan pred webinarjem se je v begunskem centru Bira v Bihaču, kjer so higienski pogoji že sicer izjemno slabi, premalo je hrane in vode, zgodil dogodek, ki pa v stanju vsesplošne kriminalizacije beguncev in begunk ni nič izjemnega. V Bosni in Hercegovini begunske centre upravlja Mednarodna organizacija za migracije (IOM), nadzor v njih pa izvajajo zasebne varnostne agencije. Dva varnostnika sta pretepla mladoletnika, ker naj bi povzročala preveč hrupa, eden od njiju je nezavesten obležal. Na kraj dogodka je prišla policija, ki pretepenih ni zaščitila oziroma jima nudila pomoči, temveč je nadaljevala z izvajanjem nasilja nad njima.

Begunski center Idomeni, 2016 (foto: Madi Williamson)

Dogodek je simptomatičen za prikaz nasilne narave trenutnih politik na področju begunstva in migracij. Ne le da so ljudje na poti in v begunskih kampih lačni, žejni, da živijo v popolnoma neprimernih pogojih. So tudi dehumanizirani in objekt najrazličnejših nasilnih praks. Podobno se je zgodilo nekaj dni nazaj v kampu Krnjača v Srbiji, ko so predstavniki v begunskem kampu začeli tepsti dečka, potem ko je ta zaprosil za pižamo, čemur so se uprli ostali prebivalci centra. Sledil je prihod policije, ki je nadaljevala z izvajanjem nasilja in nekatere bivajoče odpeljala na neznano lokacijo. Situacija pandemije bo tako nedvomno še potencirala najbolj rigidne postopke in instrumente, ki jih države imajo in v katerih pogosto sodelujejo tudi mednarodne in lokalne organizacije, ki morda nasilja ne izvajajo neposredno, a hkrati tudi ne nudijo zaščite. Seveda se tukaj pojavlja vprašanje, zakaj Mednarodna organizacija za migracije (IOM) ne opozarja na kršitve človekovih pravic in na porast nasilja? IOM, ki je tudi glavni upravitelj kampov v Bosni, bi morala o tem spregovoriti in opozoriti na nepravilnosti, ki se dogajajo. Vendar se zdi, da ravno zaradi financiranja s strani EU, IOM o tem raje ne govori na glas.

Hkrati se dogaja tudi racializacija begunskih teles, prebivalci namreč redno kličejo policijo, da se migranti kljub omejitvam gibanja gibljejo po cestah. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da mnoge nevladne organizacije nimajo več dostopa do begunskih centrov, zato je težje izvajati tako monitoring dogajanja kot tudi nuditi praktično pomoč in podporo. Različne ravni nasilja, degradacije in izključevanja se torej dogajajo v različnih javnih prostorih.

A hkrati se razvijajo tudi različne oblike solidarnostnih praks. Ljudje migrantom v Bosni in Hercegovini, zlasti tistim, ki živijo na cesti in praviloma nimajo mask, le-te pogosto priskrbijo, da lahko gredo v trgovino, lekarno, itn. Del lokalnega prebivalstva pomaga beguncem tudi z nudenjem hrane in zatočišča, saj kot vemo je v Bosni veliko zapuščenih hiš.

Kljub omejitvam gibanja seveda ljudje na poti še vedno potujejo in se gibajo, tudi preko meja nacionalnih držav in nezakoniti ‘pushbacki’ (na primer iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino) se še vedno dogajajo. Težava v Bosni in Hercegovini je tudi, da so organizacije civilne družbe skorajda ‘mrtve’ in da praviloma ni pričakovati njihove konkretne kritike in angažmaja na področju človekovih pravic beguncev in begunk.

Šid, 2017 (arhiv avtoric)

Tudi na Hrvaškem ljudje ne smejo izven meja občin, policijski in varnostni nadzor spominjata na vojno stanje, kar v mnogih prebivalcih obuja travmatične spomine na nedavno vojno. Dogaja se discipliniranje vseh skupin prebivalstva, dejanja solidarnosti niso spodbujana, uradne institucije jih želijo celo ustaviti, tisti, ki pomagajo pa so tudi sami pogosto stigmatizirani in kriminalizirani, razen če gre za organizacijo pomoči v okviru uradnih organizacij. Tovrstne izredne razmere seveda zelo zadevajo osebe na poti  in poglabljajo socialne neenakosti. Izjava mreže Transbalkanska solidarnost s tem v zvezi je dostopna na tej povezavi.

Odgovor na vprašanje, zakaj se za bivanje neprimerni begunski centri ne evakuirajo in zaprejo, je seveda političen, zlasti ko govorimo o prostoru nekdanje Jugoslavije, ki se ga v tovrstnih prizadevanjih v primerjavi z na primer Grčijo praviloma pozablja. Prav tako se na primer v Bosni in Hercegovini izjemno malo govori o otrocih brez spremstva, saj so politični predstavniki tisti, ki podpirajo politiko zaprtih mej, ki je veliko število teh otrok sploh producirala. Prav zato moramo neprestano analizirati same migracijske in mejne politike, ki so tovrstne negotovosti in stiske ne le povzročile, temveč jih še poglabljajo. In hkrati biti pozorni na razliko med humanitarnostjo, ki je seveda potrebna, a ne zadostna, in političnim oziroma aktivističnim delovanjem. Zato moramo razvijati oblike (trans)nacionalne solidarnosti in hkrati biti pozorni na vsakdanja življenja aktivistov in aktivistk, ki se s svojim delovanjem ne le izpostavljajo, temveč ogrožajo tudi lastno zdravje. Zgolj humanitarno delovanje namreč poglablja neenakosti, zato delovanje vlad ne sme postati edini kanal solidarnostnega dela, nujno so potrebne nove oblike solidarnosti.

Celoten webinar je dostopen na naslednji povezavi

Zapisali sta Sanja Cukut Krilić in Anja Zafošnik

Trije D-ji oskrbe s hrano

Se nam obeta sezona brez migrantskih delavcev?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dobrim tednom dni objavilo informacijo, da je delo v kmetijstvu, zlasti kar se tiče obiranja pridelka, ogroženo. Zaradi ‘varovanja javnega zdravja’ in z namenom preprečevanja širjenja epidemije so namreč preklicani postopki prihoda sezonskih delavcev v kmetijstvu, zlasti iz Romunije, tistih torej, od katerih so bili nekateri segmenti kmetijstva v zadnjih letih odvisni. Največ težav trenutno zaznavajo v hmeljarstvu in v dejavnostih obiranja ostalih pridelkov, predvsem jagodičevja in zelenjave. Tako je ministrstvo  pozvalo brezposelne, študente, osebe na čakanju, mlajše upokojence in vse zdrave, ki lahko delajo, da se odzovejo prošnji za opravljanje sezonskih del v kmetijstvu. Po mnenju ministrstva je odziv dober, nekateri naj bi bili pripravljeni delo opravljati celo brezplačno, zato naj ne bi bilo potrebe po tuji delovni sili. A hkrati je ministrstvo poudarilo, da ne bo posegalo v poslovni odnos med delodajalcem in iskalcem zaposlitve, kar se nanaša tudi na višino plačila, z izjemo dejstva, da Zakon o kmetijstvu določa zakonski minimum plačila za delo pri sezonskih opravilih. Za leta 2018 uvedeno ‘začasno in občasno delo v kmetijstvu’ namreč ne veljajo predpisi delovnega prava, delavci torej nimajo varstva delovnega razmerja in pravic, ki iz tega varstva izhajajo. Če ga je bilo do sedaj mogoče opravljati do 120 dni v letu, so najnovejši krizni ukrepi to omejitev odpravili, saj ga bo mogoče opravljati neomejeno vse do konca leta 2020.

Oglas ponudnika dela v hmeljarskih nasadih na enem od študentskih servisov (foto: osebni arhiv avtoric)

Je situacija ‘korona-krize’ drugačna? Bodo težka, fizično naporna ter hkrati podplačana dela v kmetijstvu res opravljali državljani in državljanke Slovenije? Trditev  Migranti/tujci opravljajo dela, ki jih domače prebivalstvo ne želi opravljati, je postala skorajda stalnica javnomnenjskih raziskav, ki preverjajo stališča prebivalcev o migrantih/migrantkah, tujih delavcih/delavkah. A  kot nas opozarjajo študije migracij in trga dela: ne gre le za to, da domači delavci v posameznih sektorjih niso na voljo oziroma določenih del ne želijo opravljati. Bodimo natančni: delavci in delavke na domačem trgu dela v splošnem niso na voljo za opravljanje del pod točno določenimi (obstoječimi) pogoji –  za dela, ki so podplačana in spadajo v segment t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult jobs) in kjer so pod vprašajem pogosto kar številni elementi spoštovanja delovno-pravne zakonodaje. In delo v kmetijstvu je zagotovo takšen primer. Poleg denimo v slovenskem prostoru dosti bolj izpostavljenih kršitev v gradbeništvu. Ali ni torej pogosto tudi v interesu delodajalcev, da rekrutirajo poceni delovno silo, ki je pripravljena opravljati delo v takšnih pogojih, namesto da bi delovali v smeri izboljšanja delovnih pogojev in zviševanja plač(il), pa naj delo opravlja t.i. domače prebivalstvo ali pa migranti/migrantke? Slovenija ni izjema pri zanašanju na sezonsko delo tujih delavcev v kmetijstvu, kar velja tako v evropskem kot globalnem merilu. Podoben je tudi govor njenih političnih predstavnikov, češ naj pomagajo nacionalnemu kmetijstvu. Tudi predstavniki britanske vlade in kmetijske industrije so nezaposlene osebe in študente v Združenem kraljestvu naprosili, naj zaradi ukrepov, povezanih s pandemijo, zaradi katerih migrantska delovna sila v državo ne bo mogla priti, pomagajo obirati pridelke v kmetijstvu. A glede na zadnje novice število za tovrstno delo pripravljenih ‘domačih’ delavcev ne bo dovolj visoko. Tako se že pripravljajo poleti, ki bodo sezonske delavce v kmetijstvu pripeljali iz Romunije.

Tudi Nemčija je po začetnem restriktivnem pristopu ubrala tovrstno strategijo. Le nekaj dni nazaj je trinajst čarterskih poletov iz Romunije kljub vsem ukrepom, ki so bili uvedeni za preprečevanje širjenja virusa, poletelo proti Nemčiji, kjer bodo delavci opravljali sezonska dela v kmetijstvu. Nemčija je namreč omejitve na mejah v začetku aprila sprostila na primer za sezonske delavce v kmetijstvu, ki naj bi jih po nekaterih ocenah potrebovali okoli 80.000.  

Pa tu ne gre le za zavedanje Nemčije, da tovrstne delavce potrebuje. Romunska vlada je v začetku aprila sprejela ukrep, s katerim so iz prepovedi komercialnih letov v žarišča virusa izključeni leti, ki bodo prevažali sezonske delavce. Morda še bolj presenetljiva pa je napoved za Italijo, da bo to pomlad samo v regijo Veneto prišlo 15.000 sezonskih delavcev iz Romunije, ki bodo obirali sadje in zelenjavo, prav tako dekret, ki bo omogočil ‘uvoz’ sezonskih delavcev pripravlja Španija.

A seveda prihod sezonskih delavcev na zahod ne bo tako neproblematičen, saj je nerealno pričakovati, da bodo visoko število delavcev, ki jih države Evropske unije potrebujejo, lahko prepeljala letala. Zato so se nekatere zaposlitvene agencije že obrnile na migrante, ki že živijo v kateri od držav Evropske unije.

Jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela (migrantov in migrantk op.a., foto: osebni arhiv avtoric)

Diskurz, da nacionalne ekonomije migrantsko delovno silo potrebujejo in da moramo zato olajšati pogoje za prihod in prebivanje zanje ‘koristnih’ skupin migrantov in migrantk, je seveda problematičen na več nivojih. Potreba po delovni sili tudi ni razlog za manj restriktivne migracijske politike, ki bodo omogočale prihod (zgolj) točno določenih skupin migrantov in migrantk. In migrantov in migrantk ne moremo razvrščati na manj in bolj zaželene glede na veščine in delo, ki ga opravljajo. A jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela. Pa ne le to, ali bodo sadje in zelenjava obrani, temveč tudi, ali bodo opremljeni z ustrezno embalažo ter nenazadnje prepeljani na prevzemne točke.

Zato ponovimo opozorilo, da je kmetijstvo ena tistih panog, kjer je izkoriščanja delavcev in delavk ter primerov kršenja delovno pravne zakonodaje največ, delavci pa živijo in delajo skorajda v suženjskih pogojih. Prebivajo v neprimernih in prenatrpanih, včasih tudi nezakonitih namestitvah, na primer v kolibah in šotorih, kjer higienskih režimov in pravil fizične distance in samoizolacije ni mogoče spoštovati, enako velja za opravljanje dela na poljih, kjer ustrezna oprema ni na voljo. Raziskava v ZDA je pokazala, da delavci pri menjavi lokacije dela pogosto potujejo v skupinah, na primer z avtobusi in kombiji in da so pri tem odvisni od pogodbenikov oziroma vodij. V ZDA je po nekaterih ocenah kar dve tretjini delavcev v kmetijstvu nedokumentiranih migrantov, zlasti iz držav Latinske Amerike. Ironično je, da jih je državna administracija razglasila za nujen del nacionalnega gospodarstva, da jim posledično delodajalci izdajajo potrdila, da lahko potujejo na in z delovnega mesta, a jim hkrati grozi deportacija.

V tem kontekstu nekatere italijanske nevladne organizacije vlado pozivajo, naj legalizira bivanje nedokumentiranih migrantov in migrantk in izda dovoljenja za bivanje, da bodo lahko delali na primer v kmetijstvu, kar naj bi zmanjšalo izkoriščevalske prakse in neformalno ekonomijo.

‘Korona kriza’ je le še bolj nazorno pokazala, kako nestabilen in občutljiv je sistem  preskrbe s hrano. To mora voditi tudi k pravičnejšim in bolj dostojanstvenim delovnim pogojem za tiste, od katerih je to, kaj in koliko bomo imeli na naših krožnikih, v veliki meri odvisno.  

Zapisala je Sanja Cukut Krilić

Digital refugees. Transformations of migration routes or how smart phones replaced hand luggage

Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilić

While traditional hallmark of migration was a suitcase, today the luggage of modern migrants consists of a smart phone – it enables them to navigate, to communicate with the family while traversing transnational spaces, look for passable and safe paths, position subversive communication codes transcending the geographical, cultural and political borders, move between visibility and invisibility, and chart new migration maps. An important assumption underlying this book is that in modern societies routes are increasingly becoming primarily digital, which rises a whole spectrum of questions, ranging from the empowerment vs. control of refugees to communication rights and digital inequalities. The digital and spatial routes are undoubtedly uncertain and dangerous, but they are also the spaces of hope, innovative approaches to migration – and of sheer survival.

Changed social circumstances in networked societies have caused an increasing embeddedness of migration into not only spatial but also digital flows determined by technologies, platforms, and networks. Numerous analyses of migrant realities testify of control over their bodies through the use of information and communication technologies. The term digital divide has been coined to describe the social inequalities across gender, generation and class lines in access to such technologies. On the other hand, new technologies raise also questions related to democracy, communication and human rights that are evident in discussions about the autonomy of migration and about the agency of individuals on the move.

Within the complex relation of digitality and migrations, we identify the main protagonist – digital refugee, as well as certain key concepts which help us explain the transformation of migration processes and changes they introduce into modern societies. The thesis about “digital refugees” is explained through the concepts of the strengthening of external borders and selective penetrability of internal ones, vulnerability while on the move and autonomy as a response to border/migration policies. It is not solely smartphones and comprehensive advanced technologies that provide the framework for global mobility. The latter is also defined by the walls enclosing the Wests (be it the external EU border or barbed wires and fences along the border of Slovenia, Hungary, Croatia and some other countries at the Schengen periphery), by violence and persecution of migrating people or, in short, structural criminalization of migrations along the geographical dividing lines between the global centre and peripheries.

The book explores such transformations within contemporary migration movements by focussing on the contradictions embedded in the movement of refugees across borders of nation-states. The dilemma is framed through the examination of the notion of vulnerability that offers changed interpretations of “legitimate” and “illegitimate” refugees; and an analysis of classificatory mechanisms that not only construct individuals as worthy/unworthy of international protection, but also fail to capture the lived realities of individuals on the move. Such selection mechanisms are evident, for example in the gendered notions of refugees, the construction of safe countries and in illegal practices of pushing back individuals into the previous state of entry (the latter is evident from practices observed along the so called Balkan route in 2015) Rather than being exceptional practices, they are at the core of contemporary migration and refugee policies. They are manifested also through public opinion polls that are synchronised with political perceptions of migration as a crisis. Such a notion has come across quite strongly also in in Slovenia where instead of a consistent approach to migration, we have witnessed a sort of a crisis management approach to migrants at our “doorstep”. Reflections of climate change and climate refugees also call for a refined approach to vulnerabilities and responses that pertain to spatial and climate justice as well as to the social participation of individuals that have been displaced due to climate changes.

In view of the fact that increased securitization, restrictiveness and criminalisation of contemporary migration and refugee movements are the main culprits behind increased vulnerabilities and insecurities of people on the move, the authors argue for more solidarity and safe passages through the “gates” of contemporary nation-states. In this way, the notion of violent borders that make such passage impossible for the majority of the world’s population could be challenged and re-examined. Modern societies face two choices: we can demand increased mobility for all and higher solidarity, or we can let us become overwhelmed by wires, walls and electronic tracking systems. When choosing one or the other, we essentially indicate which type of future communities we are creating and whether these are in accord with the long tradition of struggles for equality, solidarity and democracy in Europe. Therefore – more migration for more solidarity.

Source: DIGITALNI BEGUNCI. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček, Fakulteta za družbene vede, Založba FDV in  ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana, 2020.

Digitalni begunci. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček

Digital refugees. Transformations of migration routes or how smart phones replaced hand luggage

Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilić

https://knjigarna.fdv.si/knjige/sociologija/ost-osrednje-socioloske-teme/i_800_digitalni-begunci-transformacije-migracijskih-poti-ali-ko-pametni-telefon-nadomesti-kovcek

Obseg: 172 strani / leto izida: 2020 ISBN: 978-961-235-913-3

Pametni telefon je postal eden od glavnih označevalcev prostorskih kot tudi digitalnih migracijskih poti, ki jih vedno bolj določajo tudi tehnologije, platforme in omrežja. Tovrstne poti postajajo vedno bolj nevarne in negotove in pričajo o strukturni kriminalizaciji in nadzoru oseb na poti, a hkrati odpirajo pomembna vprašanja o avtonomiji in delovalnosti posameznikov in posameznic kot odzivu na vedno bolj omejevalne migracijske in mejne politike. Monografija s poudarkom na gibanju beguncev in begunk čez meje nacionalnih držav analizira tovrstne transformacije. Gre zlasti za premislek o konceptu ranljivosti (predvsem žensk in otrok), za analizo percepcij migrantov in beguncev s strani javnosti in za refleksije podnebnih sprememb in ideje podnebnih beguncev, ki postavljajo pod vprašaj temeljne klasifikacijske mehanizme  konstruiranja bolj ali manj ‘legitimnih’ skupin migrantov in migrantk. V tem oziru se avtorici zavzemata za več solidarnosti pri gibanju posameznikov skozi ‘pregrade’ in ‘nasilne meje’ sodobnih nacionalnih držav.

The smartphone has become one of the main tenets of contemporary spatial as well as digital migration routes that are increasingly determined by technologies, platforms and networks. Such routes have become increasingly dangerous and uncertain, which testifies of structural criminalisation and control of people on the move, but also raises important questions about autonomy and agency of individuals as a response to restrictive migration and border policies. The monograph explores such transformations by focussing on the movement of refugees across the borders of nation-states through a rethinking of the notion of vulnerability (especially of women and children), the examination of perceptions of refugees and migrants by the public and a reflection of the notions of climate change and climate refugees that all challenge the main classificatory mechanisms constructing more or less »legitimate« groups of migrants. In this vein, the authors argue for more solidarity throughout the movement of individuals through the »gates« and »violent borders« of contemporary nation-states.

SOCIALNA DISTANCA IN SAMOIZOLACIJA, KAJ PA ZDRAVJE BEGUNCEV IN BEGUNK?

Omejitve gibanja preko meja nacionalnih držav, med različnimi administrativnimi enotami in v nekaterih državah celo izven zidov lastnega doma oziroma stanovanja, so med pandemijo virusa Covid-19 postale nova normalnost. Tokrat ne le za osebe, ki so na tak ali drugačen način pozicionirane na družbenem obrobju (na primer osebe ki prihajajo iz ‘družbeno in politično nezaželenih’ držav,  nedokumentirani migranti in migrantke, osebe v priporu, povezanem z migracijo, osebe v hišnem priporu itn.), temveč za veliko večino svetovnega prebivalstva, seveda s pomembno opombo: tudi dom(ovanje), ki nam je na voljo, neminovno odraža družbene razlike in neenakosti.  O tem smo in bomo na teh straneh še obširneje pisali.

Z namenom preprečevanja širjenja virusa covid-19 so prebivalstvu, torej tistim, ki to pravico seveda imajo, trenutno omejene tudi pravice do zdravstvene oskrbe in storitev, zlasti tistih, ki niso opredeljene kot nujne. Za preprečevanje širjenja virusa zdravstveni in drugi strokovnjaki kot tudi predstavniki različnih vej oblasti izpostavljajo predvsem dvoje: spoštovanje pravil socialne distance in samoizolacije ter dosledno upoštevanje higienskih ukrepov, zlasti umivanja rok in razkuževanja.

Dostava hrana in vode v enega od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Prav nič pretirana ni ugotovitev, da so bili nekateri kolektivni begunski centri že pred izbruhom pandemije na robu finančnih, kadrovskih in prostorskih kapacitet. Sami pogoji bivanja v teh centrih pa takšni, da so že sami po sebi predstavljali tveganje za slabše telesno in duševno zdravje njihovih prebivalcev in prebivalk. V razmerah, ko je bilo treba zagotoviti osnovne bivanjske pogoje in potrebe, je bilo malo možnosti za bolj temeljit premislek o zdravju oseb, ki so bivale v tovrstnih centrih, saj je bilo treba reševati najbolj akutne in težavne primere. Že pred izbruhom pandemije so nevladne organizacije, zdravstveno osebje in nenazadnje tudi globalni akterji na področju migracij (na primer UNHCR), opozarjali, da je potrebno na primer begunsko taborišče Moria na otoku Lesbos zaradi popolnoma neprimernih pogojev bivanja evakuirati in zapreti, saj predstavlja potencialno mesto za hitro širjenje nalezljivih bolezni .

Med njimi seveda tudi respiratornih obolenj, ki so posledica na primer pomanjkljivega dostopa do pitne vode, neustreznih higienskih pogojev, pomanjkanja (čistih) oblačil, uporabe za dihala škodljivih načinov ogrevanja in kuhanja hrane. Jasno je, da so strategije samoizolacije, skrbi zase in socialne distance ‘fizična nezmožnost’ v namestitvi, katere kapacitete so do 3.000, a v njej prebiva okoli 20.000 oseb.

Prhe v enem od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Po razglasitvi epidemije se zdi situacija za osebe v begunskih taboriščih še bolj zaostrena: dobava medicinske in zaščitne opreme in ostalih nujnih življenjskih potrebščin je v veliki meri ustavljena, nekatere organizacije so zaradi ukrepov distance in samoizolacije prenehale ali pa pomembno zmanjšale obseg svojih dejavnosti, operacije reševanja in iskanja migrantov in migrantk z ladjami v Sredozemskem morju so ustavljene, administrativne, pravne in jezikovne ovire, zaradi katerih osebe, ki bivajo v centrih, ne morejo dobiti zdravstvene oskrbe in pomoči, ostajajo in se poglabljajo. Azilni postopki so v veliki meri ustavljeni, njihovi izidi negotovi.

Pri tem niso le migranti in begunci v begunskih centrih tisti, ki ne morejo slediti ukrepom socialne izolacije, distance in upoštevanja strogih higienskih režimov. Begunci in begunke so na ravni Evropske Unije tudi med tistimi skupinami prebivalstva, ki so v večji meri zastopani med osebami z izkušnjo brezdomstva. Kakšno je zdravje tistih, ki jih uradne statistike o bivanju v kolektivnih namestitvah ne zajamejo in različne službe nikoli ne obravnavajo?

Če torej govorimo o javnozdravstvenih strategijah z namenom ohranjanja in varovanja ‘narodovega zdravja’, je na mestu razmislek o tistih, ki za upoštevanje tovrstnih ukrepov nimajo niti najosnovnejših možnosti, kar bo zahtevalo poglobljen razmislek ne le o (individualni) odgovornosti za zdravje, temveč tudi o družbeni solidarnosti in nujnosti kolektivnih (sistemskih) rešitev v času t.i. korona krize.

Razmišljala je Sanja Cukut Krilić

#Ostanidoma: ali mit o istem čolnu

Vsi smo odgovorni za zdravje vseh in le skupni trud (stopimo skupaj tako, da stopimo narazen) bo omogočil, da se prebijemo čez epidemijo. To so verjetno najpogostejše besede, ki jih izrekajo tako politični voditelji  kot tudi ekonomske elite in njihovi medijski zavezniki. Zdravstvena kriza naj bi na enak način prizadela vse prebivalce in za soočanje z njo smo vsi enako odgovorni. Skupno soočanje s krizo naj temelji na odgovornem vedenju vseh, kar bo preprečilo kolaps zdravstvenega sistema. Logika in besednjak je identičen kot pri soočanju z ekološko krizo (ta mimogrede ni izginila!). Tudi pri njenem soočanju smo pozvani vsi, da se vedemo odgovorno (npr. ne kupujemo slamic in ne uporabljamo plastičnih vrečk) in s tem preprečimo kolaps podnebnega sistema.

Pri obeh govorih imamo opraviti s hkratno kolektivizacijo in individualizacijo odgovornosti. Raven kolektivizacije je v posploševanju odgovornosti in v proizvajanju mitične enotnosti vseh prebivalcev pri soočanju s krizo. Pri govoru o podnebnih spremembah bi to na kratko lahko ponazorili s tem, da vsi vozimo avtomobile in je vsem poleti vroče. Pri epidemiji pa s tem, da se vsi družimo in da vsak lahko zboli. Po drugi strani pa oba govora zaznamuje tudi izrazita individualizacija odgovornosti in soočanja s krizo. Rešili ju bomo tako, da bo vsak odgovoren in da bo s tem poskrbel zase, za svoje zdravje in za svoja dejanja. Vsak naj torej ostane doma in pomete plastične vrečke s svojega praga.

Pomembno je sicer poudariti, da obe krizi spremljajo diametralno nasprotni ukrepi (pri eni vseprisotni, pri drugi skoraj popolnoma odsotni), a to nikakor ne spremeni dejstva, da sta govora, ki spremljata nasprotujoče si odzive, skoraj identična. Prepoznavanje problematičnosti obeh govorov je ključno, saj oba prekrivata in zakrivata enake družbene realnosti. Govor o kolektivnem soočanju in odgovornosti, kar bi v drugem registru lahko poimenovali kot zamišljanje skupnost, zakriva in prekriva raznolike razkole, ki prečijo družbo. Zakriva, da nismo v istem čolnu ne pri vzrokih obeh kriz, niti pri zmožnostih soočanja z njima, kaj šele pri njunih učinkih.

Začnimo pri vzrokih za pandemijo. Te lahko delimo na faktorje, ki povzročajo pandemije in na faktorje, ki otežujejo soočanje z njo. V prvi sklop sodijo dejavniki, ki krepijo stik med patogenimi virusi in človekom. Osrednjo vlogo ima poseganje v ekosisteme zaradi ekonomskega sistema, ki temelji na presežnem izkoriščanju narave. Izsekavanje gozdov, intenzivno kmetovanje in živinoreja, gradnja infrastrukture in seveda tudi tajanje permafrosta zaradi segrevanja ozračja, so le nekatere od oblik posegov v nedotaknjene ekosisteme. In za vse te posege nismo enako odgovorni, niti nimamo enakih koristi. Na drugi strani pa imamo faktorje zmožnosti kolektivnega soočanja s krizo, ki so povezani predvsem z zdravstvenim sistemom. Seveda tudi tukaj odgovornost za njegovo stanje ni enakomerno porazdeljena, ampak je stanje predvsem posledica dejanj političnih voditeljev, ki že leta spodbujajo razprodajo in poblagovljenje zdravja, ter ekonomskih elit, ki se s to reorganizacijo zdravja okoriščajo. Torej, nikakor ne moremo pristati na govor o enaki, uravnoteženi odgovornosti za pandemijo.

Tudi pri soočanju s krizo nimamo enakih možnosti, ampak so te obratno-sorazmerne z odgovornostjo za nastalo stanje. Rečeno drugače, tisti, ki so se v preteklosti okoristili s poslabšanjem zdravstvenega sistema (npr. njegovo privatizacijo), so danes v veliko boljšem položaju za soočanje s pandemijo. Odgovorna samoizolacija in družbeno distanciranje je za mnoge slaba šala, saj nimajo ne prostorov izolacije (varnega doma), ne finančne varnosti za nekajtedenski izpad dohodka. Tako je perverzno zahtevati krčenje osebnih stikov in redno umivanje rok od prebivalcev mumbajskega sluma Dharavi, saj v njem na 1 kvadratni milji prebiva skoraj milijon ljudi brez ustrezne infrastrukture.

Te neenake možnosti soočanja s krizo ponazarjajo tudi podatki o samoizolaciji med različnimi družbenimi sloji. Za bolje plačane poklice samoizolacija pomeni delo od doma, medtem ko za tiste na dnu delavske hierarhije predstavlja izgubo dela ali pa delo v oteženih in nevarnih razmerah. Te razredne razlike pri možnosti samoizolacije ponazarjajo tudi podatki iz ZDA, ki kažejo, da so bogatejši sloji pričeli z zadrževanjem doma nekaj dni pred revnimi in da veliko redkeje zapustijo svojo domove Razlika je tudi pri psihološkem soočanju z epidemijo: če višjemu sloju različne varnostne mreže omogočajo, da samoizolacijo razume kot priložnosti za osebnostni razvoj, pa za spodnje plasti družbe predstavlja  predvsem tesnobo, negotovost in strah.

Na koncu pa imamo še mnogotere posledice pandemije. Dotaknili se bomo le zdravstvenih. Tudi tu se kažejo velike razlike med prebivalstvom, čeprav nas tabloidna poročanja o okuženosti zvezdnikov (od NBA igralcev, do vrhovnih predstavnikov držav) prepričujejo, da smo vsi enako ogroženi. Omenjena neenaka zmožnost samoizolacija nakazuje na razredno zaznamovanost širjenja virusa, ki pa ni edina oblika neenakega soočanja z epidemijo. Zdravstvene posledice bodo povezane tudi z neenakim dostopom do zdravstvene oskrbe, kakor tudi do higienskih in zaščitnih sredstev. Ravno tako dobo posledice epidemije povezane s splošnim zdravjem prebivalstva, ki pa je močno razredno zaznamovano. Tako se je razredna delitev vpisala v sama telesa ljudi in se odraža v nižji življenjski dobi in slabšemu zdravstvenemu stanju revnejših. Revni prebivalci so tako v povprečju manj zdravi in s tem bolj podvrženi zapletom pri okuženju s Covid-19. Podatki iz ZDA potrjujejo, da se razredna in rasna razmerja močno prekrivajo. Tako je v Chicagu kar 70% umrlih zaradi Covid-19 temnopoltih, čeprav ti predstavljajo le 29% mestnega prebivalstva.

Opisane neenakosti se dopolnjujejo, pogojujejo in deloma poganjajo druga drugo. Tako so tisti, ki so najmanj odgovorni za nastalo stanje, hkrati tisti, ki se z njim najtežje soočajo in trpijo najhujše posledice. Revni, ki so prej žrtve kot pa zmagovalci privatizacije zdravstva, so hkrati tisti, ki nimajo pogojev za samoizolacijo, čeprav so zaradi slabšega zdravstvenega stanja bolj ogroženi, in bodo v primeru bolezni imeli slabši dostop do primerne zdravstvene oskrbe. Na drugi strani pa so bogati, zmagovalci sistema, ki imajo vire in možnosti za brezskrbno samoizolacijo in so hkrati v najboljšem zdravstvenem stanju za soočanje z virusom. Neenakosti se tako seštevajo. To pa pomeni, da epidemija in soočanje še dodatno poglabljajo neenakosti, čeravno ju prekriva govor o enotnosti, složnosti in skupnosti. Ne, nismo na istem čolnu in ne plujemo v isto smer.

Klemen Ploštajner, sociolog

DRUGI, KUŽNI: LJUDJE Z DRUŽBENEGA OBROBJA V ČASU COVID-19

#Ostani doma ni privilegij beguncev in migrantov na poteh 

V času vseprisotnosti poziva #Ostanidoma je treba  trendovskemu geslu dodati: Ostani doma, če imaš dom. Nimajo vsi posamezniki niti vse družbene skupine luksuza ostati v varnem okolju in izolirani pred pandemijo. Tako je bilo v preteklih tednih iztekajočega se marca 2020 slišati opozorila o brezdomcih v Ljubljani. Brezdomci namreč centra mesta niso zapustili, ostali so ljudje ulic prestolnice. A so jih nekatere trgovine preganjale izpred vrat že v tednu pred karanteno, ko se je začel trd boj za toaletni papir. Seveda se že dobra dva tedna karantene v centru mesta ne sprehajamo, a ljudski glas ve povedati, da se je po nekaj koordinacijskih podvigih med MOL in nevladnimi organizacijami našla zasilna rešitev – začasno zatočišče za ljudi z ulic.

Prav tako so se na ulici prestolnice pred ambasado znašli ujeti migrantski delavci iz Srbije, ki so po mrzli noči (ali več njih) lahko nekoliko bolj prijazno noč preživeli v športni dvorani Ježica v moji soseščini. Konvoj ljudi, ki jih njihova – pravzaprav pa tudi nobena druga država – ni hotela, je bil žalostna podoba: precejšnja gneča, veliko ljudi, med njimi bore malo fizične razdalje, le redki z zaščitnimi maskami, utrujeni in nemirni. Opaziti je bilo, da je glavni cilj predvsem – oditi domov. Premagati še teh nekaj meja, teh nekaj ur do doma … in se šele potem ukvarjati z vprašanji kot je korona virus in zdravje. Ne vem in nemogoče je bilo oceniti, kdo vse je pomagal, videti je bilo, da številni – sorodniki, pravoslavna cerkev, posamezniki, občina. Kdorkoli, le da se je vsaj nekoliko zmanjšala sramota vrste in prezebanja – zelo verjetno da lačnih ljudi – pred birokratsko izpostavo države v centru mesta. Pri tem se je odveč spuščati v obsodbo politike neke države, ki je mirno pustila ljudi na cestah evropskih držav, vedoč zanje in vedoč, da so nekateri med njimi morda zadnji denar vložili v projekt vrnitve. Kot pri brezdomcih, tudi v tem primeru ne gre brez solidarnosti. Nadvse preprosto.  

A kaj poreči ob #Ostani doma, če si begunec? Oziroma, ko si begunec v prenaseljenih centrih, ki so sami po sebi »karantena« za tiste družbeno nezaželene in katerih vidnost v družbi je pogosto moteča. Humanitarne organizacije, medicinski delavci (npr. Zdravniki brez meja) svarijo pred katastrofo, ki se utegne zgoditi v begunskih centrih. V našem intervjuju medicinska sestra v centru na grškem otoku govori o pasteh globalnega pomanjkanja skrbstvenih delavcev. Ko jih bo kritično zmanjkalo tudi v begunskih centrih, še zlasti če se bodo tudi zdravstveni delavci okužili, kdo jih bo nadomestil, kako bo medicinska oskrba na izoliranih otokih sploh mogoča? Ni dovolj ljudi nagovoriti: Umivajte roke! Če živite v begunskem centru, je velika verjetnost, da nimate dostopa do čiste vode in mila.

Nemalo migrantskih delavcev je ostalo ujetih v drugih državah, nekateri na poteh, med državnimi mejami, nekateri so že ostali brez služb. Eden vidikov korona-krize. Po drugi strani pa je veliko delavcev, ki v prvih vrstah bijejo bitko s pandemijo, prihaja prav iz migrantske populacije: medicinske sestre, zdravniki, oskrbniki v domovih za ostarele, čistilci, peki, šoferji in poštarji … vsi ti pomembni ljudje, zaradi katerih je mogoče, da ne pride do popolne zaustavitve družbe. Njihovo neprekinjeno, neutrudno delo nam omogoča, da kot družba dihamo naprej. Ja, njim ploskamo v zadnjih tednih!

Migrantski delavci so izjemno pomembni za delovanje sodobnih družb. To dejstvo ni nič novega, a bi pandemija in spremljajoča družbena kriza morali biti priložnost za resen premislek (pre)vrednotenje dela, vključno z delom migrantov.

Predvsem je potrebno migrante in begunce v razmerah pandemije obravnavati enako kot državljane. Ob upoštevanju tega preprostega pravila smo vsi družbeni akterji zmagovalci. Nekatere prakse, denimo portugalske vlade, gredo v to smer. Ve se, kaj je potrebno storiti: postopke pridobivanja mednarodne zaščite skrajšati, zaustaviti deportacije (pa ne le začasno!), izdati dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogočajo dostop do javnega zdravstva.  

Ker smo varni le, ko smo lahko varni vsi.

Pisala je Simona Zavratnik 

Nevladne organizacije in COVID-19. Zakaj so (lahko) pomembne za migrante, begunce, nas?

V Sloveniji deluje precejšnje število nevladnih organizacij, nekatere so bolj druge manj znane širši javnosti. Poznajo jih praviloma predvsem tisti prebivalci, ki jih potrebujejo, tisti, ki jim NVO kakorkoli pomagajo pri oskrbi na ravni vsakdanjega življenja in poznajo jih predvsem tisti, ki so od njih deloma ali celo v večji meri odvisni (npr. preskrba s hrano, obleko, šolskimi potrebščinami). Po drugi strani velikokrat ljudje ne poznajo nevladnih organizacij, mnogi jim tudi ne zaupajo. Vendarle menim, da si je v nastajajočih družbenih spremembah (tudi kar se tiče korona virusa) treba priznati, da nevladne organizacije potrebujemo. Potrebujemo jih v družbi in potrebuje jih država, saj velikokrat izvajajo projekte oziroma aktivnosti, ki nadomestijo manko javnih institucij, sicer pristojnih za soočanje in delovanje v okviru konkretnih tematik.

S pojavom virusa COVID-19 so aktivne tudi nevladne organizacije, ki nudijo pomoč pri vsakodnevnih opravilih tistim, ki tega ne morejo storiti, na primer z nudenjem hrane, učno pomočjo, pomoč pri oskrbi stvari iz trgovin ipd. Nekatere NVO pa se poleg skrbi za državljane ukvarjajo bolj specifično tudi z migranti in begunci, ki so v Slovenijo prišli in ostali iz različnih razlogov. Nanje smo, tako se prevladujoče zdi, v vsej tej »korona paniki« skorajda pozabili. Na Slovenski Filantropiji so nam povedali, da nadaljujejo s svojimi programi, vendar v manjšem in drugačnem obsegu. Pravijo, da sedaj v veliki meri pomagajo begunskim družinam oziroma begunskim otrokom pri učenju. Tistim z novo pridobljenim statusom pa tudi pri iskanju stanovanja. V Mariboru so begunci vključeni v projekt »Viški hrane – obrok ljudem, ne smetem«. V Ljubljani so prostovoljci humanitarnega društva UP ostali in še naprej delujejo v Azilnem domu, pove prostovoljka Faila Pašić Bišič.

V nekaterih medijskih objavah se migrante že opisuje kot prenašalce virusa, ali kot tiste, ki bodo ogrozili našo #Ostanidoma kampanjo (o tem več v našem naslednjem blogu v prihajajočih dneh in tednu). Če odštejemo zlonamernost in namerno zavajanje takih medijev ostane evidentno preprosto dejstvo – da lahko doma ostanemo le tisti, ki dom imamo. Smo kot družba popolnoma spregledali položaj delavcev migrantov, ki tudi v korona časih krpajo ceste v centru mesta in ki nimajo druge izbire kot ostati na gradbiščih?! Eden izmed delavcev situacijo na gradbišču pojasni: »Po pravici povedano, mi moramo delati. Mi moremo delati, da bi preživeli, jebiga. Kdor ne pride v službo, je odpuščen.«

Številni delavci iz drugih držav so ostali v »izolaciji na gradbiščih širom Slovenije«, daleč stran od svojih družin in zunaj države. Smo pozabili, smo spregledali, da se tudi migranti in begunci bojijo okužbe? Ali pač za delavce velja, da so imuni? Smo pozabili tudi, da se bombardiranja in vojni spopadi v različnih državah niso ustavili. Da so begunci že nekaj mesecev na poti in so svojo pot pričeli že veliko preden se je pričela pandemija COVID-19.

Obširneje poroča Komunal:

Pisala je Anja Zafošnik

Begunci v COVID-19 krizi: odziv globalnih akterjev

Na pandemijo so se (dokaj ažurno) odzvali tudi ključni globalni akterji na področju migracijskih in azilnih politik, zlasti Visoki komisariat združenih narodov za begunce (UNHCR) in Mednarodna organizacija za migracije (IOM). V tem besedilu podajava pregled nekaterih temeljnih stališč, izhodišč in usmeritev politik.

V skupni izjavi The rights and health of refugees, migrants and stateless must be protected in COVID-19 response se OHCHR, IOM, UNCHR in WHO dotikajo teme ranljivosti beguncev in migrantov v času nastale krize. Do sedaj nam je virus že pokazal, da ne diskriminira in smo ogroženi vsi, zato je pomembno, da na tej točki razmislimo o treh četrtinah svetovnih migrantov in beguncev, ki so trenutno obstali na območjih, na katerih so zdravstveni sistemi že tako preobremenjeni in so se nezmožni konstruktivno soočiti s krizo. Realnost vsakdanjega življenja teh skupin zajema prenaseljene kampe, začasna naselja, provizorična zavetja in sprejemne centre, ki pogosto nimajo ustrezno urejenih dostopov do zdravstvenih storitev, čiste vode in sanitarij. Kot prvo ključno točko organizacije  navajajo, da je nujno potrebno, da omogočimo takojšnjo izpustitev teh skupin iz zaskrbljujočih razmer (formalnih in neformalnih) krajev pridržanja.

”Migrant children and their families and those detained without a sufficient legal basis should be immediately released.” (WHO, 2020)

Kot drugo točko poudarjajo, da če želimo nadzorovati potek Covid-19, je nujen vključujoč pristop, ki ščiti pravice do življenja in zdravja vsakega posameznika. Za namen preprečitve katastrofe morajo vlade delovati v namen zaščite in pri tem vključevati vse skupine ljudi. V nacionalne odzive na pandemijo morajo biti tako vključeni tudi migranti in begunci in omogočen jim mora biti enak dostop do zdravstvenih storitev, ki zajemajo preprečevanje, testiranje in zdravljenje. Kot tretjo ključno točko izpostavljajo vprašanja zapiranja meja in omejevanja čezmejnih gibanj. Pri implementaciji teh ukrepov je potrebno upoštevati Konvencijo o varstvu človekovih pravic in standarde za zaščito beguncev, še poudarijo.

V času, ko obstaja globalna grožnja kolektivnemu obstoju človeštva, mora biti naš primarni fokus na ohranjanju življenja, ne glede na formalne statuse. Nastala kriza zahteva koherenten in učinkovit globalen pristop, ki za seboj ne pušča nikogar. Pri tem ne smemo pustiti, da bi nas strah in nestrpnost ogrožala pri učinkovitosti odzivov.

”We are all in this together. We can only defeat this virus when each and every one of us is protected”.

Poglejmo nekoliko podrobneje načrt in stališča Združenih narodov. Vodilni strokovnjaki za javno zdravje pri UNHCR pravijo, da  morata biti v središču delovanja preventiva in vključevanje neumeščenih, še posebej na območjih s šibkimi zdravstvenimi storitvami. Zavezani so k preprečevanju in odzivanju na trenutno krizno zdravstveno stanje, njihov glavni cilj pa je zaščititi begunce in migrante ter skupnosti, ki jih gostijo. Oddelek za javno zdravje UNHCR-ja opozarja na nevarnosti, ki pretijo in sprejema ukrepe za upočasnitev širjenja, zmanjševanja vpliva in reševanja življenj. To je posebej pomembno za ranljive skupine, saj mora biti odziv osredotočen na tiste, ki jih družba pogosto zanemarja. Zdravje vseh je povezano z zdravjem marginaliziranih članov skupnosti.

Nadaljnje je potrebo vedeti, tako UNHCR, da virus ne preizkuša le obstoječih zdravstvenih sistemov in mehanizmov odzivov na krizo, temveč tudi naše sposobnosti sodelovanja pri nastalih izzivih. Razmere bodo pokazale, do katere mere razvoj (družbeni in gospodarski) dosega tudi tiste na robu družbe. Potrebno je premagati ovire, ki onemogočajo cenovno dostopno zdravljenje in se spopasti z ukoreninjenimi razlikami, ki so posledica dohodka, spola, rase, narodnosti in religije. Potrebno je premagati sistemske pristranskosti, ki spregledujejo pravice manjšin. Korona kriza predstavlja preizkus našim obstoječim načelom in vrednotam, zato je pomembna mednarodna podpora in vključevanje. Širjenje virusa s seboj prinaša številne negotovosti in strah, ljudje pa kar se da hitro iščejo ‘grešne kozle’. Situacijo je potrebno tako nadzorovati, da krivda ne preide na begunce in migrante. Panika in diskriminacija nikoli nista bili rešitvi, zato morajo po mnenju UNHCR politični voditelji prevzeti vodilno vlogo, graditi zaupanje in delovati v skupno dobro. UNHCR je izdal zahtevo za 225 milijonov Ameriških dolarjev za nujno zmanjševanje tveganja in zmanjševanje vplivov izbruhov virusa v ranljivih skupnostih.

”Covid-19 preti celotnemu človeštvu – in zato se mora celotno človeštvo boriti nazaj.” (UNHCR, 2020)

Zanimiv v tem kontekstu je primer Izjemno sirskih beguncev v Švici, ki pomagajo ranljivim skupinam domačih prebivalcev v času izbruha. Gre za dobro prakso delovanja, ki posameznikom ponuja most v zunanji svet, ki ga nujno potrebujejo. Sirski begunec Shadi Shhadeh je v državi, ki mu je ponudila zatočišče, našel praktičen način za pomoč drugim. Aktiviral je mrežo prostovoljcev v Ženevi in Lozani, ki starejšim in potrebnim pomoči nudijo opravljanje različnih storitev. Navdih za delovanje je bil občutek odgovornosti za tiste, ki potrebujejo pomoč in dolga leta izkušenj, nevarnosti in negotovosti, ki so bila za njim. Idejo so razširili preko plakatov, ki nudijo e-mail kontakt. Prostovoljcem so dodeljene naloge pri čemer morajo upoštevati stroge smernice za skrb za zdravje. Na eni strani na to lahko gledamo kot na zaščito posameznikov, saj ostajajo doma, ter na drugi strani istočasno kot preventivo za preobremenitev zdravstvenega sistema. Trenutno imajo 26 prostovoljcev, njihova mreža pa raste iz dneva v dan.

”We lived, and we are still living, a crisis as refugees. That makes us probably in a better position to understand that there is a crisis and how to help.” (UNHCR, Shadi, 2020)

Drugi v seriji velikih globalnih igralcev v polju migracij, IOM je v času korona-krize pripravil strateški plan za pomoč državam pri boljši pripravljenosti ter zajezitvi COVID-19. Načrt vsebuje širok spekter ukrepov, med drugim čezmejne koordinacije, usposabljanje in simulacije za državne uslužbence, vaje za mobilnost prebivalstva, klice v sili, higienske in sanitarne storitve ter povečanje nadzora. COVID-19 ne predstavlja le zdravstvene krize, pač pa tudi največjo krizo mobilnosti, saj se spreminjajo vzorci priseljevanja, letalskih povezav, odnosi do tujcev ter režimi upravljanja meja in migracij. Vse dodatne spremembe so povzročile potrebo po izboljšavi načrtov za reševanje vidikov mobilnosti v času novega virusa, zato je IOM v sredini marca zagnal 116 milijonov vreden načrt globalne strateške pripravljenosti in odziva (SRP) za podporo državam, ki bodo potrebovala dodatna sredstva, bodisi finančna, tehnična ali operativna.

Nadgrajeni načrt obsega širok spekter dejavnosti za vse regije sveta, vključujoč preko-mejno koordinacijo, pojav humanitarnih potreb v novih okoljih, krepitev zmogljivosti vladnega osebja za nadzor bolezni, postavitev in izboljšanje naprav za umivanje rok, spremljanje gibanja ljudi znotraj in zunaj meja ter razširjanje informacij o tem kako ostati zdrav, zlasti za migrante, begunce in ostale razseljene osebe. Tudi The United Nations Network on Migration poziva k temu, da so v prizadevanje za ublažitev vplivov COVID-19, vključeni vsi oziroma da migranti nikakor ne ostanejo izključeni. Migranti se pri dostopu do zdravstvenega varstva pogosto srečujejo z ovirami, ki jim preprečujejo enakopravno obravnavo ter s tem pridobijo status potencialnih žrtev zdravstvenega sistema. Uspeh zdravstvenega oziroma kateregakoli sistema je odvisen od nediskriminacije, a le če je pred tem izpolnjen predpogoj, da se vse institucije borijo proti ksenofobiji.

Če strnemo, strateški dokumenti in tudi izjave za javnost UNHCR in IOM, kažejo na visoko zavedanje problema COVID-19 v povezavi z migracijami in potencialnimi tveganji za zdravje migrantov in beguncev. A tudi ti ukrepi in izhodišča so za zdaj ne-testirani na terenu. Od tam, predvsem iz nekaterih begunskih centrov, pa prihajajo poročila zdravstvenih delavcev in drugih humanitarnih delavcev, ki so skrb vzbujajoča.

Zato je na mestu za konec omeniti platformo na Twitterju: Live blog: Refugees in the Covid-19 crisis (https://twitter.com/Refugees), ki pa na globalni ravni prinaša izmenjavo nasvetov, praks in navodil za varnost in zaščito zdravja v COVID-19 pandemiji.

Po spletu sta brskali in pisali Špela Vovk in Klara Andlovic.