Vse več nasilja v družinah v času covida-19

»Za večino državljank in državljanov dosledno upoštevanje ukrepov, socialne izolacije pomeni varnost, za žrtve nasilja v intimno partnerskih odnosih pa ujetost v past.« (Društvo SOS)

Ob vstopu v leto 2021 covid-19 ostaja ena od osrednjih tem naših življenj. V preteklem letu so bile opravljene številne raziskave, ki so se osredotočale predvsem na vpliv virusa na telesno zdravje, na njegove značilnosti, možnosti za zdravljenje in na odkritje cepiva – z medicinskega vidika bi lahko rekli, da počasi prehajamo na zeleno vejo, vendar je ključnega pomena nameniti pozornost tudi družbenim posledicam pandemije, saj slednje utegnejo biti zelo dolgoročne. Ko govorimo o žrtvah virusa moramo imeti v mislih dve vrsti žrtev: 1) tiste, na katere ima virus neposreden vpliv, to so posamezniki, ki se okužijo z virusom in 2) žrtve, ki trpijo za (na zunaj) manj opaznimi, posrednimi posledicami, denimo tudi zaradi nasilja v domnevno varnih oazah izolacije.

V času, ko sta fizična izolacija in distanciranje nekaj povsem vsakodnevnega, se istočasno povečujejo tveganje za nasilje nad ženskami, njihovo zlorabo, izkoriščanje in zanemarjanje. Za čas pred pandemijo lahko rečemo, da so imele žrtve nasilja vsaj teoretično možnost, da so se temu izognile, bodisi z odhodom na delovno mesto, ali pa z odhodom partnerja na delovno mesto, prav tako pa so imele boljši dostop do varnih hiš. Pandemija je povzročila nemalo preobratov tudi na tem področju. Številne izgube zaposlitve, karantena ter delo od doma so žrtvam nasilja še dodatno povečale stisko in zmanjšale možnosti za umik in pobeg.

Foto: Ilustracija, Portal Udar

Nasilje v družini v času pandemije je globalni pojav

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poroča, da se je nasilje med ženskami v času pandemije močno povečalo. Najpogostejša oblika nasilja je nasilje nad intimnimi partnerji/icami, ki so mu še posebej izpostavljene nekatere ranljive skupine. Te se poleg novo nastale situacije soočajo še z drugimi dejavniki tveganja kot so velika gostota prebivalstva, slabe življenjske razmere in omejene zdravstvene, socialne ter varstvene storitve. To so predvsem migrantke in begunke ter tiste posameznice, ki živijo na območjih konfliktov. Nadaljnje so posebej ranljive tudi starejše ženske in osebe z različnimi vrstami oviranosti, ki se zaradi danih omejitev soočajo z dodatnimi ovirami pri dostopu do osnovnih življenjskih storitev, kot so socialna pomoč in oskrba na domu. Gre za ranljivejše skupine, ki so v času covida-19 dodatno izpostavljene nasilju in jih le to prizadene nesorazmerno (WHO, 2020).

Stopnjevanje nasilja nad ženskami je posledica stresa, vse večje gospodarske krize ter manjšega dostopa do storitev pomoči. V osnovi je nasilje nad ženskami posledica strukturnih sistemov, ki omogočajo in ohranjajo neenakost med spoloma na različnih družbenih ravneh. K temu prispevajo tudi posamezne politične krize na določenih območjih in njihove socialno-ekonomske nestabilnosti. V času pandemije pa imajo izolacija, omejitve gibanja in ukrepi karantene še posebno izrazit vpliv na ženske. Možnosti, da so ženske in njihovi otroci izpostavljeni nasilju znotraj družine se iz dneva v dan močno povečujejo, saj družinski člani preživljajo vse več časa doma in so v tesnem stiku, z odvzeto možnostjo odmika. Stres v gospodinjstvih se povečuje, tveganje pa dodatno stopnjujejo še ekonomske stiske in potencialne izgube zaposlitve.

Kaj se dogaja v Sloveniji?

O zaznavanju ter dinamiki, vključno z morebitnim porastom nasilja v družinah v času pandemije v Sloveniji,  sva se pogovarjali s tremi nevladnimi organizacijami z dolgo tradicijo in številnimi izkušnjami na tem področju: Društvo Ženska svetovalnica, Društvom SOS ter Zavod Emma. Ključno pozornost pri tem namenjamo načinom reševanja nasilja v družinah v spremenjeni družbeni situaciji, v kateri je ključno za javno zdravje, da se izvajajo določeni ukrepi za obvladovanje pandemije.  

Vse tri organizacije so zaznale občutno povečanje nasilja v družinah (med 30% in 50%) med glavnimi razlogi za to pa so: nenehna prisotnost ter nadzor povzročitelja, osamljenost, ekonomska skrb ter povečana skrb za družino. Sprva je bilo celo zaznati upad klicev žrtev nasilja:

»Ob pričetku razglasitve epidemije je bil v prvem mesecu zaskrbljujoč upad klicev žrtev nasilja, ki so oziroma bi potrebovale nujno pomoč.« (Društvo Ženska svetovalnica)

Glede obravnave nasilja v družinah v času pandemije se je izkazalo, da so pri društvih za čas karantene uvedli dodatno krizno telefonsko svetovanje žrtvam nasilja, večino svetovanja opravijo preko telefona, v akutnih primerih pa tudi v živo, ob upoštevanju vseh ukrepov zaradi pandemije:

»To razumemo, zato zdaj, ko je javno življenje popolnoma zaprto delamo in prilagajamo način delovanja tako, da smo čim bolj dostopni. Vsi naši programi in programi drugih NVO za pomoč ženskam, žrtvam nasilja delujemo. SOS telefon je tako kot že 31 let na voljo za klice vsak dan med 12.00 in 22.00 uro. Z našimi svetovalkami se je možno povezati tudi preko elektronske pošte. Večina svetovanja je zaradi upoštevanja zdravstvenih priporočil na daljavo z uporabo različnih platform. Imamo tudi on-line skupino za samopomoč. Izvajamo osebno zagovorništvo in spremstvo z upoštevanjem vseh zdravstvenih priporočil.  Ravno tako so odprte vse varne namestitve, Krizni centri, Varne hiše, Zatočišča in Materinski domovi.« (Društvo SOS)

Vsi sodelujoči intervjuvanci se strinjajo, da jim je pandemija covid-19 nedvomno otežila delo. Prekinilo se je izvajanje skupin za samopomoč, večino dela je na daljavo, prav tako je bilo veliko dela z upoštevanjem vseh priporočil in ukrepov vlade za varno namestitev uporabnikov:

»Da. Delale smo veliko na daljavo. Poučile smo ženske o tehnologiji na daljavo in razreševale stiske zaradi spremembe dela. V Kriznem centru smo imele ogromno dela z upoštevanjem vseh priporočil in ukrepov vlade, da smo uporabnicam in njihovim otrokom zagotovile varno namestitev.« (Zavod Emma)

Društva so na vprašanje, ali sta koronavirus in karantena pozitivno oziroma negativno vplivala na prepoznavo prej neznanega nasilja v družinah odgovarjala, da sta epidemija in s tem karantena nedvomno negativno vplivala na prepoznavo nasilja, saj so bile žrtve pod nenehnim nadzorom povzročitelja nasilja.

O vlogi države oziroma pristojnih javnih služb za spremljanje in reševanje problematike nasilja v času pandemije so bili odgovori društev nekoliko različni, odvisno od posamične izkušnje:

»Naše izkušnje s sodelovanjem z državnimi institucijami so načeloma dobre in smo se povezovali tudi v času epidemije, čeprav preko elektronskih povezav. Pri reševanju problematike nasilja smo pomembni vsi, tako državne institucije, kot nevladniki.« (Zavod Emma)

Pravkar smo se prijavili na razpis za delovanja programa Psihosocialne pomoči in čakamo na rezultate. Država si je vzela tri mesece časa, da se odloči ali bo program še financiran ali ne. Vmes pa delamo v negotovosti.« (Zavod Ženska svetovalnica)

»Ugotavljamo, da vprašanje varnosti žensk pred nasiljem v intimno partnerskih odnosih mora biti prepoznano kot življenjsko nevarno in da kot tako zahteva takojšnjo obravnavo. Ženske in otroci, ki jim grozi nasilje, potrebujejo našo takojšnjo pozornost. Zato bi moralo biti v ospredju prioritet delovanja vseh služb. Zahteva hiter odziv policije, sodstva in centrov za socialno delo za zagotavljanje varnosti žrtve in takojšnje odločanje o varnostnih ukrepih ter koordiniranem delovanju. Prioriteta pri izbiri varnostnih ukrepov za zaščito bi morala biti umikanje povzročitelja iz »varnega mehurčka«.  Pomoč ženskam žrtvam nasilja mora biti v vseh načrtih za nujno pomoč saj je bilo dovolj tragičnih zaključkov.

Združeni narodi so ob 16 Dnevih akcij proti nasilju nad ženskami postavili 4 cilje in sicer finančno podporo programom za zaščito žrtev nasilja, Hiter odziv, Preprečevanje in informiranje ter zbiranje podatkov, ki bi dokazali nujnost obstoja programov za zaščito življenj. Pridružimo se globalnim akcijam za dvig občutljivosti družbe na neenak položaj žensk, ker nihče ne more sam premagati trdno zakoreninjenih prepričanj o položaju ženske v družbi po spolni pripadnosti.« (Društvo SOS)

Foto: Lupa Portal

Bo pandemija spremenila gledišče o nasilju v družini?  

Za uspešen odziv na pandemijo je potreben holističen pristop in le dolgoročno spremljanje ter ocenjevanje učinkov ukrepov lahko pokaže, ali ukrepi namenjeni omejevanju širjenja virusa covid-19 neposredno vplivajo na porast nasilja na podlagi spola in nasilja v družinah na globalni ravni. Spremembe v številu zabeleženih primerov nasilja v družinah v času karantene zahtevajo poglobljeno raziskovanje, ki bo dalo odgovor tako na zamolk (denimo na začetku epidemije) kot tudi na občuten porast klicev na pomoč v kasnejšem obdobju in dolgem trajanju epidemije (kot kažejo primeri NVO).

Rezultati, ki kažejo na povečano stopnjo nasilja v času korona krize, sploh niso tako presenetljivi, saj vemo, da vsaka nova družbena kriza še bolj poglobi obstoječe krize. Zdi se, da je epidemija na nek način pripomogla k temu, da je večje število žrtev poiskalo pomoč, a je hkrati povzročila, da se je v mnogih družinah in partnerskih odnosih nasilje sploh pojavilo. In – nikakor ne smemo pozabiti – da se je nadaljevalo tam, kjer je bilo že pred tem prisotno. Zato gre na koncu ponoviti dobro znan recept: zelo pomembno je ozaveščanje o nasilju, tako potencialnih žrtev kot najširše javnosti. Nujno je, da se ozaveščanje začne na makro nivoju, če želimo doseči učinek tudi na mikro ravni.

Priporočila za nadaljnje branje:

Kot nadaljnje priporočilo za branje bi predlagali poročilo UNODC: Vpliv Covida-19 na nasilje nad ženskami in dekleti (ang. Research brief: What crime and helpline data say about the impact of the COVID-19 pandemic on reported violence against women and girls). V poročilu gre za pregled podatkov o nasilju nad ženskami in dekleti, ki jih je zbral UNODC v letu 2020 o žrtvah intimnih umorov, žrtvah femicida, žrtvah spolnega napada in posilstva ter žrtvah, ki  doživljajo kakršno koli drugo nasilje na podlagi spola.  Ocena temelji na omejenem številu držav zaradi nedostopnosti podatkov in raznolikosti nastajajočih trendov. V raziskavo je vključenih 36 držav, osredotoča pa se predvsem na ilustrativne primere držav, pri čemer ne gre za sklepanje o svetovnih trendih in o splošnem globalnem vplivu virusa na nasilje nad ženskami. Več na: https://reliefweb.int/report/world/research-brief-what-crime-and-helpline-data-say-about-impact-covid-19-pandemic-reported

Pisali sta Klara Andlovic in Špela Vovk