FROM THE FIELD: Working with refugees in the Balkans during Covid-19

Interview with Bruno Morán, a volunteer from the organization No Name Kitchen

 “…they have much more control over them and they are not seen on the street and that’s mainly why they have the camps, so they are not visible and they don’t have to deal with them. Probably corona is something interesting for them because they are not visible they are even more isolated than before…” Bruno is referring to the situation in Serbia and government attitude towards people on the move, who are now even more hidden and invisible.

The situation of people on the move changed during Covid-19. Many media in some ways forgot to cover refugee stories in the Balkans and in other countries. There were also many fake news and disinformation. Covid-19 did not just stop ordinary life in different countries but it also stopped the operation of NGOs working and helping in refugee camps in the Balkans.

“….what is causing in the end the fights and things like that is food. And when you see that someone that is running a camp is desperate asking for NGOs that they need food somehow, because people are fighting at night, because there is not enough food, it’s clearly a sign that probably this is the biggest concern…”

Therefore, we decided to report about the somehow forgotten people on the move in the Balkans through an interview with Bruno Morán. Bruno talked with us from Spain and right now only one volunteer from their organisation No Name Kitchen is present in Belgrade, collecting information about the situation in the camps.

No Name Kitchen is present in Belgrade, collecting information about the situation in the camps (Šid, 2017, author’s personal archive).

Bruno comes from Asturias, Spain, by profession he’s a flight attendant and is the co-founder of No Name Kitchen (NNK). No Name Kitchen is an NGO founded by volunteers that helps refugees in transit in Bosnia and Serbia and it was established in 2017. No Name Kitchen provides food, basic necessities, sleeping bags and a community space for people on the move.

Additionally, No Name Kitchen monitors the situation of refugees and helps those who have been pushed back from the border and experienced violations from the police. They see wounds, sprains, broken bones on a daily basis and also volunteers publish a monthly report on the situation with the testimonies of victims of abuse.

 “Even during corona time all of them most of them they are in the camps and they are less visible to the population.”

Bruno talked about the current situation in the Balkans and on the borders, the response of the European Union and about the main challenges refugees and their organisation are facing.  

“…you can go to bed dirty and if your stomach is full it’s more or less alright, but if you go to bed hungry it is a concern…”

See full interview below:

Bruno thank you and see you soon on the field.

Written by Anja Zafošnik

Trije D-ji oskrbe s hrano

Se nam obeta sezona brez migrantskih delavcev?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dobrim tednom dni objavilo informacijo, da je delo v kmetijstvu, zlasti kar se tiče obiranja pridelka, ogroženo. Zaradi ‘varovanja javnega zdravja’ in z namenom preprečevanja širjenja epidemije so namreč preklicani postopki prihoda sezonskih delavcev v kmetijstvu, zlasti iz Romunije, tistih torej, od katerih so bili nekateri segmenti kmetijstva v zadnjih letih odvisni. Največ težav trenutno zaznavajo v hmeljarstvu in v dejavnostih obiranja ostalih pridelkov, predvsem jagodičevja in zelenjave. Tako je ministrstvo  pozvalo brezposelne, študente, osebe na čakanju, mlajše upokojence in vse zdrave, ki lahko delajo, da se odzovejo prošnji za opravljanje sezonskih del v kmetijstvu. Po mnenju ministrstva je odziv dober, nekateri naj bi bili pripravljeni delo opravljati celo brezplačno, zato naj ne bi bilo potrebe po tuji delovni sili. A hkrati je ministrstvo poudarilo, da ne bo posegalo v poslovni odnos med delodajalcem in iskalcem zaposlitve, kar se nanaša tudi na višino plačila, z izjemo dejstva, da Zakon o kmetijstvu določa zakonski minimum plačila za delo pri sezonskih opravilih. Za leta 2018 uvedeno ‘začasno in občasno delo v kmetijstvu’ namreč ne veljajo predpisi delovnega prava, delavci torej nimajo varstva delovnega razmerja in pravic, ki iz tega varstva izhajajo. Če ga je bilo do sedaj mogoče opravljati do 120 dni v letu, so najnovejši krizni ukrepi to omejitev odpravili, saj ga bo mogoče opravljati neomejeno vse do konca leta 2020.

Oglas ponudnika dela v hmeljarskih nasadih na enem od študentskih servisov (foto: osebni arhiv avtoric)

Je situacija ‘korona-krize’ drugačna? Bodo težka, fizično naporna ter hkrati podplačana dela v kmetijstvu res opravljali državljani in državljanke Slovenije? Trditev  Migranti/tujci opravljajo dela, ki jih domače prebivalstvo ne želi opravljati, je postala skorajda stalnica javnomnenjskih raziskav, ki preverjajo stališča prebivalcev o migrantih/migrantkah, tujih delavcih/delavkah. A  kot nas opozarjajo študije migracij in trga dela: ne gre le za to, da domači delavci v posameznih sektorjih niso na voljo oziroma določenih del ne želijo opravljati. Bodimo natančni: delavci in delavke na domačem trgu dela v splošnem niso na voljo za opravljanje del pod točno določenimi (obstoječimi) pogoji –  za dela, ki so podplačana in spadajo v segment t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult jobs) in kjer so pod vprašajem pogosto kar številni elementi spoštovanja delovno-pravne zakonodaje. In delo v kmetijstvu je zagotovo takšen primer. Poleg denimo v slovenskem prostoru dosti bolj izpostavljenih kršitev v gradbeništvu. Ali ni torej pogosto tudi v interesu delodajalcev, da rekrutirajo poceni delovno silo, ki je pripravljena opravljati delo v takšnih pogojih, namesto da bi delovali v smeri izboljšanja delovnih pogojev in zviševanja plač(il), pa naj delo opravlja t.i. domače prebivalstvo ali pa migranti/migrantke? Slovenija ni izjema pri zanašanju na sezonsko delo tujih delavcev v kmetijstvu, kar velja tako v evropskem kot globalnem merilu. Podoben je tudi govor njenih političnih predstavnikov, češ naj pomagajo nacionalnemu kmetijstvu. Tudi predstavniki britanske vlade in kmetijske industrije so nezaposlene osebe in študente v Združenem kraljestvu naprosili, naj zaradi ukrepov, povezanih s pandemijo, zaradi katerih migrantska delovna sila v državo ne bo mogla priti, pomagajo obirati pridelke v kmetijstvu. A glede na zadnje novice število za tovrstno delo pripravljenih ‘domačih’ delavcev ne bo dovolj visoko. Tako se že pripravljajo poleti, ki bodo sezonske delavce v kmetijstvu pripeljali iz Romunije.

Tudi Nemčija je po začetnem restriktivnem pristopu ubrala tovrstno strategijo. Le nekaj dni nazaj je trinajst čarterskih poletov iz Romunije kljub vsem ukrepom, ki so bili uvedeni za preprečevanje širjenja virusa, poletelo proti Nemčiji, kjer bodo delavci opravljali sezonska dela v kmetijstvu. Nemčija je namreč omejitve na mejah v začetku aprila sprostila na primer za sezonske delavce v kmetijstvu, ki naj bi jih po nekaterih ocenah potrebovali okoli 80.000.  

Pa tu ne gre le za zavedanje Nemčije, da tovrstne delavce potrebuje. Romunska vlada je v začetku aprila sprejela ukrep, s katerim so iz prepovedi komercialnih letov v žarišča virusa izključeni leti, ki bodo prevažali sezonske delavce. Morda še bolj presenetljiva pa je napoved za Italijo, da bo to pomlad samo v regijo Veneto prišlo 15.000 sezonskih delavcev iz Romunije, ki bodo obirali sadje in zelenjavo, prav tako dekret, ki bo omogočil ‘uvoz’ sezonskih delavcev pripravlja Španija.

A seveda prihod sezonskih delavcev na zahod ne bo tako neproblematičen, saj je nerealno pričakovati, da bodo visoko število delavcev, ki jih države Evropske unije potrebujejo, lahko prepeljala letala. Zato so se nekatere zaposlitvene agencije že obrnile na migrante, ki že živijo v kateri od držav Evropske unije.

Jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela (migrantov in migrantk op.a., foto: osebni arhiv avtoric)

Diskurz, da nacionalne ekonomije migrantsko delovno silo potrebujejo in da moramo zato olajšati pogoje za prihod in prebivanje zanje ‘koristnih’ skupin migrantov in migrantk, je seveda problematičen na več nivojih. Potreba po delovni sili tudi ni razlog za manj restriktivne migracijske politike, ki bodo omogočale prihod (zgolj) točno določenih skupin migrantov in migrantk. In migrantov in migrantk ne moremo razvrščati na manj in bolj zaželene glede na veščine in delo, ki ga opravljajo. A jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela. Pa ne le to, ali bodo sadje in zelenjava obrani, temveč tudi, ali bodo opremljeni z ustrezno embalažo ter nenazadnje prepeljani na prevzemne točke.

Zato ponovimo opozorilo, da je kmetijstvo ena tistih panog, kjer je izkoriščanja delavcev in delavk ter primerov kršenja delovno pravne zakonodaje največ, delavci pa živijo in delajo skorajda v suženjskih pogojih. Prebivajo v neprimernih in prenatrpanih, včasih tudi nezakonitih namestitvah, na primer v kolibah in šotorih, kjer higienskih režimov in pravil fizične distance in samoizolacije ni mogoče spoštovati, enako velja za opravljanje dela na poljih, kjer ustrezna oprema ni na voljo. Raziskava v ZDA je pokazala, da delavci pri menjavi lokacije dela pogosto potujejo v skupinah, na primer z avtobusi in kombiji in da so pri tem odvisni od pogodbenikov oziroma vodij. V ZDA je po nekaterih ocenah kar dve tretjini delavcev v kmetijstvu nedokumentiranih migrantov, zlasti iz držav Latinske Amerike. Ironično je, da jih je državna administracija razglasila za nujen del nacionalnega gospodarstva, da jim posledično delodajalci izdajajo potrdila, da lahko potujejo na in z delovnega mesta, a jim hkrati grozi deportacija.

V tem kontekstu nekatere italijanske nevladne organizacije vlado pozivajo, naj legalizira bivanje nedokumentiranih migrantov in migrantk in izda dovoljenja za bivanje, da bodo lahko delali na primer v kmetijstvu, kar naj bi zmanjšalo izkoriščevalske prakse in neformalno ekonomijo.

‘Korona kriza’ je le še bolj nazorno pokazala, kako nestabilen in občutljiv je sistem  preskrbe s hrano. To mora voditi tudi k pravičnejšim in bolj dostojanstvenim delovnim pogojem za tiste, od katerih je to, kaj in koliko bomo imeli na naših krožnikih, v veliki meri odvisno.  

Zapisala je Sanja Cukut Krilić

DRUGI, KUŽNI: LJUDJE Z DRUŽBENEGA OBROBJA V ČASU COVID-19

#Ostani doma ni privilegij beguncev in migrantov na poteh 

V času vseprisotnosti poziva #Ostanidoma je treba  trendovskemu geslu dodati: Ostani doma, če imaš dom. Nimajo vsi posamezniki niti vse družbene skupine luksuza ostati v varnem okolju in izolirani pred pandemijo. Tako je bilo v preteklih tednih iztekajočega se marca 2020 slišati opozorila o brezdomcih v Ljubljani. Brezdomci namreč centra mesta niso zapustili, ostali so ljudje ulic prestolnice. A so jih nekatere trgovine preganjale izpred vrat že v tednu pred karanteno, ko se je začel trd boj za toaletni papir. Seveda se že dobra dva tedna karantene v centru mesta ne sprehajamo, a ljudski glas ve povedati, da se je po nekaj koordinacijskih podvigih med MOL in nevladnimi organizacijami našla zasilna rešitev – začasno zatočišče za ljudi z ulic.

Prav tako so se na ulici prestolnice pred ambasado znašli ujeti migrantski delavci iz Srbije, ki so po mrzli noči (ali več njih) lahko nekoliko bolj prijazno noč preživeli v športni dvorani Ježica v moji soseščini. Konvoj ljudi, ki jih njihova – pravzaprav pa tudi nobena druga država – ni hotela, je bil žalostna podoba: precejšnja gneča, veliko ljudi, med njimi bore malo fizične razdalje, le redki z zaščitnimi maskami, utrujeni in nemirni. Opaziti je bilo, da je glavni cilj predvsem – oditi domov. Premagati še teh nekaj meja, teh nekaj ur do doma … in se šele potem ukvarjati z vprašanji kot je korona virus in zdravje. Ne vem in nemogoče je bilo oceniti, kdo vse je pomagal, videti je bilo, da številni – sorodniki, pravoslavna cerkev, posamezniki, občina. Kdorkoli, le da se je vsaj nekoliko zmanjšala sramota vrste in prezebanja – zelo verjetno da lačnih ljudi – pred birokratsko izpostavo države v centru mesta. Pri tem se je odveč spuščati v obsodbo politike neke države, ki je mirno pustila ljudi na cestah evropskih držav, vedoč zanje in vedoč, da so nekateri med njimi morda zadnji denar vložili v projekt vrnitve. Kot pri brezdomcih, tudi v tem primeru ne gre brez solidarnosti. Nadvse preprosto.  

A kaj poreči ob #Ostani doma, če si begunec? Oziroma, ko si begunec v prenaseljenih centrih, ki so sami po sebi »karantena« za tiste družbeno nezaželene in katerih vidnost v družbi je pogosto moteča. Humanitarne organizacije, medicinski delavci (npr. Zdravniki brez meja) svarijo pred katastrofo, ki se utegne zgoditi v begunskih centrih. V našem intervjuju medicinska sestra v centru na grškem otoku govori o pasteh globalnega pomanjkanja skrbstvenih delavcev. Ko jih bo kritično zmanjkalo tudi v begunskih centrih, še zlasti če se bodo tudi zdravstveni delavci okužili, kdo jih bo nadomestil, kako bo medicinska oskrba na izoliranih otokih sploh mogoča? Ni dovolj ljudi nagovoriti: Umivajte roke! Če živite v begunskem centru, je velika verjetnost, da nimate dostopa do čiste vode in mila.

Nemalo migrantskih delavcev je ostalo ujetih v drugih državah, nekateri na poteh, med državnimi mejami, nekateri so že ostali brez služb. Eden vidikov korona-krize. Po drugi strani pa je veliko delavcev, ki v prvih vrstah bijejo bitko s pandemijo, prihaja prav iz migrantske populacije: medicinske sestre, zdravniki, oskrbniki v domovih za ostarele, čistilci, peki, šoferji in poštarji … vsi ti pomembni ljudje, zaradi katerih je mogoče, da ne pride do popolne zaustavitve družbe. Njihovo neprekinjeno, neutrudno delo nam omogoča, da kot družba dihamo naprej. Ja, njim ploskamo v zadnjih tednih!

Migrantski delavci so izjemno pomembni za delovanje sodobnih družb. To dejstvo ni nič novega, a bi pandemija in spremljajoča družbena kriza morali biti priložnost za resen premislek (pre)vrednotenje dela, vključno z delom migrantov.

Predvsem je potrebno migrante in begunce v razmerah pandemije obravnavati enako kot državljane. Ob upoštevanju tega preprostega pravila smo vsi družbeni akterji zmagovalci. Nekatere prakse, denimo portugalske vlade, gredo v to smer. Ve se, kaj je potrebno storiti: postopke pridobivanja mednarodne zaščite skrajšati, zaustaviti deportacije (pa ne le začasno!), izdati dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogočajo dostop do javnega zdravstva.  

Ker smo varni le, ko smo lahko varni vsi.

Pisala je Simona Zavratnik 

O BLOGU

#Ostanidoma. Migracije, begunci in COVID-19

Globalna epidemija koronavirusa  (COVID-19) in vpliv, ki ga ima na naša vsakodnevna življenja, jasno kažejo, da gre za tematiko, ki bo imela daljnosežne ne le (javno)zdravstvene in epidemiološke, temveč tudi družbene, kulturne in ekonomske posledice. Doslej so bile v ospredju predvsem zdravstvene implikacije, ki se nanašajo na preprečevanje in obvladovanje števila okužb in zmanjševanja števila smrtnih izidov. Priporočila globalnih akterjev na področju javnega zdravja,  predvsem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), so bila, četudi so jih vlade v praksi interpretirale in implementirale na različne načine, usmerjena zlasti k zagotavljanju primernih higienskih pogojev za »zajezitev« okužb, na primer z umivanjem rok, s primerno količino tekočine in z ohranjanjem primerne družbene izolacije, to je vzdrževanjem prostorske, fizične razdalje.

Pričakovano se je kmalu pokazalo, da se že na tej ravni zadeve za nekatere skupine prebivalstva močno zapletejo. Kaj naj z ukrepom brezdomci, ki nimajo dostopa do pitne vode, živijo v začasnih in zasilnih bivališčih, ali celo na ulici; kako zagotoviti prostorsko distanco v domovih za starejše osebe, kjer se je s tako imenovano koronakrizo pokazala dolgoletna kadrovska, finančna in infrastrukturna podhranjenost tega področja; kako reševati problematiko žrtev nasilja v družini, ki so zaprte doma s povzročitelji; kako naj ukrepajo delavci migranti v kolektivnih »samskih domovih« (če so v krizi sploh še obdržali zaposlitev); kako naj si pogosto umivajo roke begunke, begunci in otroci v kolektivnih centrih, kjer je le malo prostorov za higieno in le malo vode. In seznam se nadaljuje…

  • Kaj se zgodi, če doma nimaš, ali pa ta ni v skladu s trenutno družbeno zaželenimi načini (pre)bivanja?
  • V kakšnem svetu živimo, ko načelo #Ostani doma postavimo zunaj prevladujočega družbenega jedra (karkoli že mainstreem society natančno pomeni), na družbeno obrobje?  
  • Kakšne so spremenjene družbene realnosti, ko države predpišejo omejitve gibanja, potovanj, javnega zbiranja in celo zapirajo meje? Tokrat za vse, ne le za nekatere.
  • Katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza; kako javnost gleda na Kitajce, Italijane?
  • Kako bo nova realnost preoblikovala trge dela in ali bodo migrantski delavci prvi, ki bodo izgubili zaposlitve? Mar niso ključni ravno v sektorjih, ki danes bijejo prve linije boja proti koroni? 
  • Kako pandemija vzpostavlja »nove normalnosti« na področju globalnih potovanj, kaj to pomeni za migrante, turiste, novodobne nomade?
  • In nazadnje, najpomembnejše, kakšne oblike solidarnosti in pomoči zaznamujejo obdobje korone in ali se bodo nastajajo morda obdržale onkraj krize?

To so bila glavna izhodišča ekipe sociologinj, raziskovalk in študentk, ki se je v začetku karantene v  marcu 2020 virtualno zbrala in dosedanje raziskave migracij in begunstva diskutirala v novi korona-realnosti, ki se dinamično odvija pred očmi. Odločile smo se, da naša razmišljanja zapišemo v tem blogu. Ker verjamemo, da naši odzivi štejejo. In ker nikakor ni sprejemljivo, da bi se korona-realnost spremenila v nevaren (politični) eksperiment, ki bo družbam prinesel manj varnosti, manj svobode, manj kritične refleksije.