Digitalni zdravnik na poti

Eden od vidikov ranljivosti beguncev in migrantov je tudi zdravstveni. Gre za osebe, ki nimajo možnosti stalnega in neoviranega dostopa do zdravstvenih storitev, poleg tega pa so pogosto izpostavljeni tudi rasizmu, ki se pojavlja  med zdravstvenim osebjem. Tekom epidemije COVID-19 so ti vidiki še toliko bolj vidni in posledično zaskrbljujoči, pri čemer je treba rešitve misliti na najširših, to je transnacionalnih oziroma kar na globalni ravni, saj gre za vprašanja, ki presegajo okvirje nacionalnih držav. »Zdravstvena ranljivost« – kot poimenujem to stanje – pri beguncih pomeni tudi, da so ali bodo številni med njimi postali šibki ali celo prešibki za premagovanje dolgih poti. Mnogim ljudem na poteh pa niso tuja vprašanja, ali bodo sploh dočakali svoj končni cilj.

Med begunci in osebami na poti so najpogostejše akutne poškodbe in bolezni, nezdravljene kronične bolezni, slabo duševno zdravje, nalezljive bolezni in pa poškodbe, ki so posledica neurejenega in nestabilnega izvornega okolja, življenja na poti, v slabih higienskih in splošnih življenjskih razmerah, v večjih množicah in brez dostopa do zdravstvenih storitev, ko bi te bile potrebne.

Foto: Šid, 2017 (osebni arhiv avtoric)

Kot ena izmed rešitev oziroma orodij za reševanje (tudi) zdravstvenih težav ljudi na poti se ponujajo digitalna orodja, predvsem v obliki različnih aplikacij, ki jih uporabnik prenese na svoj pametni telefon, ob predpostavki da ima to ljubo srečo, da mu ga niso odvzeli in uničili tekom poti ali da ga niso uničile vremenske razmere, nesreče, udarci… Zaradi visokega deleža uporabe telefonov med begunci in zaradi njihove dostopnosti in priročnosti na tej točki vidimo naprave in aplikacije kot poskuse korektiva trenutnih razmer za osebe na poti, aplikacije in storitve pa kot obliže, poskuse približevanja njihovih zdravstvenih stanj tistim, ki živimo povprečna, sedentarna vsakdanja življenja.

Ena izmed vsakdanjih in samoumevnih iznajdb v zdravstvu za vse, ki imamo osebnega zdravnika in redni dostop do zdravniške pomoči, je zdravstvena kartoteka pri izbranem zdravniku, v kateri vodijo evidenco o zdravstvenem stanju, jemanju zdravil, prebolelih boleznih in ostalem. Lahko si predstavljamo, da v primeru odprave na begunsko pot iskanje kartoteke oziroma popis zgodovine zdravstvenih stanj ni na prioritetni listi, zato so še kako uporabne aplikacije kot je npr. Doctor X, ki se opredeljujejo kot večjezikovni potni listi za vse, ki obiščejo zdravnika izven svoje države oziroma nimajo stalnega dostopa do svoje kartoteke. Gre za poskus ene od nevladnih organizacij, s katerim skušajo doseči eno izmed ključnih vodil na področju upravljanja z migracijami in izboljšanja življenja beguncev; povezovanje oseb in storitev na njihovi poti in zagotavljanje čim bolj ustrezne zdravstvene pomoči, ko je ta potrebna. Omogoča premagovanje jezikovnih ovir in državnih meja, kolikor je to glede na trenutne migracijske politike tako v Evropi kot širše, sploh mogoče.

Drug podoben poskus, ki naslavlja problematiko izgube zdravstvenih evidenc, hkrati pa olajšuje izvajanje cepilnih shem pri otrocih tekom poti je aplikacija CImA (Children Immunization App); gre za evidenco o opravljenih cepljenjih  otrok, ki se premikajo iz države v državo ali pa živijo v begunskem centru, kjer se osebje menjuje. Omogoča sledenje cepljenjem večih otrok, vsebuje podatke o cepivih in navaja Jordansko cepilno shemo (razvit in preizkušen je bil v centrih v Jordaniji). Prenosljive bolezni bi namreč lahko izpostavili kot drugega izmed dolgoročnejših zdravstvenih problemov oseb na poti. Seveda  ne v populistično diskriminatornem smislu dojemanja beguncev kot kužnih oseb, ki prenašajo bolezni med domačo prebivalstvo evropskih držav, temveč kot dela populacije, ki je zaradi življenja v slabih higienskih pogojih in v nagnetenih begunskih centrih, ki so posledica neurejenih migracijskih politik, podvržena hitrejšemu prenašanju in širjenju prenosljivih bolezni znotraj centrov. Življenjske okoliščine so temu delu populacije onemogočile skrb za nekaj, kar je pri nas že samoumevno in se posledic obdobja, ko še ni bilo tako, več ne spomnimo. Namreč cepljenja.

Foto: IOM

Post-travmatske motnje in duševne bolezni na splošno so še en izmed vidikov, ki kažejo depriviligiranost ljudi na poti, saj gre za pogoste bolezni  med to skupino prebivalstva, ki se jim ne posveča dovolj pozornosti, hkrati pa za to tudi ni neomejenih možnosti. Število prostovoljcev je (sploh trenutno) namreč zelo majhno, kar je posledica preventivnih ukrepov držav v času epidemije COVID-19, iz istih razlogov pa so ljudje na poti ujeti v taboriščih ob ustavljenih in upočasnjenih postopkih za pridobitev azila. Vse skupaj vodi v kopičenje množic ljudi, ki se počutijo vedno bolj obupani in preživljajo travmatično obdobje brez možnosti iskanja pomoči. Tudi tukaj se porajajo ideje in razvijajo aplikacije za pomoč osebam  (HELP@APP), a duševno zdravje je poleg akutnih stanj verjetno najboljši prikaz dejstva, da vsega digitalna orodja in sistemi ne morejo rešiti. Čeprav so namreč predstavljena orodja rezultat dobrih idej in namenov manjših organizacij ter raziskovanja in razvijanja glede na zaznane potrebe in prepoznane težave, ne morejo rešiti negotovosti prihodnjega dne in občutkov nemoči, s katerimi se milijone ljudi srečuje vsak dan.

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Pisala je Špela Perner

Družbene razsežnosti mednarodnih migracij: migranti v globalno-lokalnem trgu dela

»Drugorazredni_e migranti_ke« za »prvorazredno« gospodarstvo

Pravica do svobodnega gibanja znotraj meja carinskih unij, kakršna je EU, ki ekonomskim migrantom dovoljuje, da si po svoji lastni želji izbirajo kraj dela, je tesno povezana z razvojem evropskega in globalnega gospodarstva. Slednje je še kako vidno ravno v zadnjih mesecih, ko se na globalni ravni soočamo z epidemijo COVID-19, ki je upočasnila in dodatno zapletla prihode tujih delavcev v Slovenijo in vse druge države. V novih okoliščinah so bili »ogroženi« predvsem segmenti gospodarstva, odvisni od dela migrantk_ov, med drugim prevozništvo, kmetijstvo, gradbeništvo in turizem. Migracije tako niso ključne zgolj pri reševanju demografskih izzivov, kot so nizka rodnost, staranje prebivalstva in posledično pomanjkanje delovno aktivnega prebivalstva, temveč pomembno vplivajo tudi na gospodarsko rast, trende strukturne brezposelnosti in ponudbo na trgu dela. Že dolgo vemo, da migranti_ke v veliki meri zapolnjujejo številna prosta delovna mesta v globalnem gospodarstvu.

Mednarodne migracije so logična posledica odnosa, ki ga Wallerstein poimenuje odnos med centrom in periferijo ter so pomemben dejavnik, ki ga želijo države v času globalnega gospodarstva načrtno usmerjati in z njim upravljati. S selitvenimi tokovi (ang. migration flow) si na eni strani zagotavljajo delovno silo za opravljanje t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult), ki jih delavci_ke na nacionalnih trgih dela največkrat ne želijo opravljati, in delovno silo, ki lahko pomembno vpliva na konkurenčno gospodarsko prednost posameznih držav. Zlasti slednje predstavlja državam na periferiji resno težavo, saj z izseljevanjem prebivalstva izgubljajo visokokvalificirano prebivalstvo.  

Selitveni tokovi (ang. migration flows) na območju Slovenije: živahne selitve v in iz Slovenije

Raziskovanje mednarodnih migracij na območju Slovenije je z vidika obsežnih in reprezentativnih raziskav precej podhranjeno. Ena tistih raziskav, ki pa nudi vpogled, je bila opravljena na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani in naslavlja dva pomembna učinka migracij –  njihov vpliv na število prebivalstva in njegovo izobraženost – ter analizira ključne selitvene tokove v zadnje pol stoletja, natančneje med leti 1961 in 2013. Za slednje je značilno predvsem to, da je selitveni prirast v 70. letih 20. stoletja rastel, v desetletju pred osamosvojitvijo pa padal. Naraščanje selitvenega prirasta v 70. letih je mogoče pojasniti s postopnim odprtjem  meja nekdanje Jugoslavije in rastjo delovno intenzivne industrije v Sloveniji. Zaradi te se namreč pojavi potreba po nizko kvalificirani delovni sili, ki je v veliki meri prihajala iz republik nekdanje Jugoslavije, predvsem Bosne in Hercegovine ter je zapolnjevala delovna mesta, ki jih slovenski kvalificirani industrijski delavci več niso želeli opravljati. Zagon gospodarstva, izboljšanje življenjskega standarda in omejevanje priseljevanja v države Zahodne Evrope (npr. Nemčijo, Francijo) botrujejo temu, da je bilo v zgodovini Slovenije to obdobje najintenzivnejšega priseljevanja.

V 80. letih se dinamika nekoliko umiri, selitveni prirast začne upadati in notranji migracijski tokovi se začnejo postopoma umirjati. Zadnje desetletje pred osamosvojitvijo Slovenije je čas, ko Jugoslavija pade v dolžniško krizo, začne se obdobje visoke inflacije, zvišanja življenjskih stroškov in pomanjkanja nekaterih temeljnih surovin. Mnogi avtorji opozarjajo, da je to obdobje, ko se v Slovenijo v večji meri priseljujejo ženske (za razliko od prej prevladujočih tokov moške migracije), kar je delno pogojeno z možnostjo njihovega zaposlovanja v glavnem na nekvalificiranih delovnih mestih v zdravstvu in gostinstvu ter iz razlogov združevanja družin. Dinamika se ponovno spremeni v 90. letih po osamosvojitvi (z izjemo leta 1998 in 1999), ko začne število priseljenih tujcev_k postopoma naraščati. Tako je po podatkih Eurostata v Sloveniji leta 1999 živelo približno 33.000, v letu 2010 pa kar 82.000 prebivalcev_k brez državljanstva Republike Slovenije, večina iz držav nekdanje Jugoslavije. Je pa potrebno povedati, da je veliko prebivalcev_k iz časa notranjih migracij med republikami nekdanje Jugoslavije po osamosvojitvi pridobilo državljanstvo Slovenije.

Po letu 2008 je mogoče opaziti izrazit trend odseljevanja prebivalcev_k Slovenije v države Zahodne Evrope. S pojavom gospodarske krize in liberalizacijo mejnih režimov pride do stagnacije priseljevanja in nadaljnjega povečevanja odseljevanja. Selitveni prirast se naglo zmanjša, a z izjemo leta 2010 ostaja pozitiven, in to v celoti na račun selitev tujcev_k (za prebivalce_ke z državljanstvom RS je negativen). To je čas odpuščanja moške nizko kvalificirane delovne sile, ki je v času med 2005 in 2008 v Slovenijo prihajala opravljati predvsem dela v gradbeništvu, zato je mogoče trend odseljevanja pojasniti z vračanjem delavcev ali njihovo selitvijo v države Zahodne Evrope. Vendarle se v tem obdobju v deležu odselitev naglo povečuje tudi delež državljanov_k RS.

V letu 2012 je bilo letno število odseljenih državljanov_k RS prvič večje od števila odseljenih tujcev_k, prvič pa se pokaže tudi naraščajoč vpliv selitev državljanov_k RS na povprečno izobraženost odseljenih. Delež najbolj izobraženih je bil pri državljanih_kah RS bistveno višji kot med tujci_kami. Srečujemo se s pojavom t.i. »bega možganov«, ki se nanaša predvsem na migracije, katerih vzroki so povezani s trgom dela in z zaposlitvenimi možnostmi. Slednjemu botruje tudi vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki v letu 2004 prinese nekatere pomembne spremembe. Za mnoge prebivalce_ke Slovenije vstop v Evropsko unijo pomeni nove poklicne in ekonomske priložnosti na  trgu dela EU.

Leta 2012, ko se posledice gospodarske krize začnejo izrazito kazati v vsakdanjem življenju ljudi in v državnih ukrepih, nastopijo novi razlogi in novo obdobje za izseljevanje prebivalcev_k Slovenije v tujino. Ker so se odzivi države na gospodarsko krizo v veliki meri kazali v omejevanju javne porabe in nižanju plač, je to obdobje vodilo predvsem v postopno izgubljanje zaupanja prebivalcev_k v vlado. Odnos in zaupanje do države sta pomembna dejavnika, ki jima gre posvetiti pozornost, ko govorimo o razlogih za izbiro države bivanja in dela.

Zato bi bilo zanimivo nasloviti vprašanje migracij tudi v povezavi z epidemijo COVID-19 in političnim dogajanjem v obdobju pandemije. Predvsem pa je nujno opozoriti na pomanjkanje (sekundarnih) reprezentativnih raziskav, ki bi obravnavale migracijska gibanja po letu 2013. Vemo pa, kar kažejo grobi statistični podatki, da se je v Slovenijo v letu 2019 priselilo skoraj 3.800 državljanov Slovenije in 27.000 tujih državljanov, odselilo pa skoraj 6.600 slovenskih in 8.500 tujih državljanov. Tako je bil v letu 2019 selitveni prirast najvišji po letu 2008. 

Migrant_ka kot zunanji sovražnik: »drugi« in fokus na pravice

Pokazali smo, da so bile migracije na območju današnje Slovenije vedno prisotne. Razmislek tistih, ki nasprotujejo priseljevanju tujcev_k ali se jih bojijo, gre največkrat v smeri, da »tujci_ke odžirajo službe državljanom_kam, znižujejo njihove plače, izkoriščajo socialne sisteme, v katere niso prispevali in so breme na plečih socialne države«. Tovrstna stališča so najbolj nevarna v obliki retorike političnih strank, ki jo uporabljajo za nabiranje političnih točk. In to je seveda izjemno problematično. Ne le zato, ker odvrača pogled od v uvodu omenjenih pozitivnih vidikov migracij, temveč tudi oblikuje podobo  migrantov_k kot zunanjih sovražnikov­_ic, kot »drugih«, nevrednih enako dostojnega človekovega življenja, dostojnih delovnih pogojev, plačila ter palete kulturnih, socialnih in političnih pravic. Gre za tisti izsek iz realnosti, ki nas znova in znova opozarja, da na migracije ne smemo in ne moremo gledati zgolj skozi prizmo demografije in gospodarstva, temveč tudi, in predvsem, skozi prizmo političnih in drugih pravic migrantov_k.

Za blog je pisala Sara Ugrin.

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Bevc, Milena in Uršič, Sonja. 2014. »Obseg meddržavnih selitev in izobraženost selivcev ter njun vpliv na število in izobraženost prebivalcev Slovenije«. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu, 40(2014): 91-110.

Bevc, Milena. 2014. »Meddržavne selitve prebivalcev Slovenije in njihov vpliv na demografska gibanja v državi«. IB revija, 2(2014): 5-20.

Zavratnik Zimic, Simona. 2003. »Volume VI -Slovenia. The perspective of a country on the ‘Schengen periphery’«. Nibelungengasse: International Organization for migration.

Zavratnik, Simona in Cukut Krilić, Sanja. 2020. Digitalni begunci. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček. Ljubljana: Založba FDV, ZRC, SAZU.

Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek: http://www.stat.si/statweb (25. 8. 2020).

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

OTROCI NA BEGUNSKIH POTEH

20. novembra letos bo minilo 31 let od sprejetja Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, s katero so otroci postali samostojna entiteta z lastnimi pravicami. Pri tem se porodi vprašanje, kakšen pomen ima v družbeni realnosti omenjena konvencija, glede na to, da velik del otrok še vedno ne uživa s konvencijo zagotovljenih pravic, na drugi strani pa s pretirano pozornostjo, ki jo namenjamo otrokom, prihaja do  pojava. t.i otrokocentričnosti. Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Ali je mogoče, da bi v obstoječem svetu neenakosti bili deležni čim bolj enakih pravic vsaj otroci?

Po svetu se s podhranjenostjo, nezagotovljenim šolanjem, slabim dostopom do zdravstva ipd. po ocenah UNICEF-a sooča 385 milijonov otrok. Revščina pogosto pripomore k temu, da družine z željo po boljšem življenju zapustijo svojo državo in se napotijo v dežele, kjer naj bi jim bilo bolje. Pa jim je res? Otroci iz tovrstnih družin tako poleg vsega pomanjkanja pridobijo še status otroka begunca oz. migranta, ki jim nemalokrat življenje še dodatno oteži.  Biti otrok in hkrati biti migrant tako rekoč podvoji ranljivosti – otrok namreč že sam po sebi predstavlja ranljivo osebo, saj je predvsem v zgodnjih letih njegovo preživetje odvisno od drugih, migranti pa so obenem osebe, ki so na svoji poti izpostavljeni številnim tveganjem, tako naravnim kot družbenim.  

Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Foto: UNICEF ZDA

Otroška begunska kriza, ki smo ji priča v današnjem času, je ocenjena kot najhujša, ki je sledila tisti po drugi svetovni vojni. Gre za humanitarno katastrofo, ki zahteva takojšnje ukrepanje! Ocene števila mladoletnih, ki so bili prisiljeni zaradi vojnih konfliktov ali revščine pobegniti iz matičnih držav, se gibljejo okoli 50 milijonov. Pogosto gre za žrtve vojn v Iraku, Jemnu, Siriji in Južnem Sudanu.

V letu 2019 je bilo zabeleženo, da je na področje Evrope vstopilo 33.200 otrok beguncev in migrantov. UNICEF prihode otrok beleži zlasti v naslednjih državah: Grčija, Španija, Italija, Malta, Bolgarija in Ciper. Ob pregledu prejšnjih let je opazno, da število prihodov narašča, v primerjavi z letom 2018 (ko je bilo zabeleženih 30.085 otrok), se je zvišalo za 7%. Prav tako opazimo štiri glavne države, v katerih se otroci po prihodu registrirajo kot prosilci mednarodne zaščite; kar 71% vseh otrok za status zaprosi v Nemčiji, Franciji, Grčiji in Španiji.

Kaj sledi po prihodu v državo gostiteljico? Otroci se v času  poti in prihoda soočajo s številnimi izzivi, od katerih omenimo le nekatere. Eno ključnih vprašanj je integracija – povedano drugače: kam pravzaprav ti otroci čutijo, da spadajo? Pri tem je pomembno opozoriti, da se koncept integracije v splošnem diskurzu pravzaprav pogosto uporablja za označevanje procesa neenakosti, ki zahteva prilagajanje manjšine obstoječi večini v družbi. Zato moramo biti zelo pozorni, da z integracijo naslavljamo izključno dvosmerni proces prilagajanja, solidarnosti in pravičnosti.

Kot drugo ključno vprašanje se na tej točki postavlja vprašanje izobraževanja. Izobraževalni sistemi posameznih držav imajo pomembno vlogo pri integraciji otrok v lokalno okolje, o tem seveda ni najmanjšega dvoma. Če kot primer vzamemo države Zahodnega Balkana in Slovenijo,  so begunski otroci v šolah bolj nevidni kot vidni. Pred leti, v času razpada Jugoslavije, so bili begunski otroci integrirani kot ranljiva skupina, medtem ko danes prevladuje večja diskriminacija. Kot poroča UNHCR, je šolanje begunskih otrok še danes pogosto nemogoče prav zaradi diskriminatornega odnosa stroke! Pravica do izobraževanja je seveda ena temeljnih človekovih pravic, ki je v tem primeru ključnega pomena za vzpostavljanje otrokovega obstoja v novi družbi, njegovega bodočega političnega in ekonomskega udejstvovanja ter na splošno omogočanja boljše prihodnosti. A kljub temu ostaja veliko število otrok, ki dostopa do izobraževanja nimajo, in jim je ta pravica odvzeta. Po podatkih UNHCR ima le 50% otrok beguncev doseženo primarno izobrazbo. Premik k boljšemu dostopu do izobraževanja je sicer zaznan, a je nadvse pomembno, da se še naprej zavzemamo za izboljšanje izobraževalnih politik kot enega temeljev integracije begunskih otrok.

Nazadnje je treba vsaj omeniti še vprašanja otrok brez spremstva. Gre za posameznike, mlajše od 18 let, ki so zapustili matično državo, in so se brez spremstva staršev oz. zakonsko določenih skrbnikov podali na raznolike migracijske poti, nekatere zelo dolgotrajne  – tako v času kot kilometrih in celinah. V letu 2019 UNICEF beleži, da naj bi v Evropo prišlo 9.000 otrok (27% vseh otrok) brez spremstva, kar govori o veliki ranljivosti te populacije in številnih tveganjih, o katerih pa pravzaprav le malo vemo.

Jasno je, da se begunski in migrantski otroci ne soočajo le s težavami, na katere naletijo na svojih poteh, ampak jih po prihodu v državo gostiteljico pričakajo še kompleksnejše enigme. In predvsem tudi dolgotrajnejše. Na splošno so migranti in begunci pogosto deležni različnih oblik neodobravanja in izključevanja v novih družbah in posledično se te nanašajo tudi na otroke migrante. V pričakovanju, da bodo drugje vendarle srečnejši, jim dejanja kot so zapiranje v posebne ustanove za begunce in migrante ter sovražni govor verjetno podrejo še tisto majhno upanje na brezskrbno otroštvo. Zato pozivamo, da države resno pristopijo k zavedanju o otrokovih pravicah in da vsaj otrokom migrantom zagotovijo prepotreben občutek varnosti in vsaj delček brezskrbnega otroštva.

Pisali sta Špela Vovk in Klara Andlovic

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

S telefonom v novi svet

Fotografija nepremičnega sirskega dečka, ki je obležal na turški plaži, na katero ga je naplavilo po tem, ko mu je morje vzelo življenje, je leta 2015 pretresla še tako hladnokrvnega bralca. Izzvala je burne, številne in tudi raznolike odzive, med katerimi so se našli kritični, pomilovalni kot tudi koristni. Naša sogovornica, Shelley Taylor, je ena tistih, ki je pretresenost in zavest o resnosti situacije pretvorila v konkretna dejanja in sicer je s pomočjo zaposlenih v svojem tehnološkem podjetju  zasnovala idejo o aplikaciji, ki bi pomagala ljudem na poti. Shelley in ostali pa niso ostali le pri tem, aplikacijo so tudi razvili. In ne le to, aplikacija RefAid obstaja še danes, dodelana in nadgrajena, z ažuriranimi vsebinami, vezanimi tudi na epidemijo COVID-19.

Domači zaslon aplikacije, ki vključuje tudi zaznamek z informacijami o stanju epidemije v trenutni državi.

Razmišljanje iz začetnega obdobja razvoja aplikacije Shelley opiše nekako tako: »tudi sama sem bila  migrantka v novi družbi, a z niti približno tako travmatično izkušnjo, kot jo doživljajo begunci, katerih prihodu smo priča. Vendarle mi je tudi ta izkušnja omogočila, da sem se zavedala situacije v kateri se znajdejo prispeli migranti, sploh tisti, katerim je onemogočen dostop do informacij in oseb kot so prostovoljci Rdečega Križa in ostali.«

Skupaj z zaposlenimi v njenem podjetju, ki so privolili v sodelovanje, so se konec leta 2015 odločili za razvoj aplikacije, ki bi migrantom, beguncem in  prostovoljcem na enem mestu nudila informacije o aktualnih razmerah v državi, v katero so prišli, kot tudi o  storitvah, ki so jim na voljo glede na lokacijo.

Prve težave so se sicer pojavile kaj hitro: » aplikacijo smo postavili čez vikend, takrat smo se tudi povezali z enotami UNCHR in Rdečega Križa v večih državah. Dogovorili smo se, da nam svoje storitve opišejo in naštejejo v preprostih tabelah, iz česar bi mi nato postavili vsebino. Ker po dveh mesecih  še ni bilo poslanih podatkov iz organizacij, sem ponovno stopila v stik z  njimi in ugotovila, da se tudi sami soočajo s težavami; njihove storitve, pisarne in naloge so namreč tako raznolike in razpršene, da je zahtevalo ogromen časovni vložek in veliko dela, da so jih lahko sestavili v  skupno bazo. Podatke iz vseh sodelujočih organizacij smo nato združili v centralno bazo.«

Takrat se je, kot pravi sama, zavedla razlike med javnim in zasebnim sektorjem in različnimi načini delovanja le-teh. Povezali so se z organizacijami kot je Rdeči Križ v Veliki Britaniji in Zdravniki sveta v Belgiji, slednji so celo zaposlili osebo, ki se je ukvarjala zgolj z rekrutiranjem novih organizacij, ki bi želele sodelovati z ekipo RefAid in posredovati podatke o svojih storitvah, ki bi lahko pomagale beguncem, ki prispejo v novo družbo, najsi bo zgolj prehodno ali trajnejše. Shelley kot trenutno najpomembnejši del razvoja aplikacije poudarja prav sklepanje sodelovanj z novimi organizacijami, ki na eni strani delujejo kot vir informacij, na drugi pa kot kanal za razširjanje informacij o RefAid med begunce. Aplikacija se je v trgovinah z aplikacijami (seveda je brezplačna) pojavila v začetku leta 2016 in se hitro razširila najprej na 23 organizacij, do danes pa sodelujejo s 26 organizacijami. Želi si povezovanja z večimi državami in organizacijami, kar pa je glede na to, da nimajo posebnega financiranja, temveč gre zgolj za dodatno prostovoljno delo zaposlenih v različnih organizacijah kot tudi v njenem podjetju, zelo težko.

Letos je situacijo tako za osebe na poti kot tudi za prostovoljce in organizacije, ki sodelujejo z begunci, še poslabšal razmah virusa COVID-19, ki je dosegel prav vse kotičke sveta. Za Shelley in sodelavce je to pomenilo nov izziv; prepoznali so na eni strani potrebo po povezovanju z novimi organizacijami, ki lahko posredujejo informacije glede epidemije koronavirusa, ki bi koristile osebam na poti, kot tudi zapiranje in zaustavitev nekaterih dejavnosti in pisarn za pomoč beguncem v begunskih centrih in drugje. Slednje je pomenilo težji dostop do informacij o virusu, napotkih in dostopnosti zdravstvene pomoči za migrante. Od letošnje pomladi lahko torej uporabniki aplikacije RefAid, najsi gre za begunce, migrante ali prostovoljce, kolikor jih je pač še na terenu, v aplikaciji najdejo dodatno okence namenjeno ozaveščanju o epidemiji COVID-19 glede na državo v kateri se nahajajo. Informacije niso v vseh državah dostopne v vseh potrebnih jezikih, razlog za to je, da se želijo posluževati zgolj človeškega prevajanja, kar pa povsod ni mogoče.

Da uporaba takih ali drugačnih aplikacij razvitih s predstavljenim jasnim namenom vedno skriva tudi pasti je seveda jasno in to kritično opazko imamo kot uporabniki vedno v mislih. Da vedno obstaja možnost sledenja uporabnikom je namreč že jasno, hkrati pa so pogosto podatki zastareli, nepreverjeni in nezanesljivi, zato je pomembno poznati ozadje razvite aplikacije. A vseeno, na koncu ne smemo zanemariti pomena, ki ga aplikacije kot je RefAid lahko imajo za migrante in prostovoljce, ki z njimi delajo, sploh v luči medsebojnega povezovanja ki presega vrisane državne meje in gradi solidarne skupnosti.

S Shelly se je pogovarjala Špela Perner

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

INTEGRACIJA BEGUNCEV V SLOVENIJI

Uspešna ali neuspešna integracija v Sloveniji?

V zadnjih letih smo v Sloveniji priča vedno bolj raznolikim migracijskim procesom, ki sprožajo številna vprašanja o »primernem« številu in sestavi populacije migrantov in njihovem vključevanju v novo družbo. Hkrati so odlična priložnost za politične akterje za politično vzbujanje strahu in sovraštva.

Pa vendar migracije po svetu nenehno potekajo in sooblikujejo družbe in politike. Vsako leto se povečuje število ljudi, ki zaradi različnih razlogov zapuščajo svoje izvorne države v upanju po boljšem življenju. Da bi si lahko ustvarili življenje v novi državi, je potrebna dobra integracijska politika v nove družbe. Pri tem je potrebno poudariti, da je integracija dvosmerni proces, ki zahteva določena prilagajanja tako s strani večinske družbe kot s strani beguncev. Mnogokrat se zgodi, da večinsko prebivalstvo ni vključeno v proces integracije, kar lahko vodi v neodobravanje, strah, predsodke in stereotipe o beguncih, ki prihajajo v Slovenijo.

V raziskavi, ki sem jo opravila v letu 2018, sem ugotovila, da imajo begunci pri integraciji največje težave na področju učenja slovenskega jezika, iskanja stanovanja in pridobitve redne zaposlitve.

V času bivanja v azilnem domu je poskrbljeno za učenje slovenskega jezika, vendar bi bilo za hitrejše in uspešnejše učenje jezika potrebno večje število predvidenih ur za učenje. Razumevanje jezika predvsem izhaja iz uporabe v praksi, kjer je še veliko prostora za spremembe. Tu je pomembno ravno vključevanje večinskega prebivalstva, kjer lahko begunci uporabljajo slovenski jezik, obenem pa najdejo nove znance za druženje tudi izven svojega socialnega omrežja.

Eden izmed intervjuvancev pojasni: “Ja, sem imel kontakte, spoznal sem nove prijatelje. Spoznal sem jih na različne načine na zabavi, na cesti ali ko sem šel na pijačo, pa tam spoznal kakšne ljudi, druge begunce na različnih sestankih, ki smo jih imeli.” (Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2018)

Foto:S.Z.

Dejstvo je, da imamo v Sloveniji predvsem v Ljubljani problem z dostopnostjo do stanovanj, ne le za migrante in begunce, temveč tudi za večinsko prebivalstvo. Za nekoga, ki ni domač v slovenskem jeziku in nima znanja kje iskati stanovanja pa je situacija še težja.

Sogovornik pojasni, kdo jim je pomagal pri iskanju stanovanja: “Odnos (društvo) nam je pomagal pri iskanju stanovanja. Zdaj stanujem s prijatelji, stanujemo vsi skupaj.” (Intervjuvanec 3, osebni intervju, 2018)

 Velikokrat se zgodi, da imajo najemodajalci zadržke do beguncev in jim zato nočejo oddajati stanovanja. O tem velikokrat pričajo tudi begunci, ki so že velikokrat bili odslovljeni na podlagi države izvora in govorjenega jezika. Primerne rešitve bi bile večje število integracijskih hiš in dostopnost do socialnih in zasebnih stanovanj v manjših mestih, kar bi povezalo lokalno prebivalstvo z begunci in tako v precejšnji meri razbilo kategorizacijo na »mi« in »oni«.

V raziskavi sem raziskovala tudi možnosti beguncev za zaposlitev. Ugotovila sem, da so se v zadnjih letih možnosti zaposlovanja izboljšale, vendar lahko pričakujemo v naslednjih mesecih upad zaposlovanja ravno zaradi virusa Covid-19. Begunci imajo težave pri zaposlovanju predvsem v višje kvalificiranih poklicih, saj jih zaradi pomanjkanja znanja jezika in nepriznavanja potrdil o šolanju in delu, delodajalci pogosto ne zaposlijo.

Na vprašanje, kdo jim je pomagal pri iskanju zaposlitve intervjuvanec odgovori: “Zavod nam je pomagal. So službe, ampak prvo vprašanje je, ali znaš slovensko.” (Intervjuvanec 4, osebni intervju, 2018)

V prihodnosti bo potrebno narediti premike k izboljšanju priznavanja izobraževanja in delovnih izkušenj v matični državi, saj je področje priznavanja v Sloveniji še dokaj nedovršeno. O uspešni integraciji lahko govorimo le, ko bodo osebe ekonomsko neodvisne in bo njihov položaj primerljiv z večinskim prebivalstvom. 

“Imel sem nekaj kontaktov. Za njih je bilo pomembno, da imaš izkušnje v svojem delu. Nisem imel toliko izkušenj iz svojega področja in to je bil problem. Imam dokazila, da sem delal, ampak moje delo ni povezano s tem, kaj sem študiral doma. Zdaj pa bi rad delal tisto, kar sem tudi študiral. Sem programski inženir, delal pa sem v naftni industriji.” (Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2018).

V Sloveniji se je integracija v zadnjih letih izboljšala, vendar je še mnogo področij ostalo slabo opredeljenih in neraziskanih na zakonodajnem področju kot tudi v praksi.

V dobi sodobnih globalnih migracij in transnacionalnih mobilnosti zagovarjanje zapiranja meja, družbenega izključevanje in ograjevanja z bodečo žico je preprosto nemogoče. Za relativno homogeno zaprto Slovenijo je prišel čas heterogenosti kulturno in etnično različne družbe ne samo kot nov trend, temveč tudi kot način življenja. Za uspešno integracijo in odprto družbo bo potrebna nova miselnost prebivalstva, ki bo spoštovala in razumela položaj ljudi in dejstvo, da ima vsak pravico seliti se in v tem smo enaki!

Pisala je Anja Zafošnik

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Begunke v Covid-19 pandemiji

Kot smo na tem mestu že večkrat zapisale, je pandemija Covid-19 še zaostrila življenjske pogoje ljudi na družbenih obrobjih, med njimi so tudi begunci in begunke in druge skupine ljudi na poti. V skupnostih, ki so že tako ranljive, so ženske dodatno ogrožene. Ženske so praviloma v vseh družbah tiste, ki opravijo večino skrbstvenega dela in begunke pri tem niso nikakršna izjema. Družbene norme narekujejo, da naj ženske skrbijo za otroke in starejše in ko ti zbolijo, so tudi same bolj ranljive. Zaradi dodatnih odgovornosti doma pa imajo manjše možnosti za ekonomsko dejavnost zunaj družine. Podatki kažejo, da ima prekinitev šolanja oziroma prehod na šolanje na domu praviloma bolj negativne posledice za dekleta, ki se v teh primerih manj pogosto vrnejo v šolo kot fantje, kar se je na primer pokazalo že ob izbruhu virusa ebola. Pomanjkanje možnosti izobraževanja in finančne varnosti je seveda povezano z večjim tveganjem za izkoriščanje, ki lahko vključuje prisilne in zgodnje poroke, spolni odnos v zameno za denar ali drugo uslugo, druge oblike spolne zlorabe in trgovanje z ljudmi.

Posebna težava je dostop do zdravstvene oskrbe, ki je praviloma za to skupino prebivalstva že tako slab, zlasti se kaže težava dostopa do storitev na področju reproduktivnega zdravja. Te so bile med epidemijo skorajda ustavljene, kar ima neposredne posledice za povečano umrljivost mater. Težava je še bolj izrazita v državah, v katerih je dostop do zdravstvenih storitev že tako omejen in infrastruktura slaba. To so hkrati tudi države, v katerih je največ begunk in beguncev in prisilno razseljenih oseb.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Foto: UNHCR/I. Pavicevic

Velik problem je nasilje na podlagi spola.  Ena od raziskav v Grčiji je pokazala, da se večina begunk v begunskih centrih boji uporabljati neosvetljena stranišča brez ključavnic in redke umivalnike, ki so bili na voljo, saj se bojijo, da bodo med njihovo uporabo doživele nasilje. Obseg tovrstne problematike jasno kaže dejstvo, da so ZDA leta 2019 sprejele zakon, da morajo humanitarne organizacije, ki dobivajo financiranje s strani države, v tovrstnih prostorih zagotoviti zadostno osvetljenost in ključavnice. Ena od možnosti je tudi ločitev teh prostorov po spolu. Težava je tudi zagotovitev zadostne količine izdelkov za osebno higieno, na primer mila ali izdelkov, potrebnih med menstruacijo, saj so pogosto prekinjene dobavne poti, humanitarne organizacije pa imajo omejen dostop do kolektivnih centrov. V situacijah vsesplošnih omejitev gibanja in preživljanja časa s člani istega gospodinjstva, so ženske dosti bolj ranljive tudi za doživljanje nasilja v družini, hkrati pa nasilje dosti težje tudi prijavijo, saj imajo manj zasebnosti in težje pridejo do telefona, zatočišča so težje dostopna, itn.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Kot take  negativno vplivajo na zdravje, blagostanje in ekonomsko situacijo begunk, ki so bile že pred epidemijo med manj zaščitenimi  skupinami ljudi. Prav zato  bodo nesorazmerno bolj občutile tudi negativne ekonomske in socialne, ne le zdravstvene posledice pandemije.  Če smo za izhodišče našega bloga izpostavile dejstvo, da migrante, begunce in ljudi na poti »koronakriza« zadeva drugače kot domače prebivalstvo, je treba dodati, da na drugačen način zadeva tudi oba spola. Med mobilnimi populacijami seveda ne le begunk, temveč na primer tudi delavk in delavcev v skrbstvenih in zdravstvenih sektorjih, delavcev v gradbeništvu, nedokumentiranih migrantov in migrantk.

Zapisala Sanja Cukut Krilić

Digitalne migracije

Novinar Gorazd Rečnik na Valu 202 o digitalnih beguncih.

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon

“Revolucija pametnih telefonov je pomembno vplivala na migracije, ki so vpisane v samo bistvo človeških družb. Digitalno tehnologijo migranti uporabljajo za organizacijo poti, izmenjavo informacij, z njo vzdržujejo stike v transnacionalnih okoljih, z družino in nevladnimi organizacijami. Po besedah Simone Zavratnik gre za prenosni arhiv vseh informacij, ki so na terenu potrebne, da se nekomu iz izvorne družbe uspe prebiti do želene destinacije. Pametni telefoni so sicer tudi vir nepreverjenih, netočnih informacij in tudi nadzora.”

Oddaja Kje pa vas čevelj žuli, 1. 7. 2020 na naslednji povezavi:

https://val202.rtvslo.si/2020/06/kje-pa-vas-cevelj-zuli-219/

Italija in begunci: v mesta ali v begunska taborišča?

Po podatkih italijanskega notranjega ministrstva se sredi maja 2020 v Italiji nahaja 85.790 prosilcev za azil, od teh jih je v raznih sprejemnih centrih nameščenih dobrih 63.000 in v tako imenovanih razpršenih namestitvah (sistem SPRAR) nekaj več kot 22.000. Največ jih je v Lombardiji, medtem ko jih je v sosednji Furlaniji-Julijski krajini nekaj čez 3.000 – velika večina v raznih centrih, le 292 pa je vključenih v  sistem SPRAR. 

V zadnjih dveh letih je bil ta sistem razpršene namestitve – ki je že od začetka velik birokratski zalogaj za vsako od 9.000 italijanskih občin, ki so se prostovoljno odločila za ta način sprejemanja beguncev – s Salvinijevimi in zdaj še s Contejevim dekreti, spremenjen v SIPROIMI (to je sistem zaščite za nosilce pravice do mednarodne zaščite in za mladoletne osebe brez spremstva), ki pa prosilcem za azil ne omogoča več vključitve v projekt. 

Sistem razpršene namestitve naproti begunskim centrom 

Na primeru mesteca Aiello del Friuli blizu Palmanove, ki ima 2200 prebivalcev, lahko vidimo, da je še kako smiselno izvajati sistem SPRAR: domačini so na pobudo župana Andrea Bellavite ponudili samostojna stanovanja za 14 beguncev, katerim strokovno osebje v projektu poišče delo, jih učijo italijanščino, uvajajo v kulturo okolja in pomagajo pri urejanju dokumentov, hkrati pa usposobljena ekipa okolico senzibilizira za sprejemanje beguncev, vsem skupaj pa omogoča dostojno sobivanje. Nekateri teh beguncev so se že tako dobro integrirali v italijansko družbo, da so lahko zaprosili za združitev družine. Pri vsem tem je povedna informacija, da se večina prebivalcev tega kraja na volitvah običajno izreka za desne opcije, a s primernim in pozornim delom občinske uprave ter sodelavcev SPRAR-a, jim sprejemanje beguncev v vsakdanje okolje ne predstavlja nepremostljivih težav. 

Aiello del Friuli (foto: osebni arhiv avtorice).

Po vzoru občine Aiello bi glede na razmerje med številom prebivalcev in sprejetimi begunci lahko Italija na primeren human način sprejela približno 400.000 beguncev. In če to razmerje prenesemo še na EU, bi se na ta način lahko vsako leto sprejelo tudi do nekaj milijonov beguncev. Zveni kot obetajoča misel, kajne?

Ta način sprejemanja beguncev je veliko bolj human za vse, za državo pa tudi veliko cenejši kot zapiranje ljudi v centre. Tudi po trajanju vključenosti beguncev v SPRAR je ta model ugodnejši v primerjavi s centri, ker se begunci prej vključijo v družbo in so prej sposobni avtonomnega življenja. Osebe v centrih ne smejo delati, se ne morejo izobraževati, odvzeto jim je osnovno dostojanstvo, okoliški prebivalci pa jih vidijo predvsem kot tujce, ki brezdelno postopajo naokoli. Ker imajo mobilne telefone, to pri domačinih pogosto še dodatno vzbuja odpor ter jemlje človeški impulz po pomoči, sprejemanju in razumevanju. Dejstvo je, da domačini v resnici ne vedo, v kako nesmiselni in tudi brezizhodni situaciji se begunci nahajajo.  

Begunski center v Gradišču ob Soči 

V Furlaniji-Julijski krajini je v nekdanji vojašnici v Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo) poleg torinskega eden največjih centrov za begunce v Severni Italiji, ki je razdeljen v različne enote, v katerih se nahaja trenutno približno 300 ljudi. Od tega jih je 180 prosilcev za azil in imajo možnost prostega gibanja, 60 jih je v področju s karanteno, ki je trenutno polno zasedena stavba, 45 pa jih je zaprtih v t.i. CPR (Centro per rimpatrio) in  čakajo na deportacijo iz države. Tu bivajo v razmerah, ki so povsem nehumane in mnogo slabše od običajnega zapora, saj gre za pravcate kovinske kletke. V preteklih mesecih je v še nepojasnjenih okoliščinah umrl gruzijski migrant, Vakhtang. Zaradi obupnih bivanjskih razmer, slabe higiene in hrane ipd., pogosto izbruhnejo upori, predvsem prihaja do gladovnih stavk. Prave taboriščne razmere, ki vladajo v centru, seveda zlahka pripeljejo do t.i. »ekstremnih vedenj«, ki pa so v resnici le pričakovan upor zaradi nemogočih življenjskih razmer in neperspektivnosti takega življenja v zaprti enklavi.

Gradišče ob Soči, demonstracije pred begunskim centrom (osebni arhiv avtorice).

V času korona krize so se razmere le še poslabšale. Država sicer več ne izvaja deportacij, a  vprašanje je, kaj se v resnici dogaja z obolelimi za COVID-19, saj občasna pričevanja zaprtih pač nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo oblasti

Aktivisti pred poslopjem begunskega centra v Gradišču ob Soči, namenjenem deportacijam beguncev (foto: osebni arhiv avtorice).

Videm, Trst 

Kot naslednji primer omenimo Videm, kjer je v nekdanji vojašnici Cavarzerani nameščenih približno 400 prosilcev za azil, a v trenutnih korona razmerah zmanjkuje prostora za namestitev vseh. In ker mesto ne premore dovolj prostovoljskih organizacij in posameznikov, ki bi pomagale skrbeti zanje, je stanje precej dramatično, saj so prepuščeni ulici.

V Trstu in okolici pa ravno zahvaljujoč številčnejšim in bolje organiziranim prostovoljskim, humanitarnim in nevladnim organizacijam občinska oblast v običajnih razmerah zmore zagotavljati razmeroma ustrezne pogoje za begunce v državnih sprejemnih centrih CAS (Centri di accoglienza dello Stato). Prav tako v Trstu delujejo že prej omenjeni SPRAR  (katerega pobudnik, največji strokovnjak in ‘motor’ projekta je ravno Tržačan, odvetnik Gianfranco Schiavone), nevladne organizacije za begunce (ICS: Consorzio Italiano di Solidarietà) in razmeroma močna Mreža DASI (Diritti di Accoglienza Solidarietà Internazionale), seveda pa tudi Karitas in še mnoge druge. 

V Trstu SPRAR v več stotih stanovanjih omogoča bivanje približno 1000 beguncev.

V teh dneh je 150 centrov za sprejem beguncev prepolnih, zato so usposobili stare hotele, hostle, postavljajo celo večje šotore, kamor nameščajo begunce, ki morajo najprej v karanteno. Veliko beguncev ostaja brez zatočišča, na cesti in zanje v teh dneh skrbi predvsem nevladna »Linea d’Ombra«. 

Trst, prostovoljci Linea d’Ombra in La Strada Si.Cura (foto: Fb organizacije No CPR no Frontiere)

Mediji so po eni strani polni svaril pred begunci, po drugi strani pa svarijo pred kolapsom državnih sprejemnih centrov. Tako mestna kot deželna oblast pa predvsem »negujejo« retoriko varovanja meje pred begunci. 

Pia Lešnik, profesorica italijanščine in aktivistka

COVID-19 sovraštvo: kaj pa vprašanje rasizma v zdravstvu?

Pandemija in (novi) rasizem

Trenutna situacija korona-krize poleg številnih drugih vprašanj odpira tudi vprašanja rasizma, tako pojavnosti novih rasizmov kot tudi utrjevanja obstoječih. Na primer, kako javnost po vzniku korone virusa glede na Kitajce (ali kar posplošeno – na Azijce), kako na sosede Italijane? Vprašanje, katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza, je kompleksno in večdimenzionalno, zato je ambicija našega kratkega zapisa predvsem opozoriti na kontinuirano povezanost rasističnih zaznav in obravnav v kontekstu pandemije (osebna raven), a tudi na usidranost rasizma v zdravstvenih politikah držav oziroma zdravstvenih institucij (sistemska raven).

Pri proučevanju rasizma ugotovimo, da skorajda ni področja, iz katerega bi rasizem umanjkal in tudi zdravstvo kot eden od družbenih podsistemov ni izjema. Na tej točki lahko govorimo o tako imenovanem institucionalnem rasizmu, ki se manifestira predvsem v delovanju javnih institucij. Kaj to pomeni v praksi?V zdravstvenih ustanovah se tovrstni rasistični učinki največkrat kažejo v slabši zdravstveni oskrbi ter slabšem dostopu do zdravstvenih storitev različnih etničnih manjšin. Hkrati podatki kažejo, da so prav te manjšine, ki v največji meri izkušajo institucionalni rasizem, v večji meri žrtve novega korona virusa, kar je povezano z njihovim slabšim socialnim in ekonomskim položajem, revščino delavskega razreda in slabšim dostopom do zdravstvenih storitev, o čemer smo obširneje pisali v enem prejšnjih besedil na našem blogu.

Prve zametke rasnega razlikovanja najdemo že v Antični Grčiji, kjer so Grki, poleg številnih družbenih inovacij in splošnega napredka, poznali tudi etnocentričnost, nestrpnost in suženjstvo. Sužnjem drugih ras pa se je pripisovalo »še« nižji status. Grški očetje znanosti so tako osnovali prve znanstvene paradigme zahodne kulture za nadaljnjo promocijo biološkega koncepta rasne manjvrednosti oziroma belske nadvlade (Byrd in Clayton, 2001). Rezultati so se kazali predvsem v pomanjkljivi zdravstveni oskrbi sužnjev. Koncepti, ki so predpostavljali manjvrednost temnopoltih ljudi, so vztrajali dalje tudi v rimski medicinski tradiciji in se nadaljevali vse tja do renesanse, obdobja velikega družbenega in humanističnega napredka, kar se je odražalo tudi na medicinskem področju. Kot ugotavljata v študiji Byrd in Clayton (2001) je tudi v času nastanka angleških kolonij ponovno, oziroma še zmeraj, prevladovalo močno proti-črnsko, rasistično in biološko determinirano delovanje. 

Rasistične razlike v zdravstvu so predvsem posledica množičnega suženjstva Afroameričanov v 17. stoletju, ki zakorenini rasizem v sodobnih družbah na temelju razlikovanja med »belim« in »črnim«. Temnopolta telesa so bila videna kot primerna za suženjstvo ter kot nekaj, kar je potrebno disciplinirati in nadzorovati (Hammonds in Reverby, 2019). Po ameriški državljanski vojni je število obolelih in mrtvih med temnopolto populacijo strmo naraslo, med drugimi tudi zaradi rasističnega južnjaškega zdravstvenega sistema. Strah pred odvisnostjo od vladne miloščine, ki bi spodkopala belsko avtoriteto in omogočila državljanstvo temnopoltega prebivalstva, je preprečil idejo o zdravstvenem sistemu za temnopolte tudi v sferi politike. Kot odziv na ta izključujoč odnos so Afroameričani ustanovili svoje zdravstvene šole, vendar je bilo to za ekonomsko ogroženo populacijo že od samega začetka obsojeno na neuspeh. Biti bolan in hkrati biti temnopolt je bila usodna »kombinacija« tudi v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, saj so njihovo situacijo še dodatno poslabšali prostorska segregacija, neustrezni in prenatrpani bivanjski pogoji in težko fizično delo (Hammonds in Reverby, 2019).

V 20. stoletju se je tako med zdravstvenimi strokovnjaki razširilo razumevanje, da bolezen ne razlikuje med temnopoltimi in belci, prav tako pa se je v družbi pojavilo zavedanje, da na zdravstvene izide lahko vplivajo individualni in kolektivni dejavniki. Kljub številnim prizadevanjem, predvsem s strani črnske populacije, se je spreminjanje rasno segregiranih zdravstvenih sistemov izkazalo za velik zalogaj. Podobno kot se suženjstvo ni končalo leta 1865, ampak se je le preoblikovalo v nove oblike izkoriščanja najemnega dela, se tudi segregacija zdravstvenega sistema ni končala, temveč je samo spremenila svojo obliko. Zdravstvene razlike v 20. stoletju so bile tako rezultat praks osnovanih na ideologijah rasnega razlikovanja ter dejstva, da temnopolti prebivalci še vedno niso bili prepoznani kot enakopravni člani družbe (Hammonds in Reverby, 2019).  21. stoletje, ki je doba pospešenega tehnološkega razvoja, pa ni  prineslo tudi odmika od rasizma, temveč je ukoreninjene rasistične učinke marsikje še stopnjevalo, hkrati pa je prineslo nove razlikovalne rasizme, poznane tudi kot rasizem brez ras, v katerem ima glavno besedo govorica kulturne razlike (Balibar).  Glavni naslovniki novih rasizmov pa so prav migranti!

Zgodovinski prelet kaže, da prepleti področij zdravstva in rasizma, ki se zdita morda na prvi pogled nepovezani, koreninijo daleč v preteklost. In da je bilo polje obravnave človekovega telesa in njegovo zdravje močno zaznamovano skozi rasistično prizmo. Aktualizirano v času današnje pandemije lahko trdimo, da številne prakse kažejo na vznik novih rasizmov do »kužnega« drugega, tistega, ki prinaša virus (glej tudi https://virusnimameja.com/2020/04/08/drugi-kuzni-ljudje-z-druzbenega-obrobja-v-casu-covid-19/).

Iz osebne izkušnje lahko navedem izključujoč odnos do govorcev italijanščine na nekem letališču na obrobju Londona v začetku meseca marca 2020, ko smo iz Ljubljane še leteli in se tudi povsem utečeno vračali na Brnik. Pravzaprav ne pomnim, kdaj sem slišala tako tiho govoriti med seboj italijanske govorce in hkrati zaznala toliko nelagodnosti ob razkritju njihovega jezika (Simona). Nadalje, če za primer vzamemo čisto vsakodnevno (oziroma v času strogih ukrepov ne tako zelo vsakodnevno) opravilo odhoda v trgovino ali v mesto, smo lahko priča izogibanju posameznikom, ki so pripadniki drugih ras, etnij, kultur. In istočasno smo sami lahko kaj kmalu žrtve izogibanja drugih. Kot pove Klara: trenutno (maj, 2020) bivam ob majhnem obmorskem istrskem mestecu, kjer sem občasno že deležna neprijetnih občutkov,  tudi strahu, drugačne obravnave in »prakse distanciranja«, zaradi svojega naglasa, ki kaže na to, da nisem od tu.

Seveda se logično poraja vprašanje, ali se bodo v krizi pandemije 2020 porajajoči rasizmi nadaljevali in ohranili v družbenem kolektivnem spominu tudi onkraj globalne zdravstvene krize. Se bomo – potem ko bodo sproščeni ukrepi zajezitve virusa – vsepovprek izogibali vseh Azijcev, za vsak slučaj, če ne prepoznamo povsem zanesljivo Kitajce ali pa bomo rasistični kar do vseh prebivalcev Daljnega Vzhoda? Ali pa se bo morda razvila čisto nova oblika paranoičnega rasizma, kjer se bomo, v strahu pred virusom COVID – 19, distancirali od prav vseh? Bomo priča novi praksi, ki rasistično obravnava tiste, za katere se je doslej zdelo, da ne morejo biti njegovi naslovniki, npr. na splošno Italijani? Sumimo, da se neke vrste »rasistični preobrat« pravzaprav že dogaja. Pa ne le da je »sumljivi drugi« Italijan v evropskem prostoru, je tudi Afričan na Kitajskem.  

Pisale so Špela Vovk, Klara Andlovic, Simona Zavratnik

Viri:

  1. Balibar, E. (2004). Ali obstaja »neorasizem«?. ČKZ, letnik 32, številka 217/218, str. 115-125.
  2. Bryd, W. M. in Clayton, L. A. (2001). A. Race, medicine, and health care in the United States: a historical survey. Dostopno prek http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=3&sid=9eabc5b4-8b14-4a95-b745-5990f090a9ea%40sdc-v-sessmgr01&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=edsbas.C385E48F&db=edsbas
  3. Hammonds, E. M. in Reverby. S. M. (2019). Toward a Historically Informed Analysis of Racial Health Disparities Since 1619. PubMed Central 109 (10), 1248-1349. American Public Health Association. Dostopno prek https://ajph.aphapublications.org/doi/abs/10.2105/AJPH.2019.305262

Webinar: VPLIV COVID-19 NA BALKANSKI POTI

V eni od naših prejšnjih objav smo objavili pogovor s prostovoljcem organizacije No Name Kitchen, ki na različne načine pomaga ljudem na poti v Srbiji, Bosni in Hercegovini in Grčiji. 5. maja 2020 je ta organizacija pripravila webinar, ki je obravnaval položaj oseb na poti v Grčiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Sodelovali so Alex Sawizki, prostovoljec No Name Kitchen v Patrasu, Grčija, Nidžara Ahmetašević, aktivistka iz Bosne in Hercegovine, Marta Stojić iz Srbije ter Jošt Žagar iz organizacije Info Kolpa iz Slovenije. Na tem mestu objavljamo nekaj poudarkov seminarja.

Situacija v vseh državah kaže na trend naraščajočega protimigrantskega razpoloženja, hkrati pa je jasno, da so vsakodnevna življenja ljudi na poti prežeta z različnimi vrstami nasilja, katerega povzročitelji so pogosto pripadniki uradnih služb in institucij.

Foto: osebni arhiv avtoric (Kolpa, 2019)

Po oceni prostovoljca v Patrasu se je nasilje policije nad osebami na poti v času ukrepov za zajezitev pandemije povečalo, saj so bile te osebe v času, ko je bilo na ulicah manj ljudi, vidnejše in še v večji meri tarča represivnih ukrepov. Zdaj, ko se ukrepi v zvezi s pandemijo sproščajo, jih vedno več zapušča Patras in potuje naprej v Italijo, od koder jih z ladij vračajo nazaj v Grčijo, med temi postopki pa pogosto doživljajo nasilje.

Tudi v Bosni in Hercegovini je vladna retorika o ljudeh na poti zastrašujoča, minister za varnost Fahrudin Radončić  govori celo o vojni proti migrantom, ki jih naslavlja kot ‘ilegalne’ ali zgolj ‘ekonomske’ migrante. Trenutno je v begunskih centrih v državi zaprtih okoli 6000 do 7000 ljudi. Hrane ni dovolj, higienske razmere so slabe, veliko je nasilja, zlasti s strani zasebnih agencij za varovanje, katerih delo financira IOM, ki je v veliki meri soodgovoren za stanje, o čemer smo pisale že v eni od predhodnih objav. Veliko oseb na poti živi tudi izven kolektivnih centrov, na ulici, v starih zapuščenih zgradbah, nekatere so v svoje domove sprejeli tudi lokalni prebivalci. Novo odprti kamp Lipa blizu Bihača naj bi po besedah IOM bil namenjen bivanju okuženih z novim virusom, medtem ko vlada trdi, da je namenjen vsem osebam na poti. Tudi tam je pogosto nasilje varnostnih služb in policijsko nasilje, ki je razširjeno tudi na ulicah in na mejah. IOM o tovrstnih dogajanjih praviloma molči. Neodvisno spremljanje dogajanja je nemogoče, saj novinarjem in aktivistom ni dovoljen vstop v begunske centre, ali pa jih morajo spremljati varnostniki ali predstavniki IOM.

Tudi v Srbiji je bil že pred izbruhom virusa pogost protimigrantski diskurz, tako v javnosti kot tudi na vladni ravni, osebe na poti so policisti pogosto zajeli na ulicah in jih odpeljali v begunske centre. Z razglasitvijo izrednega stanja ni bilo več mogoče začeti azilnega postopka in/ali regularizirati bivanja, vojska je na ulicah, na mejah in okoli begunskih centrov. Osebe na poti nimajo informacij, ne vedo, kaj se dogaja, vstop v begunske centre je prepovedan, higienskih pripomočkov in hrane je premalo. Seveda kljub temu v Srbijo osebe na poti še vedno prihajajo, trenutno zlasti iz Severne Makedonije in Albanije. Dogajajo se pushbacki, zlasti z juga Srbije v Severno Makedonijo.

Center na Idomeni, 2016 (foto: In-Sight Collaborative)

Kot vemo že nekaj časa, se nedovoljena vračanja ljudi preko meje v prejšnjo državo (t.i. pushbacki) dogajajo tudi v Sloveniji, od maja 2018 se vedno pogosteje dogaja, da policija osebam na poti ne dovoli zaprositi za azil, zlasti je to postalo normalizirana praksa na policijskih postajah na jugu Slovenije. Dogajajo se tudi grožnje s strani policije in pushbacki na Hrvaško in od tam v Bosno in Hercegovino. Nevladne organizacije osebam na poti poskušajo pomagati, opozarjajo na problematičnost vračanja, ki pa je v praksi še vedno pogosto. Prav zato se pogosto dogaja, da osebe na poti pridejo v azilni dom v Ljubljani, kjer zaprosijo za azil. Okrepile so se tudi težnje po legalizaciji t. i. pushbackov, kot se je to zgodilo na Madžarskem .

Kljub nekaterim specifikam prakse v omenjenih državah kažejo na vedno večjo sekurizitacijo in represijo migracijskih politik. To seveda ni specifika držav na ‘evropski periferiji’, ampak tudi institucionalizirana politika Evropske Unije, ki o dogajanjih praviloma molči. Hkrati morata na primer Bosna in Hercegovina in Srbija za vstop v Evropsko Unijo uveljaviti celo vrsto postopkov, med katerimi je tudi upravljanje z migracijami in mejami. Kriminalizacija oseb na poti pa ne zadeva le te skupine kot še posebej ranljive, saj se je pokazalo, da so vlade mnogih držav pandemijo izkoristile za naraščajočo represijo tudi nad tistimi, ki jih ponavadi imenujemo ‘domače prebivalstvo. Ignoriranje izkušenj in potreb oseb na poti torej ogroža tudi ‘naša’ vsakodnevna življenja.

Zapisala Sanja Cukut Krilić