Slovenija, EU

Begunska taborišča v 21. stoletju

konornamigracijeLeave a comment

Igra oblasti z ljudmi na migracijskih poteh

25. avgusta ob 17. uri je v Centru za tujce v Postojni, nedaleč stran od svetovno znane atrakcije, Postojnske jame, potekala protestna akcija, s katero smo javnost želeli opozoriti na nečloveške razmere, v katerih prebivajo prosilci za azil v omenjeni ustanovi. Že od začetka je to zaprto taborišče prostor brutalnih zlorab človekovih pravic. V njem se lahko znajde vsak, ki je tujec in ni uspel pravočasno urediti bivalnih dokumentov, zaprti pa ostanejo tudi do enega leta, največkrat brez stika z zunanjim svetom ali možnosti pritožbe. Kot povedo taboriščniki, je Center za tujce mnogo slabši kot navaden zapor:  “tam vsaj veš, zakaj si zaprt in koliko časa boš ostal, dobiš lahko odvetnika… tu pa si prepuščen na milost in nemilost enega inšpektorja”. Poskusi samomorov so zato nekaj vsakdanjega, psihično uničene taboriščnike pa se zapira v samice.  

Skupina kakih 70 protestnikov se je zbrala pred vhodom, kjer nas je pričakal postroj policistov, med katerimi je bila tudi posebna enota policije.

Izpred vhoda smo se nato prestavili na mesto, kjer smo lahko na daljavo komunicirali s prosilci za azil, med katerimi imajo mnogi dokumente in dokazila, da so zaprosili za azil ter bi morali  nanj čakati v azilnem domu bodisi na Viču ali Kotnikovi v Ljubljani ali pa v Logatcu. Pa so  vseeno  zaprti v kletkah postojnskega centra – v prostorih, ki so sicer prvotno namenjeni nastanitvi dveh oseb, je zdaj zaprtih 10 in več ljudi. Skozi okenske špranje, prekrite z rešetkami, so nam pripovedovali svoje izkušnje z zaposlenimi; tudi o pretepanju  in onemogočanju dostopa do zdravnika, ki so ga nazadnje videli pred kakim mesecem.

Med drugim so povedali,  da nimajo higienskih pripomočkov, ženske ne morejo dobiti vložkov ipd. Problematično je predvsem dejstvo, da očitno policija namesto zdravnika opravlja delo medicinske stroke, kar je lahko skrajno nevarno, saj azilantom dajejo podobna (morda celo ista?) zdravila, ne glede na bolezenske težave. Med njimi so astmatiki, ljudje z ledvičnimi obolenji, srčni bolniki ipd. Sumijo pa tudi, da jim v hrano podtikajo pomirjevala in uspavala, ker so neprestano zaspani in večino časa v centru prespijo. Policija jim hrano predaja kar skozi rešetke, ob čemer seveda ni poskrbljeno za higieno in zdravstveno varnost.

Pred dnevi je iz omenjenega centra v javnost prišel video posnetek dogodka, ko je ena oseba doživela srčni infarkt. Niso ji omogočili zdravniške pomoči, zato je moški poskušal  storiti samomor, a tudi zatem zdravniške pomoči še vedno ni bil deležen. Na posnetku lahko vidimo, kako obnemoglo leži na tleh, ostali pa prosijo za pomoč. Policija se po besedah azilantov na prošnje in nezadovoljstvo odziva s še več nasilja, grožnjami s policijskimi psi in podobno. Tudi med tem, ko smo se pogovarjali z zaprtimi azilanti, so ti poročali, da jim je policija grozila v pričo našega pogovora in jim želela preprečiti komunikacijo z nami.

Pogovor z azilanti se je odvijal preko nekaj naših ‘prevajalcev’, to je udeležencev protestniškega shoda, ki so zaprte nagovorili preko zvočnika, ti pa so dobesedno kričali odgovore skozi rešetke. Zaprti v postojnskem Centru za tujce so tudi povedali, da jim policija ob prihodu pobere ves denar in telefone, zato ne morejo komunicirati z zunanjim svetom in vzpostaviti stikov z družino. Mnogi so bili namreč ločeni od svojih družin. Navajajo pa tudi, da so med t. i. zaporniki v centru tudi otroci. Najmlajši naj bi bil star le okrog 2 leti.

Tisti, ki niso zaprti v celicah z vsaj devetimi drugimi osebami, so zaprti v kontejnerskem poslopju z betonskimi tlemi, kjer jih je po navedbah azilantov trenutno zaprtih kakih 75 oseb. Povedo, da hrane  ni dovolj za vse, da se prostorov ne čisti, da so se tam zaredili številni zajedavci od pršic, uši. V času korona krize, ko ves svet opozarja na higienske standarde, si dovolimo zapreti ljudi in ne omogočiti osnovnih kriterijev, ki omogočajo varnost vsakega od nas?! 

Zato se pridružujemo apelu in protestu zaprtih ljudi, prosilcev za azil, beguncev, ljudi na poteh – ali kakorkoli jih imenujemo – ki se že več kot mesec dni trudijo opozoriti javnost na nevzdržnost razmer in brezizhoden položaj, v katerem so se znašli. Njihovo temeljno sporočilo je z besedami enega od zaprtih: “nismo kriminalci, želimo le navadna življenja, ne zapirajte nas v taborišče«.

Zahtevamo pravične in transparentne postopke za azil. Apeliramo na medije, da poročajo o tej temi, ki je nevidna ali je obravnavana populisitčno in negativno nastrojeno proti beguncem in begunkam.

Zahtevamo, da se begunsko taborišče, ki je sramota za Slovenijo, nemudoma zapre, da se ljudem omogoči pravne in transparentne postopke za pridobitev azila ter da se ustavi sistem množičnih izgonov na Hrvaško, ki je samo pri nas terjal že na desetine življenj. »Gejm«, igra z življenji ljudi na migracijskih poteh, se mora nepreklicno nehati.

Poročala je Erina Borovic

OTROCI NA BEGUNSKIH POTEH

konornamigracijeLeave a comment

20. novembra letos bo minilo 31 let od sprejetja Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, s katero so otroci postali samostojna entiteta z lastnimi pravicami. Pri tem se porodi vprašanje, kakšen pomen ima v družbeni realnosti omenjena konvencija, glede na to, da velik del otrok še vedno ne uživa s konvencijo zagotovljenih pravic, na drugi strani pa s pretirano pozornostjo, ki jo namenjamo otrokom, prihaja do  pojava. t.i otrokocentričnosti. Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Ali je mogoče, da bi v obstoječem svetu neenakosti bili deležni čim bolj enakih pravic vsaj otroci?

Po svetu se s podhranjenostjo, nezagotovljenim šolanjem, slabim dostopom do zdravstva ipd. po ocenah UNICEF-a sooča 385 milijonov otrok. Revščina pogosto pripomore k temu, da družine z željo po boljšem življenju zapustijo svojo državo in se napotijo v dežele, kjer naj bi jim bilo bolje. Pa jim je res? Otroci iz tovrstnih družin tako poleg vsega pomanjkanja pridobijo še status otroka begunca oz. migranta, ki jim nemalokrat življenje še dodatno oteži.  Biti otrok in hkrati biti migrant tako rekoč podvoji ranljivosti – otrok namreč že sam po sebi predstavlja ranljivo osebo, saj je predvsem v zgodnjih letih njegovo preživetje odvisno od drugih, migranti pa so obenem osebe, ki so na svoji poti izpostavljeni številnim tveganjem, tako naravnim kot družbenim.  

Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Foto: UNICEF ZDA

Otroška begunska kriza, ki smo ji priča v današnjem času, je ocenjena kot najhujša, ki je sledila tisti po drugi svetovni vojni. Gre za humanitarno katastrofo, ki zahteva takojšnje ukrepanje! Ocene števila mladoletnih, ki so bili prisiljeni zaradi vojnih konfliktov ali revščine pobegniti iz matičnih držav, se gibljejo okoli 50 milijonov. Pogosto gre za žrtve vojn v Iraku, Jemnu, Siriji in Južnem Sudanu.

V letu 2019 je bilo zabeleženo, da je na področje Evrope vstopilo 33.200 otrok beguncev in migrantov. UNICEF prihode otrok beleži zlasti v naslednjih državah: Grčija, Španija, Italija, Malta, Bolgarija in Ciper. Ob pregledu prejšnjih let je opazno, da število prihodov narašča, v primerjavi z letom 2018 (ko je bilo zabeleženih 30.085 otrok), se je zvišalo za 7%. Prav tako opazimo štiri glavne države, v katerih se otroci po prihodu registrirajo kot prosilci mednarodne zaščite; kar 71% vseh otrok za status zaprosi v Nemčiji, Franciji, Grčiji in Španiji.

Kaj sledi po prihodu v državo gostiteljico? Otroci se v času  poti in prihoda soočajo s številnimi izzivi, od katerih omenimo le nekatere. Eno ključnih vprašanj je integracija – povedano drugače: kam pravzaprav ti otroci čutijo, da spadajo? Pri tem je pomembno opozoriti, da se koncept integracije v splošnem diskurzu pravzaprav pogosto uporablja za označevanje procesa neenakosti, ki zahteva prilagajanje manjšine obstoječi večini v družbi. Zato moramo biti zelo pozorni, da z integracijo naslavljamo izključno dvosmerni proces prilagajanja, solidarnosti in pravičnosti.

Kot drugo ključno vprašanje se na tej točki postavlja vprašanje izobraževanja. Izobraževalni sistemi posameznih držav imajo pomembno vlogo pri integraciji otrok v lokalno okolje, o tem seveda ni najmanjšega dvoma. Če kot primer vzamemo države Zahodnega Balkana in Slovenijo,  so begunski otroci v šolah bolj nevidni kot vidni. Pred leti, v času razpada Jugoslavije, so bili begunski otroci integrirani kot ranljiva skupina, medtem ko danes prevladuje večja diskriminacija. Kot poroča UNHCR, je šolanje begunskih otrok še danes pogosto nemogoče prav zaradi diskriminatornega odnosa stroke! Pravica do izobraževanja je seveda ena temeljnih človekovih pravic, ki je v tem primeru ključnega pomena za vzpostavljanje otrokovega obstoja v novi družbi, njegovega bodočega političnega in ekonomskega udejstvovanja ter na splošno omogočanja boljše prihodnosti. A kljub temu ostaja veliko število otrok, ki dostopa do izobraževanja nimajo, in jim je ta pravica odvzeta. Po podatkih UNHCR ima le 50% otrok beguncev doseženo primarno izobrazbo. Premik k boljšemu dostopu do izobraževanja je sicer zaznan, a je nadvse pomembno, da se še naprej zavzemamo za izboljšanje izobraževalnih politik kot enega temeljev integracije begunskih otrok.

Nazadnje je treba vsaj omeniti še vprašanja otrok brez spremstva. Gre za posameznike, mlajše od 18 let, ki so zapustili matično državo, in so se brez spremstva staršev oz. zakonsko določenih skrbnikov podali na raznolike migracijske poti, nekatere zelo dolgotrajne  – tako v času kot kilometrih in celinah. V letu 2019 UNICEF beleži, da naj bi v Evropo prišlo 9.000 otrok (27% vseh otrok) brez spremstva, kar govori o veliki ranljivosti te populacije in številnih tveganjih, o katerih pa pravzaprav le malo vemo.

Jasno je, da se begunski in migrantski otroci ne soočajo le s težavami, na katere naletijo na svojih poteh, ampak jih po prihodu v državo gostiteljico pričakajo še kompleksnejše enigme. In predvsem tudi dolgotrajnejše. Na splošno so migranti in begunci pogosto deležni različnih oblik neodobravanja in izključevanja v novih družbah in posledično se te nanašajo tudi na otroke migrante. V pričakovanju, da bodo drugje vendarle srečnejši, jim dejanja kot so zapiranje v posebne ustanove za begunce in migrante ter sovražni govor verjetno podrejo še tisto majhno upanje na brezskrbno otroštvo. Zato pozivamo, da države resno pristopijo k zavedanju o otrokovih pravicah in da vsaj otrokom migrantom zagotovijo prepotreben občutek varnosti in vsaj delček brezskrbnega otroštva.

Pisali sta Špela Vovk in Klara Andlovic

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Podnebne spremembe in migracije

konornamigracijeLeave a comment

Sodobne migracije seveda ne predstavljajo novega fenomena, specifičnega za današnji čas, temveč kot odziv na spreminjajoče se razmere obstajajo že, odkar obstaja homo sapiens. Neustreznost bivalnega okolja je tako od nekdaj predstavljala pomemben vzrok za preseljevanje, o katerem se dandanes med drugim govori v luči negativnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne spremembe se primarno kažejo v dvigu morske gladine, kar ogroža približno petino svetovnega prebivalstva, ki živi ob obalnih regijah; v spremembah regionalnih in globalnih temperatur; dezertifikaciji zemlje in hujših sušah ter močnejšemu deževju, ki vpliva na pogostejše in obsežnejše poplave. Ob naraščanju globalne temperature bodo ekstremni vremenski pojavi še pogostejši in intenzivnejši ter tako nadalje ogrozili življenje, zdravje in blaginjo ljudi. Ne glede na zgodovinske dokaze, da ima človeštvo izredno sposobnost prilagoditve na spreminjajoče se razmere, se ob hitrosti in nepredvidljivosti podnebnih sprememb poraja vprašanje same izvedljivosti in primernosti prilagoditve.

Foto: Vir

Kdo je ta, ki se preseljuje?

Kljub temu, da je v novicah, akademskih člankih in vsakodnevnih pogovorih mogoče zaslediti najrazličnejša poimenovanja kot so okoljski begunci, okoljski migranti, podnebni begunci, ekološki begunci ipd., pa obstoječa Konvencija o statusu beguncev, na podlagi katere lahko posameznik sploh pridobi status begunca, na noben verjeten način ne zajema oseb, ki bežijo zaradi okoljskih težav. Potrebno je sicer upoštevati, da so migracije večinoma rezultat delovanja različnih dejavnikov (političnih, ekonomskih, okoljskih, družbenih, verskih, demografskih), ki jih zaradi tesne medsebojne povezanosti ni mogoče strogo ločevati in identificirati zgolj enega vzroka za preseljevanje. Nekateri vidijo rešitev za manko okoljskih vzrokov v pravni opredelitvi v razširitvi same Konvencije, ki bi zaobjela tudi »okoljske begunce«. Vprašanje pa je, ali je tako nadgradnjo sploh mogoče praktično implementirati. Vsekakor pa se od ljudi, ki se bodo prisiljeni seliti zaradi primarno okoljskih razlogov, ni moč distancirati zgolj zato, ker ne obstaja ustrezna pravna definicija in institucionalizirana oblika njihove obravnave.

Vprašanje različne odgovornosti držav

Ker se bodo zaradi posledic podnebnih sprememb v veliki meri prisiljeni preseljevati prebivalci globalnega Juga, se ni mogoče izogniti razmisleku o odgovornosti in moralni ter politični dolžnosti držav globalnega Severa.

Prebivalci držav OECD predstavljajo le petino svetovnega prebivalstva, vendar so z načinom življenja, ki krepko presega planetarne zmožnosti, odgovorni za 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, s čimer nosijo največjo odgovornost za podnebne spremembe. Kljub temu, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb občutili vsi deli sveta, bodo države globalnega Severa zaradi večje političnoekonomske stabilnosti, ki se kaže kot posledica izkoriščanja človeškega dela in izčrpavanja naravnih virov drugih držav, manj prizadete. Ob tem pa jim optimalna geografska lega in sprejetje ustreznih ukrepov ter implementacija prilagoditvenih in blažitvenih strategij omogoča, da preprečijo najhujše. Medtem  so prebivalci držav globalnega Juga k podnebnim spremembam sicer prispevali najmanj, vendar jih okoljska kriza najbolj ogroža, saj so številne države locirane v ranljivih predelih sveta. Možnosti za in situ prilagoditev (tj. prilagoditev na mestu) omejuje ekonomskopolitična nestabilnost, kar je v veliki meri mogoče pripisati zahodni ekspanzionistični politiki, ki je v stoletjih kolonializma in imperializma pustošila »tretji svet«, s čimer nadaljuje še dandanes  ter obenem preprečuje demokratizacijo in razvoj zavoljo lastnih interesov.

Okoljske migracije je treba obravnavati z upoštevanjem različne stopnje ranljivosti in nesorazmerne odgovornosti, kar  pomeni, da imajo države, ki so imele od izgorevanja fosilnih goriv največjo korist, moralno, materialno in pravno odgovornost do držav in ljudi, ki jih bodo podnebne spremembe, kot posledica tovrstnih dejavnosti, najhuje prizadele.

Gostovala je Janja Pečan

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Viri:

  1. Armstrong A. E., Krasny, M. in Schuldt P. J. (2018). Communicating climate change: A guide for educators. Cornell University Press: Comstock Publishing Associates.
  2. Bade, K. J. (2005).Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /* Cf.
  3. International Organization for Migration. (2019). Glossary on Migration. Pridobljeno s:  https://publications.iom.int/system/files/pdf/iml_34_glossary.pdf
  4. Maslin, M. (2007). Globalno segrevanje – zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
  5. Plummer W. A. (1996). The Big Push: Emigration in the Age of Environmental Catastrophe. Indiana Journal of Global Legal Studies, 4(1), 231–237.
  6. Rice, J. (2009). North-South relations and the Ecological Debt: Asserting a Counter-Hegemonic Discourse. Critical Sociology, 35(2), 225–252. doi: 10.1177/0896920508099193.

S telefonom v novi svet

konornamigracijeLeave a comment

Fotografija nepremičnega sirskega dečka, ki je obležal na turški plaži, na katero ga je naplavilo po tem, ko mu je morje vzelo življenje, je leta 2015 pretresla še tako hladnokrvnega bralca. Izzvala je burne, številne in tudi raznolike odzive, med katerimi so se našli kritični, pomilovalni kot tudi koristni. Naša sogovornica, Shelley Taylor, je ena tistih, ki je pretresenost in zavest o resnosti situacije pretvorila v konkretna dejanja in sicer je s pomočjo zaposlenih v svojem tehnološkem podjetju  zasnovala idejo o aplikaciji, ki bi pomagala ljudem na poti. Shelley in ostali pa niso ostali le pri tem, aplikacijo so tudi razvili. In ne le to, aplikacija RefAid obstaja še danes, dodelana in nadgrajena, z ažuriranimi vsebinami, vezanimi tudi na epidemijo COVID-19.

Domači zaslon aplikacije, ki vključuje tudi zaznamek z informacijami o stanju epidemije v trenutni državi.

Razmišljanje iz začetnega obdobja razvoja aplikacije Shelley opiše nekako tako: »tudi sama sem bila  migrantka v novi družbi, a z niti približno tako travmatično izkušnjo, kot jo doživljajo begunci, katerih prihodu smo priča. Vendarle mi je tudi ta izkušnja omogočila, da sem se zavedala situacije v kateri se znajdejo prispeli migranti, sploh tisti, katerim je onemogočen dostop do informacij in oseb kot so prostovoljci Rdečega Križa in ostali.«

Skupaj z zaposlenimi v njenem podjetju, ki so privolili v sodelovanje, so se konec leta 2015 odločili za razvoj aplikacije, ki bi migrantom, beguncem in  prostovoljcem na enem mestu nudila informacije o aktualnih razmerah v državi, v katero so prišli, kot tudi o  storitvah, ki so jim na voljo glede na lokacijo.

Prve težave so se sicer pojavile kaj hitro: » aplikacijo smo postavili čez vikend, takrat smo se tudi povezali z enotami UNCHR in Rdečega Križa v večih državah. Dogovorili smo se, da nam svoje storitve opišejo in naštejejo v preprostih tabelah, iz česar bi mi nato postavili vsebino. Ker po dveh mesecih  še ni bilo poslanih podatkov iz organizacij, sem ponovno stopila v stik z  njimi in ugotovila, da se tudi sami soočajo s težavami; njihove storitve, pisarne in naloge so namreč tako raznolike in razpršene, da je zahtevalo ogromen časovni vložek in veliko dela, da so jih lahko sestavili v  skupno bazo. Podatke iz vseh sodelujočih organizacij smo nato združili v centralno bazo.«

Takrat se je, kot pravi sama, zavedla razlike med javnim in zasebnim sektorjem in različnimi načini delovanja le-teh. Povezali so se z organizacijami kot je Rdeči Križ v Veliki Britaniji in Zdravniki sveta v Belgiji, slednji so celo zaposlili osebo, ki se je ukvarjala zgolj z rekrutiranjem novih organizacij, ki bi želele sodelovati z ekipo RefAid in posredovati podatke o svojih storitvah, ki bi lahko pomagale beguncem, ki prispejo v novo družbo, najsi bo zgolj prehodno ali trajnejše. Shelley kot trenutno najpomembnejši del razvoja aplikacije poudarja prav sklepanje sodelovanj z novimi organizacijami, ki na eni strani delujejo kot vir informacij, na drugi pa kot kanal za razširjanje informacij o RefAid med begunce. Aplikacija se je v trgovinah z aplikacijami (seveda je brezplačna) pojavila v začetku leta 2016 in se hitro razširila najprej na 23 organizacij, do danes pa sodelujejo s 26 organizacijami. Želi si povezovanja z večimi državami in organizacijami, kar pa je glede na to, da nimajo posebnega financiranja, temveč gre zgolj za dodatno prostovoljno delo zaposlenih v različnih organizacijah kot tudi v njenem podjetju, zelo težko.

Letos je situacijo tako za osebe na poti kot tudi za prostovoljce in organizacije, ki sodelujejo z begunci, še poslabšal razmah virusa COVID-19, ki je dosegel prav vse kotičke sveta. Za Shelley in sodelavce je to pomenilo nov izziv; prepoznali so na eni strani potrebo po povezovanju z novimi organizacijami, ki lahko posredujejo informacije glede epidemije koronavirusa, ki bi koristile osebam na poti, kot tudi zapiranje in zaustavitev nekaterih dejavnosti in pisarn za pomoč beguncem v begunskih centrih in drugje. Slednje je pomenilo težji dostop do informacij o virusu, napotkih in dostopnosti zdravstvene pomoči za migrante. Od letošnje pomladi lahko torej uporabniki aplikacije RefAid, najsi gre za begunce, migrante ali prostovoljce, kolikor jih je pač še na terenu, v aplikaciji najdejo dodatno okence namenjeno ozaveščanju o epidemiji COVID-19 glede na državo v kateri se nahajajo. Informacije niso v vseh državah dostopne v vseh potrebnih jezikih, razlog za to je, da se želijo posluževati zgolj človeškega prevajanja, kar pa povsod ni mogoče.

Da uporaba takih ali drugačnih aplikacij razvitih s predstavljenim jasnim namenom vedno skriva tudi pasti je seveda jasno in to kritično opazko imamo kot uporabniki vedno v mislih. Da vedno obstaja možnost sledenja uporabnikom je namreč že jasno, hkrati pa so pogosto podatki zastareli, nepreverjeni in nezanesljivi, zato je pomembno poznati ozadje razvite aplikacije. A vseeno, na koncu ne smemo zanemariti pomena, ki ga aplikacije kot je RefAid lahko imajo za migrante in prostovoljce, ki z njimi delajo, sploh v luči medsebojnega povezovanja ki presega vrisane državne meje in gradi solidarne skupnosti.

S Shelly se je pogovarjala Špela Perner

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

INTEGRACIJA BEGUNCEV V SLOVENIJI

konornamigracijeLeave a comment

Uspešna ali neuspešna integracija v Sloveniji?

V zadnjih letih smo v Sloveniji priča vedno bolj raznolikim migracijskim procesom, ki sprožajo številna vprašanja o »primernem« številu in sestavi populacije migrantov in njihovem vključevanju v novo družbo. Hkrati so odlična priložnost za politične akterje za politično vzbujanje strahu in sovraštva.

Pa vendar migracije po svetu nenehno potekajo in sooblikujejo družbe in politike. Vsako leto se povečuje število ljudi, ki zaradi različnih razlogov zapuščajo svoje izvorne države v upanju po boljšem življenju. Da bi si lahko ustvarili življenje v novi državi, je potrebna dobra integracijska politika v nove družbe. Pri tem je potrebno poudariti, da je integracija dvosmerni proces, ki zahteva določena prilagajanja tako s strani večinske družbe kot s strani beguncev. Mnogokrat se zgodi, da večinsko prebivalstvo ni vključeno v proces integracije, kar lahko vodi v neodobravanje, strah, predsodke in stereotipe o beguncih, ki prihajajo v Slovenijo.

V raziskavi, ki sem jo opravila v letu 2018, sem ugotovila, da imajo begunci pri integraciji največje težave na področju učenja slovenskega jezika, iskanja stanovanja in pridobitve redne zaposlitve.

V času bivanja v azilnem domu je poskrbljeno za učenje slovenskega jezika, vendar bi bilo za hitrejše in uspešnejše učenje jezika potrebno večje število predvidenih ur za učenje. Razumevanje jezika predvsem izhaja iz uporabe v praksi, kjer je še veliko prostora za spremembe. Tu je pomembno ravno vključevanje večinskega prebivalstva, kjer lahko begunci uporabljajo slovenski jezik, obenem pa najdejo nove znance za druženje tudi izven svojega socialnega omrežja.

Eden izmed intervjuvancev pojasni: “Ja, sem imel kontakte, spoznal sem nove prijatelje. Spoznal sem jih na različne načine na zabavi, na cesti ali ko sem šel na pijačo, pa tam spoznal kakšne ljudi, druge begunce na različnih sestankih, ki smo jih imeli.” (Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2018)

Foto:S.Z.

Dejstvo je, da imamo v Sloveniji predvsem v Ljubljani problem z dostopnostjo do stanovanj, ne le za migrante in begunce, temveč tudi za večinsko prebivalstvo. Za nekoga, ki ni domač v slovenskem jeziku in nima znanja kje iskati stanovanja pa je situacija še težja.

Sogovornik pojasni, kdo jim je pomagal pri iskanju stanovanja: “Odnos (društvo) nam je pomagal pri iskanju stanovanja. Zdaj stanujem s prijatelji, stanujemo vsi skupaj.” (Intervjuvanec 3, osebni intervju, 2018)

 Velikokrat se zgodi, da imajo najemodajalci zadržke do beguncev in jim zato nočejo oddajati stanovanja. O tem velikokrat pričajo tudi begunci, ki so že velikokrat bili odslovljeni na podlagi države izvora in govorjenega jezika. Primerne rešitve bi bile večje število integracijskih hiš in dostopnost do socialnih in zasebnih stanovanj v manjših mestih, kar bi povezalo lokalno prebivalstvo z begunci in tako v precejšnji meri razbilo kategorizacijo na »mi« in »oni«.

V raziskavi sem raziskovala tudi možnosti beguncev za zaposlitev. Ugotovila sem, da so se v zadnjih letih možnosti zaposlovanja izboljšale, vendar lahko pričakujemo v naslednjih mesecih upad zaposlovanja ravno zaradi virusa Covid-19. Begunci imajo težave pri zaposlovanju predvsem v višje kvalificiranih poklicih, saj jih zaradi pomanjkanja znanja jezika in nepriznavanja potrdil o šolanju in delu, delodajalci pogosto ne zaposlijo.

Na vprašanje, kdo jim je pomagal pri iskanju zaposlitve intervjuvanec odgovori: “Zavod nam je pomagal. So službe, ampak prvo vprašanje je, ali znaš slovensko.” (Intervjuvanec 4, osebni intervju, 2018)

V prihodnosti bo potrebno narediti premike k izboljšanju priznavanja izobraževanja in delovnih izkušenj v matični državi, saj je področje priznavanja v Sloveniji še dokaj nedovršeno. O uspešni integraciji lahko govorimo le, ko bodo osebe ekonomsko neodvisne in bo njihov položaj primerljiv z večinskim prebivalstvom. 

“Imel sem nekaj kontaktov. Za njih je bilo pomembno, da imaš izkušnje v svojem delu. Nisem imel toliko izkušenj iz svojega področja in to je bil problem. Imam dokazila, da sem delal, ampak moje delo ni povezano s tem, kaj sem študiral doma. Zdaj pa bi rad delal tisto, kar sem tudi študiral. Sem programski inženir, delal pa sem v naftni industriji.” (Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2018).

V Sloveniji se je integracija v zadnjih letih izboljšala, vendar je še mnogo področij ostalo slabo opredeljenih in neraziskanih na zakonodajnem področju kot tudi v praksi.

V dobi sodobnih globalnih migracij in transnacionalnih mobilnosti zagovarjanje zapiranja meja, družbenega izključevanje in ograjevanja z bodečo žico je preprosto nemogoče. Za relativno homogeno zaprto Slovenijo je prišel čas heterogenosti kulturno in etnično različne družbe ne samo kot nov trend, temveč tudi kot način življenja. Za uspešno integracijo in odprto družbo bo potrebna nova miselnost prebivalstva, ki bo spoštovala in razumela položaj ljudi in dejstvo, da ima vsak pravico seliti se in v tem smo enaki!

Pisala je Anja Zafošnik

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Begunke v Covid-19 pandemiji

konornamigracijeLeave a comment

Kot smo na tem mestu že večkrat zapisale, je pandemija Covid-19 še zaostrila življenjske pogoje ljudi na družbenih obrobjih, med njimi so tudi begunci in begunke in druge skupine ljudi na poti. V skupnostih, ki so že tako ranljive, so ženske dodatno ogrožene. Ženske so praviloma v vseh družbah tiste, ki opravijo večino skrbstvenega dela in begunke pri tem niso nikakršna izjema. Družbene norme narekujejo, da naj ženske skrbijo za otroke in starejše in ko ti zbolijo, so tudi same bolj ranljive. Zaradi dodatnih odgovornosti doma pa imajo manjše možnosti za ekonomsko dejavnost zunaj družine. Podatki kažejo, da ima prekinitev šolanja oziroma prehod na šolanje na domu praviloma bolj negativne posledice za dekleta, ki se v teh primerih manj pogosto vrnejo v šolo kot fantje, kar se je na primer pokazalo že ob izbruhu virusa ebola. Pomanjkanje možnosti izobraževanja in finančne varnosti je seveda povezano z večjim tveganjem za izkoriščanje, ki lahko vključuje prisilne in zgodnje poroke, spolni odnos v zameno za denar ali drugo uslugo, druge oblike spolne zlorabe in trgovanje z ljudmi.

Posebna težava je dostop do zdravstvene oskrbe, ki je praviloma za to skupino prebivalstva že tako slab, zlasti se kaže težava dostopa do storitev na področju reproduktivnega zdravja. Te so bile med epidemijo skorajda ustavljene, kar ima neposredne posledice za povečano umrljivost mater. Težava je še bolj izrazita v državah, v katerih je dostop do zdravstvenih storitev že tako omejen in infrastruktura slaba. To so hkrati tudi države, v katerih je največ begunk in beguncev in prisilno razseljenih oseb.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Foto: UNHCR/I. Pavicevic

Velik problem je nasilje na podlagi spola.  Ena od raziskav v Grčiji je pokazala, da se večina begunk v begunskih centrih boji uporabljati neosvetljena stranišča brez ključavnic in redke umivalnike, ki so bili na voljo, saj se bojijo, da bodo med njihovo uporabo doživele nasilje. Obseg tovrstne problematike jasno kaže dejstvo, da so ZDA leta 2019 sprejele zakon, da morajo humanitarne organizacije, ki dobivajo financiranje s strani države, v tovrstnih prostorih zagotoviti zadostno osvetljenost in ključavnice. Ena od možnosti je tudi ločitev teh prostorov po spolu. Težava je tudi zagotovitev zadostne količine izdelkov za osebno higieno, na primer mila ali izdelkov, potrebnih med menstruacijo, saj so pogosto prekinjene dobavne poti, humanitarne organizacije pa imajo omejen dostop do kolektivnih centrov. V situacijah vsesplošnih omejitev gibanja in preživljanja časa s člani istega gospodinjstva, so ženske dosti bolj ranljive tudi za doživljanje nasilja v družini, hkrati pa nasilje dosti težje tudi prijavijo, saj imajo manj zasebnosti in težje pridejo do telefona, zatočišča so težje dostopna, itn.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Kot take  negativno vplivajo na zdravje, blagostanje in ekonomsko situacijo begunk, ki so bile že pred epidemijo med manj zaščitenimi  skupinami ljudi. Prav zato  bodo nesorazmerno bolj občutile tudi negativne ekonomske in socialne, ne le zdravstvene posledice pandemije.  Če smo za izhodišče našega bloga izpostavile dejstvo, da migrante, begunce in ljudi na poti »koronakriza« zadeva drugače kot domače prebivalstvo, je treba dodati, da na drugačen način zadeva tudi oba spola. Med mobilnimi populacijami seveda ne le begunk, temveč na primer tudi delavk in delavcev v skrbstvenih in zdravstvenih sektorjih, delavcev v gradbeništvu, nedokumentiranih migrantov in migrantk.

Zapisala Sanja Cukut Krilić

Italija in begunci: v mesta ali v begunska taborišča?

konornamigracijeLeave a comment

Po podatkih italijanskega notranjega ministrstva se sredi maja 2020 v Italiji nahaja 85.790 prosilcev za azil, od teh jih je v raznih sprejemnih centrih nameščenih dobrih 63.000 in v tako imenovanih razpršenih namestitvah (sistem SPRAR) nekaj več kot 22.000. Največ jih je v Lombardiji, medtem ko jih je v sosednji Furlaniji-Julijski krajini nekaj čez 3.000 – velika večina v raznih centrih, le 292 pa je vključenih v  sistem SPRAR. 

V zadnjih dveh letih je bil ta sistem razpršene namestitve – ki je že od začetka velik birokratski zalogaj za vsako od 9.000 italijanskih občin, ki so se prostovoljno odločila za ta način sprejemanja beguncev – s Salvinijevimi in zdaj še s Contejevim dekreti, spremenjen v SIPROIMI (to je sistem zaščite za nosilce pravice do mednarodne zaščite in za mladoletne osebe brez spremstva), ki pa prosilcem za azil ne omogoča več vključitve v projekt. 

Sistem razpršene namestitve naproti begunskim centrom 

Na primeru mesteca Aiello del Friuli blizu Palmanove, ki ima 2200 prebivalcev, lahko vidimo, da je še kako smiselno izvajati sistem SPRAR: domačini so na pobudo župana Andrea Bellavite ponudili samostojna stanovanja za 14 beguncev, katerim strokovno osebje v projektu poišče delo, jih učijo italijanščino, uvajajo v kulturo okolja in pomagajo pri urejanju dokumentov, hkrati pa usposobljena ekipa okolico senzibilizira za sprejemanje beguncev, vsem skupaj pa omogoča dostojno sobivanje. Nekateri teh beguncev so se že tako dobro integrirali v italijansko družbo, da so lahko zaprosili za združitev družine. Pri vsem tem je povedna informacija, da se večina prebivalcev tega kraja na volitvah običajno izreka za desne opcije, a s primernim in pozornim delom občinske uprave ter sodelavcev SPRAR-a, jim sprejemanje beguncev v vsakdanje okolje ne predstavlja nepremostljivih težav. 

Aiello del Friuli (foto: osebni arhiv avtorice).

Po vzoru občine Aiello bi glede na razmerje med številom prebivalcev in sprejetimi begunci lahko Italija na primeren human način sprejela približno 400.000 beguncev. In če to razmerje prenesemo še na EU, bi se na ta način lahko vsako leto sprejelo tudi do nekaj milijonov beguncev. Zveni kot obetajoča misel, kajne?

Ta način sprejemanja beguncev je veliko bolj human za vse, za državo pa tudi veliko cenejši kot zapiranje ljudi v centre. Tudi po trajanju vključenosti beguncev v SPRAR je ta model ugodnejši v primerjavi s centri, ker se begunci prej vključijo v družbo in so prej sposobni avtonomnega življenja. Osebe v centrih ne smejo delati, se ne morejo izobraževati, odvzeto jim je osnovno dostojanstvo, okoliški prebivalci pa jih vidijo predvsem kot tujce, ki brezdelno postopajo naokoli. Ker imajo mobilne telefone, to pri domačinih pogosto še dodatno vzbuja odpor ter jemlje človeški impulz po pomoči, sprejemanju in razumevanju. Dejstvo je, da domačini v resnici ne vedo, v kako nesmiselni in tudi brezizhodni situaciji se begunci nahajajo.  

Begunski center v Gradišču ob Soči 

V Furlaniji-Julijski krajini je v nekdanji vojašnici v Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo) poleg torinskega eden največjih centrov za begunce v Severni Italiji, ki je razdeljen v različne enote, v katerih se nahaja trenutno približno 300 ljudi. Od tega jih je 180 prosilcev za azil in imajo možnost prostega gibanja, 60 jih je v področju s karanteno, ki je trenutno polno zasedena stavba, 45 pa jih je zaprtih v t.i. CPR (Centro per rimpatrio) in  čakajo na deportacijo iz države. Tu bivajo v razmerah, ki so povsem nehumane in mnogo slabše od običajnega zapora, saj gre za pravcate kovinske kletke. V preteklih mesecih je v še nepojasnjenih okoliščinah umrl gruzijski migrant, Vakhtang. Zaradi obupnih bivanjskih razmer, slabe higiene in hrane ipd., pogosto izbruhnejo upori, predvsem prihaja do gladovnih stavk. Prave taboriščne razmere, ki vladajo v centru, seveda zlahka pripeljejo do t.i. »ekstremnih vedenj«, ki pa so v resnici le pričakovan upor zaradi nemogočih življenjskih razmer in neperspektivnosti takega življenja v zaprti enklavi.

Gradišče ob Soči, demonstracije pred begunskim centrom (osebni arhiv avtorice).

V času korona krize so se razmere le še poslabšale. Država sicer več ne izvaja deportacij, a  vprašanje je, kaj se v resnici dogaja z obolelimi za COVID-19, saj občasna pričevanja zaprtih pač nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo oblasti. 

Aktivisti pred poslopjem begunskega centra v Gradišču ob Soči, namenjenem deportacijam beguncev (foto: osebni arhiv avtorice).

Videm, Trst 

Kot naslednji primer omenimo Videm, kjer je v nekdanji vojašnici Cavarzerani nameščenih približno 400 prosilcev za azil, a v trenutnih korona razmerah zmanjkuje prostora za namestitev vseh. In ker mesto ne premore dovolj prostovoljskih organizacij in posameznikov, ki bi pomagale skrbeti zanje, je stanje precej dramatično, saj so prepuščeni ulici.

V Trstu in okolici pa ravno zahvaljujoč številčnejšim in bolje organiziranim prostovoljskim, humanitarnim in nevladnim organizacijam občinska oblast v običajnih razmerah zmore zagotavljati razmeroma ustrezne pogoje za begunce v državnih sprejemnih centrih CAS (Centri di accoglienza dello Stato). Prav tako v Trstu delujejo že prej omenjeni SPRAR  (katerega pobudnik, največji strokovnjak in ‘motor’ projekta je ravno Tržačan, odvetnik Gianfranco Schiavone), nevladne organizacije za begunce (ICS: Consorzio Italiano di Solidarietà) in razmeroma močna Mreža DASI (Diritti di Accoglienza Solidarietà Internazionale), seveda pa tudi Karitas in še mnoge druge. 

V Trstu SPRAR v več stotih stanovanjih omogoča bivanje približno 1000 beguncev.

V teh dneh je 150 centrov za sprejem beguncev prepolnih, zato so usposobili stare hotele, hostle, postavljajo celo večje šotore, kamor nameščajo begunce, ki morajo najprej v karanteno. Veliko beguncev ostaja brez zatočišča, na cesti in zanje v teh dneh skrbi predvsem nevladna »Linea d’Ombra«. 

Trst, prostovoljci Linea d’Ombra in La Strada Si.Cura (foto: Fb organizacije No CPR no Frontiere)

Mediji so po eni strani polni svaril pred begunci, po drugi strani pa svarijo pred kolapsom državnih sprejemnih centrov. Tako mestna kot deželna oblast pa predvsem »negujejo« retoriko varovanja meje pred begunci. 

Pia Lešnik, profesorica italijanščine in aktivistka

Begunci, koronavirus in propaganda

konornamigracijeLeave a comment

»Vas je strah? Preberite, katere bolezni s seboj v Evropo prinašajo migranti.« To je zgolj eden od naslovov v slovenskih strankarskih propagandističnih medijih, s katerimi se je skušalo v času begunske »krize« v Evropi od leta 2015 izvajati neposredno psihopolitiko zastraševanja pred  begunci. Ker politična propaganda običajno ne želi biti abstraktna, je tudi domača postregla z zelo otipljivo zasejanimi neposrednimi strahovi: z njihovim prihodom bo k nam prišel hepatitis A, tifus, tuberkuloza, obstaja velika verjetnost, da se bodo začele širiti nalezljive bolezni, ki v državah izvora  še niso izkoreninjene, kar velja za črevesne okužbe, hepatitis A, tifus, tuberkolozo, različna virusna prehladna obolenja in nekatere kožne bolezni, kot so garje in ušivost.

Kasneje je strankarski »fear-mongering« doživel številne paranoidne in fantazmatske uprimeritve, med drugim je v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega. Če je kdo kužen, je to ravno begunec. Spodaj bom poskušal pojasniti, kako si predstavljam omenjene pojme.

…”med drugim je (strankarski »fear-mongering«, op. ur.) v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega.”

Učinki stigmatizacije

Stigmatizacija je po Erwingu Goffmanu široko vpeljan označevalec za procese izražanja odpora v okolju, ki zavrača neželeno drugačnost Drugega. Z njo se socialno izloči nekoga na podlagi atributov, ki ga naredijo za drugačnega od večine, torej bodisi etnične pripadnosti, barve kože, veroizpovedi, političnega prepričanja ali izobrazbe s tem, da se ga označuje za manjvrednega, nezaželenega in nevarnega.

Če pogledamo običajne kriterije, po katerih se vrši stigmatizacija, so to največkrat natanko značilnosti skupin ljudi, ki jih zakonodaje širom sveta ščitijo pred diskriminacijo ali izbruhi sovraštva in netolerance. V slovenski zakonodaji jih opišeta 63. člen Ustave in 297. člen Kazenskega zakonika, ki govorita o regulaciji spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Vendar za razliko dejanj, opisanih v njih, stigmatizacija kot družbeni proces ni kaznivo dejanje, čeprav so njene žrtve deležne enakih postopkov: diskreditiranja, sovraštva, norčevanja, žalitev, blatenja, socialne izključitve, psihičnega nasilja, zaničevanja, posmeha.

Koncept kužnosti

Sam sem pred leti kot posebno obliko stigmatizacijskega mehanizma vpeljal koncept kužnosti in ga povezal ne zgolj s psihopolitiko sovraštva, temveč tudi s paranoidnimi vzorci razlag, konspiracizmom in predvsem ustvarjanjem »seznamov« individualiziranih mrež stigmatiziranih oseb. Oseba, ki je politično nekompatibilna, postane kužna na podlagi politične fantazmagorije, skozi katero se vanjo projicira sovraštvo in mržnjo do te mere, da je že biti v kontaktu z njo lahko usodno – v ta namen se je politične oponente, v očeh sedanje vladajoče politike predvsem »levičarje«, »komuniste«, »socialiste«, »levake«, »ultralevičarje«, »liberalce«, opisovalo ne zgolj s seznami njihovim domnevno nedopustnih, negativnih, kriminalnih, kaznivih, nemoralnih in tem podobnih dejanj, ampak se jih je tudi prikazovalo kot po značaju čudaške, zle, pokvarjene, zlobne, nehumane in nemoralne. Njihova kužnost pa je vsebovala še en element, ki bi ga lahko dejansko opisal kot »haptičnega«: biti z njimi v kontaktu je na abstraktni ravni postalo nevarno, zato je pomembno funkcijo okuženosti začel predstavljati dotik: če se je oseba A rokovala z osebo B, z njo pisala kavo ali čaj, stopila v isti prostor ali celo bila z njo v katerikoli obliki kontakta, je nemudoma postala politično kužna in okužena.

Rjuharice in razkužila

Logika kužnosti kot posebna forma stigmatizacije se je skozi haptičnost materializirala v primeru prihoda beguncev v Slovenijo. Najbolj natančno jo v času pred epidemično krizo ponazarja cela vrsta člankov, posvečenih tako imenovanim »rjuharicam«. Leta 2018 se je slovenska desna politika močno ukvarjala z »burkiniji«, kjer je domača retorična folklora sovraštva v resnično maloštevilne muslimanke v Sloveniji projicirala zdravstveno nevarnost okužbe. Najbolj razvpiti primer je bil takrat dogodek v Termah Vivat, kjer se je kopalka v oblačilih, ki ne ustrezajo dominantni oblačilni kulturi domačih krajev, znašla v središču političnih diskusij z argumentom, da ogroža zdravje vseh drugih obiskovalcev kopališča. Za kužno so jo naredila oblačila.

Omenjala so se razkužilna sredstva in poudarjalo se je, da si mora osebje v bolnišnicah stalno umivati roke, medtem ko je kopalkam muslimanskega porekla dovoljeno vse. Predsednik nacionalne stranke Zmago Jelinčič je takrat opozarjal, da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, zaradi česar da je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna. Ob splošni paranoji vpričo kužnosti tovrstnih kopalk je opozoril še na »prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive«, čemur so se priključili Janševi propagandni mediji in portali. O vsem tem pišem v prispevku Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika.

Otipljivost kužnosti

Haptičnost kot poglavitni element kužnosti se je dobesedno materializirala z nastopom koronske pandemije – tokrat je postala realna zdravstvena nevarnost. In čeprav se je dogajanje okoli beguncev zaradi odkritja novega »sovražnika«, kot so mu dejali vladajoči tudi v Sloveniji, nekoliko umaknilo v ozadje javne pozornosti, ni povsem zamrlo, zato sta se v mesecih po marcu letos oba registra podvojila in združila moči. V psihopolitični agendi sovraštva in stigmatizacije so nenadoma begunci postali kužni – tokrat niso bili več garjavi, temveč okuženi s koronavirusom. Poprejšnja politična kužnost kot propagandna koncepcija je sedaj postala »otipljivo« biološka in zdravstvena, s tem pa je za nazaj legitimirala mitologijo o beguncih kot prenašalcih bolezni – tistih torej, ki imajo tifus in so garjavi.

22. marca letos je poslanec Branko Grims zapisal, da bodo »vsi okuženi ilegalni migranti ostali v Sloveniji in odžirali že tako premajhne zdravstvene kapacitete slovenskim državljanom…! Upam da bodo vsaj sedaj tudi najbolj ideološko zaplankani razumeli, zakaj potrebuje vojska pooblastila za obrambo meje takoj!!« V svojem znamenitem govoru na Nova24TV, ki je dolg kar 27 minut, je spregovoril o tem, da so virus pripravili Kitajci v svojih laboratorijih, begunci pa so seveda njegovi prenašalci, zato so iz varnostnega preskočili v obči zdravstveni problem. O njegovem govoru podrobneje pišem v prispevku Grimsovi dvomi v uradne verzije okoli koronavirusa.

Faktografija je v napoto

Delo je pod naslovi »Ali migranti povečujejo tveganje za prenos virusa?« ubesedilo splošno politično duhovno klimo časa, v kateri se je s tezo o kužnosti beguncev poskušalo legitimirati podelitev večjih pooblastil vojski in tudi njihovo navzočnost na meji, kjer bi bolj drastično nadzirali njihov vstop v državo. Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti. Povedano drugače: psihopolitika zavračanja beguncev je v svoje roke dobila novo nepričakovano orožje, virus je postal instrumentaliziran za siceršnje doseganje partikularnih ciljev, povezanih s siceršnjimi ksenofobnimi in islamofobnimi idejami.

“Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti.”

Kužnost je kot politična propagandna tehnika postala žal izjemno materializirana in s tem za mnoge prepričljivejša, politika paranoje pa z izbruhom pandemije navidezno bolj verodostojna – seveda zgolj za neznanstveni pogled. Ampak kaj bi z znanostjo, dejstvi in statistikami – ko je na oblasti režim, ki se ima za svoj uspeh zahvaliti lažem, zastraševanju, iskanju sovražnikov, konstrukciji nevarnega Drugega, postane faktografija zgolj v napoto.

Boris Vezjak, filozof.

COVID-19 sovraštvo: kaj pa vprašanje rasizma v zdravstvu?

konornamigracijeLeave a comment

Pandemija in (novi) rasizem

Trenutna situacija korona-krize poleg številnih drugih vprašanj odpira tudi vprašanja rasizma, tako pojavnosti novih rasizmov kot tudi utrjevanja obstoječih. Na primer, kako javnost po vzniku korone virusa glede na Kitajce (ali kar posplošeno – na Azijce), kako na sosede Italijane? Vprašanje, katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza, je kompleksno in večdimenzionalno, zato je ambicija našega kratkega zapisa predvsem opozoriti na kontinuirano povezanost rasističnih zaznav in obravnav v kontekstu pandemije (osebna raven), a tudi na usidranost rasizma v zdravstvenih politikah držav oziroma zdravstvenih institucij (sistemska raven).

Pri proučevanju rasizma ugotovimo, da skorajda ni področja, iz katerega bi rasizem umanjkal in tudi zdravstvo kot eden od družbenih podsistemov ni izjema. Na tej točki lahko govorimo o tako imenovanem institucionalnem rasizmu, ki se manifestira predvsem v delovanju javnih institucij. Kaj to pomeni v praksi?V zdravstvenih ustanovah se tovrstni rasistični učinki največkrat kažejo v slabši zdravstveni oskrbi ter slabšem dostopu do zdravstvenih storitev različnih etničnih manjšin. Hkrati podatki kažejo, da so prav te manjšine, ki v največji meri izkušajo institucionalni rasizem, v večji meri žrtve novega korona virusa, kar je povezano z njihovim slabšim socialnim in ekonomskim položajem, revščino delavskega razreda in slabšim dostopom do zdravstvenih storitev, o čemer smo obširneje pisali v enem prejšnjih besedil na našem blogu.

Prve zametke rasnega razlikovanja najdemo že v Antični Grčiji, kjer so Grki, poleg številnih družbenih inovacij in splošnega napredka, poznali tudi etnocentričnost, nestrpnost in suženjstvo. Sužnjem drugih ras pa se je pripisovalo »še« nižji status. Grški očetje znanosti so tako osnovali prve znanstvene paradigme zahodne kulture za nadaljnjo promocijo biološkega koncepta rasne manjvrednosti oziroma belske nadvlade (Byrd in Clayton, 2001). Rezultati so se kazali predvsem v pomanjkljivi zdravstveni oskrbi sužnjev. Koncepti, ki so predpostavljali manjvrednost temnopoltih ljudi, so vztrajali dalje tudi v rimski medicinski tradiciji in se nadaljevali vse tja do renesanse, obdobja velikega družbenega in humanističnega napredka, kar se je odražalo tudi na medicinskem področju. Kot ugotavljata v študiji Byrd in Clayton (2001) je tudi v času nastanka angleških kolonij ponovno, oziroma še zmeraj, prevladovalo močno proti-črnsko, rasistično in biološko determinirano delovanje. 

Rasistične razlike v zdravstvu so predvsem posledica množičnega suženjstva Afroameričanov v 17. stoletju, ki zakorenini rasizem v sodobnih družbah na temelju razlikovanja med »belim« in »črnim«. Temnopolta telesa so bila videna kot primerna za suženjstvo ter kot nekaj, kar je potrebno disciplinirati in nadzorovati (Hammonds in Reverby, 2019). Po ameriški državljanski vojni je število obolelih in mrtvih med temnopolto populacijo strmo naraslo, med drugimi tudi zaradi rasističnega južnjaškega zdravstvenega sistema. Strah pred odvisnostjo od vladne miloščine, ki bi spodkopala belsko avtoriteto in omogočila državljanstvo temnopoltega prebivalstva, je preprečil idejo o zdravstvenem sistemu za temnopolte tudi v sferi politike. Kot odziv na ta izključujoč odnos so Afroameričani ustanovili svoje zdravstvene šole, vendar je bilo to za ekonomsko ogroženo populacijo že od samega začetka obsojeno na neuspeh. Biti bolan in hkrati biti temnopolt je bila usodna »kombinacija« tudi v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, saj so njihovo situacijo še dodatno poslabšali prostorska segregacija, neustrezni in prenatrpani bivanjski pogoji in težko fizično delo (Hammonds in Reverby, 2019).

V 20. stoletju se je tako med zdravstvenimi strokovnjaki razširilo razumevanje, da bolezen ne razlikuje med temnopoltimi in belci, prav tako pa se je v družbi pojavilo zavedanje, da na zdravstvene izide lahko vplivajo individualni in kolektivni dejavniki. Kljub številnim prizadevanjem, predvsem s strani črnske populacije, se je spreminjanje rasno segregiranih zdravstvenih sistemov izkazalo za velik zalogaj. Podobno kot se suženjstvo ni končalo leta 1865, ampak se je le preoblikovalo v nove oblike izkoriščanja najemnega dela, se tudi segregacija zdravstvenega sistema ni končala, temveč je samo spremenila svojo obliko. Zdravstvene razlike v 20. stoletju so bile tako rezultat praks osnovanih na ideologijah rasnega razlikovanja ter dejstva, da temnopolti prebivalci še vedno niso bili prepoznani kot enakopravni člani družbe (Hammonds in Reverby, 2019).  21. stoletje, ki je doba pospešenega tehnološkega razvoja, pa ni  prineslo tudi odmika od rasizma, temveč je ukoreninjene rasistične učinke marsikje še stopnjevalo, hkrati pa je prineslo nove razlikovalne rasizme, poznane tudi kot rasizem brez ras, v katerem ima glavno besedo govorica kulturne razlike (Balibar).  Glavni naslovniki novih rasizmov pa so prav migranti!

Zgodovinski prelet kaže, da prepleti področij zdravstva in rasizma, ki se zdita morda na prvi pogled nepovezani, koreninijo daleč v preteklost. In da je bilo polje obravnave človekovega telesa in njegovo zdravje močno zaznamovano skozi rasistično prizmo. Aktualizirano v času današnje pandemije lahko trdimo, da številne prakse kažejo na vznik novih rasizmov do »kužnega« drugega, tistega, ki prinaša virus (glej tudi https://virusnimameja.com/2020/04/08/drugi-kuzni-ljudje-z-druzbenega-obrobja-v-casu-covid-19/).

Iz osebne izkušnje lahko navedem izključujoč odnos do govorcev italijanščine na nekem letališču na obrobju Londona v začetku meseca marca 2020, ko smo iz Ljubljane še leteli in se tudi povsem utečeno vračali na Brnik. Pravzaprav ne pomnim, kdaj sem slišala tako tiho govoriti med seboj italijanske govorce in hkrati zaznala toliko nelagodnosti ob razkritju njihovega jezika (Simona). Nadalje, če za primer vzamemo čisto vsakodnevno (oziroma v času strogih ukrepov ne tako zelo vsakodnevno) opravilo odhoda v trgovino ali v mesto, smo lahko priča izogibanju posameznikom, ki so pripadniki drugih ras, etnij, kultur. In istočasno smo sami lahko kaj kmalu žrtve izogibanja drugih. Kot pove Klara: trenutno (maj, 2020) bivam ob majhnem obmorskem istrskem mestecu, kjer sem občasno že deležna neprijetnih občutkov,  tudi strahu, drugačne obravnave in »prakse distanciranja«, zaradi svojega naglasa, ki kaže na to, da nisem od tu.

Seveda se logično poraja vprašanje, ali se bodo v krizi pandemije 2020 porajajoči rasizmi nadaljevali in ohranili v družbenem kolektivnem spominu tudi onkraj globalne zdravstvene krize. Se bomo – potem ko bodo sproščeni ukrepi zajezitve virusa – vsepovprek izogibali vseh Azijcev, za vsak slučaj, če ne prepoznamo povsem zanesljivo Kitajce ali pa bomo rasistični kar do vseh prebivalcev Daljnega Vzhoda? Ali pa se bo morda razvila čisto nova oblika paranoičnega rasizma, kjer se bomo, v strahu pred virusom COVID – 19, distancirali od prav vseh? Bomo priča novi praksi, ki rasistično obravnava tiste, za katere se je doslej zdelo, da ne morejo biti njegovi naslovniki, npr. na splošno Italijani? Sumimo, da se neke vrste »rasistični preobrat« pravzaprav že dogaja. Pa ne le da je »sumljivi drugi« Italijan v evropskem prostoru, je tudi Afričan na Kitajskem.  

Pisale so Špela Vovk, Klara Andlovic, Simona Zavratnik

Viri:

  1. Balibar, E. (2004). Ali obstaja »neorasizem«?. ČKZ, letnik 32, številka 217/218, str. 115-125.
  2. Bryd, W. M. in Clayton, L. A. (2001). A. Race, medicine, and health care in the United States: a historical survey. Dostopno prek http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=3&sid=9eabc5b4-8b14-4a95-b745-5990f090a9ea%40sdc-v-sessmgr01&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=edsbas.C385E48F&db=edsbas
  3. Hammonds, E. M. in Reverby. S. M. (2019). Toward a Historically Informed Analysis of Racial Health Disparities Since 1619. PubMed Central 109 (10), 1248-1349. American Public Health Association. Dostopno prek https://ajph.aphapublications.org/doi/abs/10.2105/AJPH.2019.305262

Webinar: VPLIV COVID-19 NA BALKANSKI POTI

konornamigracijeLeave a comment

V eni od naših prejšnjih objav smo objavili pogovor s prostovoljcem organizacije No Name Kitchen, ki na različne načine pomaga ljudem na poti v Srbiji, Bosni in Hercegovini in Grčiji. 5. maja 2020 je ta organizacija pripravila webinar, ki je obravnaval položaj oseb na poti v Grčiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Sodelovali so Alex Sawizki, prostovoljec No Name Kitchen v Patrasu, Grčija, Nidžara Ahmetašević, aktivistka iz Bosne in Hercegovine, Marta Stojić iz Srbije ter Jošt Žagar iz organizacije Info Kolpa iz Slovenije. Na tem mestu objavljamo nekaj poudarkov seminarja.

Situacija v vseh državah kaže na trend naraščajočega protimigrantskega razpoloženja, hkrati pa je jasno, da so vsakodnevna življenja ljudi na poti prežeta z različnimi vrstami nasilja, katerega povzročitelji so pogosto pripadniki uradnih služb in institucij.

Foto: osebni arhiv avtoric (Kolpa, 2019)

Po oceni prostovoljca v Patrasu se je nasilje policije nad osebami na poti v času ukrepov za zajezitev pandemije povečalo, saj so bile te osebe v času, ko je bilo na ulicah manj ljudi, vidnejše in še v večji meri tarča represivnih ukrepov. Zdaj, ko se ukrepi v zvezi s pandemijo sproščajo, jih vedno več zapušča Patras in potuje naprej v Italijo, od koder jih z ladij vračajo nazaj v Grčijo, med temi postopki pa pogosto doživljajo nasilje.

Tudi v Bosni in Hercegovini je vladna retorika o ljudeh na poti zastrašujoča, minister za varnost Fahrudin Radončić  govori celo o vojni proti migrantom, ki jih naslavlja kot ‘ilegalne’ ali zgolj ‘ekonomske’ migrante. Trenutno je v begunskih centrih v državi zaprtih okoli 6000 do 7000 ljudi. Hrane ni dovolj, higienske razmere so slabe, veliko je nasilja, zlasti s strani zasebnih agencij za varovanje, katerih delo financira IOM, ki je v veliki meri soodgovoren za stanje, o čemer smo pisale že v eni od predhodnih objav. Veliko oseb na poti živi tudi izven kolektivnih centrov, na ulici, v starih zapuščenih zgradbah, nekatere so v svoje domove sprejeli tudi lokalni prebivalci. Novo odprti kamp Lipa blizu Bihača naj bi po besedah IOM bil namenjen bivanju okuženih z novim virusom, medtem ko vlada trdi, da je namenjen vsem osebam na poti. Tudi tam je pogosto nasilje varnostnih služb in policijsko nasilje, ki je razširjeno tudi na ulicah in na mejah. IOM o tovrstnih dogajanjih praviloma molči. Neodvisno spremljanje dogajanja je nemogoče, saj novinarjem in aktivistom ni dovoljen vstop v begunske centre, ali pa jih morajo spremljati varnostniki ali predstavniki IOM.

Tudi v Srbiji je bil že pred izbruhom virusa pogost protimigrantski diskurz, tako v javnosti kot tudi na vladni ravni, osebe na poti so policisti pogosto zajeli na ulicah in jih odpeljali v begunske centre. Z razglasitvijo izrednega stanja ni bilo več mogoče začeti azilnega postopka in/ali regularizirati bivanja, vojska je na ulicah, na mejah in okoli begunskih centrov. Osebe na poti nimajo informacij, ne vedo, kaj se dogaja, vstop v begunske centre je prepovedan, higienskih pripomočkov in hrane je premalo. Seveda kljub temu v Srbijo osebe na poti še vedno prihajajo, trenutno zlasti iz Severne Makedonije in Albanije. Dogajajo se pushbacki, zlasti z juga Srbije v Severno Makedonijo.

Center na Idomeni, 2016 (foto: In-Sight Collaborative)

Kot vemo že nekaj časa, se nedovoljena vračanja ljudi preko meje v prejšnjo državo (t.i. pushbacki) dogajajo tudi v Sloveniji, od maja 2018 se vedno pogosteje dogaja, da policija osebam na poti ne dovoli zaprositi za azil, zlasti je to postalo normalizirana praksa na policijskih postajah na jugu Slovenije. Dogajajo se tudi grožnje s strani policije in pushbacki na Hrvaško in od tam v Bosno in Hercegovino. Nevladne organizacije osebam na poti poskušajo pomagati, opozarjajo na problematičnost vračanja, ki pa je v praksi še vedno pogosto. Prav zato se pogosto dogaja, da osebe na poti pridejo v azilni dom v Ljubljani, kjer zaprosijo za azil. Okrepile so se tudi težnje po legalizaciji t. i. pushbackov, kot se je to zgodilo na Madžarskem .

Kljub nekaterim specifikam prakse v omenjenih državah kažejo na vedno večjo sekurizitacijo in represijo migracijskih politik. To seveda ni specifika držav na ‘evropski periferiji’, ampak tudi institucionalizirana politika Evropske Unije, ki o dogajanjih praviloma molči. Hkrati morata na primer Bosna in Hercegovina in Srbija za vstop v Evropsko Unijo uveljaviti celo vrsto postopkov, med katerimi je tudi upravljanje z migracijami in mejami. Kriminalizacija oseb na poti pa ne zadeva le te skupine kot še posebej ranljive, saj se je pokazalo, da so vlade mnogih držav pandemijo izkoristile za naraščajočo represijo tudi nad tistimi, ki jih ponavadi imenujemo ‘domače prebivalstvo. Ignoriranje izkušenj in potreb oseb na poti torej ogroža tudi ‘naša’ vsakodnevna življenja.

Zapisala Sanja Cukut Krilić