Izobraževanje ukrajinskih beguncev v Novem mestu
Ruska invazija na Ukrajino, ki se je začela konec februarja in še traja, je v Evropo pregnala skoraj sedem milijonov (UNHCR) beguncev, od tega je v Sloveniji registriranih že vsaj sedem tisoč. Slovenske oblasti so se relativno hitro odzvale na prihod večjega števila ljudi, ki so bežali pred vojno, ki je nemudoma postala epicenter medijskega in političnega dogajanja. Ukrajinskim beguncem so nudene namestitve na različnih lokacijah po Sloveniji: npr. v nastanitvenem centru v Logatcu, na Debelem rtiču, velik del jih biva pri sorodnikih, ki so že prej stanovali v Sloveniji; izkazale pa so se tudi nekatere občine, lokalne skupnosti, mediji in drugi, npr. pri odmevnem projektu namestitve več deset sirot iz Luganska v Slavinu pri Postojni.
Na področju integracije ukrajinskih beguncev v slovensko družbo je zaznati drugačen trend, kot se ga spomnimo pri prihodu beguncev iz Bližnjega vzhoda. Za hitro in učinkovito vključenost oseb v lokalno, delovno in socialno okolje so se nekatere institucije pokazale kot izjemno učinkovite. Med njimi Razvojno izobraževalni center (RIC) iz Novega Mesta ukrajinskim beguncem, ki so nastanjeni v bližnji okolici, s pomočjo lokalne prostovoljke sicer ukrajinske državljanke, nudi brezplačne tečaje slovenščine.
O hitri odzivnosti, sprejemu in učnem okolju, kjer se učijo begunci, smo se pogovarjali s koordinatorko izobraževanja in zaposleno na RIC Novo mesto Ano Marijo Blažič.
- Zakaj ste se odločili, da boste v RIC Novo Mesto začeli z izobraževanjem ukrajinskih beguncev?
Dejansko je šlo za spontano reakcijo. Prostovoljka Irina Nesterova, ki si je vedno želela postati učiteljica, je bila pri nas najprej udeleženka izobraževanj: želela si je izboljšati svoje kompetence za zaposlitev. Na enem izmed teh tečajev: učenju italijanščine, sva se tudi spoznali. Mislim, da je ta mehki psihološki pristop poznanstva, ki je že bilo vzpostavljeno, bil pomemben razlog za to, da se je njena identiteta s časom preoblikovala: postala je učiteljica ruščine pri nas. Potem je sledila vojna v Ukrajini. Pokazala je pripravljenost, da bi poučevala begunce iz Ukrajine, jaz pa sem prevzela organizacijski del.
- Odzvati ste se morali hitro?
Tako. Zdaj smo imeli učiteljico, pripraviti smo morali učilnice, poiskati gradivo, ga natisniti, se z Irino dogovoriti o učnih metodah itd. Mi takrat še nismo vedeli, koliko udeležencev bo prišlo. Vedeli smo samo, da prihajajo. Učna skupina pa se je formirala sproti, ko so že bili tukaj. O tečajih smo jih obveščali preko socialnih omrežij, povedali pa so jim tudi tam, kjer so bili nameščeni. Irina je npr. tudi na Facebook strani Ukrajincev v Sloveniji objavila, da se bo poučevanje začelo. Prijave so tako prihajale iz večih strani. Pri nas so sicer begunci nastanjeni različno, v večini pri zasebnikih ali pri sorodnikih.
- Koliko beguncev pa prihaja k vam?
Prva delavnica poučevanja se je začela konec marca in na njega je prišlo nekaj manj kot 30 udeležencev, dočim prijavljenih je bilo 18. To je bilo en mesec po vojni. Mi smo bili eni izmed prvih, ki smo organizirali tečaj slovenščine v lokalnem okolju. Visoki udeležbi je po mojem mnenju botrovalo dejstvo, da smo izobraževanje organizirali hitro in da se nismo zanašali na morebitne administrativne ovire. Udeleženci se vozijo iz Ivančne Gorice, Žužemberka, Novega Mesta itd.
- Tudi njihova pripravljenost za učenje se je pokazala kmalu po prihodu.
Svetovalno središče Novo mesto in mene kot svetovalko obiščejo različne ciljne skupine, ki prihajajo z raznovrstnimi vprašanji in iščejo različne oblike pomoči. Med drugimi so, kot smo že omenili prišli tudi Ukrajinci, čigar glavni cilj je bil – čim prej se naučiti slovenski jezik. Pri tem niso želeli izgubljati časa, ne dneva, zato se ob prihodu v Slovenijo isti trenutek odločili za učenje slovenščine. Iz tega lahko sklepamo, da so izredno priden narod. Bili so in so še vedno, izredno motivirani in se zavedajo, da ob prihodu v tujo državo morajo znati tudi jezik. Znanje jezika države, katera je trenutno njihov dom pa tudi pomeni čimprejšnja zaposlitev in vir dohodka za življenje.
- To verjetno kaže na to, da si želijo ostati?
Res je. Vendar je marsikdo že tudi povedal, da se bodo ob prvi priložnosti, ko se vse skupaj umiri, vrnili. Navkljub vsemu sem lahko videla, da si za čas, ko bodo tukaj, želijo naučiti jezika. Tudi če bodo tukaj samo eno leto. Angleščina za njih ni dovolj. To me je presenetilo. Pri priseljencih iz drugih držav nisem začutila te zagnanosti in motiviranosti. Želijo si pridobiti zaposlitev, razlog za udeležbo pa je tudi psihološko socialne narave in sicer zamotiti možgane, da ne razmišljajo o domu, ker jim to spodbudi različna čustva.
- Kakšna pa je izobrazba udeležencev?
Zelo različno. Od četrte stopnje, pa tudi do univerzitetne. Ne bi pa rekla, da je izobrazba igrala ključno vlogo. Začutila sem, da so si želeli biti vredni tudi v neki drugi državi in pokazati to s svojim delom ne glede na starost. V skupini imamo ljudi od 18 let pa tudi gospoda, ki je bil krepko čez 60. Ne glede na spol in starost, so bili pripravljeni sodelovati vsi.
- Kakšna je danes po dveh mesecih dinamika te skupine?
Z učiteljico sva hitro ugotovili, da je skupina prevelika. Načeloma sledimo pravilu, da delamo v razredu z do 15 udeleženci. Skupini smo tako razdelili na ponedeljkovo in sredino. Nekaj srečanj kasneje je ena skupina povedala, da se odpravlja na delo na Primorsko. Ko so odšli, nam je tako ostala samo sredina, ki šteje do 15 udeležencev. Prihajajo redno. Razdelili smo jim učno gradivo, zvezke in pisala. Jaz jih zjutraj vedno pozdravim, želimo ustvariti toplo učno okolje, kjer se bodo počutili sprejete. Dinamika je zdaj utečena in program gre dobro naprej. Nekateri izmed njih pa so se že tudi zaposlili. Predvsem moški. Učenje poteka enkrat na teden do treh ur.
- Kako pa je s vključenostjo v lokalno skupnost?
Nekateri so že integralni del lokalnega okolja. Oglasili pa so se tudi že na Upravnih enotah. Opazila sem tudi, da se hitro prilagajajo lokalnemu okolju, sprejeli so situacijo, v kateri so se znašli. Spoznali so lokalne institucije, kot so pošta, bolnišnica, ipd. in na ta način jim je lažje.
- A velja podobno tudi obratno? Jih je lokalno okolje sprejelo?
Pomembno vlogo pri tem igra učiteljica Irina, ki prihaja iz našega okolja in tako ona s svojo izkušnjo že pokaže in nakaže neko pot. Tako jim ona pomaga pri tej vpetosti v okolje. Sicer pa vsi mi sočustvujemo z begunci. S strani pristojnih institucij pa se je pokazal tudi interes, da bi se jim nudila psiho-socialna pomoč. Vezni člen je vsekakor igrala lokalna prostovoljka, učiteljica in njihova državljanka.
- Bi bilo drugače, če bi učila Slovenka?
V tistem uvodnem delu je ključno vlogo vsekakor odigralo dejstvo, da je njihova oseba tista, ki vodi izobraževanje. To je pomenilo vzpostavitev varnega okolja. Ona je bila prvi kontakt s Slovenijo. Sedaj pa ko so že varni v okolju, pa spoznavajo tudi druge in je lažje.
- Ste že kdaj v preteklosti izvajali podobne programe za druge begunce?
Mi imamo vrsto projektov za različne ciljne skupine, npr. tečaj slovenščine kot drugi jezik, lahko pa so tujci poslani tudi s strani Zavoda za zaposlovanje.
- Izkušenj z begunci iz vojnega območja, pa še nimate?
Ne, to pa je zdaj prvič.
- Kaj pa so se pokazale kot najpomembnejše lastnosti izobraževalca in koordinatorja v takšni situaciji?
Biti empatičen, čuten iin razumevajoč. Ustvariti najprej varno učno okolje.
- Kako hitro se sicer Ukrajinci učijo slovenščine glede na to, da sta si jezika sorodna?
Jezika sta res podobna. V uvodni uri sva se dogovorili, da bom jaz udeležence pozdravila v slovenščini Irini pa bo pa prevajala v ukrajinščino. Hitro pa se je ugotovilo, da ko sem jaz govorila, so že vsi prikimavali, še predno bi slišali prevod. Na tak način smo tudi prebili led in so ugotovili, da ne bo pretežko.
- Kako dalje?
Nadaljujemo s poučevanjem, spodbujamo pa jih, da se vključujejo tudi v ostale izobraževalne dejavnosti RIC-a Novo Mesto. Povedali pa so nam tudi, da podobnih institucij v Ukrajini nimajo, zato so bili presenečeni, kaj vse jim nudimo. Svetovalno središče igra nek zunanji člen integracije v lokalno okolico, da ni to samo družina in sorodniki. Pomagamo pa jim tudi pri iskanju zaposlitve, prevajanjem življenjepisov v slovenščino itd. S programom bomo nadaljevali, če pa se pokaže dodaten interes, bomo ustanovili novo skupino.
Pogovarjala se je Katja Lihtenvalner.
#Ostanidoma. Migracije, begunci in COVID-19 