Digitalne migracije

Novinar Gorazd Rečnik na Valu 202 o digitalnih beguncih.

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon

“Revolucija pametnih telefonov je pomembno vplivala na migracije, ki so vpisane v samo bistvo človeških družb. Digitalno tehnologijo migranti uporabljajo za organizacijo poti, izmenjavo informacij, z njo vzdržujejo stike v transnacionalnih okoljih, z družino in nevladnimi organizacijami. Po besedah Simone Zavratnik gre za prenosni arhiv vseh informacij, ki so na terenu potrebne, da se nekomu iz izvorne družbe uspe prebiti do želene destinacije. Pametni telefoni so sicer tudi vir nepreverjenih, netočnih informacij in tudi nadzora.”

Oddaja Kje pa vas čevelj žuli, 1. 7. 2020 na naslednji povezavi:

https://val202.rtvslo.si/2020/06/kje-pa-vas-cevelj-zuli-219/

Italija in begunci: v mesta ali v begunska taborišča?

Po podatkih italijanskega notranjega ministrstva se sredi maja 2020 v Italiji nahaja 85.790 prosilcev za azil, od teh jih je v raznih sprejemnih centrih nameščenih dobrih 63.000 in v tako imenovanih razpršenih namestitvah (sistem SPRAR) nekaj več kot 22.000. Največ jih je v Lombardiji, medtem ko jih je v sosednji Furlaniji-Julijski krajini nekaj čez 3.000 – velika večina v raznih centrih, le 292 pa je vključenih v  sistem SPRAR. 

V zadnjih dveh letih je bil ta sistem razpršene namestitve – ki je že od začetka velik birokratski zalogaj za vsako od 9.000 italijanskih občin, ki so se prostovoljno odločila za ta način sprejemanja beguncev – s Salvinijevimi in zdaj še s Contejevim dekreti, spremenjen v SIPROIMI (to je sistem zaščite za nosilce pravice do mednarodne zaščite in za mladoletne osebe brez spremstva), ki pa prosilcem za azil ne omogoča več vključitve v projekt. 

Sistem razpršene namestitve naproti begunskim centrom 

Na primeru mesteca Aiello del Friuli blizu Palmanove, ki ima 2200 prebivalcev, lahko vidimo, da je še kako smiselno izvajati sistem SPRAR: domačini so na pobudo župana Andrea Bellavite ponudili samostojna stanovanja za 14 beguncev, katerim strokovno osebje v projektu poišče delo, jih učijo italijanščino, uvajajo v kulturo okolja in pomagajo pri urejanju dokumentov, hkrati pa usposobljena ekipa okolico senzibilizira za sprejemanje beguncev, vsem skupaj pa omogoča dostojno sobivanje. Nekateri teh beguncev so se že tako dobro integrirali v italijansko družbo, da so lahko zaprosili za združitev družine. Pri vsem tem je povedna informacija, da se večina prebivalcev tega kraja na volitvah običajno izreka za desne opcije, a s primernim in pozornim delom občinske uprave ter sodelavcev SPRAR-a, jim sprejemanje beguncev v vsakdanje okolje ne predstavlja nepremostljivih težav. 

Aiello del Friuli (foto: osebni arhiv avtorice).

Po vzoru občine Aiello bi glede na razmerje med številom prebivalcev in sprejetimi begunci lahko Italija na primeren human način sprejela približno 400.000 beguncev. In če to razmerje prenesemo še na EU, bi se na ta način lahko vsako leto sprejelo tudi do nekaj milijonov beguncev. Zveni kot obetajoča misel, kajne?

Ta način sprejemanja beguncev je veliko bolj human za vse, za državo pa tudi veliko cenejši kot zapiranje ljudi v centre. Tudi po trajanju vključenosti beguncev v SPRAR je ta model ugodnejši v primerjavi s centri, ker se begunci prej vključijo v družbo in so prej sposobni avtonomnega življenja. Osebe v centrih ne smejo delati, se ne morejo izobraževati, odvzeto jim je osnovno dostojanstvo, okoliški prebivalci pa jih vidijo predvsem kot tujce, ki brezdelno postopajo naokoli. Ker imajo mobilne telefone, to pri domačinih pogosto še dodatno vzbuja odpor ter jemlje človeški impulz po pomoči, sprejemanju in razumevanju. Dejstvo je, da domačini v resnici ne vedo, v kako nesmiselni in tudi brezizhodni situaciji se begunci nahajajo.  

Begunski center v Gradišču ob Soči 

V Furlaniji-Julijski krajini je v nekdanji vojašnici v Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo) poleg torinskega eden največjih centrov za begunce v Severni Italiji, ki je razdeljen v različne enote, v katerih se nahaja trenutno približno 300 ljudi. Od tega jih je 180 prosilcev za azil in imajo možnost prostega gibanja, 60 jih je v področju s karanteno, ki je trenutno polno zasedena stavba, 45 pa jih je zaprtih v t.i. CPR (Centro per rimpatrio) in  čakajo na deportacijo iz države. Tu bivajo v razmerah, ki so povsem nehumane in mnogo slabše od običajnega zapora, saj gre za pravcate kovinske kletke. V preteklih mesecih je v še nepojasnjenih okoliščinah umrl gruzijski migrant, Vakhtang. Zaradi obupnih bivanjskih razmer, slabe higiene in hrane ipd., pogosto izbruhnejo upori, predvsem prihaja do gladovnih stavk. Prave taboriščne razmere, ki vladajo v centru, seveda zlahka pripeljejo do t.i. »ekstremnih vedenj«, ki pa so v resnici le pričakovan upor zaradi nemogočih življenjskih razmer in neperspektivnosti takega življenja v zaprti enklavi.

Gradišče ob Soči, demonstracije pred begunskim centrom (osebni arhiv avtorice).

V času korona krize so se razmere le še poslabšale. Država sicer več ne izvaja deportacij, a  vprašanje je, kaj se v resnici dogaja z obolelimi za COVID-19, saj občasna pričevanja zaprtih pač nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo oblasti

Aktivisti pred poslopjem begunskega centra v Gradišču ob Soči, namenjenem deportacijam beguncev (foto: osebni arhiv avtorice).

Videm, Trst 

Kot naslednji primer omenimo Videm, kjer je v nekdanji vojašnici Cavarzerani nameščenih približno 400 prosilcev za azil, a v trenutnih korona razmerah zmanjkuje prostora za namestitev vseh. In ker mesto ne premore dovolj prostovoljskih organizacij in posameznikov, ki bi pomagale skrbeti zanje, je stanje precej dramatično, saj so prepuščeni ulici.

V Trstu in okolici pa ravno zahvaljujoč številčnejšim in bolje organiziranim prostovoljskim, humanitarnim in nevladnim organizacijam občinska oblast v običajnih razmerah zmore zagotavljati razmeroma ustrezne pogoje za begunce v državnih sprejemnih centrih CAS (Centri di accoglienza dello Stato). Prav tako v Trstu delujejo že prej omenjeni SPRAR  (katerega pobudnik, največji strokovnjak in ‘motor’ projekta je ravno Tržačan, odvetnik Gianfranco Schiavone), nevladne organizacije za begunce (ICS: Consorzio Italiano di Solidarietà) in razmeroma močna Mreža DASI (Diritti di Accoglienza Solidarietà Internazionale), seveda pa tudi Karitas in še mnoge druge. 

V Trstu SPRAR v več stotih stanovanjih omogoča bivanje približno 1000 beguncev.

V teh dneh je 150 centrov za sprejem beguncev prepolnih, zato so usposobili stare hotele, hostle, postavljajo celo večje šotore, kamor nameščajo begunce, ki morajo najprej v karanteno. Veliko beguncev ostaja brez zatočišča, na cesti in zanje v teh dneh skrbi predvsem nevladna »Linea d’Ombra«. 

Trst, prostovoljci Linea d’Ombra in La Strada Si.Cura (foto: Fb organizacije No CPR no Frontiere)

Mediji so po eni strani polni svaril pred begunci, po drugi strani pa svarijo pred kolapsom državnih sprejemnih centrov. Tako mestna kot deželna oblast pa predvsem »negujejo« retoriko varovanja meje pred begunci. 

Pia Lešnik, profesorica italijanščine in aktivistka

COVID-19 sovraštvo: kaj pa vprašanje rasizma v zdravstvu?

Pandemija in (novi) rasizem

Trenutna situacija korona-krize poleg številnih drugih vprašanj odpira tudi vprašanja rasizma, tako pojavnosti novih rasizmov kot tudi utrjevanja obstoječih. Na primer, kako javnost po vzniku korone virusa glede na Kitajce (ali kar posplošeno – na Azijce), kako na sosede Italijane? Vprašanje, katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza, je kompleksno in večdimenzionalno, zato je ambicija našega kratkega zapisa predvsem opozoriti na kontinuirano povezanost rasističnih zaznav in obravnav v kontekstu pandemije (osebna raven), a tudi na usidranost rasizma v zdravstvenih politikah držav oziroma zdravstvenih institucij (sistemska raven).

Pri proučevanju rasizma ugotovimo, da skorajda ni področja, iz katerega bi rasizem umanjkal in tudi zdravstvo kot eden od družbenih podsistemov ni izjema. Na tej točki lahko govorimo o tako imenovanem institucionalnem rasizmu, ki se manifestira predvsem v delovanju javnih institucij. Kaj to pomeni v praksi?V zdravstvenih ustanovah se tovrstni rasistični učinki največkrat kažejo v slabši zdravstveni oskrbi ter slabšem dostopu do zdravstvenih storitev različnih etničnih manjšin. Hkrati podatki kažejo, da so prav te manjšine, ki v največji meri izkušajo institucionalni rasizem, v večji meri žrtve novega korona virusa, kar je povezano z njihovim slabšim socialnim in ekonomskim položajem, revščino delavskega razreda in slabšim dostopom do zdravstvenih storitev, o čemer smo obširneje pisali v enem prejšnjih besedil na našem blogu.

Prve zametke rasnega razlikovanja najdemo že v Antični Grčiji, kjer so Grki, poleg številnih družbenih inovacij in splošnega napredka, poznali tudi etnocentričnost, nestrpnost in suženjstvo. Sužnjem drugih ras pa se je pripisovalo »še« nižji status. Grški očetje znanosti so tako osnovali prve znanstvene paradigme zahodne kulture za nadaljnjo promocijo biološkega koncepta rasne manjvrednosti oziroma belske nadvlade (Byrd in Clayton, 2001). Rezultati so se kazali predvsem v pomanjkljivi zdravstveni oskrbi sužnjev. Koncepti, ki so predpostavljali manjvrednost temnopoltih ljudi, so vztrajali dalje tudi v rimski medicinski tradiciji in se nadaljevali vse tja do renesanse, obdobja velikega družbenega in humanističnega napredka, kar se je odražalo tudi na medicinskem področju. Kot ugotavljata v študiji Byrd in Clayton (2001) je tudi v času nastanka angleških kolonij ponovno, oziroma še zmeraj, prevladovalo močno proti-črnsko, rasistično in biološko determinirano delovanje. 

Rasistične razlike v zdravstvu so predvsem posledica množičnega suženjstva Afroameričanov v 17. stoletju, ki zakorenini rasizem v sodobnih družbah na temelju razlikovanja med »belim« in »črnim«. Temnopolta telesa so bila videna kot primerna za suženjstvo ter kot nekaj, kar je potrebno disciplinirati in nadzorovati (Hammonds in Reverby, 2019). Po ameriški državljanski vojni je število obolelih in mrtvih med temnopolto populacijo strmo naraslo, med drugimi tudi zaradi rasističnega južnjaškega zdravstvenega sistema. Strah pred odvisnostjo od vladne miloščine, ki bi spodkopala belsko avtoriteto in omogočila državljanstvo temnopoltega prebivalstva, je preprečil idejo o zdravstvenem sistemu za temnopolte tudi v sferi politike. Kot odziv na ta izključujoč odnos so Afroameričani ustanovili svoje zdravstvene šole, vendar je bilo to za ekonomsko ogroženo populacijo že od samega začetka obsojeno na neuspeh. Biti bolan in hkrati biti temnopolt je bila usodna »kombinacija« tudi v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, saj so njihovo situacijo še dodatno poslabšali prostorska segregacija, neustrezni in prenatrpani bivanjski pogoji in težko fizično delo (Hammonds in Reverby, 2019).

V 20. stoletju se je tako med zdravstvenimi strokovnjaki razširilo razumevanje, da bolezen ne razlikuje med temnopoltimi in belci, prav tako pa se je v družbi pojavilo zavedanje, da na zdravstvene izide lahko vplivajo individualni in kolektivni dejavniki. Kljub številnim prizadevanjem, predvsem s strani črnske populacije, se je spreminjanje rasno segregiranih zdravstvenih sistemov izkazalo za velik zalogaj. Podobno kot se suženjstvo ni končalo leta 1865, ampak se je le preoblikovalo v nove oblike izkoriščanja najemnega dela, se tudi segregacija zdravstvenega sistema ni končala, temveč je samo spremenila svojo obliko. Zdravstvene razlike v 20. stoletju so bile tako rezultat praks osnovanih na ideologijah rasnega razlikovanja ter dejstva, da temnopolti prebivalci še vedno niso bili prepoznani kot enakopravni člani družbe (Hammonds in Reverby, 2019).  21. stoletje, ki je doba pospešenega tehnološkega razvoja, pa ni  prineslo tudi odmika od rasizma, temveč je ukoreninjene rasistične učinke marsikje še stopnjevalo, hkrati pa je prineslo nove razlikovalne rasizme, poznane tudi kot rasizem brez ras, v katerem ima glavno besedo govorica kulturne razlike (Balibar).  Glavni naslovniki novih rasizmov pa so prav migranti!

Zgodovinski prelet kaže, da prepleti področij zdravstva in rasizma, ki se zdita morda na prvi pogled nepovezani, koreninijo daleč v preteklost. In da je bilo polje obravnave človekovega telesa in njegovo zdravje močno zaznamovano skozi rasistično prizmo. Aktualizirano v času današnje pandemije lahko trdimo, da številne prakse kažejo na vznik novih rasizmov do »kužnega« drugega, tistega, ki prinaša virus (glej tudi https://virusnimameja.com/2020/04/08/drugi-kuzni-ljudje-z-druzbenega-obrobja-v-casu-covid-19/).

Iz osebne izkušnje lahko navedem izključujoč odnos do govorcev italijanščine na nekem letališču na obrobju Londona v začetku meseca marca 2020, ko smo iz Ljubljane še leteli in se tudi povsem utečeno vračali na Brnik. Pravzaprav ne pomnim, kdaj sem slišala tako tiho govoriti med seboj italijanske govorce in hkrati zaznala toliko nelagodnosti ob razkritju njihovega jezika (Simona). Nadalje, če za primer vzamemo čisto vsakodnevno (oziroma v času strogih ukrepov ne tako zelo vsakodnevno) opravilo odhoda v trgovino ali v mesto, smo lahko priča izogibanju posameznikom, ki so pripadniki drugih ras, etnij, kultur. In istočasno smo sami lahko kaj kmalu žrtve izogibanja drugih. Kot pove Klara: trenutno (maj, 2020) bivam ob majhnem obmorskem istrskem mestecu, kjer sem občasno že deležna neprijetnih občutkov,  tudi strahu, drugačne obravnave in »prakse distanciranja«, zaradi svojega naglasa, ki kaže na to, da nisem od tu.

Seveda se logično poraja vprašanje, ali se bodo v krizi pandemije 2020 porajajoči rasizmi nadaljevali in ohranili v družbenem kolektivnem spominu tudi onkraj globalne zdravstvene krize. Se bomo – potem ko bodo sproščeni ukrepi zajezitve virusa – vsepovprek izogibali vseh Azijcev, za vsak slučaj, če ne prepoznamo povsem zanesljivo Kitajce ali pa bomo rasistični kar do vseh prebivalcev Daljnega Vzhoda? Ali pa se bo morda razvila čisto nova oblika paranoičnega rasizma, kjer se bomo, v strahu pred virusom COVID – 19, distancirali od prav vseh? Bomo priča novi praksi, ki rasistično obravnava tiste, za katere se je doslej zdelo, da ne morejo biti njegovi naslovniki, npr. na splošno Italijani? Sumimo, da se neke vrste »rasistični preobrat« pravzaprav že dogaja. Pa ne le da je »sumljivi drugi« Italijan v evropskem prostoru, je tudi Afričan na Kitajskem.  

Pisale so Špela Vovk, Klara Andlovic, Simona Zavratnik

Viri:

  1. Balibar, E. (2004). Ali obstaja »neorasizem«?. ČKZ, letnik 32, številka 217/218, str. 115-125.
  2. Bryd, W. M. in Clayton, L. A. (2001). A. Race, medicine, and health care in the United States: a historical survey. Dostopno prek http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=3&sid=9eabc5b4-8b14-4a95-b745-5990f090a9ea%40sdc-v-sessmgr01&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=edsbas.C385E48F&db=edsbas
  3. Hammonds, E. M. in Reverby. S. M. (2019). Toward a Historically Informed Analysis of Racial Health Disparities Since 1619. PubMed Central 109 (10), 1248-1349. American Public Health Association. Dostopno prek https://ajph.aphapublications.org/doi/abs/10.2105/AJPH.2019.305262

Webinar: VPLIV COVID-19 NA BALKANSKI POTI

V eni od naših prejšnjih objav smo objavili pogovor s prostovoljcem organizacije No Name Kitchen, ki na različne načine pomaga ljudem na poti v Srbiji, Bosni in Hercegovini in Grčiji. 5. maja 2020 je ta organizacija pripravila webinar, ki je obravnaval položaj oseb na poti v Grčiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Sodelovali so Alex Sawizki, prostovoljec No Name Kitchen v Patrasu, Grčija, Nidžara Ahmetašević, aktivistka iz Bosne in Hercegovine, Marta Stojić iz Srbije ter Jošt Žagar iz organizacije Info Kolpa iz Slovenije. Na tem mestu objavljamo nekaj poudarkov seminarja.

Situacija v vseh državah kaže na trend naraščajočega protimigrantskega razpoloženja, hkrati pa je jasno, da so vsakodnevna življenja ljudi na poti prežeta z različnimi vrstami nasilja, katerega povzročitelji so pogosto pripadniki uradnih služb in institucij.

Foto: osebni arhiv avtoric (Kolpa, 2019)

Po oceni prostovoljca v Patrasu se je nasilje policije nad osebami na poti v času ukrepov za zajezitev pandemije povečalo, saj so bile te osebe v času, ko je bilo na ulicah manj ljudi, vidnejše in še v večji meri tarča represivnih ukrepov. Zdaj, ko se ukrepi v zvezi s pandemijo sproščajo, jih vedno več zapušča Patras in potuje naprej v Italijo, od koder jih z ladij vračajo nazaj v Grčijo, med temi postopki pa pogosto doživljajo nasilje.

Tudi v Bosni in Hercegovini je vladna retorika o ljudeh na poti zastrašujoča, minister za varnost Fahrudin Radončić  govori celo o vojni proti migrantom, ki jih naslavlja kot ‘ilegalne’ ali zgolj ‘ekonomske’ migrante. Trenutno je v begunskih centrih v državi zaprtih okoli 6000 do 7000 ljudi. Hrane ni dovolj, higienske razmere so slabe, veliko je nasilja, zlasti s strani zasebnih agencij za varovanje, katerih delo financira IOM, ki je v veliki meri soodgovoren za stanje, o čemer smo pisale že v eni od predhodnih objav. Veliko oseb na poti živi tudi izven kolektivnih centrov, na ulici, v starih zapuščenih zgradbah, nekatere so v svoje domove sprejeli tudi lokalni prebivalci. Novo odprti kamp Lipa blizu Bihača naj bi po besedah IOM bil namenjen bivanju okuženih z novim virusom, medtem ko vlada trdi, da je namenjen vsem osebam na poti. Tudi tam je pogosto nasilje varnostnih služb in policijsko nasilje, ki je razširjeno tudi na ulicah in na mejah. IOM o tovrstnih dogajanjih praviloma molči. Neodvisno spremljanje dogajanja je nemogoče, saj novinarjem in aktivistom ni dovoljen vstop v begunske centre, ali pa jih morajo spremljati varnostniki ali predstavniki IOM.

Tudi v Srbiji je bil že pred izbruhom virusa pogost protimigrantski diskurz, tako v javnosti kot tudi na vladni ravni, osebe na poti so policisti pogosto zajeli na ulicah in jih odpeljali v begunske centre. Z razglasitvijo izrednega stanja ni bilo več mogoče začeti azilnega postopka in/ali regularizirati bivanja, vojska je na ulicah, na mejah in okoli begunskih centrov. Osebe na poti nimajo informacij, ne vedo, kaj se dogaja, vstop v begunske centre je prepovedan, higienskih pripomočkov in hrane je premalo. Seveda kljub temu v Srbijo osebe na poti še vedno prihajajo, trenutno zlasti iz Severne Makedonije in Albanije. Dogajajo se pushbacki, zlasti z juga Srbije v Severno Makedonijo.

Center na Idomeni, 2016 (foto: In-Sight Collaborative)

Kot vemo že nekaj časa, se nedovoljena vračanja ljudi preko meje v prejšnjo državo (t.i. pushbacki) dogajajo tudi v Sloveniji, od maja 2018 se vedno pogosteje dogaja, da policija osebam na poti ne dovoli zaprositi za azil, zlasti je to postalo normalizirana praksa na policijskih postajah na jugu Slovenije. Dogajajo se tudi grožnje s strani policije in pushbacki na Hrvaško in od tam v Bosno in Hercegovino. Nevladne organizacije osebam na poti poskušajo pomagati, opozarjajo na problematičnost vračanja, ki pa je v praksi še vedno pogosto. Prav zato se pogosto dogaja, da osebe na poti pridejo v azilni dom v Ljubljani, kjer zaprosijo za azil. Okrepile so se tudi težnje po legalizaciji t. i. pushbackov, kot se je to zgodilo na Madžarskem .

Kljub nekaterim specifikam prakse v omenjenih državah kažejo na vedno večjo sekurizitacijo in represijo migracijskih politik. To seveda ni specifika držav na ‘evropski periferiji’, ampak tudi institucionalizirana politika Evropske Unije, ki o dogajanjih praviloma molči. Hkrati morata na primer Bosna in Hercegovina in Srbija za vstop v Evropsko Unijo uveljaviti celo vrsto postopkov, med katerimi je tudi upravljanje z migracijami in mejami. Kriminalizacija oseb na poti pa ne zadeva le te skupine kot še posebej ranljive, saj se je pokazalo, da so vlade mnogih držav pandemijo izkoristile za naraščajočo represijo tudi nad tistimi, ki jih ponavadi imenujemo ‘domače prebivalstvo. Ignoriranje izkušenj in potreb oseb na poti torej ogroža tudi ‘naša’ vsakodnevna življenja.

Zapisala Sanja Cukut Krilić

S TERENA: delo z begunci na Balkanu v času razmaha COVID-19

Intervju z Bruno Moránom, prostovoljcem iz organizacije No name Kitchen

“…imajo veliko večjo kontrolo nad njimi in niso več vidni na cesti. To je tudi glavni razlog, da  imajo begunske centre, da begunci niso vidni in da se več ni potrebno ukvarjati z njimi. Verjetno je korona virus zanimiv predvsem zato, ker niso vidni in so sedaj še bolj izolirani kot kadarkoli prej…” Bruno opisuje situacijo v Srbiji in odnos oblasti do beguncev, ki so sedaj še bolj skriti in nevidni v javnem prostoru.

Situacija beguncev se je v času Covid-19 spremenila. Veliko medijev je pozabilo poročati o beguncih, ki so obstali na Balkanski poti in v drugih državah. Pojavlja se tudi veliko lažnih novic in dezinformacij. Covid-19 ni samo ustavil vsakdanje življenje ljudi v različnih državah, temveč tudi mnoge procese in akcije nevladnih organizacij, ki so delovale v različnih begunskih centrih na Balkanu.

“…pomanjkanje hrane je vzrok za pretepe v begunskih centrih. In ko vidiš, da tisti ki upravljajo  begunski center obupano prosijo nevladne organizacije za hrano, ker zaradi pomanjkanja prihaja do konfliktov, veš da je to pokazatelj širšega problema…“ Iz teh in podobnih razlogov smo se odločili poročati o nekako »pozabljenih ljudeh« na Balkanski poti in se o tem pogovarjali s prostovoljcem Bruno Moránom.

Organizacija NNK je prisotna v Beogradu, kjer prostovoljci zbirajo informacije o situaciji v centrih (Šid, 2017, osebni arhiv avtoric).

Bruno prihaja iz Španije iz pokrajine Asturija in je po poklicu stevard. Je tudi so-ustanovitelj organizacije No Name Kitchen (NKK). No Name Kitchen je nevladna organizacija, ki so jo leta 2017 ustanovili prostovoljci, ki od tedaj pomagajo beguncem na poti v Bosni in Srbiji. No Name Kitchen priskrbi hrano, osnovne potrebščine, spalne vreče in skupnostni prostor za ljudi na poti. To je njihovo glavno poslanstvo.

Organizacija spremlja situacijo beguncev in pomaga tistim, ki so bili potisnjeni nazaj preko meja (‘pushbacks’) in so izkusili policijsko nasilje. Zato vsakodnevno vidijo različne poškodbe, kot so: rane, zvini, zlomljene kosti, sledi pretepanja. Prostovoljci mesečno poročajo o situaciji na meji in objavljajo zgodbe žrtev zlorab.

“Tudi med Covid-19 je večina v begunskih centrih, kjer so manj vidni širšemu prebivalstvu.”

Bruno je pojasnil trenutno situacijo na Balkanu in na mejah, kakšen je bil odziv Evropske Unije in kakšni so največji izzivi, s katerimi se spoprijemajo begunci in organizacije.

“…lahko greš v posteljo umazan, če je tvoj trebuh poln, ampak če zaspiš lačen je to velik problem..”

Celoten intervju si oglejte v spodnjem videu:

Bruno hvala in se vidimo kmalu na terenu!

Z Brunom se je pogovarjala Anja Zafošnik

FROM THE FIELD: Working with refugees in the Balkans during Covid-19

Interview with Bruno Morán, a volunteer from the organization No Name Kitchen

 “…they have much more control over them and they are not seen on the street and that’s mainly why they have the camps, so they are not visible and they don’t have to deal with them. Probably corona is something interesting for them because they are not visible they are even more isolated than before…” Bruno is referring to the situation in Serbia and government attitude towards people on the move, who are now even more hidden and invisible.

The situation of people on the move changed during Covid-19. Many media in some ways forgot to cover refugee stories in the Balkans and in other countries. There were also many fake news and disinformation. Covid-19 did not just stop ordinary life in different countries but it also stopped the operation of NGOs working and helping in refugee camps in the Balkans.

“….what is causing in the end the fights and things like that is food. And when you see that someone that is running a camp is desperate asking for NGOs that they need food somehow, because people are fighting at night, because there is not enough food, it’s clearly a sign that probably this is the biggest concern…”

Therefore, we decided to report about the somehow forgotten people on the move in the Balkans through an interview with Bruno Morán. Bruno talked with us from Spain and right now only one volunteer from their organisation No Name Kitchen is present in Belgrade, collecting information about the situation in the camps.

No Name Kitchen is present in Belgrade, collecting information about the situation in the camps (Šid, 2017, author’s personal archive).

Bruno comes from Asturias, Spain, by profession he’s a flight attendant and is the co-founder of No Name Kitchen (NNK). No Name Kitchen is an NGO founded by volunteers that helps refugees in transit in Bosnia and Serbia and it was established in 2017. No Name Kitchen provides food, basic necessities, sleeping bags and a community space for people on the move.

Additionally, No Name Kitchen monitors the situation of refugees and helps those who have been pushed back from the border and experienced violations from the police. They see wounds, sprains, broken bones on a daily basis and also volunteers publish a monthly report on the situation with the testimonies of victims of abuse.

 “Even during corona time all of them most of them they are in the camps and they are less visible to the population.”

Bruno talked about the current situation in the Balkans and on the borders, the response of the European Union and about the main challenges refugees and their organisation are facing.  

“…you can go to bed dirty and if your stomach is full it’s more or less alright, but if you go to bed hungry it is a concern…”

See full interview below:

Bruno thank you and see you soon on the field.

Written by Anja Zafošnik

Trije D-ji oskrbe s hrano

Se nam obeta sezona brez migrantskih delavcev?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dobrim tednom dni objavilo informacijo, da je delo v kmetijstvu, zlasti kar se tiče obiranja pridelka, ogroženo. Zaradi ‘varovanja javnega zdravja’ in z namenom preprečevanja širjenja epidemije so namreč preklicani postopki prihoda sezonskih delavcev v kmetijstvu, zlasti iz Romunije, tistih torej, od katerih so bili nekateri segmenti kmetijstva v zadnjih letih odvisni. Največ težav trenutno zaznavajo v hmeljarstvu in v dejavnostih obiranja ostalih pridelkov, predvsem jagodičevja in zelenjave. Tako je ministrstvo  pozvalo brezposelne, študente, osebe na čakanju, mlajše upokojence in vse zdrave, ki lahko delajo, da se odzovejo prošnji za opravljanje sezonskih del v kmetijstvu. Po mnenju ministrstva je odziv dober, nekateri naj bi bili pripravljeni delo opravljati celo brezplačno, zato naj ne bi bilo potrebe po tuji delovni sili. A hkrati je ministrstvo poudarilo, da ne bo posegalo v poslovni odnos med delodajalcem in iskalcem zaposlitve, kar se nanaša tudi na višino plačila, z izjemo dejstva, da Zakon o kmetijstvu določa zakonski minimum plačila za delo pri sezonskih opravilih. Za leta 2018 uvedeno ‘začasno in občasno delo v kmetijstvu’ namreč ne veljajo predpisi delovnega prava, delavci torej nimajo varstva delovnega razmerja in pravic, ki iz tega varstva izhajajo. Če ga je bilo do sedaj mogoče opravljati do 120 dni v letu, so najnovejši krizni ukrepi to omejitev odpravili, saj ga bo mogoče opravljati neomejeno vse do konca leta 2020.

Oglas ponudnika dela v hmeljarskih nasadih na enem od študentskih servisov (foto: osebni arhiv avtoric)

Je situacija ‘korona-krize’ drugačna? Bodo težka, fizično naporna ter hkrati podplačana dela v kmetijstvu res opravljali državljani in državljanke Slovenije? Trditev  Migranti/tujci opravljajo dela, ki jih domače prebivalstvo ne želi opravljati, je postala skorajda stalnica javnomnenjskih raziskav, ki preverjajo stališča prebivalcev o migrantih/migrantkah, tujih delavcih/delavkah. A  kot nas opozarjajo študije migracij in trga dela: ne gre le za to, da domači delavci v posameznih sektorjih niso na voljo oziroma določenih del ne želijo opravljati. Bodimo natančni: delavci in delavke na domačem trgu dela v splošnem niso na voljo za opravljanje del pod točno določenimi (obstoječimi) pogoji –  za dela, ki so podplačana in spadajo v segment t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult jobs) in kjer so pod vprašajem pogosto kar številni elementi spoštovanja delovno-pravne zakonodaje. In delo v kmetijstvu je zagotovo takšen primer. Poleg denimo v slovenskem prostoru dosti bolj izpostavljenih kršitev v gradbeništvu. Ali ni torej pogosto tudi v interesu delodajalcev, da rekrutirajo poceni delovno silo, ki je pripravljena opravljati delo v takšnih pogojih, namesto da bi delovali v smeri izboljšanja delovnih pogojev in zviševanja plač(il), pa naj delo opravlja t.i. domače prebivalstvo ali pa migranti/migrantke? Slovenija ni izjema pri zanašanju na sezonsko delo tujih delavcev v kmetijstvu, kar velja tako v evropskem kot globalnem merilu. Podoben je tudi govor njenih političnih predstavnikov, češ naj pomagajo nacionalnemu kmetijstvu. Tudi predstavniki britanske vlade in kmetijske industrije so nezaposlene osebe in študente v Združenem kraljestvu naprosili, naj zaradi ukrepov, povezanih s pandemijo, zaradi katerih migrantska delovna sila v državo ne bo mogla priti, pomagajo obirati pridelke v kmetijstvu. A glede na zadnje novice število za tovrstno delo pripravljenih ‘domačih’ delavcev ne bo dovolj visoko. Tako se že pripravljajo poleti, ki bodo sezonske delavce v kmetijstvu pripeljali iz Romunije.

Tudi Nemčija je po začetnem restriktivnem pristopu ubrala tovrstno strategijo. Le nekaj dni nazaj je trinajst čarterskih poletov iz Romunije kljub vsem ukrepom, ki so bili uvedeni za preprečevanje širjenja virusa, poletelo proti Nemčiji, kjer bodo delavci opravljali sezonska dela v kmetijstvu. Nemčija je namreč omejitve na mejah v začetku aprila sprostila na primer za sezonske delavce v kmetijstvu, ki naj bi jih po nekaterih ocenah potrebovali okoli 80.000.  

Pa tu ne gre le za zavedanje Nemčije, da tovrstne delavce potrebuje. Romunska vlada je v začetku aprila sprejela ukrep, s katerim so iz prepovedi komercialnih letov v žarišča virusa izključeni leti, ki bodo prevažali sezonske delavce. Morda še bolj presenetljiva pa je napoved za Italijo, da bo to pomlad samo v regijo Veneto prišlo 15.000 sezonskih delavcev iz Romunije, ki bodo obirali sadje in zelenjavo, prav tako dekret, ki bo omogočil ‘uvoz’ sezonskih delavcev pripravlja Španija.

A seveda prihod sezonskih delavcev na zahod ne bo tako neproblematičen, saj je nerealno pričakovati, da bodo visoko število delavcev, ki jih države Evropske unije potrebujejo, lahko prepeljala letala. Zato so se nekatere zaposlitvene agencije že obrnile na migrante, ki že živijo v kateri od držav Evropske unije.

Jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela (migrantov in migrantk op.a., foto: osebni arhiv avtoric)

Diskurz, da nacionalne ekonomije migrantsko delovno silo potrebujejo in da moramo zato olajšati pogoje za prihod in prebivanje zanje ‘koristnih’ skupin migrantov in migrantk, je seveda problematičen na več nivojih. Potreba po delovni sili tudi ni razlog za manj restriktivne migracijske politike, ki bodo omogočale prihod (zgolj) točno določenih skupin migrantov in migrantk. In migrantov in migrantk ne moremo razvrščati na manj in bolj zaželene glede na veščine in delo, ki ga opravljajo. A jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela. Pa ne le to, ali bodo sadje in zelenjava obrani, temveč tudi, ali bodo opremljeni z ustrezno embalažo ter nenazadnje prepeljani na prevzemne točke.

Zato ponovimo opozorilo, da je kmetijstvo ena tistih panog, kjer je izkoriščanja delavcev in delavk ter primerov kršenja delovno pravne zakonodaje največ, delavci pa živijo in delajo skorajda v suženjskih pogojih. Prebivajo v neprimernih in prenatrpanih, včasih tudi nezakonitih namestitvah, na primer v kolibah in šotorih, kjer higienskih režimov in pravil fizične distance in samoizolacije ni mogoče spoštovati, enako velja za opravljanje dela na poljih, kjer ustrezna oprema ni na voljo. Raziskava v ZDA je pokazala, da delavci pri menjavi lokacije dela pogosto potujejo v skupinah, na primer z avtobusi in kombiji in da so pri tem odvisni od pogodbenikov oziroma vodij. V ZDA je po nekaterih ocenah kar dve tretjini delavcev v kmetijstvu nedokumentiranih migrantov, zlasti iz držav Latinske Amerike. Ironično je, da jih je državna administracija razglasila za nujen del nacionalnega gospodarstva, da jim posledično delodajalci izdajajo potrdila, da lahko potujejo na in z delovnega mesta, a jim hkrati grozi deportacija.

V tem kontekstu nekatere italijanske nevladne organizacije vlado pozivajo, naj legalizira bivanje nedokumentiranih migrantov in migrantk in izda dovoljenja za bivanje, da bodo lahko delali na primer v kmetijstvu, kar naj bi zmanjšalo izkoriščevalske prakse in neformalno ekonomijo.

‘Korona kriza’ je le še bolj nazorno pokazala, kako nestabilen in občutljiv je sistem  preskrbe s hrano. To mora voditi tudi k pravičnejšim in bolj dostojanstvenim delovnim pogojem za tiste, od katerih je to, kaj in koliko bomo imeli na naših krožnikih, v veliki meri odvisno.  

Zapisala je Sanja Cukut Krilić

DRUGI, KUŽNI: LJUDJE Z DRUŽBENEGA OBROBJA V ČASU COVID-19

#Ostani doma ni privilegij beguncev in migrantov na poteh 

V času vseprisotnosti poziva #Ostanidoma je treba  trendovskemu geslu dodati: Ostani doma, če imaš dom. Nimajo vsi posamezniki niti vse družbene skupine luksuza ostati v varnem okolju in izolirani pred pandemijo. Tako je bilo v preteklih tednih iztekajočega se marca 2020 slišati opozorila o brezdomcih v Ljubljani. Brezdomci namreč centra mesta niso zapustili, ostali so ljudje ulic prestolnice. A so jih nekatere trgovine preganjale izpred vrat že v tednu pred karanteno, ko se je začel trd boj za toaletni papir. Seveda se že dobra dva tedna karantene v centru mesta ne sprehajamo, a ljudski glas ve povedati, da se je po nekaj koordinacijskih podvigih med MOL in nevladnimi organizacijami našla zasilna rešitev – začasno zatočišče za ljudi z ulic.

Prav tako so se na ulici prestolnice pred ambasado znašli ujeti migrantski delavci iz Srbije, ki so po mrzli noči (ali več njih) lahko nekoliko bolj prijazno noč preživeli v športni dvorani Ježica v moji soseščini. Konvoj ljudi, ki jih njihova – pravzaprav pa tudi nobena druga država – ni hotela, je bil žalostna podoba: precejšnja gneča, veliko ljudi, med njimi bore malo fizične razdalje, le redki z zaščitnimi maskami, utrujeni in nemirni. Opaziti je bilo, da je glavni cilj predvsem – oditi domov. Premagati še teh nekaj meja, teh nekaj ur do doma … in se šele potem ukvarjati z vprašanji kot je korona virus in zdravje. Ne vem in nemogoče je bilo oceniti, kdo vse je pomagal, videti je bilo, da številni – sorodniki, pravoslavna cerkev, posamezniki, občina. Kdorkoli, le da se je vsaj nekoliko zmanjšala sramota vrste in prezebanja – zelo verjetno da lačnih ljudi – pred birokratsko izpostavo države v centru mesta. Pri tem se je odveč spuščati v obsodbo politike neke države, ki je mirno pustila ljudi na cestah evropskih držav, vedoč zanje in vedoč, da so nekateri med njimi morda zadnji denar vložili v projekt vrnitve. Kot pri brezdomcih, tudi v tem primeru ne gre brez solidarnosti. Nadvse preprosto.  

A kaj poreči ob #Ostani doma, če si begunec? Oziroma, ko si begunec v prenaseljenih centrih, ki so sami po sebi »karantena« za tiste družbeno nezaželene in katerih vidnost v družbi je pogosto moteča. Humanitarne organizacije, medicinski delavci (npr. Zdravniki brez meja) svarijo pred katastrofo, ki se utegne zgoditi v begunskih centrih. V našem intervjuju medicinska sestra v centru na grškem otoku govori o pasteh globalnega pomanjkanja skrbstvenih delavcev. Ko jih bo kritično zmanjkalo tudi v begunskih centrih, še zlasti če se bodo tudi zdravstveni delavci okužili, kdo jih bo nadomestil, kako bo medicinska oskrba na izoliranih otokih sploh mogoča? Ni dovolj ljudi nagovoriti: Umivajte roke! Če živite v begunskem centru, je velika verjetnost, da nimate dostopa do čiste vode in mila.

Nemalo migrantskih delavcev je ostalo ujetih v drugih državah, nekateri na poteh, med državnimi mejami, nekateri so že ostali brez služb. Eden vidikov korona-krize. Po drugi strani pa je veliko delavcev, ki v prvih vrstah bijejo bitko s pandemijo, prihaja prav iz migrantske populacije: medicinske sestre, zdravniki, oskrbniki v domovih za ostarele, čistilci, peki, šoferji in poštarji … vsi ti pomembni ljudje, zaradi katerih je mogoče, da ne pride do popolne zaustavitve družbe. Njihovo neprekinjeno, neutrudno delo nam omogoča, da kot družba dihamo naprej. Ja, njim ploskamo v zadnjih tednih!

Migrantski delavci so izjemno pomembni za delovanje sodobnih družb. To dejstvo ni nič novega, a bi pandemija in spremljajoča družbena kriza morali biti priložnost za resen premislek (pre)vrednotenje dela, vključno z delom migrantov.

Predvsem je potrebno migrante in begunce v razmerah pandemije obravnavati enako kot državljane. Ob upoštevanju tega preprostega pravila smo vsi družbeni akterji zmagovalci. Nekatere prakse, denimo portugalske vlade, gredo v to smer. Ve se, kaj je potrebno storiti: postopke pridobivanja mednarodne zaščite skrajšati, zaustaviti deportacije (pa ne le začasno!), izdati dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogočajo dostop do javnega zdravstva.  

Ker smo varni le, ko smo lahko varni vsi.

Pisala je Simona Zavratnik 

O BLOGU

#Ostanidoma. Migracije, begunci in COVID-19

Globalna epidemija koronavirusa  (COVID-19) in vpliv, ki ga ima na naša vsakodnevna življenja, jasno kažejo, da gre za tematiko, ki bo imela daljnosežne ne le (javno)zdravstvene in epidemiološke, temveč tudi družbene, kulturne in ekonomske posledice. Doslej so bile v ospredju predvsem zdravstvene implikacije, ki se nanašajo na preprečevanje in obvladovanje števila okužb in zmanjševanja števila smrtnih izidov. Priporočila globalnih akterjev na področju javnega zdravja,  predvsem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), so bila, četudi so jih vlade v praksi interpretirale in implementirale na različne načine, usmerjena zlasti k zagotavljanju primernih higienskih pogojev za »zajezitev« okužb, na primer z umivanjem rok, s primerno količino tekočine in z ohranjanjem primerne družbene izolacije, to je vzdrževanjem prostorske, fizične razdalje.

Pričakovano se je kmalu pokazalo, da se že na tej ravni zadeve za nekatere skupine prebivalstva močno zapletejo. Kaj naj z ukrepom brezdomci, ki nimajo dostopa do pitne vode, živijo v začasnih in zasilnih bivališčih, ali celo na ulici; kako zagotoviti prostorsko distanco v domovih za starejše osebe, kjer se je s tako imenovano koronakrizo pokazala dolgoletna kadrovska, finančna in infrastrukturna podhranjenost tega področja; kako reševati problematiko žrtev nasilja v družini, ki so zaprte doma s povzročitelji; kako naj ukrepajo delavci migranti v kolektivnih »samskih domovih« (če so v krizi sploh še obdržali zaposlitev); kako naj si pogosto umivajo roke begunke, begunci in otroci v kolektivnih centrih, kjer je le malo prostorov za higieno in le malo vode. In seznam se nadaljuje…

  • Kaj se zgodi, če doma nimaš, ali pa ta ni v skladu s trenutno družbeno zaželenimi načini (pre)bivanja?
  • V kakšnem svetu živimo, ko načelo #Ostani doma postavimo zunaj prevladujočega družbenega jedra (karkoli že mainstreem society natančno pomeni), na družbeno obrobje?  
  • Kakšne so spremenjene družbene realnosti, ko države predpišejo omejitve gibanja, potovanj, javnega zbiranja in celo zapirajo meje? Tokrat za vse, ne le za nekatere.
  • Katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza; kako javnost gleda na Kitajce, Italijane?
  • Kako bo nova realnost preoblikovala trge dela in ali bodo migrantski delavci prvi, ki bodo izgubili zaposlitve? Mar niso ključni ravno v sektorjih, ki danes bijejo prve linije boja proti koroni? 
  • Kako pandemija vzpostavlja »nove normalnosti« na področju globalnih potovanj, kaj to pomeni za migrante, turiste, novodobne nomade?
  • In nazadnje, najpomembnejše, kakšne oblike solidarnosti in pomoči zaznamujejo obdobje korone in ali se bodo nastajajo morda obdržale onkraj krize?

To so bila glavna izhodišča ekipe sociologinj, raziskovalk in študentk, ki se je v začetku karantene v  marcu 2020 virtualno zbrala in dosedanje raziskave migracij in begunstva diskutirala v novi korona-realnosti, ki se dinamično odvija pred očmi. Odločile smo se, da naša razmišljanja zapišemo v tem blogu. Ker verjamemo, da naši odzivi štejejo. In ker nikakor ni sprejemljivo, da bi se korona-realnost spremenila v nevaren (politični) eksperiment, ki bo družbam prinesel manj varnosti, manj svobode, manj kritične refleksije.