Identitarians from Austria, Germany and Switzerland at the Greek border with Turkey on the Evros river in early March. (Foto: K.L., Twitter)


Greece has reached boiling point as a result of the steady influx of refugees and migrants, with over 1,2 million people arriving since 2014, intending to make a journey further north[1] . For people fleeing war, poverty and repression in the Middle East, Africa, and Asia, the Western Balkan route has become one of the main paths into Europe. The sudden arrival of migrants and refugees generally found Balkan countries unprepared.

After Slovenia, Croatia and North Macedonia closed off their borders in early 2016[2] , severely limiting the options for further travel deeper into Europe for the 50,000 plus refugees in Greece[3] . These people found themselves stranded in Greece, approximately a third of them on islands, but many continue to make the perilous journey via this route. Since then, Slovenia has continued to tighten control at its borders with Croatia. It is gradually extending its fence along the border[4] and mobilising additional police units[5] , which increased the pressure on Croatia especially with regard to its borders with Bosnia and Herzegovina (BiH), and Serbia. Subsequently, another bottleneck was created, leaving the authorities in BiH’s North-western Una-Sana Canton to cope with the majority of the 7,000–8,000 migrants who are in the country at any given time, according to an IOM estimate[6] . A similar situation exists in Serbia’s northern province of Vojvodina, resulting from Hungary’s much larger fence along its southern border and its heavy-handed treatment of refugees.

The current impasse creates unsustainable and often inhumane conditions for everyone trapped behind these fences. Whilst the migrants are bearing the brunt of the consequences of this reality and the failures of the migration and asylum policy in Europe, the situation has also been poisoning the public opinion in the transit countries along the Balkan route, and further. There are two main competing narratives in the media and public discourse, which centre around what are often perceived as irreconcilable, zero sum concerns about the treatment and wellbeing of migrants, particularly the incidents of human rights violations and violence, and about the safety and security of local population and their property. While media and humanitarian organisations and human rights watchdogs are attempting to raise awareness about the alarming situation on the borders and in refugee camps and reception centres, far-right extremists and populists are using it to create a spectacle that allows them to cast themselves in a role of Europe’s defenders.

This impasse is evolving into a ‘perfect storm’, in which a failing policy and inability to address the root causes of the problem, are creating opportunities for populists and extremists to advance their agendas, enabling criticism of political opponents and mobilisation of supporters.

This advisory brief presents an analysis of the efforts to influence public opinion, and the impact these have had on citizen-mobilisation in the region.

Border Pushback: The Ugly Face of the EU’s Migration Policy

Disturbing reports about the levels of excessive force used against migrants and brutality committed by the Croatian police at the country’s external border began to appear in public from 2016 onwards.

In 2019–2020, various Croatian and international human rights organizations, such as the Human Rights Watch[7] , Amnesty International[8] , the Centre for Peace Studies[9] and Are You Syrious (AYS) have drawn attention to the Croatian border police’s excessive use of violence. Countless international media including; Radio Free Europe[10] , Al Jazeera Balkans[11] , Deutsche Welle[12] , and the Swiss public broadcaster SRF[13] have also documented asylum seekers’ testimonies of their treatment in Croatia. These reports, often corroborated by aid workers and physicians, reveal an unprecedented degree the level of brutality used by the Croatian border police in their treatment of migrants and refugees near the border with BiH. Croatian outlet Dnevnik was further able to obtain a testimony by a local police officer, largely confirming the wrongdoing of the border police[14] . The Croatian police’s track record of torture, humiliation, and abuse of asylum seekers[15] , using practices such as spray-painting the heads of those caught attempting to cross the border with red crosses[16] , or shooting at migrants[17] is mounting.

Image for post
Guardian reports about spray-painting the heads of detained migrants.

Unfortunately, the Croatian police are not an exception, they are rather, the rule. The Border Violence Monitoring Network, which since 2016 has consistently monitoredhuman rights violations at the external borders of the European Union, in its latest report from September 2020, documented 40 cases of pushbacks, affecting 1548 people in Greece and along the Balkan Route, including Romanian, Austrian and international (primarily Czech) police units in North Macedonia[18] .

On 22 October, the EU Commissioner for Home Affairs, Ylva Johansson tweeted that after reviewing the Danish Refugee Council’s report[19] on the pushbacks by the Croatian police, she is planning to discuss the matter with the Croatian authorities.

Reviewing the comments, which speakers of the local languages (Bosnian, Croatian, Serbian) have left on the media websites and their social media accounts under the reports about border police violence, it becomes evident that opinions are divided along the two main narratives. A sizeable portion of users seemingly enjoy the stories and cheer on the police violence, with comments such as “Go Croatia!”, “Bravo, Croatian police!” in reaction to reports on abusive practices. They often refer to the migrants using hateful and dehumanising language, branding them as ISIS terrorists or comparing them to a zombie invasion. Another category of internet user justifies the violent pushback on administrative grounds, using the (flawed) arguments of reciprocity and equivalence. They find it unfair that people are attempting to cross borders without documents when they similarly would not be allowed to enter other countries without valid travel documents. Finally, there are users who show empathy for migrants and often lash out at other commenters.

While migrants have to bear the brunt of the harassment by authorities, those attempting to help, or advocate for refugees, or report about the abuse become secondary targets. Both international and local journalists covering these stories were threatened or fined by the police while documenting the situation along the Balkan route[20] . Nidzara Ahmetasevic, a Sarajevo-based journalist, in one incident saw police officers knocking down several migrants and refugees to the sidewalk and then taking them into a police vehicle. Police officers threatened Ahmetasevic with a fine, even after she identified herself as a journalist[21] . An account of how authorities prevent access for journalists and obstruct their work, was described by Deutsche Welle journalist, Ajdin Kamber, who describes the experiences of being ejected from government buildings and being harassed by the police as he (and others) try to do his job[22] . Human rights defenders and journalists who report on the situation in Una-Sana canton and migration issues in the region are also viciously targeted online. Vanja Stokic, an editor-in-chief of the portal, was threatened in the comments under a photo she posted on her Facebook profile. The commenter explicitly mentions “cutting off heads,” using numerous expletives for both the migrants and those who help them. Stokic reported it to the police and the suspect was arrested[23] , though the prosecutor later dropped the case on the grounds that it does not meet the criteria to qualify as either the criminal offence of endangering security or incitement to hate and violence[24] .

Image for post
Threats Stokic received from Zivanovic. (Source: Facebook)

Media Stunts, Border Patrols, and Parliamentary Debates of Far-Right Extremists and Populists

The European far-right media also regularly report on the desperate situation in Greek refugee camps and tensions along the migration routes, weaponising the refugees’ / migrants’ suffering to spread anti-migration propaganda. After Turkey’s President Recep Tayyip Erdogan opened the country’s borders with eastern Greece[25] , Austrian and German far-right extremists revisited their media-stunts playbook and in March, shortly before Greece went into coronavirus lockdown, they travelled to Greece to “report” about the situation at the Turkish/Greek border.

The CovertAction Magazine reported the first group of eight to ten people, most of them members of far-right Identitarian Movement from Germany, Austria, and Switzerland, arrived at the Greek border with Turkey on the Evros river in early March[26] , followed by a trickle of several other individuals and groups, visiting Lesbos and the camp Moria, which continued up until August.

According to one of the activists, the purpose of these trips was to meet with Greek patriots, to show solidarity and support.[27] In reality, the images and footage from the trips were used to promote hateful propaganda, portraying refugees as invaders, “dangerous soldiers of Islam” who came to destroy Europe.[28] The far-right activists used different social media platform for the promotion of these materials, creating videos and articles, using hashtags such as #IstandWithGreece[29] and #niewieder2015[30] .

Image for post
Leader of Austrian Identitarians, Sellner on trip to Greece. (Source: Twitter)

In Slovenia, a group of anti-migration activists, consisting of assorted far-right extremists and ex-convicts, formed a paramilitary unit in 2018, named ‘Stajerska Varda’ (Styrian Guard)[31] . Presenting itself as a civil initiative and a voluntary defence community, the group patrols the borders with Croatia and Italy with an objective to intercept migrants attempting to cross the border illegally. In September, the amendments to the State Border Control Law and the Law on the Protection of Public Order were adopted, prohibiting individuals and groups from “controlling the state’s borders similar to police duties”[32] but other than that, authorities did little to prevent the activities of these anti-migration vigilante patrols. As of today, Stajerska Varda continues their border interventions and is consistently promoting its anti-migration views and military-like activities on their Facebook page.

Image for post
Austrian Kurier reports on Slovenian paramilitary unit, Stajerska Varda.

Groups with similar missions are also self-organising in Serbia. An informal group calling itself ‘Narodne Patrole’ (People’s Patrols) was handing out leaflets to migrants in the center of Belgrade, “informing” them that their freedom of movement is restricted due to frequent attacks on Serbian girls and women[33] . The group has a very active Facebook presence and also uses other social media accounts for organizing public events, such as the recent “Let’s clean the park” rally, advertised with a picture of a park with migrants in it. Another group engaging in similar activities is ‘Nacionalna obrana Levijatan’ (National Defence Levijatan), a part of the wider Levijatan movement in Serbia that unsuccessfully ran in recent parliamentary elections. According to its leader, their goal is “to put migrants on notice when they are misbehaving, without using violence or harassing anyone.”[34]

Image for post
People’s Patrols units organizing an anti-migration intervention in Belgrade. (Source: Facebook)

The far-right and populist anti-immigration activists visiting Greece’s borders and refugee camps for a photo opportunity, patrolling the forests of Slovenia and streets of Serbia, exploit the current humanitarian crisis as an opportunity for self-promotion. They create a spectacle, using misleading and manipulative content to amplify their message, hoping to gain new supporters.

While the groups patrolling the borders or the streets in the countries along the Balkan route can be dismissed as fringe and most are, at least declaratively, disavowed by government representatives and parties in the EU countries won, have nevertheless, won seats in the national parliaments on vociferous anti-migration platforms. They have been normalising the narratives of migrant pushback and repressions, while preventing a humane, sustainable, EU-wide solution to migration.

The Austrian Freedom Party (FPÖ), a junior partner in the government between 2017 and 2019, regularly stirs domestic anti-migrant sentiment, running controversial ads in print media and online. The party leadership commonly refers to migration as “creeping Islamisation” and “population displacement.”

In Germany, the anti-migration, racist, and xenophobic rhetoric has helped the political party, ‘Alternative for Germany’ enter the Bundestag in 2017 and become the largest opposition party. It appealed to voters with an overtly Islamophobic campaign and fearmongering around migration[35] , although it recently fired a prominent figure, Christian Lueth, after he was recorded saying that migrants coming to the country could be shot or gassed[36] .

In Croatia, the newly formed populist ethno-nationalist Homeland Movement, formed around the unsuccessful presidential candidate and popular singer Miroslav Skoro, entered the parliament in July this year, finishing third. Even though migration was not the dominant theme of the campaign, they are generally in favour of tough, restrictive migration policies. In Slovenia, where politicians are likelwise distancing themselves from openly anti-migration rethoric, their most important media mouthpieces are not. Specifically, most influential media around the leading conservative SDS party, such as online portals ‘Democracy’, tabloid ‘Š,’ and the TV channel have been publishing Islamophobic content, using it with the aim of stirring outrage at covered children spotted in a park in the center of Ljubljana[37] ,warning against dangers to democracy by electing politicians with immigrant backgrounds[38] , or arguing that the Muslim immigrants’ contribution to the society is to “bring third world diseases, danger of terrorist attacks, and sexual assaults on women.”[39]

Dominik Nepp, a Viennese city councilor and the leader of FPO in Vienna, ran an ad in September, ahead of the State elections in Vienna,[40] depicting a dark, masked figure with a knife in the background and a (white) woman screaming in fear in the forefront, accompanied by the following text “it is a fact that with the mass migration of 2015, Vienna became an absolute stronghold of crime.” He spent between 300–400 EUR on this particular message to reach between 80,000–90,000 people in Vienna. Between 28 Mar 2019–26 Oct 2020, his page spent over 200,000 EUR on Facebook ads. In May, he ran a series of ads targeting the entire Austria. According to the data provided by Facebook, his campaign spent between 15,800 to 22,295 EUR on only eight ads, each containing clear anti-migration and Islamophobic messages. One of the ads depicts a crowded inflatable raft boat, with a slogan “Sea rescue is human smuggling.”[41] Another shows a young couple, the woman wearing a headscarf.[42] The message on this ad simply reads — “stop the immigration”.

The Public Reacts: Online Mobilisation and Protests around Migration Issues

Many migrants stranded in the Una-Sana Canton, right outside the EU’s external border between BiH and Croatia, have to live outside of officially designated reception centres, in appalling conditions, without electricity and water.[43] The humanitarian crisis escalates periodically with worsening weather conditions and was this year further compounded by the COVID19 pandemic. To make matters worse, the reception centres were forcibly emptied at the end of September, ahead of elections in November, ostensibly due to public pressure[44] . The action was strongly condemned by the EU, which provides funding for these facilities[45] .

Desperate, with nowhere to go the migrants are locked in a vicious cycle of mistrust, fear, and increasing violence with the local populations. The unmet and mismanaged public safety concerns of the local population on the one hand, and the basic needs of the migrant population on the other, are inevitably leading to friction between residents and people in transit, all of which is fueled by misinformation and propaganda by extremists and populists. Fear, in combination with anger towards authorities for not being able to solve the problem, contributes to the appeal of the anti-migration narrative. Public gatherings against migrants and refugees, are sometimes organized by the local politicians who use trumped up numbers related to reported crimes committed by migrants[46] . In Bihac in August hundreds of citizens gathered in the town square and demanded that the authorities solve the problem of “irregular migrants and the prevention of the influx of new migrants in the region”[47] .

Protests against migrants also happened in Velika Kladusa, a town about 10 kilometres from the Croatian border. Citizens also began to organise online, where closed Facebook groups with titles like “Stop the invasion of migrants” or “Stop illegal migrants” were created for and by local citizens to share information, news updates, and personal experiences related to the migrant crisis. For example, a piece of news published by a local portal about 30 migrants arriving by bus from Sarajevo in late August, violating the cantonal government’s movement restrictions[48] , was shared to a public page followed by over 50,000 people, where it inspired not only calls for violence and online hate speech, but also offline action.

Image for post
Facebook groups with titles like “Stop the invasion of migrants” were formed. (Source: Facebook)

Self-appointed vigilantes and groups are increasingly taking matters in their own hands, under the pretext of protecting safety of other and public order. Following news such as the one about new migrants’ arrival circulating online, the situation in Velika Kladusa escalated. Locals began blocking traffic, intercepting buses, and dragging out migrants they found among the passengers[49] . Bus and taxi drivers transporting migrants, as well as volunteers and aid workers were targeted after their personal details and photos were published in these private groups. Media also reported other violent incidents and a pervasive atmosphere of fear in town[50] .

A man who was filmed as he assaulted a bus with migrants in Velika Kladusa[51] was celebrated as a hero among anti-migrant activists, both at public gatherings[52] and online. Also near Velika Kladusa, as a result of an arson attack with Molotov cocktails on a makeshift accommodation, five migrants were almost burned alive[53] . Another migrant was seriously wounded with knife in Sarajevo in September and local man was arrested for attempted murder[54] .

After the Europe’s largest refugee camp, Moria[55] (on the Greek island of Lesbos), burned to the ground in early September, thousands of people marched in the streets, of Berlin[56] , Vienna[57] , but also in other German cities such as Cologne, Munich, and Leipzig, as well as in Paris, France[58] , calling on authorities to take in more of the over 12,000 who were left without a shelter since the fire. Protesters held up signs saying Wir haben platz/We have room, or EU-Politik tötet/EU Politics kills.


Public discourse and narratives around migration develop in the context of government action. The anti-migration public discourse and narratives thrive in a situation of government inaction and policy failure. While propaganda and misinformation also contribute to fueling resentment and mobilising action, civic engagement — both vigilante justice and acts of solidarity and altruism — is usually motivated by what the public perceives as lacking.

The complexity of the migration-related problems and the tainted history of attempts to solve them in Europe puts far right activists and populist politicians at a distinct advantage. As the ousted AfD spokesperson Christian Lueth aptly put it in an interview that cost him his position, the worse off Germany is, the better for his party[59] .

On the one hand, the far-right parliamentary parties spend money on anti-immigrant ads on Facebook and in the print media, spreading misinformation and propaganda, and many alt-media outlets, are systematically pushing out stories to incite hate and violence, often using the infrastructure of social media platforms. Citizens using private groups are sharing these stories, fostering atmosphere in which calls to defend the communities have led to violence against migrants trapped in Bosnia and Herzegovina and Serbia. On the other hand, Initiatives such as COURAGE — Mut zur Menschlichkeit[60] , attempting to bring people from the burnt down Moria to safety in Austria, through crowdfunding sustainable accommodation and care, show the existing capacity and the good will of ordinary citizens.

While policies to address the incitement of hate and violence on the platforms should be improved, they will do little to curb the migration-related violence as long as flashpoints and bottlenecks like Moria or camps in Una-Sana Canton in Bosnia Herzegovina continue to exist. The festering of humanitarian crisis at and outside of Europe’s borders, the normalisation of the status-quo of squalid, inhumane conditions in refugee camps and the EU’s collective failure to effectively respond to the migration crisis have far reaching consequences. The EU Pact on Migration and Asylum[61] announced on 23 of September, as the Commission’s new approach to migration, in addition to solving technical hurdles of the asylum process, should also endeavour to shift the narrative around migration, thus far dominated by the far right and populist messages, in the direction of solidarity.

This article has been produced as part of the Resonant Voices Initiative in the EU, funded by the European Union’s Internal Security Fund — Police.

Writtten by Katja Lihtenvalner.

Katja is an activist, journalist and media analyst, currently living in Greece.

Article was originally published on


1.Greece sea and land arrivals monthly: Operations Portal. (2020)UNHCR. Available at:

2.Kingsley, Patrick. (09/03/2016) Balkan countries shut borders as attention turns to new refugee routes. The Guardian. Available at:

3.According to the International Rescue Committee, Available at:

4.Fighting over the Slovenian Border Barrier (2020). Deutsche Welle. Available at:

5.Albert, Rénes. (27/08/2020). Slovenia sends 1,000 police to Croatian border to halt migrant wave. Remix. Available at:

6.IOM’s Migration Response (2020) IOM Bosnia and Herzegovina. Available at:

7.Croatia: Asylum Seekers Forced Back to Serbia (20/01/2017) Human Rights Watch. Available at:; Croatia: Migrants Pushed Back to Bosnia and Herzegovina (11/12/2018) Human Rights Watch. Available at:

8.Croatia: Fresh evidence of police abuse and torture of migrants and asylum seekers (11/06/2020) Amnesty International. Available at:

9.Report on Pushbacks and Violence From the Republic of Croatia: Illegal Practices and Systemic Human Rights Violations at EU Borders. (03/04/2019) Center for Peace Studies. Available at:


11.Migranti prijavljuju nove slučajeve nasilja hrvatske policije (18/12/2019) Al Jazeera Balkans. Available at:

12.Izbjeglica: „Hrvatski policajci su me tjerali da plivam nazad u Bosnu, a ne znam!” (17/07/2019). DeutscheWelle. Available at:

13.Prügel an der EU-Grenze: Wie Kroatien Migranten abschiebt (15/05/2019). SRF. Available at:

14.Policajac priznao za da uhvaćene migrante po naredbi šefova vraćaju na granicu. (21/10/2019). Available at:

15.Croatia: Fresh evidence of police abuse and torture of migrants and asylum-seekers. (11/06/2020). Amnesty International. Available at:

16.Tondo, Lorenzo (28/05/2020). Crosses on our heads to ‘cure’ Covid-19: refugees report abuse by Croatian police. The Guardian. Available at:

17.Jamieson, Alistair (18/11/2019) Migrant shot by Croatian police in mountains near Slovenian border. EuroNews & Reuters. Available at:

18.Illegal Push-backs and Border Violence Reports: Balkan Region (2020) Border Violence Monitoring Network. Available at:

19.Gadzo, Mersiha (22/10/2020) Refugees allege physical, sexual abuse by Croatian authorities. Al Jazeera. Available at:

20.Kazna od 500 KM i zabrana snimanja: Policijaci spriječili novinara Ajdina Kambera u obavljanju posla (24/04/2020). Etrafika. Available at:

21.Policajci u Sarajevu napali novinarku (17/06/2020) Oslobodjenje. Available at:

22.Kamber, Ajdin (06/11/2019). Zašto je novinar DW-a nepoželjan u vladi USK-a?. DeutscheWelle. Available at:

23.Lulić, Stevan. (24/05/2020) Uhapšen osumnjičeni za prijetnje Vanji Stokić .Nezavisne Novine. Available at:

24.Tomić, Nataša. (28/05/2020) Društvo novinara BiH osudilo prijetnje smrću Vanji Stokić. Etrafika. Available at:

25.van Hagen, Isobel. (29/02/2020) Turkey opens borders with Europe as tensions rise with Syria and Russia. ABC News. Available at:

26.Rivera, Ellen. (29/04/2020) European Far Right and Identitarians Exploit Greek Immigration Crisis. Covert Action Magazine.

27.Wessels, Till-Lucas. (19/03/2020). An der Grenze Europas. Sezession. Availalable at:

28.Schützen wir Griechenlands Grenzen! (03/03/2020). Identitäre Bewegung Deutschland. Available at:

29.#IStandWithGreece hashtag gathers waves of support for Greece on refugee crisis. (03/03/2020). Neos Kosmos. Available at:

30.Schützt unsere Grenzen Nie wieder 2015! (2020). Die Oesterreicher. Available at:

31.Patriot games: Slovenian paramilitaries face down migrant ‘threat’ on border. (11/11/2019) Reuters. Available at:

32.Poslanci podprli zakonska predloga za omejitev delovanja t. i. vard. (24/08/2020). Slovenske Novice. Available at:

33.Narodne patrole u centru Beograda — pogledajte njihov razgovor sa emigrantima. (22/02/2020) Available at:

34.Stošić, Petar (13/07/2020) Lider Levijatana iznosi svoju stranu priče: Koji to fašisti grade kuću Romima? IndexHR. Available at:

35.Wildman, Sarah. (31/08/2020). The German far right is running Islamophobic ads starring women in bikinis. Vox. Available at:

36.Far-right German politician sacked for reportedly suggesting migrants could be killed. (28/09/2020). The Guardian. Available at:

37.V Ljubljani v rjuho zavite že majhne punčke! (30/08/2018). Skandal24. Available at:

38.Muslimani na Švedskem želijo prevzeti državo: “Vi imate ure, mi pa imamo čas”. (19/09/2018) Demokracija. Available at:

39.NE, HVALA! Društvo slovenskih pisateljev vam ponuja možnost: “Spoznajte muslimana!”. (12/04/2018). NovaTV24. Available at:

40.Dominic Nepp Ads (15/09/2020) Facebook Ad Library. Available at:

41.Dominic Nepp Ads (18/05/2020) Facebook Ad Library. Available at:

42.Dominic Nepp Ads (18/05/2020) Facebook Ad Library. Available at:

43.Kamp iz Noćne More: Migranti u BiH žive u teškim uslovima i nemaju šta da jedu! Organizacije upozoravaju da im preti humanitarna katastrofa! (VIDEO). (24/10/2019). Available at:

44.Sharma, Aditya (01/10/2020). Bosnia: Authorities evict hundreds from UN-run migrant camp. Deutsche Welle. Available at:

45.EU statement — Transfer of refugees and migrants from Bira. (01/10/2020). IOM Bosnia and Herzegovina. Available at:

46.Ramić, Ser. (29/08/2020). Antimigrantski narativ: Manipulacije brojem krivičnih djela u USK. Available at:

47.Hiljade Ljudi Na Protestima U Bihaću: Očistite Naš Grad, Ulice I Mjesne Zajednice Od Migranata, Lopova, Narkomana… (29/08/2020) Crna Hronika. Available at:

48.Litrić, Azra. (21/08/2020). Uprkos mjerama USK: Autobus iz Sarajeva dovezao 30 migranata u Krajinu. Available at:

49.Kod Velike Kladuše mještani ponovo izašli na ulicu, čekaju autobuse s migrantima. (18/08/2020). Available at:

50.Mrkić-Radević, Branka. (21/08/2020). LOV NA MIGRANTE U KRAJINI (FOTO): Nikada nije bilo gore, tuku ih gdje stignu! Ž Available at:

51.MUŠKARAC DASKOM POLUPAO PROZORE AUTOBUSA KOJI JE PREVOZIO MIGRANTE: Snimljen incident u Velikoj Kladuši. (16/08/2020). Available at:

52.“SVI SMO MI BAJKIN!”: Pogledajte kako je u Velikoj Kladuši dočekan Sead Karajić koji je vratio autobus s migrantima. (17/08/2020). USN.

53.Elias-Bursac, Ellen. (10/08/2020) AYS Weekend Digest 8–9/8/2020: Bosnia, shocking attempt to burn asylum seekers alive. Medium. Available at:

54.Sarajevo: Migrant teško ranjen nožem, uhapšen bh. Državljanin (03/09/2020). Available at:

55.Moria refugee camp. (19/10/2020). Wikipedia

56.Jachmann, Luis Nicolas. (21/09/2020). “Wir haben Platz” — Tausende fordern Aufnahme von mehr Geflüchteten aus Moria. Euronews. Available at:

57.“Wir haben Platz” in Wien: Demo für Flüchtlinge aus Moria. (03/10/2020) Vienna Online. Available at:

58.Thousands march in Berlin to demand Germany take in Moria refugees. (21/09/2020). DeutscheWelle. Available at:

59.Fuchs, Christian. (28/08/2020) “Je schlechter es Deutschland geht, desto besser für die AfD”. Zeit Online. Available at:

60.COURAGE — Mut zur Menschlichkeit. (2020). Available at:

61.New Pact on Migration and Asylum: A fresh start on migration in Europe. (2020). European Commission

Vabilo na akcijsko delavnico: pogovori o migracijah v času pandemije

Datum izvedbe: 22. 10. ob 16h do 19.30

Avtorice bloga #OSTANIDOMA. MIGRACIJE, BEGUNCI IN COVID-19 vljudno vabimo na pogovor o migracijah, upravljanju migracij in migracijskih politikah v času pandemije. Pogovor bo izpeljan v okviru “IC4LoP collective action seed funding.” Na srečanju bo predstavljeno delovanje naše skupine, osrednje teme in raziskovalna področja avtoric, odprt pa bo tudi prostor za diskusijo.

Dnevni red:

16.30 – 18.00

Uvod in predstavitev izhodišč: zaustavljena mobilnost, kako potekajo migracije v času pandemije?

(prispevek: Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilić)


Odmor (15 minut)

18.15 – 19.40

Spremljanje problematike migracij v povezavi s pandemijo in zdravjem migrantov


Priprava tekstov – blog in druge publikacije

(prispevki: Anja Zafošnik, Špela Perner, Špela Vovk, Klara Andlovic)

Prijave sprejemamo na mail

Prijave so obvezne, zaradi vključitve v sestanek ZOOM.


Financerji dogodka:

Kako se Avstrija spoprijema z zaposlovanjem beguncev?

Kako se Avstrija spoprijema z zaposlovanjem beguncev?

Velikokrat se radi zgledujemo po sosedih, predvsem po Avstriji. Pa naj bo to višina plače, gospodarstvo, ali pa vključevanje beguncev. Pa se Slovenija pri integraciji beguncev res lahko zgleduje po Avstriji?

Med letoma 2015 in 2016, ko je veliko število ljudi na poti prečkalo meje Slovenije smo velikokrat slišali, da Slovenija ni njihova ciljna država. Hočejo v Nemčijo! Nekateri so kljub temu ostali v Sloveniji in Avstriji. Če prihajaš iz obrobne vasice na meji z Avstrijo, ti vsakdo reče: pa saj če ne boš dobila službe v Sloveniji, še vedno lahko greš v Avstrijo. Res je, veliko ljudi iz obrobnih vasic dela v Avstriji, veliko jih migrira na delo vsakodnevno, tako je še bilo pred Covid-19.

Avstrija se sooča z migracijami ne le kot sprejema, temveč tudi kot tranzitna država. Po številu prosilcev za azil na prebivalca se uvršča na tretjo mesto med državami sprejema v EU, takoj za Nemčijo in Švedsko. (Migration Policy Centre and the Bertelsmann Stiftung, 2016) V prejšnjih letih je Javni zavod za zaposlovanje (AMS) v Avstriji veliko sredstev namenil za integracijo beguncev na trgu dela, predvsem za učenje nemškega jezika. Deležniki procesa so prepričani, da je znanje nemškega jezika izjemno pomembno za nadaljnje zaposlovanje, in da je potrebno s pridobivanjem kvalifikacij pričeti takoj po končanem tečaju jezika.

Foto: E.M., vir

”Težko je najti službo tukaj za vse nas. Država je mala. Najprej sem se morala naučiti nemško, potem sem se učila, potem izobrazila. Prvi dve leti nisem dobila odgovora ali sem upravičena do statusa begunca.” (Intervjuvanka iz Irana, osebni intervju, 2019[1])

Predvsem pa je pomembno hitro priznavanje že pridobljenih kvalifikacij. Javni zavod za zaposlovanje (AMS), ki je odgovoren za politike na področju trga dela, poudarja, da ne bi smeli usmerjati begunce v dela, ki zahtevajo nižje kvalifikacije samo zaradi pomanjkanja znanja nemškega jezika. Potrebno bi bilo upoštevati tudi njihova pridobljena znanja in izkušnje in si tako prizadevati za čim hitrejšo vključitev na trg dela tudi za osebe, ki opravljajo dela, za katera se zahtevajo višje kvalifikacije. Njihove kompetence analizira Javni zavod za zaposlovanje, kar je pomembno za kategorizacijo kvalifikacij in zagotavljanje informacij, kje nadaljevati z usposabljanjem in  pridobivanjem novih kompetenc.

”Sistem tukaj je zelo dober, mesto ti pomaga pri marsikaterih stvareh. Pomagajo ti pri priznavanju in pridobivanju certifikatov/potrdil. Dobil sem tudi različne ugodnosti od sistema in zdaj je čas, da tudi jaz pomagam financirati sistem. Tako naj bi šle stvari. Ni lahkih služb, seveda so dobre in slabe stvari. Sistem tukaj je res dober, v tej organizaciji sem zelo vesel. Seveda sem imel tudi slabe trenutke, ampak generalno sem imel dobre izkušnje.‘‘ (Intervjuvanec iz Sirije, osebni intervju, 2019)

Ena izmed dobrih praks v Avstriji je program prostovoljnega vključevanja in integracije, ki traja eno leto. Namenjen je osebam, ki imajo status begunca ali subsidiarne zaščite in od pridobitve njihovega statusa ni minilo več kot dve leti. Cilji programa so vključevanje v družbeno življenje, poučevanje nemškega jezika, izboljšanje možnosti za vstop na trg dela s pridobivanjem različnih znanj na različnih poklicnih področjih, krepitev socialnih in medkulturnih kompetenc ter celostna integracija. Upravičenci, ki sodelujejo v programu, so upravičeni do minimalnega plačila. Program je podoben usposabljanju, ki ga poznamo tudi v Sloveniji preko Zavod za zaposlovanje, ki nudi usposabljanje na delovnem mestu, vendar se ta program v Avstriji še dodatno osredotoča tudi na vključevanje in integracijo.

Foto: vir

Pozitivna sprememba na področju zaposlovanja je tudi odstranitev nekaterih omejitev pri zaposlovanja prosilcev za azil, ki lahko vstopijo na trg dela 6 mesecev po vložitvi prošnje za azil.

Uspešna integracija beguncev na trg dela je zelo odvisna tudi od pripravljenosti podjetji na vključevanje beguncev. Glede na raziskave (Migration Policy Centre and the Bertelsmann Stiftung, 2016), se kažejo pozitivne spremembe na tem področju, saj se predvsem večja podjetja že odločajo za zaposlovanje beguncev.

Pa je res vse tako dobro?

Zdi se, da je Avstrija lahko v nekaterih pogledih vzor pri integraciji beguncev, pa vendar obstaja še veliko zakonov in področij, ki bi se lahko v prihodnosti izboljšali, predvsem kar se tiče samega izvajanja zakonov v vsakodnevnem življenju, kar je v veliki meri odvisno od ravnanja vlade. V zadnjih dveh letih je na primer sedanja vlada konkretno znižala sredstva za jezikovne tečaje beguncev. Po drugi strani pa  je vztrajala pri kriteriju za ohranjanje socialne pomoči, da mora njihovo znanje nemškega jezika dosegati vsaj raven B2. Pomeni tekoče razumevanje, pisanje in govorjenje nemškega jezika.

Naj zaključim z ugotovitvijo, da je Avstrija v številnih pogledih primer dobre prakse integracije beguncev, ampak kot lahko vidimo, je položaj beguncev v Avstriji odvisen tudi od politične klime v državi in kako populistično gledanje na to skupino vodi v omejevanje njihovih socialnih, kulturnih, političnih in ekonomskih pravic.

Raziskovala je Anja Zafošnik

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.


[1] Intervjuje sem opravila v sklopu raziskovanja za magistrsko nalogo v Avstriji leta 2019.

Digitalni zdravnik na poti

Eden od vidikov ranljivosti beguncev in migrantov je tudi zdravstveni. Gre za osebe, ki nimajo možnosti stalnega in neoviranega dostopa do zdravstvenih storitev, poleg tega pa so pogosto izpostavljeni tudi rasizmu, ki se pojavlja  med zdravstvenim osebjem. Tekom epidemije COVID-19 so ti vidiki še toliko bolj vidni in posledično zaskrbljujoči, pri čemer je treba rešitve misliti na najširših, to je transnacionalnih oziroma kar na globalni ravni, saj gre za vprašanja, ki presegajo okvirje nacionalnih držav. »Zdravstvena ranljivost« – kot poimenujem to stanje – pri beguncih pomeni tudi, da so ali bodo številni med njimi postali šibki ali celo prešibki za premagovanje dolgih poti. Mnogim ljudem na poteh pa niso tuja vprašanja, ali bodo sploh dočakali svoj končni cilj.

Med begunci in osebami na poti so najpogostejše akutne poškodbe in bolezni, nezdravljene kronične bolezni, slabo duševno zdravje, nalezljive bolezni in pa poškodbe, ki so posledica neurejenega in nestabilnega izvornega okolja, življenja na poti, v slabih higienskih in splošnih življenjskih razmerah, v večjih množicah in brez dostopa do zdravstvenih storitev, ko bi te bile potrebne.

Foto: Šid, 2017 (osebni arhiv avtoric)

Kot ena izmed rešitev oziroma orodij za reševanje (tudi) zdravstvenih težav ljudi na poti se ponujajo digitalna orodja, predvsem v obliki različnih aplikacij, ki jih uporabnik prenese na svoj pametni telefon, ob predpostavki da ima to ljubo srečo, da mu ga niso odvzeli in uničili tekom poti ali da ga niso uničile vremenske razmere, nesreče, udarci… Zaradi visokega deleža uporabe telefonov med begunci in zaradi njihove dostopnosti in priročnosti na tej točki vidimo naprave in aplikacije kot poskuse korektiva trenutnih razmer za osebe na poti, aplikacije in storitve pa kot obliže, poskuse približevanja njihovih zdravstvenih stanj tistim, ki živimo povprečna, sedentarna vsakdanja življenja.

Ena izmed vsakdanjih in samoumevnih iznajdb v zdravstvu za vse, ki imamo osebnega zdravnika in redni dostop do zdravniške pomoči, je zdravstvena kartoteka pri izbranem zdravniku, v kateri vodijo evidenco o zdravstvenem stanju, jemanju zdravil, prebolelih boleznih in ostalem. Lahko si predstavljamo, da v primeru odprave na begunsko pot iskanje kartoteke oziroma popis zgodovine zdravstvenih stanj ni na prioritetni listi, zato so še kako uporabne aplikacije kot je npr. Doctor X, ki se opredeljujejo kot večjezikovni potni listi za vse, ki obiščejo zdravnika izven svoje države oziroma nimajo stalnega dostopa do svoje kartoteke. Gre za poskus ene od nevladnih organizacij, s katerim skušajo doseči eno izmed ključnih vodil na področju upravljanja z migracijami in izboljšanja življenja beguncev; povezovanje oseb in storitev na njihovi poti in zagotavljanje čim bolj ustrezne zdravstvene pomoči, ko je ta potrebna. Omogoča premagovanje jezikovnih ovir in državnih meja, kolikor je to glede na trenutne migracijske politike tako v Evropi kot širše, sploh mogoče.

Drug podoben poskus, ki naslavlja problematiko izgube zdravstvenih evidenc, hkrati pa olajšuje izvajanje cepilnih shem pri otrocih tekom poti je aplikacija CImA (Children Immunization App); gre za evidenco o opravljenih cepljenjih  otrok, ki se premikajo iz države v državo ali pa živijo v begunskem centru, kjer se osebje menjuje. Omogoča sledenje cepljenjem večih otrok, vsebuje podatke o cepivih in navaja Jordansko cepilno shemo (razvit in preizkušen je bil v centrih v Jordaniji). Prenosljive bolezni bi namreč lahko izpostavili kot drugega izmed dolgoročnejših zdravstvenih problemov oseb na poti. Seveda  ne v populistično diskriminatornem smislu dojemanja beguncev kot kužnih oseb, ki prenašajo bolezni med domačo prebivalstvo evropskih držav, temveč kot dela populacije, ki je zaradi življenja v slabih higienskih pogojih in v nagnetenih begunskih centrih, ki so posledica neurejenih migracijskih politik, podvržena hitrejšemu prenašanju in širjenju prenosljivih bolezni znotraj centrov. Življenjske okoliščine so temu delu populacije onemogočile skrb za nekaj, kar je pri nas že samoumevno in se posledic obdobja, ko še ni bilo tako, več ne spomnimo. Namreč cepljenja.

Foto: IOM

Post-travmatske motnje in duševne bolezni na splošno so še en izmed vidikov, ki kažejo depriviligiranost ljudi na poti, saj gre za pogoste bolezni  med to skupino prebivalstva, ki se jim ne posveča dovolj pozornosti, hkrati pa za to tudi ni neomejenih možnosti. Število prostovoljcev je (sploh trenutno) namreč zelo majhno, kar je posledica preventivnih ukrepov držav v času epidemije COVID-19, iz istih razlogov pa so ljudje na poti ujeti v taboriščih ob ustavljenih in upočasnjenih postopkih za pridobitev azila. Vse skupaj vodi v kopičenje množic ljudi, ki se počutijo vedno bolj obupani in preživljajo travmatično obdobje brez možnosti iskanja pomoči. Tudi tukaj se porajajo ideje in razvijajo aplikacije za pomoč osebam  (HELP@APP), a duševno zdravje je poleg akutnih stanj verjetno najboljši prikaz dejstva, da vsega digitalna orodja in sistemi ne morejo rešiti. Čeprav so namreč predstavljena orodja rezultat dobrih idej in namenov manjših organizacij ter raziskovanja in razvijanja glede na zaznane potrebe in prepoznane težave, ne morejo rešiti negotovosti prihodnjega dne in občutkov nemoči, s katerimi se milijone ljudi srečuje vsak dan.

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Pisala je Špela Perner

Družbene razsežnosti mednarodnih migracij: migranti v globalno-lokalnem trgu dela

»Drugorazredni_e migranti_ke« za »prvorazredno« gospodarstvo

Pravica do svobodnega gibanja znotraj meja carinskih unij, kakršna je EU, ki ekonomskim migrantom dovoljuje, da si po svoji lastni želji izbirajo kraj dela, je tesno povezana z razvojem evropskega in globalnega gospodarstva. Slednje je še kako vidno ravno v zadnjih mesecih, ko se na globalni ravni soočamo z epidemijo COVID-19, ki je upočasnila in dodatno zapletla prihode tujih delavcev v Slovenijo in vse druge države. V novih okoliščinah so bili »ogroženi« predvsem segmenti gospodarstva, odvisni od dela migrantk_ov, med drugim prevozništvo, kmetijstvo, gradbeništvo in turizem. Migracije tako niso ključne zgolj pri reševanju demografskih izzivov, kot so nizka rodnost, staranje prebivalstva in posledično pomanjkanje delovno aktivnega prebivalstva, temveč pomembno vplivajo tudi na gospodarsko rast, trende strukturne brezposelnosti in ponudbo na trgu dela. Že dolgo vemo, da migranti_ke v veliki meri zapolnjujejo številna prosta delovna mesta v globalnem gospodarstvu.

Mednarodne migracije so logična posledica odnosa, ki ga Wallerstein poimenuje odnos med centrom in periferijo ter so pomemben dejavnik, ki ga želijo države v času globalnega gospodarstva načrtno usmerjati in z njim upravljati. S selitvenimi tokovi (ang. migration flow) si na eni strani zagotavljajo delovno silo za opravljanje t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult), ki jih delavci_ke na nacionalnih trgih dela največkrat ne želijo opravljati, in delovno silo, ki lahko pomembno vpliva na konkurenčno gospodarsko prednost posameznih držav. Zlasti slednje predstavlja državam na periferiji resno težavo, saj z izseljevanjem prebivalstva izgubljajo visokokvalificirano prebivalstvo.  

Selitveni tokovi (ang. migration flows) na območju Slovenije: živahne selitve v in iz Slovenije

Raziskovanje mednarodnih migracij na območju Slovenije je z vidika obsežnih in reprezentativnih raziskav precej podhranjeno. Ena tistih raziskav, ki pa nudi vpogled, je bila opravljena na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani in naslavlja dva pomembna učinka migracij –  njihov vpliv na število prebivalstva in njegovo izobraženost – ter analizira ključne selitvene tokove v zadnje pol stoletja, natančneje med leti 1961 in 2013. Za slednje je značilno predvsem to, da je selitveni prirast v 70. letih 20. stoletja rastel, v desetletju pred osamosvojitvijo pa padal. Naraščanje selitvenega prirasta v 70. letih je mogoče pojasniti s postopnim odprtjem  meja nekdanje Jugoslavije in rastjo delovno intenzivne industrije v Sloveniji. Zaradi te se namreč pojavi potreba po nizko kvalificirani delovni sili, ki je v veliki meri prihajala iz republik nekdanje Jugoslavije, predvsem Bosne in Hercegovine ter je zapolnjevala delovna mesta, ki jih slovenski kvalificirani industrijski delavci več niso želeli opravljati. Zagon gospodarstva, izboljšanje življenjskega standarda in omejevanje priseljevanja v države Zahodne Evrope (npr. Nemčijo, Francijo) botrujejo temu, da je bilo v zgodovini Slovenije to obdobje najintenzivnejšega priseljevanja.

V 80. letih se dinamika nekoliko umiri, selitveni prirast začne upadati in notranji migracijski tokovi se začnejo postopoma umirjati. Zadnje desetletje pred osamosvojitvijo Slovenije je čas, ko Jugoslavija pade v dolžniško krizo, začne se obdobje visoke inflacije, zvišanja življenjskih stroškov in pomanjkanja nekaterih temeljnih surovin. Mnogi avtorji opozarjajo, da je to obdobje, ko se v Slovenijo v večji meri priseljujejo ženske (za razliko od prej prevladujočih tokov moške migracije), kar je delno pogojeno z možnostjo njihovega zaposlovanja v glavnem na nekvalificiranih delovnih mestih v zdravstvu in gostinstvu ter iz razlogov združevanja družin. Dinamika se ponovno spremeni v 90. letih po osamosvojitvi (z izjemo leta 1998 in 1999), ko začne število priseljenih tujcev_k postopoma naraščati. Tako je po podatkih Eurostata v Sloveniji leta 1999 živelo približno 33.000, v letu 2010 pa kar 82.000 prebivalcev_k brez državljanstva Republike Slovenije, večina iz držav nekdanje Jugoslavije. Je pa potrebno povedati, da je veliko prebivalcev_k iz časa notranjih migracij med republikami nekdanje Jugoslavije po osamosvojitvi pridobilo državljanstvo Slovenije.

Po letu 2008 je mogoče opaziti izrazit trend odseljevanja prebivalcev_k Slovenije v države Zahodne Evrope. S pojavom gospodarske krize in liberalizacijo mejnih režimov pride do stagnacije priseljevanja in nadaljnjega povečevanja odseljevanja. Selitveni prirast se naglo zmanjša, a z izjemo leta 2010 ostaja pozitiven, in to v celoti na račun selitev tujcev_k (za prebivalce_ke z državljanstvom RS je negativen). To je čas odpuščanja moške nizko kvalificirane delovne sile, ki je v času med 2005 in 2008 v Slovenijo prihajala opravljati predvsem dela v gradbeništvu, zato je mogoče trend odseljevanja pojasniti z vračanjem delavcev ali njihovo selitvijo v države Zahodne Evrope. Vendarle se v tem obdobju v deležu odselitev naglo povečuje tudi delež državljanov_k RS.

V letu 2012 je bilo letno število odseljenih državljanov_k RS prvič večje od števila odseljenih tujcev_k, prvič pa se pokaže tudi naraščajoč vpliv selitev državljanov_k RS na povprečno izobraženost odseljenih. Delež najbolj izobraženih je bil pri državljanih_kah RS bistveno višji kot med tujci_kami. Srečujemo se s pojavom t.i. »bega možganov«, ki se nanaša predvsem na migracije, katerih vzroki so povezani s trgom dela in z zaposlitvenimi možnostmi. Slednjemu botruje tudi vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki v letu 2004 prinese nekatere pomembne spremembe. Za mnoge prebivalce_ke Slovenije vstop v Evropsko unijo pomeni nove poklicne in ekonomske priložnosti na  trgu dela EU.

Leta 2012, ko se posledice gospodarske krize začnejo izrazito kazati v vsakdanjem življenju ljudi in v državnih ukrepih, nastopijo novi razlogi in novo obdobje za izseljevanje prebivalcev_k Slovenije v tujino. Ker so se odzivi države na gospodarsko krizo v veliki meri kazali v omejevanju javne porabe in nižanju plač, je to obdobje vodilo predvsem v postopno izgubljanje zaupanja prebivalcev_k v vlado. Odnos in zaupanje do države sta pomembna dejavnika, ki jima gre posvetiti pozornost, ko govorimo o razlogih za izbiro države bivanja in dela.

Zato bi bilo zanimivo nasloviti vprašanje migracij tudi v povezavi z epidemijo COVID-19 in političnim dogajanjem v obdobju pandemije. Predvsem pa je nujno opozoriti na pomanjkanje (sekundarnih) reprezentativnih raziskav, ki bi obravnavale migracijska gibanja po letu 2013. Vemo pa, kar kažejo grobi statistični podatki, da se je v Slovenijo v letu 2019 priselilo skoraj 3.800 državljanov Slovenije in 27.000 tujih državljanov, odselilo pa skoraj 6.600 slovenskih in 8.500 tujih državljanov. Tako je bil v letu 2019 selitveni prirast najvišji po letu 2008. 

Migrant_ka kot zunanji sovražnik: »drugi« in fokus na pravice

Pokazali smo, da so bile migracije na območju današnje Slovenije vedno prisotne. Razmislek tistih, ki nasprotujejo priseljevanju tujcev_k ali se jih bojijo, gre največkrat v smeri, da »tujci_ke odžirajo službe državljanom_kam, znižujejo njihove plače, izkoriščajo socialne sisteme, v katere niso prispevali in so breme na plečih socialne države«. Tovrstna stališča so najbolj nevarna v obliki retorike političnih strank, ki jo uporabljajo za nabiranje političnih točk. In to je seveda izjemno problematično. Ne le zato, ker odvrača pogled od v uvodu omenjenih pozitivnih vidikov migracij, temveč tudi oblikuje podobo  migrantov_k kot zunanjih sovražnikov­_ic, kot »drugih«, nevrednih enako dostojnega človekovega življenja, dostojnih delovnih pogojev, plačila ter palete kulturnih, socialnih in političnih pravic. Gre za tisti izsek iz realnosti, ki nas znova in znova opozarja, da na migracije ne smemo in ne moremo gledati zgolj skozi prizmo demografije in gospodarstva, temveč tudi, in predvsem, skozi prizmo političnih in drugih pravic migrantov_k.

Za blog je pisala Sara Ugrin.

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Bevc, Milena in Uršič, Sonja. 2014. »Obseg meddržavnih selitev in izobraženost selivcev ter njun vpliv na število in izobraženost prebivalcev Slovenije«. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu, 40(2014): 91-110.

Bevc, Milena. 2014. »Meddržavne selitve prebivalcev Slovenije in njihov vpliv na demografska gibanja v državi«. IB revija, 2(2014): 5-20.

Zavratnik Zimic, Simona. 2003. »Volume VI -Slovenia. The perspective of a country on the ‘Schengen periphery’«. Nibelungengasse: International Organization for migration.

Zavratnik, Simona in Cukut Krilić, Sanja. 2020. Digitalni begunci. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček. Ljubljana: Založba FDV, ZRC, SAZU.

Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek: (25. 8. 2020).

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Mask’n’ball: polarizirana stališča in berlinske refleksije

Večplastnosti maske

COVID-19 je nedvomno ključna beseda leta 2020, maska pa je tisti element, okoli katerega se v zadnjih nekaj mesecih bijejo družbeni boji. Razdeljenost stališč do tega pripomočka ne bi mogla biti globlja, slednje pa spričo hkratnosti kompleksnosti in omejevanja običajnega družbenega življenja ni presenetljivo. Maska je seveda »le« simbolni element in nikakor ne naslavlja številnih širših in še kako realnih vprašanj (denimo omejenega dostopa do zdravstvenih storitev ali šolanja na daljavo tistih učencev, ki doma nikakor nimajo ustreznega prostora ali podpore), zato ne gre ravno prispevati k tovrstnim polariziranim diskusijam na družbenih omrežjih, temveč jih predvsem presegati. Tudi ali pa morda še zlasti,  ko so akterji znane osebe iz javnega življenja, ki zastavijo svoj glas v predimenzionirani javni razpravi pro et contra maski. Z osrediščenjem nanje na tej ravni izgubljamo široko vsebinsko razprtost – predvsem pa se ob prevladi mask’n’balla v javnosti dogajajo ključni nedemokratični procesi drugje v družbi. Zato še kako potrebna širša kritika (ne)demokratičnega delovanja vlad in mednarodnih institucij.   

Berlinske refleksije in meje pandemije

Letošnje prvo avgustovske berlinske protikoronske proteste, ki so združili izjemno raznolike družbene skupine in posameznike, sem opazovala na terenu. Prvi njihov očiten dejavnik je množična mobilizacija nasprotnikov ukrepov iz celotnega nemškega prostora, kar nakazuje dobro organizirane in skomunicirane demonstracije in tudi zelo jasen cilj sicer heterogene skupine protestnikov. Pri tem ni ključno vprašanje števila protestnikov, četudi se je ravno okoli tega najbolj razgrela javna debata. 

Kdo je torej protestiral in zakaj? Sporočila so zahtevala svobodo, plakati so spraševali: »Je tu spet DDR?«, mediji so si prislužili oznako »lažnivi mediji«, skrajno desničarska AFD, Alternativa za Nemčijo, se je podpisala pod nekaj parol o svobodi za vse. Pod gesli »Brez maske si svoboden!« – ponovim: okoli tega elementa se namreč bije celoten simbolni boj – so skupaj korakale skupine dresdenskih neonacistov in novodobnih hipijevskih skupin, vihrale so nemške in mirovniške zastave, veliko je bilo govora o ljubezni, ki je zdravilo, protestniki so z dlanmi risali srčke in pošiljali sporočila ljubezni. Nedvomno jasna sporočila: svoboda in ljubezen.

Medtem so številni levičarski aktivisti nadeli masko in organizirali proti-demonstracije, osredinjene na boj proti rasizmu, nacionalizmu in pozivale k solidarnosti in osebni odgovornosti. Velik razcep v družbi se je še enkrat jasno pokazal tudi v stališčih okoli nošenja mask oziroma pri širšem pojmovanju meja korone. Proti koronske demonstracije v nemškem prostoru potekajo pod jasno taktirko skrajne desnice, ki ji je uspelo pritegniti različne iniciative, ki so tudi že doslej iskale prepoznaven prostor v javnosti. Mnoge od njih so se že doslej sklicevale na pravice: proti cepljenju, proti nekaterim sevanjem itd., zdaj pa je covid-19 postal osredinjena točka boja tudi za te doslej marginalizirane skupine in njihovo agendo.

Ocena, da gre zgolj za teorije zarote je nekoliko poenostavljena, zlasti ko se te skupine organizirajo v močnejših zavezništvih denimo trumpovih volivcev ali skrajne desnice, AFD in Pegide v Nemčiji. Zato je treba njihov politični domet resneje obravnavati. Povedano iz berlinske perspektive: poznane teorije ameriške provenience o novem svetovnem redu (NWO) in QAnon se prekrivajo z antisemitizmom. Ideje o posameznikih, ki vodijo globalni red, pa se nevarno gibljejo k relativizaciji nacističnih zločinov. In še to: bolj srhljivo od marširanja prepoznavnih nacijev med protestniki je bilo mestoma med ljudmi videti davidovo zvezdo. Najverjetneje res samo posamični primeri, a so nedvomno simptom skrb vzbujajočih družbenih procesov.  

Pomembno pri teh protestih je tudi, da so pod vprašaj postavili znanost. To je pomembna točka, ki jo je treba vzeti v obzir, a hkrati jasno pokazati, da so le raziskave in preverjeni podatki in ne nasprotno, mitologije, pot k premagovanju korone ali kateregakoli drugega izbruha virusa. Namreč, protesti se mestoma sklicujejo na švedski model kot alternativno obliko, a so hkrati pripravljeni spregledati, da se švedski model nikakor ne odvija v okrilju psevdoznanosti in zunaj osebne odgovornosti. Nasprotno, temelji na osebni odgovornosti!

Poseg v osebne svoboščine: vsi smo manjšine

Vprašanje posega v osebne svoboščine se v sodobnih družbah praviloma nanaša oziroma se dogaja ožjim družbenim skupinam, to je manjšinam ali pa posameznikom. Tokratna družbena sprememba je unikum, ki zadeva vse in nikogar ne izpušča. Tudi zato ne more biti predvidljivih in enoznačnih odzivov, ker gre preprosto za povsem novo, a zelo kompleksno družbeno realnost. Tako kot se s pandemijo spopadajo družbeni (pod)sistemi in države, išče rešitev tudi posameznik.

Na tej točki prihaja do trenj, nerazumevanja in pričakovano tudi konfliktov, ki jih je nujno reševati z ustreznim komuniciranjem. Zelo pomembno je, kakšen način komuniciranja, kakšen model uporablja država iz pozicije moči do družbenih sistemov in seveda tudi v mikro relaciji do posameznika. Tu se vzpostavljajo konfliktni odnosi in pri tem imamo v slovenskem prostoru zares neverjetno, neverjetno veliko smolo!

Veliki posegi v osebne svoboščine in v utečen življenjski stil so nekaj, kar lahko nekonfliktno funkcionira le krajši čas. Zatem se razblinja tudi nevarnost, na kateri so taki posegi utemeljevani – pri tem ni nujno, da ima to referenco v dejanskem stanju – in družba zahteva, da se spet zadiha s polnimi pljuči. Tak refleks vidimo sociologi v analizah različnih družbenih kriz, tudi denimo vojnih konfliktov, ko si družbe izjemno hitro prizadevajo vzpostaviti »staro normalnost«, to je stanja brez omejitev.   

Kam gredo protikoronski protesti?

Demonstracije od Berlina do Londona, Rima in Zagreba ter številnih globalnih središč imajo prepoznavno agendo v jasnem nasprotovanju ukrepom za zajezitev korona virusa, a gre za nadvse heterogeno druščino protestnikov. Razen glavnega cilja jih veliko drugega pravzaprav ne druži, zato menim, da ne gre za prepoznavno družbeno gibanje, posledično pa je domet teh demonstracij manjši. Na daljši rok ne vidim vezivnega elementa, razen v primeru da jih bodo povsem instrumentalizirale določene politične struje.

Slednje pa sej pravzaprav že zgodilo. Protikoronsko paranojo je zagrabila desnica in zaenkrat ji pod okriljem zdravstvene krize gre boljše kot bi si želeli. Psevdoznanstvene teorije pa so ji gotovo najbolj pisane na kožo, med njimi denimo omenjena »QAnon«.

Tako ne moremo mimo točke, ki se ji želim izogniti: kaj je torej s teorijami zarote in kakšna je njihova vloga v aktualnih protestih? Brez pretenzije po kakem zelo ambicioznem odgovoru sociologija uči, da teorije zarote najbolje delujejo v kompleksnih in konfliktnih situacijah, ko je v družbah veliko odprtih vprašanj, pri katerih znanost ne zmore podatki takojšnega odgovora ali pa tudi prizna, da odgovorov še nima. Pogosto gre za dalja časa prisotne, že obstoječe ideje, ki so oživljene in v takih situacijah tudi potencirane. Denimo dvomi okoli cepiv – kar je ena konstantnih družbeno konfliktnih tem tudi onkraj virusov in epidemij.

Vsekakor sta tako znanost kot država tista sistema, ki morata iznajti rešitve in odgovore, pri čemer pa je zelo verjetno, da nekateri odgovori enostavno nikoli ne bodo slišani. Instant odgovori, všečni množici, pa so predvsem domet populistične desnice. Degradacija znanosti pri iskanju odgovorov pa gre z roko v roki s fašističnimi tendencami, ki so znanosti vselej odvzele status kvalificiranega razlagalca družbene realnosti.

Najbrž je cepivo naslednja prelomna točka, torej po maski, okoli katere se zdaj bojujejo simbolni in dejanski boji. Tu smo pa na bolj spolzkih tleh. Znanost gre pri tem virusu tako rekoč iz ničelne točke in opraviti mora vse faze raziskav, preizkušanja in zdravljenja. Pri tem niso v pomoč nekateri fijaski; denimo pokazalo se je, da je bilo neko cepivo, uporabljeno na globalnem jugu, nadvse problematično. Vprašanje je, kaj želi skupina nasprotnikov cepiva doseči in koliko gre pri tem za ožji boj okoli morebitnega cepiva proti Covid-19 oziroma za legitimizacijo daljšega prizadevanja okoli splošne pravice do izbire pri cepljenju.  Če gre v ožjem smislu za,  kot razumem, pravico do izbire pri cepljenju, v tem osebno niti ne vidim tako velikega problema. To pa predvsem zato, ker bi se v taki izbirni situaciji večina prebivalstva proti novemu virusu zelo verjetno odločila za cepljenje.

Pri tovrstnih protestih oziroma nasprotovanju ukrepom gre za projektne upore. Zato tudi lahko skupaj korakajo skrajna desnica in deklarirano levičarska gibanja, nacionalisti, neonacisti in newagevske skupine. In vsi vihrajo transparente o svobodi. Nedvomno pa so nepremostljive svetovnonazorske in vrednostne razlike, zato pričakujem kratek dah takega skupnega delovanja. Brez grožnje korone jih namreč nič ne druži. Ko tem bojem odvzamemo naboj maske, namreč postanejo veliko bolj jasne tudi številne druge relacije.

Simona Zavratnik

Begunska taborišča v 21. stoletju

Igra oblasti z ljudmi na migracijskih poteh

25. avgusta ob 17. uri je v Centru za tujce v Postojni, nedaleč stran od svetovno znane atrakcije, Postojnske jame, potekala protestna akcija, s katero smo javnost želeli opozoriti na nečloveške razmere, v katerih prebivajo prosilci za azil v omenjeni ustanovi. Že od začetka je to zaprto taborišče prostor brutalnih zlorab človekovih pravic. V njem se lahko znajde vsak, ki je tujec in ni uspel pravočasno urediti bivalnih dokumentov, zaprti pa ostanejo tudi do enega leta, največkrat brez stika z zunanjim svetom ali možnosti pritožbe. Kot povedo taboriščniki, je Center za tujce mnogo slabši kot navaden zapor:  “tam vsaj veš, zakaj si zaprt in koliko časa boš ostal, dobiš lahko odvetnika… tu pa si prepuščen na milost in nemilost enega inšpektorja”. Poskusi samomorov so zato nekaj vsakdanjega, psihično uničene taboriščnike pa se zapira v samice.  

Skupina kakih 70 protestnikov se je zbrala pred vhodom, kjer nas je pričakal postroj policistov, med katerimi je bila tudi posebna enota policije.

Izpred vhoda smo se nato prestavili na mesto, kjer smo lahko na daljavo komunicirali s prosilci za azil, med katerimi imajo mnogi dokumente in dokazila, da so zaprosili za azil ter bi morali  nanj čakati v azilnem domu bodisi na Viču ali Kotnikovi v Ljubljani ali pa v Logatcu. Pa so  vseeno  zaprti v kletkah postojnskega centra – v prostorih, ki so sicer prvotno namenjeni nastanitvi dveh oseb, je zdaj zaprtih 10 in več ljudi. Skozi okenske špranje, prekrite z rešetkami, so nam pripovedovali svoje izkušnje z zaposlenimi; tudi o pretepanju  in onemogočanju dostopa do zdravnika, ki so ga nazadnje videli pred kakim mesecem.

Med drugim so povedali,  da nimajo higienskih pripomočkov, ženske ne morejo dobiti vložkov ipd. Problematično je predvsem dejstvo, da očitno policija namesto zdravnika opravlja delo medicinske stroke, kar je lahko skrajno nevarno, saj azilantom dajejo podobna (morda celo ista?) zdravila, ne glede na bolezenske težave. Med njimi so astmatiki, ljudje z ledvičnimi obolenji, srčni bolniki ipd. Sumijo pa tudi, da jim v hrano podtikajo pomirjevala in uspavala, ker so neprestano zaspani in večino časa v centru prespijo. Policija jim hrano predaja kar skozi rešetke, ob čemer seveda ni poskrbljeno za higieno in zdravstveno varnost.

Pred dnevi je iz omenjenega centra v javnost prišel video posnetek dogodka, ko je ena oseba doživela srčni infarkt. Niso ji omogočili zdravniške pomoči, zato je moški poskušal  storiti samomor, a tudi zatem zdravniške pomoči še vedno ni bil deležen. Na posnetku lahko vidimo, kako obnemoglo leži na tleh, ostali pa prosijo za pomoč. Policija se po besedah azilantov na prošnje in nezadovoljstvo odziva s še več nasilja, grožnjami s policijskimi psi in podobno. Tudi med tem, ko smo se pogovarjali z zaprtimi azilanti, so ti poročali, da jim je policija grozila v pričo našega pogovora in jim želela preprečiti komunikacijo z nami.

Pogovor z azilanti se je odvijal preko nekaj naših ‘prevajalcev’, to je udeležencev protestniškega shoda, ki so zaprte nagovorili preko zvočnika, ti pa so dobesedno kričali odgovore skozi rešetke. Zaprti v postojnskem Centru za tujce so tudi povedali, da jim policija ob prihodu pobere ves denar in telefone, zato ne morejo komunicirati z zunanjim svetom in vzpostaviti stikov z družino. Mnogi so bili namreč ločeni od svojih družin. Navajajo pa tudi, da so med t. i. zaporniki v centru tudi otroci. Najmlajši naj bi bil star le okrog 2 leti.

Tisti, ki niso zaprti v celicah z vsaj devetimi drugimi osebami, so zaprti v kontejnerskem poslopju z betonskimi tlemi, kjer jih je po navedbah azilantov trenutno zaprtih kakih 75 oseb. Povedo, da hrane  ni dovolj za vse, da se prostorov ne čisti, da so se tam zaredili številni zajedavci od pršic, uši. V času korona krize, ko ves svet opozarja na higienske standarde, si dovolimo zapreti ljudi in ne omogočiti osnovnih kriterijev, ki omogočajo varnost vsakega od nas?! 

Zato se pridružujemo apelu in protestu zaprtih ljudi, prosilcev za azil, beguncev, ljudi na poteh – ali kakorkoli jih imenujemo – ki se že več kot mesec dni trudijo opozoriti javnost na nevzdržnost razmer in brezizhoden položaj, v katerem so se znašli. Njihovo temeljno sporočilo je z besedami enega od zaprtih: “nismo kriminalci, želimo le navadna življenja, ne zapirajte nas v taborišče«.

Zahtevamo pravične in transparentne postopke za azil. Apeliramo na medije, da poročajo o tej temi, ki je nevidna ali je obravnavana populisitčno in negativno nastrojeno proti beguncem in begunkam.

Zahtevamo, da se begunsko taborišče, ki je sramota za Slovenijo, nemudoma zapre, da se ljudem omogoči pravne in transparentne postopke za pridobitev azila ter da se ustavi sistem množičnih izgonov na Hrvaško, ki je samo pri nas terjal že na desetine življenj. »Gejm«, igra z življenji ljudi na migracijskih poteh, se mora nepreklicno nehati.

Poročala je Erina Borovic


20. novembra letos bo minilo 31 let od sprejetja Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, s katero so otroci postali samostojna entiteta z lastnimi pravicami. Pri tem se porodi vprašanje, kakšen pomen ima v družbeni realnosti omenjena konvencija, glede na to, da velik del otrok še vedno ne uživa s konvencijo zagotovljenih pravic, na drugi strani pa s pretirano pozornostjo, ki jo namenjamo otrokom, prihaja do  pojava. t.i otrokocentričnosti. Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Ali je mogoče, da bi v obstoječem svetu neenakosti bili deležni čim bolj enakih pravic vsaj otroci?

Po svetu se s podhranjenostjo, nezagotovljenim šolanjem, slabim dostopom do zdravstva ipd. po ocenah UNICEF-a sooča 385 milijonov otrok. Revščina pogosto pripomore k temu, da družine z željo po boljšem življenju zapustijo svojo državo in se napotijo v dežele, kjer naj bi jim bilo bolje. Pa jim je res? Otroci iz tovrstnih družin tako poleg vsega pomanjkanja pridobijo še status otroka begunca oz. migranta, ki jim nemalokrat življenje še dodatno oteži.  Biti otrok in hkrati biti migrant tako rekoč podvoji ranljivosti – otrok namreč že sam po sebi predstavlja ranljivo osebo, saj je predvsem v zgodnjih letih njegovo preživetje odvisno od drugih, migranti pa so obenem osebe, ki so na svoji poti izpostavljeni številnim tveganjem, tako naravnim kot družbenim.  

Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Foto: UNICEF ZDA

Otroška begunska kriza, ki smo ji priča v današnjem času, je ocenjena kot najhujša, ki je sledila tisti po drugi svetovni vojni. Gre za humanitarno katastrofo, ki zahteva takojšnje ukrepanje! Ocene števila mladoletnih, ki so bili prisiljeni zaradi vojnih konfliktov ali revščine pobegniti iz matičnih držav, se gibljejo okoli 50 milijonov. Pogosto gre za žrtve vojn v Iraku, Jemnu, Siriji in Južnem Sudanu.

V letu 2019 je bilo zabeleženo, da je na področje Evrope vstopilo 33.200 otrok beguncev in migrantov. UNICEF prihode otrok beleži zlasti v naslednjih državah: Grčija, Španija, Italija, Malta, Bolgarija in Ciper. Ob pregledu prejšnjih let je opazno, da število prihodov narašča, v primerjavi z letom 2018 (ko je bilo zabeleženih 30.085 otrok), se je zvišalo za 7%. Prav tako opazimo štiri glavne države, v katerih se otroci po prihodu registrirajo kot prosilci mednarodne zaščite; kar 71% vseh otrok za status zaprosi v Nemčiji, Franciji, Grčiji in Španiji.

Kaj sledi po prihodu v državo gostiteljico? Otroci se v času  poti in prihoda soočajo s številnimi izzivi, od katerih omenimo le nekatere. Eno ključnih vprašanj je integracija – povedano drugače: kam pravzaprav ti otroci čutijo, da spadajo? Pri tem je pomembno opozoriti, da se koncept integracije v splošnem diskurzu pravzaprav pogosto uporablja za označevanje procesa neenakosti, ki zahteva prilagajanje manjšine obstoječi večini v družbi. Zato moramo biti zelo pozorni, da z integracijo naslavljamo izključno dvosmerni proces prilagajanja, solidarnosti in pravičnosti.

Kot drugo ključno vprašanje se na tej točki postavlja vprašanje izobraževanja. Izobraževalni sistemi posameznih držav imajo pomembno vlogo pri integraciji otrok v lokalno okolje, o tem seveda ni najmanjšega dvoma. Če kot primer vzamemo države Zahodnega Balkana in Slovenijo,  so begunski otroci v šolah bolj nevidni kot vidni. Pred leti, v času razpada Jugoslavije, so bili begunski otroci integrirani kot ranljiva skupina, medtem ko danes prevladuje večja diskriminacija. Kot poroča UNHCR, je šolanje begunskih otrok še danes pogosto nemogoče prav zaradi diskriminatornega odnosa stroke! Pravica do izobraževanja je seveda ena temeljnih človekovih pravic, ki je v tem primeru ključnega pomena za vzpostavljanje otrokovega obstoja v novi družbi, njegovega bodočega političnega in ekonomskega udejstvovanja ter na splošno omogočanja boljše prihodnosti. A kljub temu ostaja veliko število otrok, ki dostopa do izobraževanja nimajo, in jim je ta pravica odvzeta. Po podatkih UNHCR ima le 50% otrok beguncev doseženo primarno izobrazbo. Premik k boljšemu dostopu do izobraževanja je sicer zaznan, a je nadvse pomembno, da se še naprej zavzemamo za izboljšanje izobraževalnih politik kot enega temeljev integracije begunskih otrok.

Nazadnje je treba vsaj omeniti še vprašanja otrok brez spremstva. Gre za posameznike, mlajše od 18 let, ki so zapustili matično državo, in so se brez spremstva staršev oz. zakonsko določenih skrbnikov podali na raznolike migracijske poti, nekatere zelo dolgotrajne  – tako v času kot kilometrih in celinah. V letu 2019 UNICEF beleži, da naj bi v Evropo prišlo 9.000 otrok (27% vseh otrok) brez spremstva, kar govori o veliki ranljivosti te populacije in številnih tveganjih, o katerih pa pravzaprav le malo vemo.

Jasno je, da se begunski in migrantski otroci ne soočajo le s težavami, na katere naletijo na svojih poteh, ampak jih po prihodu v državo gostiteljico pričakajo še kompleksnejše enigme. In predvsem tudi dolgotrajnejše. Na splošno so migranti in begunci pogosto deležni različnih oblik neodobravanja in izključevanja v novih družbah in posledično se te nanašajo tudi na otroke migrante. V pričakovanju, da bodo drugje vendarle srečnejši, jim dejanja kot so zapiranje v posebne ustanove za begunce in migrante ter sovražni govor verjetno podrejo še tisto majhno upanje na brezskrbno otroštvo. Zato pozivamo, da države resno pristopijo k zavedanju o otrokovih pravicah in da vsaj otrokom migrantom zagotovijo prepotreben občutek varnosti in vsaj delček brezskrbnega otroštva.

Pisali sta Špela Vovk in Klara Andlovic

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Podnebne spremembe in migracije

Sodobne migracije seveda ne predstavljajo novega fenomena, specifičnega za današnji čas, temveč kot odziv na spreminjajoče se razmere obstajajo že, odkar obstaja homo sapiens. Neustreznost bivalnega okolja je tako od nekdaj predstavljala pomemben vzrok za preseljevanje, o katerem se dandanes med drugim govori v luči negativnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne spremembe se primarno kažejo v dvigu morske gladine, kar ogroža približno petino svetovnega prebivalstva, ki živi ob obalnih regijah; v spremembah regionalnih in globalnih temperatur; dezertifikaciji zemlje in hujših sušah ter močnejšemu deževju, ki vpliva na pogostejše in obsežnejše poplave. Ob naraščanju globalne temperature bodo ekstremni vremenski pojavi še pogostejši in intenzivnejši ter tako nadalje ogrozili življenje, zdravje in blaginjo ljudi. Ne glede na zgodovinske dokaze, da ima človeštvo izredno sposobnost prilagoditve na spreminjajoče se razmere, se ob hitrosti in nepredvidljivosti podnebnih sprememb poraja vprašanje same izvedljivosti in primernosti prilagoditve.

Foto: Vir

Kdo je ta, ki se preseljuje?

Kljub temu, da je v novicah, akademskih člankih in vsakodnevnih pogovorih mogoče zaslediti najrazličnejša poimenovanja kot so okoljski begunci, okoljski migranti, podnebni begunci, ekološki begunci ipd., pa obstoječa Konvencija o statusu beguncev, na podlagi katere lahko posameznik sploh pridobi status begunca, na noben verjeten način ne zajema oseb, ki bežijo zaradi okoljskih težav. Potrebno je sicer upoštevati, da so migracije večinoma rezultat delovanja različnih dejavnikov (političnih, ekonomskih, okoljskih, družbenih, verskih, demografskih), ki jih zaradi tesne medsebojne povezanosti ni mogoče strogo ločevati in identificirati zgolj enega vzroka za preseljevanje. Nekateri vidijo rešitev za manko okoljskih vzrokov v pravni opredelitvi v razširitvi same Konvencije, ki bi zaobjela tudi »okoljske begunce«. Vprašanje pa je, ali je tako nadgradnjo sploh mogoče praktično implementirati. Vsekakor pa se od ljudi, ki se bodo prisiljeni seliti zaradi primarno okoljskih razlogov, ni moč distancirati zgolj zato, ker ne obstaja ustrezna pravna definicija in institucionalizirana oblika njihove obravnave.

Vprašanje različne odgovornosti držav

Ker se bodo zaradi posledic podnebnih sprememb v veliki meri prisiljeni preseljevati prebivalci globalnega Juga, se ni mogoče izogniti razmisleku o odgovornosti in moralni ter politični dolžnosti držav globalnega Severa.

Prebivalci držav OECD predstavljajo le petino svetovnega prebivalstva, vendar so z načinom življenja, ki krepko presega planetarne zmožnosti, odgovorni za 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, s čimer nosijo največjo odgovornost za podnebne spremembe. Kljub temu, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb občutili vsi deli sveta, bodo države globalnega Severa zaradi večje političnoekonomske stabilnosti, ki se kaže kot posledica izkoriščanja človeškega dela in izčrpavanja naravnih virov drugih držav, manj prizadete. Ob tem pa jim optimalna geografska lega in sprejetje ustreznih ukrepov ter implementacija prilagoditvenih in blažitvenih strategij omogoča, da preprečijo najhujše. Medtem  so prebivalci držav globalnega Juga k podnebnim spremembam sicer prispevali najmanj, vendar jih okoljska kriza najbolj ogroža, saj so številne države locirane v ranljivih predelih sveta. Možnosti za in situ prilagoditev (tj. prilagoditev na mestu) omejuje ekonomskopolitična nestabilnost, kar je v veliki meri mogoče pripisati zahodni ekspanzionistični politiki, ki je v stoletjih kolonializma in imperializma pustošila »tretji svet«, s čimer nadaljuje še dandanes  ter obenem preprečuje demokratizacijo in razvoj zavoljo lastnih interesov.

Okoljske migracije je treba obravnavati z upoštevanjem različne stopnje ranljivosti in nesorazmerne odgovornosti, kar  pomeni, da imajo države, ki so imele od izgorevanja fosilnih goriv največjo korist, moralno, materialno in pravno odgovornost do držav in ljudi, ki jih bodo podnebne spremembe, kot posledica tovrstnih dejavnosti, najhuje prizadele.

Gostovala je Janja Pečan

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.


  1. Armstrong A. E., Krasny, M. in Schuldt P. J. (2018). Communicating climate change: A guide for educators. Cornell University Press: Comstock Publishing Associates.
  2. Bade, K. J. (2005).Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /* Cf.
  3. International Organization for Migration. (2019). Glossary on Migration. Pridobljeno s:
  4. Maslin, M. (2007). Globalno segrevanje – zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
  5. Plummer W. A. (1996). The Big Push: Emigration in the Age of Environmental Catastrophe. Indiana Journal of Global Legal Studies, 4(1), 231–237.
  6. Rice, J. (2009). North-South relations and the Ecological Debt: Asserting a Counter-Hegemonic Discourse. Critical Sociology, 35(2), 225–252. doi: 10.1177/0896920508099193.

Biti drugi

Populizem kot tegoba malega človeka

Ne, ne govorimo o vrednotenju rezultatov športnih ali drugih tekmovanj. Govorimo o vrednotenju človeškega življenja na podlagi barve kože, jezika, državljanstva, starosti, vere in priimka.

O rasizmu in ksenofobni, zastraševalni politiki smo povedale že marsikaj. Ti sta poleg nacionalizma priročni orodji v rokah populističnih politik. Kaj torej je in kakšna je populistična politika? Ta si prizadeva določeno družbeno temo podrediti z namenom nabiranja političnih točk in glasov. V tem primeru situacijo beguncev in begunk.

Naj poudarimo, da se populizem razvija in spreminja skozi čas, zato je pri branju in razčlenjevanju koncepta nujno zavedanje o ideoloških, političnih in kulturnih okvirjih. Ti so odraz časa in nenazadnje vplivajo na koncept ljudstva, ki predstavlja jedro populizma. Začetki populizma segajo že v pred antično Grčijo in pomenijo predvsem težnjo k absolutni politični moči ljudstva (demosa). Kasneje je ta pomenil boj za oblast ljudstva nasproti elitam, kot zahteva po enakosti političnih pravic in participacije malega človeka. Od 19. stoletja dalje se je populizma posluževala v glavnem desnica, ki nasprotuje idejam globalizacije, povezovanja in solidarnosti do tistih, ki v kategorijo ljudstva ne spadajo. Populizem namreč predpostavlja ‘naravne meje’ med ljudmi in drugimi. Nacionalna in etnična pripadnost pa sta družbeno konstruirana pojma, ki ustvarjata iluzijo omenjenih ‘naravnih meja’ in jih opravičujeta ter legitimirata.

Populizem ima torej že dolgo brado, v zadnjem stoletju pa je pomenil predvsem možnost za konstruiranje določenih, predvsem desničarskih, političnih predstav o občutku (nad)moči s pomočjo pogrevanja preteklosti, revizijo zgodovine in poveličevanjem simbolov in tradicij ter nacionalizmom in rasizmom.

Kdo pa so ti drugi in kdo ljudje?

Desni populizem se danes lahko identificira z geslom »mi, ljudje« (ang. »we, the people«), ki je ostanek buržoazne revolucije, a le do točke, ko se ti ljudje jasno ločijo od vseh drugih. Hkrati postaja vse bolj etno-nacionalističen, saj je v zadnjih letih uperjen predvsem proti tujcem in migrantom. Anti-elitizem pa se je preusmeril v akterje, ki naj bi bili odgovorni za globalizacijo in posebno za množične migracije; torej v elite, ki so tujcem ‘odprle vrata v Evropo’. Teoretiki navajajo, da desni populisti multikulturalizem dojemajo kot dekonstrukcijo naroda oziroma ljudstva. To je pokazala tudi Covid-kriza. Teorije zarot, lažne informacije in ločevalna politična retorika so doprinesle k kaosu v družbi in ustvarile pogoje za širitev in krepitev nacionalizma.

Kot ste že lahko brali, je politika v času epidemije opozarjala na nevarnost migracij, ki da povečujejo tveganje za okužbe. Tisti drugi (ang. »the others«), ki vstopajo v našo podalpsko deželico, nam želijo slabo, želijo naš denar, naše službe, zdaj pa s seboj nosijo še smrtonosni virus.

Tu pa se pokaže tista posebna lastnost populizma – sposoben se je identificirati s specifičnimi temami, s pomočjo katerih retoriko prilagodi situaciji in se politično udejanji v ustvarjanju strahu in označevanju grešnih kozlov, ki nosijo pripisano krivdo grožnje, v tem primeru evropski kulturi in zdravju. Posledica so visoke ograje, rezalna žica, zidovi in nezakonito vračanje migrantov in migrantk v države južneje od Slovenije. Vse to v imenu obrambe naših ljudi, naše kulture in seveda – naših žensk.

Foto: Janez Pelko

In zakaj so ti drugi tako priročni, čeprav jih ne maramo?

Rasizem v agendah desnih populističnih strank predstavlja orodje mobilizacije nezadovoljnega ljudstva.Ljudje so med krizo izgubljali službe, dohodke in mnogi so pristali na socialnem dnu. V takih in podobnih situacijah, pa je krivdo seveda lažje prevaliti na nekoga – drugega.

»Tudi pri nas je veliko lačnih in revnih, zakaj najprej ne poskrbimo zanje« se glasi eden izmed najpogostejših t. i. populističnih argumentov proti pomoči migrantom in migrantkam. A na vprašanje zakaj za svoje ne poskrbimo že tako ali tako, odgovora ne poda nihče. Ne gre torej zares za odtujitev pomoči »našim ljudem«, gre za izgovor, zatiskanje oči pred zavedanjem, da sistem sam po sebi ne deluje.

Svet ni črno bel, stvari niso enoznačne

Da ne bo pomote – populizem je prisoten tako na desnem, kot na levem političnem polu in se izraža v poenostavljanju in prikrivanju kontradikcij lastnih političnih odločitev, da bi te izpadle kot delovanje za ljudi. A pomembna razlika, ki jo gre poudariti je, da (skrajni) desni populisti namreč v ključnih trenutkih, kot je bila kriza Covid-19, iz diskurza in odločanja izključijo strokovno javnost, znanost in odločitve prepustijo laikom, kar daje občutek, da so v politični proces ljudje vključeni bolj kot sicer.Desni populizem je torej uperjen proti ljudem in jih izključuje na podlagi že navedenih (osebnih in družbeno pogojenih) lastnosti, levi populizem pa predstavlja pot v poglabljanje demokracije – decentralizacijo moči, kritika družbeno normaliziranih diskurzov, boj proti oblikam izključevanja in nasilja, varovanje okolja – in ne podeljuje ekskluzivnosti nobeni družbeni skupini.

Kot rečeno, je cilj desnih populističnih političnih strank ukinitev multikulturnih družb in ponovna obuditev elementov etnokracije  – ­ sistema, ki legitimno pravico do državljanstva, svoboščin in dobrin podeljuje na podlagi rase, vere ali jezika. Temelji na obujanju zgodovinskih trditev, kulturnih simbolov, mitologije in bližnje ter daljne preteklosti. Populisti na oblasti neprestano opozarjajo ljudi na sovražnike, teh pa nikoli ne zmanjka. Naj si bodo to partizani, komunisti, begunci in begunke ali preprosto turisti iz držav na ‘rdečem seznamu’. Pri vzbujanju strahu in sovraštva do tujega in nepoznanega, pa si desničarski populisti pogosto pomagajo s produkcijo lažnih novic, s katerimi dosežejo, če ne dejanskega cilja, vsaj kaotičen diskurz o določeni temi.

Nekoč nevtralna beseda ‘migrant’ je ob vseh, z grožnjo navdahnjenih pridevnikih, dobila negativno konotacijo in dosegla svoj namen – zastraševanje in sovraštvo do tujega.

Gostovala je Erina Borovič


Brubaker, R. (2017). Between nationalism and civilizationism: the European populist moment in comparative perspective. Ethnic and Racial Studies, 40(8), 1191–1226.

Mudde, C. (2017): The populist radical right: A Reader. Routledge.

Wodak, R. (2015). Politics of fear. Sage.

Foto: Janez Pelko

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.