Recenzija zbornika: Meje epidemije: Covid-19 in migrantski delavci in delavke

24. marca 2020 zvečer je vlada v Indiji zaradi virusa Covid-19 razglasila zaprtje države, ki je začelo veljati takoj naslednji dan. Nepregledno število delavcev in delavk in njihovih družinskih članov je zapustilo kraje, kjer so delali in se večinoma peš podalo na stotine kilometrov dolge poti v domači kraj. Javni prevoz je prenehal voziti, trgovine so se zaprle, izgubili so delo, mnogi so že tako delali le za dnevno plačilo. Nekateri so bili prisiljeni oditi iz stanovanj, iz katerih so jih najemodajalci izgnali, ker naj zaradi izgube dela ne bi bili več sposobni plačevati najemnine. Drugi so se preprosto bali revščine in lakote. V času pisanja zbornika (konec marca 2020) je po uradnih podatkih zaradi izčrpanosti, vročine in/ali lakote na poti umrlo 22 ljudi. Glede na to, da je v Indiji po nekaterih ocenah okoli 100 milijonov notranjih delovnih migrantov in migrantk pa je dejanska številka verjetno še precej višja. Bi lahko trpljenje teh ljudi preprečili z zagotovitvijo ustrezne količine hrane in primerne namestitve v krajih, kjer so delali? Kaj je v ozadju kolon, ki so zapuščale (zlasti) mesta? Ali in na kakšne načine so kasta, rasa, spol in druge dimenzije, ki vplivajo na družbene neenakosti, pomembni v vladnih strategijah spoprijemanja s pandemijo virusa? Kaj bo pandemija pomenila za globalno in skrbstveno ekonomijo?

Zbornik Borders of an Epidemic: Covid-19 and Migrant Workers je delo raziskovalnega inštituta Calcutta Research Group in vabljenih novinarjev, aktivistov in družboslovcev, ki se v svojih prispevkih osredotočajo zlasti na etične in politične implikacije pandemije v Indiji, zlasti za delavce in delavke, ki so udeleženi v notranjih migracijah na državnem terotoriju. Pri tem zbornik ne zanemarja globalnih razsežnosti pandemije. Kot pravi avtor uvoda Ranabir Samaddar, epidemija, ukrepi za nadzorovanje širjenja virusa in geopolitika še nikoli niso bili tako zelo povezani. Hkrati je pandemija razkrila, kako je individualno zdravje odvisno od zdravja vseh članov in članic skupnosti, medtem ko so javno zdravstvo dodobra načela desetletja politik varčnosti, privatizacije in neprimernega načrtovanja. Če je torej upravljanje s prebivalstvom, da bi zajezili epidemijo, sestaven del sodobne biopolitike, kako zaščititi pravice prav vseh članov družbe in na tej podlagi oblikovati nove načine delovanja in organizacije družbene podpore? Kako govoriti o samoizolaciji v primerih, ko si 10 oseb v slumih ali favelah deli majhno kolibo, kako nekomu, ki komajda zasluži dovolj za en obrok na dan, svetovati uporabo razkužil za roke, kako ljudem, ki so preboleli tuberkulozo, svetovati etiketo pri kašljanju? Jasno je, da sta razredna in kastna pripadnost še kako pomembni pri načinih obvladovanja širjenja virusa. Prvi dve poglavji se osredotočata na posledice pandemije za globalno ekonomijo. Ravi Anand Palat meni, da je izid pandemije za globalno ekonomijo negotov, a vsekakor potrebujemo temeljito spremembo institucionalnih struktur v svetovni ekonomiji. Ritajyoti Bandyopadhyay se tozadevno osredotoča na neformalno ekonomijo, ki je ključna za funkcioniranje dobršnega dela ekonomije v državi. A vendarle so se težave začele že dosti pred pandemijo, ki je družbene neenakosti le še okrepila, saj so se na primer ulični prodajalci v Indiji že prej srečevali z prisilno odstranitvijo njihovih stojnic, birokratsko apatijo in povečevanjem deleža nakupov preko spleta, kar je mnoge spravilo na rob preživetja, z nenadnim zapiranjem države pa je njihov položaj le še bolj zaostren.

Naslednjih pet poglavij se ukvarja s tematiko dela migrantov in migrantk. Badri Narayan Tiwari analizira ambivalentnost obstoječega političnega in ekonomskega reda do teles migrantov in migrantk, ki so pogojno cenjena le, kadar omogočajo nadaljnji razvoj ekonomije in osnovno preživetje delavcev, a postanejo problematična, ko se jih percipira kot nosilce bolezni, zlasti ko gre za revne osebe. Te živijo v slumih, na ulici in na pločnikih in so s te perspektive nekakšno ‘preveč vidno družbeno telo’.  Naslednja štiri poglavja na različnih primerih opozarjajo na negotovost, napetosti in strah, ki so ga doživljali ljudje na poti ne le med potovanjem v domač kraj, temveč tudi, ko so se vanj že vrnili. Tam so jih namreč pogosto pričakale grožnje, ustrahovanje in sporne prakse, ko so jih na primer poškropili z insekticidi ali belili, da bi t.i. domače prebivalstvo zaščitili pred virusom, preden so sploh lahko vstopili na območje domačega kraja. Utsa Sarmin piše o primerih, ko jih je prebivalstvo v krajih, kamor so se vrnili, celo fizično napadalo, saj naj bi bili kontaminirani z virusom ‘od zunaj’, iz mest. Manish K Jha in Ajeet Kumar Pankaj to pripišeta globoko hierarhični strukturi indijskih vasi. Hkrati eksodus delavcev, ki so prevladujoče živeli v ozračju govoric, nepravilnih in nepopolnih informacij o virusu in strahu pred njim, vidita kot klasično manifestacijo neprevzemanja odgovornosti za te ljudi, ki jih država  gleda kot individualizirane in nemočne posameznike, ki jih je moč zavreči, ko ekonomiji niso več potrebni. Smrti ljudi na poti v tranzitu so za državo le nesreča.

Dve poglavji sta namenjeni tematiki skrbi in ekonomije skrbi. Madrulihata Basu in Sibaji Pratim Basu menita, da bo pomen ekonomije skrbi z vsakim dnem epidemije bolj jasen, saj je tematiko skrbi nujno povezati s pojmom dela. Tisti, ki skrbijo za naše stare ljudi, bolne, otroke, itn. so namreč v veliki meri migranti, oziroma bodimo natančnejši – migrantke. V Indiji se je na primer dogajalo, da so medicinske sestre s severovzhoda države bile deležne slabšalnih pripomb, nekatere so morale zapustiti stanovanja, v katerih so prebivale, hkrati pa jim ni bila zagotovljena ustrezna varovalna oprema. Tudi Ambar Kumar Ghosh in Anasua Basu Ray Chaudhury reflektirata pomen skrbi med epidemijo, ko migranti in migrantke postanejo prvi, ki jih socialne in druge politike zanemarijo. Na eni strani jim sicer država nudi določene pravice, a v selektivnem obsegu, ker so za njeno ekonomijo vir poceni delovne sile, a hkrati njihovo vedenje neprenehoma disciplinira in nadzoruje. So delavci, ki delajo le za dnevno plačilo, pomagajo v gospodinjstvih, vlečejo rikše in so neprestano pod drobnogledom tako lokalnih administracij kot tudi ‘lokalnega prebivalstva’, ki jih gleda kot outsiderje.

Zadnja tri poglavja se ukvarjajo s pomenom rase, kaste in spola. Ishita Dey meni, da je pandemija prinesla nove mehanizme nadzorovanja in socialne stigme, zlasti v velikih mestih, kjer so migranti tisti, ki nudijo vrsto ključnih storitev in od katerih je odvisno delovanje osnovnih infrastruktur, a so hkrati tisti, ki težko spoštujejo pravila fizičnega distanciranja. Mestom začasna in tranzitna narava dela migrantov ustreza. Samata Biswas s tem v zvezi pokaže, kako so se prebivalci mest oddaljili prav od migrantov, torej tistih, ki so mesta gradili in od katerih je odvisno funkcioniranje množice storitev. Paula Banerjee sklene, da pri soočanju z virusom nismo ‘vsi na isti ladji’, saj sta npr. rasa in spol pomembna v vzorcih umrljivosti.

Četudi je zbornik nastal zlasti kot odgovor na situacijo v Indiji, odpira mnoga vprašanja, ki si jih družboslovci zastavljamo tudi v evropskem in slovenskem kontekstu. Jasno je, da nas krize prizadanejo na različne načine in politike ‘upravljanja’ z njimi pogosto le še poglabljajo razkol med priviligiranimi in nepriviligiranimi skupinami prebivalstva. Zdi se, da so migrantski delavci res družbena skupina, katerih veščine in delo s pridom izkoristimo, a zanje ne poskrbimo, ko potrebujejo pomoč. Tovrstnih primerov tudi v Evropi beležimo v izobilju.

Zbornik je dostopen na http://www.mcrg.ac.in/RLS_Migration_2020/COVID-19.pdf ,

Spletna stran Calcutta Research Group http://www.mcrg.ac.in

Recenzirala je Sanja Cukut Krilić

COVID-19 sovraštvo: kaj pa vprašanje rasizma v zdravstvu?

Pandemija in (novi) rasizem

Trenutna situacija korona-krize poleg številnih drugih vprašanj odpira tudi vprašanja rasizma, tako pojavnosti novih rasizmov kot tudi utrjevanja obstoječih. Na primer, kako javnost po vzniku korone virusa glede na Kitajce (ali kar posplošeno – na Azijce), kako na sosede Italijane? Vprašanje, katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza, je kompleksno in večdimenzionalno, zato je ambicija našega kratkega zapisa predvsem opozoriti na kontinuirano povezanost rasističnih zaznav in obravnav v kontekstu pandemije (osebna raven), a tudi na usidranost rasizma v zdravstvenih politikah držav oziroma zdravstvenih institucij (sistemska raven).

Pri proučevanju rasizma ugotovimo, da skorajda ni področja, iz katerega bi rasizem umanjkal in tudi zdravstvo kot eden od družbenih podsistemov ni izjema. Na tej točki lahko govorimo o tako imenovanem institucionalnem rasizmu, ki se manifestira predvsem v delovanju javnih institucij. Kaj to pomeni v praksi?V zdravstvenih ustanovah se tovrstni rasistični učinki največkrat kažejo v slabši zdravstveni oskrbi ter slabšem dostopu do zdravstvenih storitev različnih etničnih manjšin. Hkrati podatki kažejo, da so prav te manjšine, ki v največji meri izkušajo institucionalni rasizem, v večji meri žrtve novega korona virusa, kar je povezano z njihovim slabšim socialnim in ekonomskim položajem, revščino delavskega razreda in slabšim dostopom do zdravstvenih storitev, o čemer smo obširneje pisali v enem prejšnjih besedil na našem blogu.

Prve zametke rasnega razlikovanja najdemo že v Antični Grčiji, kjer so Grki, poleg številnih družbenih inovacij in splošnega napredka, poznali tudi etnocentričnost, nestrpnost in suženjstvo. Sužnjem drugih ras pa se je pripisovalo »še« nižji status. Grški očetje znanosti so tako osnovali prve znanstvene paradigme zahodne kulture za nadaljnjo promocijo biološkega koncepta rasne manjvrednosti oziroma belske nadvlade (Byrd in Clayton, 2001). Rezultati so se kazali predvsem v pomanjkljivi zdravstveni oskrbi sužnjev. Koncepti, ki so predpostavljali manjvrednost temnopoltih ljudi, so vztrajali dalje tudi v rimski medicinski tradiciji in se nadaljevali vse tja do renesanse, obdobja velikega družbenega in humanističnega napredka, kar se je odražalo tudi na medicinskem področju. Kot ugotavljata v študiji Byrd in Clayton (2001) je tudi v času nastanka angleških kolonij ponovno, oziroma še zmeraj, prevladovalo močno proti-črnsko, rasistično in biološko determinirano delovanje. 

Rasistične razlike v zdravstvu so predvsem posledica množičnega suženjstva Afroameričanov v 17. stoletju, ki zakorenini rasizem v sodobnih družbah na temelju razlikovanja med »belim« in »črnim«. Temnopolta telesa so bila videna kot primerna za suženjstvo ter kot nekaj, kar je potrebno disciplinirati in nadzorovati (Hammonds in Reverby, 2019). Po ameriški državljanski vojni je število obolelih in mrtvih med temnopolto populacijo strmo naraslo, med drugimi tudi zaradi rasističnega južnjaškega zdravstvenega sistema. Strah pred odvisnostjo od vladne miloščine, ki bi spodkopala belsko avtoriteto in omogočila državljanstvo temnopoltega prebivalstva, je preprečil idejo o zdravstvenem sistemu za temnopolte tudi v sferi politike. Kot odziv na ta izključujoč odnos so Afroameričani ustanovili svoje zdravstvene šole, vendar je bilo to za ekonomsko ogroženo populacijo že od samega začetka obsojeno na neuspeh. Biti bolan in hkrati biti temnopolt je bila usodna »kombinacija« tudi v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, saj so njihovo situacijo še dodatno poslabšali prostorska segregacija, neustrezni in prenatrpani bivanjski pogoji in težko fizično delo (Hammonds in Reverby, 2019).

V 20. stoletju se je tako med zdravstvenimi strokovnjaki razširilo razumevanje, da bolezen ne razlikuje med temnopoltimi in belci, prav tako pa se je v družbi pojavilo zavedanje, da na zdravstvene izide lahko vplivajo individualni in kolektivni dejavniki. Kljub številnim prizadevanjem, predvsem s strani črnske populacije, se je spreminjanje rasno segregiranih zdravstvenih sistemov izkazalo za velik zalogaj. Podobno kot se suženjstvo ni končalo leta 1865, ampak se je le preoblikovalo v nove oblike izkoriščanja najemnega dela, se tudi segregacija zdravstvenega sistema ni končala, temveč je samo spremenila svojo obliko. Zdravstvene razlike v 20. stoletju so bile tako rezultat praks osnovanih na ideologijah rasnega razlikovanja ter dejstva, da temnopolti prebivalci še vedno niso bili prepoznani kot enakopravni člani družbe (Hammonds in Reverby, 2019).  21. stoletje, ki je doba pospešenega tehnološkega razvoja, pa ni  prineslo tudi odmika od rasizma, temveč je ukoreninjene rasistične učinke marsikje še stopnjevalo, hkrati pa je prineslo nove razlikovalne rasizme, poznane tudi kot rasizem brez ras, v katerem ima glavno besedo govorica kulturne razlike (Balibar).  Glavni naslovniki novih rasizmov pa so prav migranti!

Zgodovinski prelet kaže, da prepleti področij zdravstva in rasizma, ki se zdita morda na prvi pogled nepovezani, koreninijo daleč v preteklost. In da je bilo polje obravnave človekovega telesa in njegovo zdravje močno zaznamovano skozi rasistično prizmo. Aktualizirano v času današnje pandemije lahko trdimo, da številne prakse kažejo na vznik novih rasizmov do »kužnega« drugega, tistega, ki prinaša virus (glej tudi https://virusnimameja.com/2020/04/08/drugi-kuzni-ljudje-z-druzbenega-obrobja-v-casu-covid-19/).

Iz osebne izkušnje lahko navedem izključujoč odnos do govorcev italijanščine na nekem letališču na obrobju Londona v začetku meseca marca 2020, ko smo iz Ljubljane še leteli in se tudi povsem utečeno vračali na Brnik. Pravzaprav ne pomnim, kdaj sem slišala tako tiho govoriti med seboj italijanske govorce in hkrati zaznala toliko nelagodnosti ob razkritju njihovega jezika (Simona). Nadalje, če za primer vzamemo čisto vsakodnevno (oziroma v času strogih ukrepov ne tako zelo vsakodnevno) opravilo odhoda v trgovino ali v mesto, smo lahko priča izogibanju posameznikom, ki so pripadniki drugih ras, etnij, kultur. In istočasno smo sami lahko kaj kmalu žrtve izogibanja drugih. Kot pove Klara: trenutno (maj, 2020) bivam ob majhnem obmorskem istrskem mestecu, kjer sem občasno že deležna neprijetnih občutkov,  tudi strahu, drugačne obravnave in »prakse distanciranja«, zaradi svojega naglasa, ki kaže na to, da nisem od tu.

Seveda se logično poraja vprašanje, ali se bodo v krizi pandemije 2020 porajajoči rasizmi nadaljevali in ohranili v družbenem kolektivnem spominu tudi onkraj globalne zdravstvene krize. Se bomo – potem ko bodo sproščeni ukrepi zajezitve virusa – vsepovprek izogibali vseh Azijcev, za vsak slučaj, če ne prepoznamo povsem zanesljivo Kitajce ali pa bomo rasistični kar do vseh prebivalcev Daljnega Vzhoda? Ali pa se bo morda razvila čisto nova oblika paranoičnega rasizma, kjer se bomo, v strahu pred virusom COVID – 19, distancirali od prav vseh? Bomo priča novi praksi, ki rasistično obravnava tiste, za katere se je doslej zdelo, da ne morejo biti njegovi naslovniki, npr. na splošno Italijani? Sumimo, da se neke vrste »rasistični preobrat« pravzaprav že dogaja. Pa ne le da je »sumljivi drugi« Italijan v evropskem prostoru, je tudi Afričan na Kitajskem.  

Pisale so Špela Vovk, Klara Andlovic, Simona Zavratnik

Viri:

  1. Balibar, E. (2004). Ali obstaja »neorasizem«?. ČKZ, letnik 32, številka 217/218, str. 115-125.
  2. Bryd, W. M. in Clayton, L. A. (2001). A. Race, medicine, and health care in the United States: a historical survey. Dostopno prek http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=3&sid=9eabc5b4-8b14-4a95-b745-5990f090a9ea%40sdc-v-sessmgr01&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=edsbas.C385E48F&db=edsbas
  3. Hammonds, E. M. in Reverby. S. M. (2019). Toward a Historically Informed Analysis of Racial Health Disparities Since 1619. PubMed Central 109 (10), 1248-1349. American Public Health Association. Dostopno prek https://ajph.aphapublications.org/doi/abs/10.2105/AJPH.2019.305262

Webinar: VPLIV COVID-19 NA BALKANSKI POTI

V eni od naših prejšnjih objav smo objavili pogovor s prostovoljcem organizacije No Name Kitchen, ki na različne načine pomaga ljudem na poti v Srbiji, Bosni in Hercegovini in Grčiji. 5. maja 2020 je ta organizacija pripravila webinar, ki je obravnaval položaj oseb na poti v Grčiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Sodelovali so Alex Sawizki, prostovoljec No Name Kitchen v Patrasu, Grčija, Nidžara Ahmetašević, aktivistka iz Bosne in Hercegovine, Marta Stojić iz Srbije ter Jošt Žagar iz organizacije Info Kolpa iz Slovenije. Na tem mestu objavljamo nekaj poudarkov seminarja.

Situacija v vseh državah kaže na trend naraščajočega protimigrantskega razpoloženja, hkrati pa je jasno, da so vsakodnevna življenja ljudi na poti prežeta z različnimi vrstami nasilja, katerega povzročitelji so pogosto pripadniki uradnih služb in institucij.

Foto: osebni arhiv avtoric (Kolpa, 2019)

Po oceni prostovoljca v Patrasu se je nasilje policije nad osebami na poti v času ukrepov za zajezitev pandemije povečalo, saj so bile te osebe v času, ko je bilo na ulicah manj ljudi, vidnejše in še v večji meri tarča represivnih ukrepov. Zdaj, ko se ukrepi v zvezi s pandemijo sproščajo, jih vedno več zapušča Patras in potuje naprej v Italijo, od koder jih z ladij vračajo nazaj v Grčijo, med temi postopki pa pogosto doživljajo nasilje.

Tudi v Bosni in Hercegovini je vladna retorika o ljudeh na poti zastrašujoča, minister za varnost Fahrudin Radončić  govori celo o vojni proti migrantom, ki jih naslavlja kot ‘ilegalne’ ali zgolj ‘ekonomske’ migrante. Trenutno je v begunskih centrih v državi zaprtih okoli 6000 do 7000 ljudi. Hrane ni dovolj, higienske razmere so slabe, veliko je nasilja, zlasti s strani zasebnih agencij za varovanje, katerih delo financira IOM, ki je v veliki meri soodgovoren za stanje, o čemer smo pisale že v eni od predhodnih objav. Veliko oseb na poti živi tudi izven kolektivnih centrov, na ulici, v starih zapuščenih zgradbah, nekatere so v svoje domove sprejeli tudi lokalni prebivalci. Novo odprti kamp Lipa blizu Bihača naj bi po besedah IOM bil namenjen bivanju okuženih z novim virusom, medtem ko vlada trdi, da je namenjen vsem osebam na poti. Tudi tam je pogosto nasilje varnostnih služb in policijsko nasilje, ki je razširjeno tudi na ulicah in na mejah. IOM o tovrstnih dogajanjih praviloma molči. Neodvisno spremljanje dogajanja je nemogoče, saj novinarjem in aktivistom ni dovoljen vstop v begunske centre, ali pa jih morajo spremljati varnostniki ali predstavniki IOM.

Tudi v Srbiji je bil že pred izbruhom virusa pogost protimigrantski diskurz, tako v javnosti kot tudi na vladni ravni, osebe na poti so policisti pogosto zajeli na ulicah in jih odpeljali v begunske centre. Z razglasitvijo izrednega stanja ni bilo več mogoče začeti azilnega postopka in/ali regularizirati bivanja, vojska je na ulicah, na mejah in okoli begunskih centrov. Osebe na poti nimajo informacij, ne vedo, kaj se dogaja, vstop v begunske centre je prepovedan, higienskih pripomočkov in hrane je premalo. Seveda kljub temu v Srbijo osebe na poti še vedno prihajajo, trenutno zlasti iz Severne Makedonije in Albanije. Dogajajo se pushbacki, zlasti z juga Srbije v Severno Makedonijo.

Center na Idomeni, 2016 (foto: In-Sight Collaborative)

Kot vemo že nekaj časa, se nedovoljena vračanja ljudi preko meje v prejšnjo državo (t.i. pushbacki) dogajajo tudi v Sloveniji, od maja 2018 se vedno pogosteje dogaja, da policija osebam na poti ne dovoli zaprositi za azil, zlasti je to postalo normalizirana praksa na policijskih postajah na jugu Slovenije. Dogajajo se tudi grožnje s strani policije in pushbacki na Hrvaško in od tam v Bosno in Hercegovino. Nevladne organizacije osebam na poti poskušajo pomagati, opozarjajo na problematičnost vračanja, ki pa je v praksi še vedno pogosto. Prav zato se pogosto dogaja, da osebe na poti pridejo v azilni dom v Ljubljani, kjer zaprosijo za azil. Okrepile so se tudi težnje po legalizaciji t. i. pushbackov, kot se je to zgodilo na Madžarskem .

Kljub nekaterim specifikam prakse v omenjenih državah kažejo na vedno večjo sekurizitacijo in represijo migracijskih politik. To seveda ni specifika držav na ‘evropski periferiji’, ampak tudi institucionalizirana politika Evropske Unije, ki o dogajanjih praviloma molči. Hkrati morata na primer Bosna in Hercegovina in Srbija za vstop v Evropsko Unijo uveljaviti celo vrsto postopkov, med katerimi je tudi upravljanje z migracijami in mejami. Kriminalizacija oseb na poti pa ne zadeva le te skupine kot še posebej ranljive, saj se je pokazalo, da so vlade mnogih držav pandemijo izkoristile za naraščajočo represijo tudi nad tistimi, ki jih ponavadi imenujemo ‘domače prebivalstvo. Ignoriranje izkušenj in potreb oseb na poti torej ogroža tudi ‘naša’ vsakodnevna življenja.

Zapisala Sanja Cukut Krilić

Nova knjiga

Naše kolegice in kolegi, raziskovalke in raziskovalci na ZRC SAZU so izdali pomembno delo Doba velikih migracij na Slovenskem, več preberite:

https://isim.zrc-sazu.si/sl/publikacije/doba-velikih-migracij-na-slovenskem#v

Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja. Knjiga predstavi glavne obrise množičnih migracij, ki so ključno zaznamovale zgodovino slovenskega prostora, ter organizacijske in kulturno-umetniške dosežke slovenskih migrantov v novih domovinah. Namen knjige je tudi skozi življenjske zgodbe pokazati, kako so bile selitve vedno sestavni del vsakdanjega življenja v določenem zgodovinskem obdobju, v določenem lokalnem okolju in določeni družinski strategiji preživetja. Ob tem želi razprava istočasno obravnavati izseljevanje in priseljevanje kot skupno doživljanje in izkušnjo posameznega človeka, ki je vedno oboje hkrati, izseljenec in priseljenec.

Avtorji: Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik, Janja Žitnik Serafin

Čestitamo in beremo!

S TERENA: delo z begunci na Balkanu v času razmaha COVID-19

Intervju z Bruno Moránom, prostovoljcem iz organizacije No name Kitchen

“…imajo veliko večjo kontrolo nad njimi in niso več vidni na cesti. To je tudi glavni razlog, da  imajo begunske centre, da begunci niso vidni in da se več ni potrebno ukvarjati z njimi. Verjetno je korona virus zanimiv predvsem zato, ker niso vidni in so sedaj še bolj izolirani kot kadarkoli prej…” Bruno opisuje situacijo v Srbiji in odnos oblasti do beguncev, ki so sedaj še bolj skriti in nevidni v javnem prostoru.

Situacija beguncev se je v času Covid-19 spremenila. Veliko medijev je pozabilo poročati o beguncih, ki so obstali na Balkanski poti in v drugih državah. Pojavlja se tudi veliko lažnih novic in dezinformacij. Covid-19 ni samo ustavil vsakdanje življenje ljudi v različnih državah, temveč tudi mnoge procese in akcije nevladnih organizacij, ki so delovale v različnih begunskih centrih na Balkanu.

“…pomanjkanje hrane je vzrok za pretepe v begunskih centrih. In ko vidiš, da tisti ki upravljajo  begunski center obupano prosijo nevladne organizacije za hrano, ker zaradi pomanjkanja prihaja do konfliktov, veš da je to pokazatelj širšega problema…“ Iz teh in podobnih razlogov smo se odločili poročati o nekako »pozabljenih ljudeh« na Balkanski poti in se o tem pogovarjali s prostovoljcem Bruno Moránom.

Organizacija NNK je prisotna v Beogradu, kjer prostovoljci zbirajo informacije o situaciji v centrih (Šid, 2017, osebni arhiv avtoric).

Bruno prihaja iz Španije iz pokrajine Asturija in je po poklicu stevard. Je tudi so-ustanovitelj organizacije No Name Kitchen (NKK). No Name Kitchen je nevladna organizacija, ki so jo leta 2017 ustanovili prostovoljci, ki od tedaj pomagajo beguncem na poti v Bosni in Srbiji. No Name Kitchen priskrbi hrano, osnovne potrebščine, spalne vreče in skupnostni prostor za ljudi na poti. To je njihovo glavno poslanstvo.

Organizacija spremlja situacijo beguncev in pomaga tistim, ki so bili potisnjeni nazaj preko meja (‘pushbacks’) in so izkusili policijsko nasilje. Zato vsakodnevno vidijo različne poškodbe, kot so: rane, zvini, zlomljene kosti, sledi pretepanja. Prostovoljci mesečno poročajo o situaciji na meji in objavljajo zgodbe žrtev zlorab.

“Tudi med Covid-19 je večina v begunskih centrih, kjer so manj vidni širšemu prebivalstvu.”

Bruno je pojasnil trenutno situacijo na Balkanu in na mejah, kakšen je bil odziv Evropske Unije in kakšni so največji izzivi, s katerimi se spoprijemajo begunci in organizacije.

“…lahko greš v posteljo umazan, če je tvoj trebuh poln, ampak če zaspiš lačen je to velik problem..”

Celoten intervju si oglejte v spodnjem videu:

Bruno hvala in se vidimo kmalu na terenu!

Z Brunom se je pogovarjala Anja Zafošnik

FROM THE FIELD: Working with refugees in the Balkans during Covid-19

Interview with Bruno Morán, a volunteer from the organization No Name Kitchen

 “…they have much more control over them and they are not seen on the street and that’s mainly why they have the camps, so they are not visible and they don’t have to deal with them. Probably corona is something interesting for them because they are not visible they are even more isolated than before…” Bruno is referring to the situation in Serbia and government attitude towards people on the move, who are now even more hidden and invisible.

The situation of people on the move changed during Covid-19. Many media in some ways forgot to cover refugee stories in the Balkans and in other countries. There were also many fake news and disinformation. Covid-19 did not just stop ordinary life in different countries but it also stopped the operation of NGOs working and helping in refugee camps in the Balkans.

“….what is causing in the end the fights and things like that is food. And when you see that someone that is running a camp is desperate asking for NGOs that they need food somehow, because people are fighting at night, because there is not enough food, it’s clearly a sign that probably this is the biggest concern…”

Therefore, we decided to report about the somehow forgotten people on the move in the Balkans through an interview with Bruno Morán. Bruno talked with us from Spain and right now only one volunteer from their organisation No Name Kitchen is present in Belgrade, collecting information about the situation in the camps.

No Name Kitchen is present in Belgrade, collecting information about the situation in the camps (Šid, 2017, author’s personal archive).

Bruno comes from Asturias, Spain, by profession he’s a flight attendant and is the co-founder of No Name Kitchen (NNK). No Name Kitchen is an NGO founded by volunteers that helps refugees in transit in Bosnia and Serbia and it was established in 2017. No Name Kitchen provides food, basic necessities, sleeping bags and a community space for people on the move.

Additionally, No Name Kitchen monitors the situation of refugees and helps those who have been pushed back from the border and experienced violations from the police. They see wounds, sprains, broken bones on a daily basis and also volunteers publish a monthly report on the situation with the testimonies of victims of abuse.

 “Even during corona time all of them most of them they are in the camps and they are less visible to the population.”

Bruno talked about the current situation in the Balkans and on the borders, the response of the European Union and about the main challenges refugees and their organisation are facing.  

“…you can go to bed dirty and if your stomach is full it’s more or less alright, but if you go to bed hungry it is a concern…”

See full interview below:

Bruno thank you and see you soon on the field.

Written by Anja Zafošnik

Sezonsko delo: Pivo, solata in natakar, ki ju prinese na mizo

Migrantski delavci so nosilni steber sezonskega dela in ključni pri oskrbi s hrano

Ni dvoma, da je hrana ena osrednjih dimenzij človekove eksistence. Kot tudi o tem, da je pandemija zarezala globoko in brez dvoma boleče v to primarno potrebo človeka. Četudi je zadnje desetletje prineslo pomembne premisleke, vznikle iniciative in aktivnosti samooskrbe na terenu, pa tega projekta sodobne družbe v resnici nikoli niso zagnale. Prevladujoč model kmetijstva je pregloboko vpet v kapitalistični ustroj, da bi se odločevalci ukvarjali ali si želeli kakršne druge vizije oskrbe s hrano. Tako so poskusi ostali posameznikom, lokalnim kolektivom, postali so prakse majhnih skupnosti. In to nikakor ni slabo, le dovolj ni.   

Oskrba s hrano in vprašanje sezonskega dela sta evropske države  v tej pomladi 2020 pretresla skupaj z virusom. Trenutno je aktualno vprašanje kmetijstva, kmalu bo na dnevnem redu vprašanje turizma. Danes se pogovarjamo o tem, kdo in kdaj bo (da bo pravočasno) pobral hmelj, obral jagode, pobral solato in vrtnine, jutri se bomo pogovarjali o tem, kdo in kdaj bo (da bo turistična sezona kolikor toliko »rešena«) prinesel krožnik hrane na mizo obmorske restavracije, počistil plaže, sprejemal goste v kampih in čistil njihove apartmaje.  

Nesporno dejstvo je, da so migrantski delavci ključni za opravljanje sezonskega dela. So tisti, ki ga držijo pri življenju, pa najsi gre za oskrbo s hrano, zimsko smučarsko sezono ali poletni množični naskok na morje.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. In je prvovrstno vprašanje delavskih pravic, predvsem plačila in delovnih pogojev, če izpostavimo samo dve najbolj kritični točki, ki se ju rado na veliko spregleda.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. (Gorišnica, 2020, foto: arhiv avtoric)

V turizmu smo že v zadnjih nekaj sezonah spoznali modele izkoristiti-tujo-delovno-silo in jo po sezoni pospraviti do naslednje epizode. Kar se je pokazalo kot problem hmelja, utegne biti še večji problem v turizmu. Natakarice, receptorke, kuharice, čistilke, vzdrževalci, šoferji, čistilci … armada delavcev, ki bo stregla ljudem z razrahljanimi živci na dopustu po korona krizi.  Sezonci, ki so bojda lahko srečni, da imajo delo (slišimo pogosto ljudski glas, a v resnici gre za glas izkoriščevalskih politik, ki delavca reducirajo na nujno zlo oziroma najmanjši možen strošek), zato se ni treba ravno pretegniti zanje. Saj bodo šli takoj po sezoni. V premoru do naslednje pa delavske pravice oziroma krivice prejšnje sezone niso več tako v nebo vpijoče.

Ciklične migracije, ki se iz leta v leto dogajajo glede na sezonske potrebe kmetijstva, so za evropske ekonomije izjemno pomembne. Nikakor ne gre za nek marginalen, zanemarljiv del ekonomij. Dejstvo je, da je migrantsko delo stalnica sezonskega dela in ključno pri oskrbi s hrano. Viden pojav takih transnacionalnih migracij delavcev iz vzhoda, ki se napotijo proti poljem zahodnih držav, so številni organizirani prevozi romunskih, ukrajinskih in bolgarskih delavcev; številni kombiji, ki jih srečujemo na avtocesti proti Italiji so stalnica sezonskih nomadov na poti v sadovnjake in polja v severno Italijo.

Nekaj teh sezonskih delavcev iz tujine prihaja že leta tudi v Slovenijo. Najbrž še več jih iz Slovenije odhaja na polja in sadovnjake v Avstrijo in Italijo, sezonsko ali najpogosteje kot dnevni migrantski delavci, ki obirajo jagode, ribez, jabolka itd.

In kaj pravi slovenska država na sezonske delavce, v kontekstu 2020-korone-krize? Odloči, da je treba podaljšati časovno omejitev. Namesto doslej veljavnih 120 dni na leto je mogoče sezonsko delo opravljati vse do konca 2020. In to je vse. Nič o pravicah. Nič o izboljšanju položaja, ker bodo delavci dalj časa v sektorjih, ki so znani pod oznako »treh D-jev«. Nič v tej smeri. Le da: sezonske delavce bom mogoče neomejeno do konca leta držati na minimalnih standardih oziroma brez varstva delavskih pravic. In do konca leta se jih tudi bo. Ker se ne konča s koncem turistične sezone v septembru. Takrat nastopijo še trgatve na drugem koncu države in razcvet smučarske sezone še kakšen mesec kasneje. Leto se bo zaključilo, izredni pogoji pa nadaljevali. Četudi je priložnost po-koronskega premika očitna, se država ne namerava ukvarjati s pravicami sezoncev. Skrbi jo produktivnost kmetijstva, skrbijo jo dobički.

In kaj pravijo delodajalci na sezonske delavce? Da jih nujno rabijo, da bodo ostali brez opravljenega dela in da bo trpel dobiček. Aha, zakaj že? Je model instant izkoriščanja zadnjih let edini, ki ga znajo peljati? Resda še vedno deluje, a vse bolj omejeno in čedalje manj zanesljivo bo mogoče staviti na karto, da so vedno na voljo poceni tuji delavci.

Treba je – in to tako hitro kot je treba obrati hmelj ali prinesti pašto gostu, preden se ta pohladi – spremeniti odnos do sezonskega dela. Država in delodajalci. Ker so migranti v številnih sektorjih veljali za klasične sezonske delavce, je počasi a sistematično, prihajalo do sprejemljivosti nižanja delavskih pravic. Jasno, da smo vsi na slabšem.

Rešitve seveda gredo v smer preprostih ukrepov – zlasti dostojno plačilo je visoko na seznamu (pobude k temu se seveda že pojavljajo, dober primer je odprto pismo Delavske svetovalnice naslovljeno na Ministrstvo za kmetijstvo). Tako bi najbrž bilo manj težavno najti dovolj delavcev za poletno turistično sezono ali spomladanska poljedelska dela, in predvsem – nekaj dostojnosti bi vsi skupaj ohranili.

Komentirali sta Simona Zavratnik in Špela Perner

Webinar o beguncih na Balkanski poti v času COVID-19

20. aprila 2020 je v organizaciji transform! Europe s sedežem na Dunaju – mreže štiriintridesetih organizacij iz dvaindvajsetih držav, aktivnih na področju politične edukacije in kritične znanstvene analize, potekal webinar z naslovom Refugees in the Balkans and the Covid-19 Epidemic (Begunci in begunke na Balkanu in pandemija Covid-19). Gostji webinarja sta bili Emina Bužinkić (Hrvaška) in Nidžara Ahmetašević (Bosna in Hercegovina), aktivistki mreže Transbalkanska solidarnost, ki imata bogate aktivistične in raziskovalne izkušnje na tem področju.

Dan pred webinarjem se je v begunskem centru Bira v Bihaču, kjer so higienski pogoji že sicer izjemno slabi, premalo je hrane in vode, zgodil dogodek, ki pa v stanju vsesplošne kriminalizacije beguncev in begunk ni nič izjemnega. V Bosni in Hercegovini begunske centre upravlja Mednarodna organizacija za migracije (IOM), nadzor v njih pa izvajajo zasebne varnostne agencije. Dva varnostnika sta pretepla mladoletnika, ker naj bi povzročala preveč hrupa, eden od njiju je nezavesten obležal. Na kraj dogodka je prišla policija, ki pretepenih ni zaščitila oziroma jima nudila pomoči, temveč je nadaljevala z izvajanjem nasilja nad njima.

Begunski center Idomeni, 2016 (foto: Madi Williamson)

Dogodek je simptomatičen za prikaz nasilne narave trenutnih politik na področju begunstva in migracij. Ne le da so ljudje na poti in v begunskih kampih lačni, žejni, da živijo v popolnoma neprimernih pogojih. So tudi dehumanizirani in objekt najrazličnejših nasilnih praks. Podobno se je zgodilo nekaj dni nazaj v kampu Krnjača v Srbiji, ko so predstavniki v begunskem kampu začeli tepsti dečka, potem ko je ta zaprosil za pižamo, čemur so se uprli ostali prebivalci centra. Sledil je prihod policije, ki je nadaljevala z izvajanjem nasilja in nekatere bivajoče odpeljala na neznano lokacijo. Situacija pandemije bo tako nedvomno še potencirala najbolj rigidne postopke in instrumente, ki jih države imajo in v katerih pogosto sodelujejo tudi mednarodne in lokalne organizacije, ki morda nasilja ne izvajajo neposredno, a hkrati tudi ne nudijo zaščite. Seveda se tukaj pojavlja vprašanje, zakaj Mednarodna organizacija za migracije (IOM) ne opozarja na kršitve človekovih pravic in na porast nasilja? IOM, ki je tudi glavni upravitelj kampov v Bosni, bi morala o tem spregovoriti in opozoriti na nepravilnosti, ki se dogajajo. Vendar se zdi, da ravno zaradi financiranja s strani EU, IOM o tem raje ne govori na glas.

Hkrati se dogaja tudi racializacija begunskih teles, prebivalci namreč redno kličejo policijo, da se migranti kljub omejitvam gibanja gibljejo po cestah. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da mnoge nevladne organizacije nimajo več dostopa do begunskih centrov, zato je težje izvajati tako monitoring dogajanja kot tudi nuditi praktično pomoč in podporo. Različne ravni nasilja, degradacije in izključevanja se torej dogajajo v različnih javnih prostorih.

A hkrati se razvijajo tudi različne oblike solidarnostnih praks. Ljudje migrantom v Bosni in Hercegovini, zlasti tistim, ki živijo na cesti in praviloma nimajo mask, le-te pogosto priskrbijo, da lahko gredo v trgovino, lekarno, itn. Del lokalnega prebivalstva pomaga beguncem tudi z nudenjem hrane in zatočišča, saj kot vemo je v Bosni veliko zapuščenih hiš.

Kljub omejitvam gibanja seveda ljudje na poti še vedno potujejo in se gibajo, tudi preko meja nacionalnih držav in nezakoniti ‘pushbacki’ (na primer iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino) se še vedno dogajajo. Težava v Bosni in Hercegovini je tudi, da so organizacije civilne družbe skorajda ‘mrtve’ in da praviloma ni pričakovati njihove konkretne kritike in angažmaja na področju človekovih pravic beguncev in begunk.

Šid, 2017 (arhiv avtoric)

Tudi na Hrvaškem ljudje ne smejo izven meja občin, policijski in varnostni nadzor spominjata na vojno stanje, kar v mnogih prebivalcih obuja travmatične spomine na nedavno vojno. Dogaja se discipliniranje vseh skupin prebivalstva, dejanja solidarnosti niso spodbujana, uradne institucije jih želijo celo ustaviti, tisti, ki pomagajo pa so tudi sami pogosto stigmatizirani in kriminalizirani, razen če gre za organizacijo pomoči v okviru uradnih organizacij. Tovrstne izredne razmere seveda zelo zadevajo osebe na poti  in poglabljajo socialne neenakosti. Izjava mreže Transbalkanska solidarnost s tem v zvezi je dostopna na tej povezavi.

Odgovor na vprašanje, zakaj se za bivanje neprimerni begunski centri ne evakuirajo in zaprejo, je seveda političen, zlasti ko govorimo o prostoru nekdanje Jugoslavije, ki se ga v tovrstnih prizadevanjih v primerjavi z na primer Grčijo praviloma pozablja. Prav tako se na primer v Bosni in Hercegovini izjemno malo govori o otrocih brez spremstva, saj so politični predstavniki tisti, ki podpirajo politiko zaprtih mej, ki je veliko število teh otrok sploh producirala. Prav zato moramo neprestano analizirati same migracijske in mejne politike, ki so tovrstne negotovosti in stiske ne le povzročile, temveč jih še poglabljajo. In hkrati biti pozorni na razliko med humanitarnostjo, ki je seveda potrebna, a ne zadostna, in političnim oziroma aktivističnim delovanjem. Zato moramo razvijati oblike (trans)nacionalne solidarnosti in hkrati biti pozorni na vsakdanja življenja aktivistov in aktivistk, ki se s svojim delovanjem ne le izpostavljajo, temveč ogrožajo tudi lastno zdravje. Zgolj humanitarno delovanje namreč poglablja neenakosti, zato delovanje vlad ne sme postati edini kanal solidarnostnega dela, nujno so potrebne nove oblike solidarnosti.

Celoten webinar je dostopen na naslednji povezavi

Zapisali sta Sanja Cukut Krilić in Anja Zafošnik

Trije D-ji oskrbe s hrano

Se nam obeta sezona brez migrantskih delavcev?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dobrim tednom dni objavilo informacijo, da je delo v kmetijstvu, zlasti kar se tiče obiranja pridelka, ogroženo. Zaradi ‘varovanja javnega zdravja’ in z namenom preprečevanja širjenja epidemije so namreč preklicani postopki prihoda sezonskih delavcev v kmetijstvu, zlasti iz Romunije, tistih torej, od katerih so bili nekateri segmenti kmetijstva v zadnjih letih odvisni. Največ težav trenutno zaznavajo v hmeljarstvu in v dejavnostih obiranja ostalih pridelkov, predvsem jagodičevja in zelenjave. Tako je ministrstvo  pozvalo brezposelne, študente, osebe na čakanju, mlajše upokojence in vse zdrave, ki lahko delajo, da se odzovejo prošnji za opravljanje sezonskih del v kmetijstvu. Po mnenju ministrstva je odziv dober, nekateri naj bi bili pripravljeni delo opravljati celo brezplačno, zato naj ne bi bilo potrebe po tuji delovni sili. A hkrati je ministrstvo poudarilo, da ne bo posegalo v poslovni odnos med delodajalcem in iskalcem zaposlitve, kar se nanaša tudi na višino plačila, z izjemo dejstva, da Zakon o kmetijstvu določa zakonski minimum plačila za delo pri sezonskih opravilih. Za leta 2018 uvedeno ‘začasno in občasno delo v kmetijstvu’ namreč ne veljajo predpisi delovnega prava, delavci torej nimajo varstva delovnega razmerja in pravic, ki iz tega varstva izhajajo. Če ga je bilo do sedaj mogoče opravljati do 120 dni v letu, so najnovejši krizni ukrepi to omejitev odpravili, saj ga bo mogoče opravljati neomejeno vse do konca leta 2020.

Oglas ponudnika dela v hmeljarskih nasadih na enem od študentskih servisov (foto: osebni arhiv avtoric)

Je situacija ‘korona-krize’ drugačna? Bodo težka, fizično naporna ter hkrati podplačana dela v kmetijstvu res opravljali državljani in državljanke Slovenije? Trditev  Migranti/tujci opravljajo dela, ki jih domače prebivalstvo ne želi opravljati, je postala skorajda stalnica javnomnenjskih raziskav, ki preverjajo stališča prebivalcev o migrantih/migrantkah, tujih delavcih/delavkah. A  kot nas opozarjajo študije migracij in trga dela: ne gre le za to, da domači delavci v posameznih sektorjih niso na voljo oziroma določenih del ne želijo opravljati. Bodimo natančni: delavci in delavke na domačem trgu dela v splošnem niso na voljo za opravljanje del pod točno določenimi (obstoječimi) pogoji –  za dela, ki so podplačana in spadajo v segment t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult jobs) in kjer so pod vprašajem pogosto kar številni elementi spoštovanja delovno-pravne zakonodaje. In delo v kmetijstvu je zagotovo takšen primer. Poleg denimo v slovenskem prostoru dosti bolj izpostavljenih kršitev v gradbeništvu. Ali ni torej pogosto tudi v interesu delodajalcev, da rekrutirajo poceni delovno silo, ki je pripravljena opravljati delo v takšnih pogojih, namesto da bi delovali v smeri izboljšanja delovnih pogojev in zviševanja plač(il), pa naj delo opravlja t.i. domače prebivalstvo ali pa migranti/migrantke? Slovenija ni izjema pri zanašanju na sezonsko delo tujih delavcev v kmetijstvu, kar velja tako v evropskem kot globalnem merilu. Podoben je tudi govor njenih političnih predstavnikov, češ naj pomagajo nacionalnemu kmetijstvu. Tudi predstavniki britanske vlade in kmetijske industrije so nezaposlene osebe in študente v Združenem kraljestvu naprosili, naj zaradi ukrepov, povezanih s pandemijo, zaradi katerih migrantska delovna sila v državo ne bo mogla priti, pomagajo obirati pridelke v kmetijstvu. A glede na zadnje novice število za tovrstno delo pripravljenih ‘domačih’ delavcev ne bo dovolj visoko. Tako se že pripravljajo poleti, ki bodo sezonske delavce v kmetijstvu pripeljali iz Romunije.

Tudi Nemčija je po začetnem restriktivnem pristopu ubrala tovrstno strategijo. Le nekaj dni nazaj je trinajst čarterskih poletov iz Romunije kljub vsem ukrepom, ki so bili uvedeni za preprečevanje širjenja virusa, poletelo proti Nemčiji, kjer bodo delavci opravljali sezonska dela v kmetijstvu. Nemčija je namreč omejitve na mejah v začetku aprila sprostila na primer za sezonske delavce v kmetijstvu, ki naj bi jih po nekaterih ocenah potrebovali okoli 80.000.  

Pa tu ne gre le za zavedanje Nemčije, da tovrstne delavce potrebuje. Romunska vlada je v začetku aprila sprejela ukrep, s katerim so iz prepovedi komercialnih letov v žarišča virusa izključeni leti, ki bodo prevažali sezonske delavce. Morda še bolj presenetljiva pa je napoved za Italijo, da bo to pomlad samo v regijo Veneto prišlo 15.000 sezonskih delavcev iz Romunije, ki bodo obirali sadje in zelenjavo, prav tako dekret, ki bo omogočil ‘uvoz’ sezonskih delavcev pripravlja Španija.

A seveda prihod sezonskih delavcev na zahod ne bo tako neproblematičen, saj je nerealno pričakovati, da bodo visoko število delavcev, ki jih države Evropske unije potrebujejo, lahko prepeljala letala. Zato so se nekatere zaposlitvene agencije že obrnile na migrante, ki že živijo v kateri od držav Evropske unije.

Jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela (migrantov in migrantk op.a., foto: osebni arhiv avtoric)

Diskurz, da nacionalne ekonomije migrantsko delovno silo potrebujejo in da moramo zato olajšati pogoje za prihod in prebivanje zanje ‘koristnih’ skupin migrantov in migrantk, je seveda problematičen na več nivojih. Potreba po delovni sili tudi ni razlog za manj restriktivne migracijske politike, ki bodo omogočale prihod (zgolj) točno določenih skupin migrantov in migrantk. In migrantov in migrantk ne moremo razvrščati na manj in bolj zaželene glede na veščine in delo, ki ga opravljajo. A jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela. Pa ne le to, ali bodo sadje in zelenjava obrani, temveč tudi, ali bodo opremljeni z ustrezno embalažo ter nenazadnje prepeljani na prevzemne točke.

Zato ponovimo opozorilo, da je kmetijstvo ena tistih panog, kjer je izkoriščanja delavcev in delavk ter primerov kršenja delovno pravne zakonodaje največ, delavci pa živijo in delajo skorajda v suženjskih pogojih. Prebivajo v neprimernih in prenatrpanih, včasih tudi nezakonitih namestitvah, na primer v kolibah in šotorih, kjer higienskih režimov in pravil fizične distance in samoizolacije ni mogoče spoštovati, enako velja za opravljanje dela na poljih, kjer ustrezna oprema ni na voljo. Raziskava v ZDA je pokazala, da delavci pri menjavi lokacije dela pogosto potujejo v skupinah, na primer z avtobusi in kombiji in da so pri tem odvisni od pogodbenikov oziroma vodij. V ZDA je po nekaterih ocenah kar dve tretjini delavcev v kmetijstvu nedokumentiranih migrantov, zlasti iz držav Latinske Amerike. Ironično je, da jih je državna administracija razglasila za nujen del nacionalnega gospodarstva, da jim posledično delodajalci izdajajo potrdila, da lahko potujejo na in z delovnega mesta, a jim hkrati grozi deportacija.

V tem kontekstu nekatere italijanske nevladne organizacije vlado pozivajo, naj legalizira bivanje nedokumentiranih migrantov in migrantk in izda dovoljenja za bivanje, da bodo lahko delali na primer v kmetijstvu, kar naj bi zmanjšalo izkoriščevalske prakse in neformalno ekonomijo.

‘Korona kriza’ je le še bolj nazorno pokazala, kako nestabilen in občutljiv je sistem  preskrbe s hrano. To mora voditi tudi k pravičnejšim in bolj dostojanstvenim delovnim pogojem za tiste, od katerih je to, kaj in koliko bomo imeli na naših krožnikih, v veliki meri odvisno.  

Zapisala je Sanja Cukut Krilić

Digital refugees. Transformations of migration routes or how smart phones replaced hand luggage

Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilić

While traditional hallmark of migration was a suitcase, today the luggage of modern migrants consists of a smart phone – it enables them to navigate, to communicate with the family while traversing transnational spaces, look for passable and safe paths, position subversive communication codes transcending the geographical, cultural and political borders, move between visibility and invisibility, and chart new migration maps. An important assumption underlying this book is that in modern societies routes are increasingly becoming primarily digital, which rises a whole spectrum of questions, ranging from the empowerment vs. control of refugees to communication rights and digital inequalities. The digital and spatial routes are undoubtedly uncertain and dangerous, but they are also the spaces of hope, innovative approaches to migration – and of sheer survival.

Changed social circumstances in networked societies have caused an increasing embeddedness of migration into not only spatial but also digital flows determined by technologies, platforms, and networks. Numerous analyses of migrant realities testify of control over their bodies through the use of information and communication technologies. The term digital divide has been coined to describe the social inequalities across gender, generation and class lines in access to such technologies. On the other hand, new technologies raise also questions related to democracy, communication and human rights that are evident in discussions about the autonomy of migration and about the agency of individuals on the move.

Within the complex relation of digitality and migrations, we identify the main protagonist – digital refugee, as well as certain key concepts which help us explain the transformation of migration processes and changes they introduce into modern societies. The thesis about “digital refugees” is explained through the concepts of the strengthening of external borders and selective penetrability of internal ones, vulnerability while on the move and autonomy as a response to border/migration policies. It is not solely smartphones and comprehensive advanced technologies that provide the framework for global mobility. The latter is also defined by the walls enclosing the Wests (be it the external EU border or barbed wires and fences along the border of Slovenia, Hungary, Croatia and some other countries at the Schengen periphery), by violence and persecution of migrating people or, in short, structural criminalization of migrations along the geographical dividing lines between the global centre and peripheries.

The book explores such transformations within contemporary migration movements by focussing on the contradictions embedded in the movement of refugees across borders of nation-states. The dilemma is framed through the examination of the notion of vulnerability that offers changed interpretations of “legitimate” and “illegitimate” refugees; and an analysis of classificatory mechanisms that not only construct individuals as worthy/unworthy of international protection, but also fail to capture the lived realities of individuals on the move. Such selection mechanisms are evident, for example in the gendered notions of refugees, the construction of safe countries and in illegal practices of pushing back individuals into the previous state of entry (the latter is evident from practices observed along the so called Balkan route in 2015) Rather than being exceptional practices, they are at the core of contemporary migration and refugee policies. They are manifested also through public opinion polls that are synchronised with political perceptions of migration as a crisis. Such a notion has come across quite strongly also in in Slovenia where instead of a consistent approach to migration, we have witnessed a sort of a crisis management approach to migrants at our “doorstep”. Reflections of climate change and climate refugees also call for a refined approach to vulnerabilities and responses that pertain to spatial and climate justice as well as to the social participation of individuals that have been displaced due to climate changes.

In view of the fact that increased securitization, restrictiveness and criminalisation of contemporary migration and refugee movements are the main culprits behind increased vulnerabilities and insecurities of people on the move, the authors argue for more solidarity and safe passages through the “gates” of contemporary nation-states. In this way, the notion of violent borders that make such passage impossible for the majority of the world’s population could be challenged and re-examined. Modern societies face two choices: we can demand increased mobility for all and higher solidarity, or we can let us become overwhelmed by wires, walls and electronic tracking systems. When choosing one or the other, we essentially indicate which type of future communities we are creating and whether these are in accord with the long tradition of struggles for equality, solidarity and democracy in Europe. Therefore – more migration for more solidarity.

Source: DIGITALNI BEGUNCI. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček, Fakulteta za družbene vede, Založba FDV in  ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana, 2020.