Slovenija, EU – #Ostanidoma. Migracije, begunci in COVID-19

»Vezni člen je naša lokalna prostovoljka«

Izobraževanje ukrajinskih beguncev v Novem mestu

Ruska invazija na Ukrajino, ki se je začela konec februarja in še traja, je v Evropo pregnala skoraj sedem milijonov (UNHCR) beguncev, od tega je v Sloveniji registriranih že vsaj sedem tisoč. Slovenske oblasti so se relativno hitro odzvale na prihod večjega števila ljudi, ki so bežali pred vojno, ki je nemudoma postala epicenter medijskega in političnega dogajanja. Ukrajinskim beguncem so nudene namestitve na različnih lokacijah po Sloveniji: npr. v nastanitvenem centru v Logatcu, na Debelem rtiču, velik del jih biva pri sorodnikih, ki so že prej stanovali v Sloveniji; izkazale pa so se tudi nekatere občine, lokalne skupnosti, mediji in drugi, npr. pri odmevnem projektu namestitve več deset sirot iz Luganska v Slavinu pri Postojni.

Na področju integracije ukrajinskih beguncev v slovensko družbo je zaznati drugačen trend, kot se ga spomnimo pri prihodu beguncev iz Bližnjega vzhoda. Za hitro in učinkovito vključenost oseb v lokalno, delovno in socialno okolje so se nekatere institucije pokazale kot izjemno učinkovite. Med njimi Razvojno izobraževalni center (RIC) iz Novega Mesta ukrajinskim beguncem, ki so nastanjeni v bližnji okolici, s pomočjo lokalne prostovoljke sicer ukrajinske državljanke, nudi brezplačne tečaje slovenščine.

O hitri odzivnosti, sprejemu in učnem okolju, kjer se učijo begunci, smo se pogovarjali s koordinatorko izobraževanja in zaposleno na RIC Novo mesto Ano Marijo Blažič.

Zakaj ste se odločili, da boste v RIC Novo Mesto začeli z izobraževanjem ukrajinskih beguncev?

Dejansko je šlo za spontano reakcijo. Prostovoljka Irina Nesterova, ki si je vedno želela postati učiteljica, je bila pri nas najprej udeleženka izobraževanj: želela si je izboljšati svoje kompetence za zaposlitev. Na enem izmed teh tečajev: učenju italijanščine, sva se tudi spoznali. Mislim, da je ta mehki psihološki pristop poznanstva, ki je že bilo vzpostavljeno, bil pomemben razlog za to, da se je njena identiteta s časom preoblikovala: postala je učiteljica ruščine pri nas. Potem je sledila vojna v Ukrajini. Pokazala je pripravljenost, da bi poučevala begunce iz Ukrajine, jaz pa sem prevzela organizacijski del.

Odzvati ste se morali hitro?

Tako. Zdaj smo imeli učiteljico, pripraviti smo morali učilnice, poiskati gradivo, ga natisniti, se z Irino dogovoriti o učnih metodah itd. Mi takrat še nismo vedeli, koliko udeležencev bo prišlo. Vedeli smo samo, da prihajajo. Učna skupina pa se je formirala sproti, ko so že bili tukaj. O tečajih smo jih obveščali preko socialnih omrežij, povedali pa so jim tudi tam, kjer so bili nameščeni. Irina je npr. tudi na Facebook strani Ukrajincev v Sloveniji objavila, da se bo poučevanje začelo. Prijave so tako prihajale iz večih strani. Pri nas so sicer begunci nastanjeni različno, v večini pri zasebnikih ali pri sorodnikih.

Koliko beguncev pa prihaja k vam?

Prva delavnica poučevanja se je začela konec marca in na njega je prišlo nekaj manj kot 30 udeležencev, dočim prijavljenih je bilo 18. To je bilo en mesec po vojni. Mi smo bili eni izmed prvih, ki smo organizirali tečaj slovenščine v lokalnem okolju. Visoki udeležbi je po mojem mnenju botrovalo dejstvo, da smo izobraževanje organizirali hitro in da se nismo zanašali na morebitne administrativne ovire. Udeleženci se vozijo iz Ivančne Gorice, Žužemberka, Novega Mesta itd.

Tudi njihova pripravljenost za učenje se je pokazala kmalu po prihodu.

Svetovalno središče Novo mesto in mene kot svetovalko obiščejo različne ciljne skupine, ki prihajajo z raznovrstnimi vprašanji in iščejo različne oblike pomoči. Med drugimi so, kot smo že omenili prišli tudi Ukrajinci, čigar glavni cilj je bil – čim prej se naučiti slovenski jezik. Pri tem niso želeli izgubljati časa, ne dneva, zato se ob prihodu v Slovenijo isti trenutek odločili za učenje slovenščine. Iz tega lahko sklepamo, da so izredno priden narod. Bili so in so še vedno, izredno motivirani in se zavedajo, da ob prihodu v tujo državo morajo znati tudi jezik. Znanje jezika države, katera je trenutno njihov dom pa tudi pomeni čimprejšnja zaposlitev in vir dohodka za življenje.

To verjetno kaže na to, da si želijo ostati?

Res je. Vendar je marsikdo že tudi povedal, da se bodo ob prvi priložnosti, ko se vse skupaj umiri, vrnili. Navkljub vsemu sem lahko videla, da si za čas, ko bodo tukaj, želijo naučiti jezika. Tudi če bodo tukaj samo eno leto. Angleščina za njih ni dovolj. To me je presenetilo. Pri priseljencih iz drugih držav nisem začutila te zagnanosti in motiviranosti. Želijo si pridobiti zaposlitev, razlog za udeležbo pa je tudi psihološko socialne narave in sicer zamotiti možgane, da ne razmišljajo o domu, ker jim to spodbudi različna čustva.

Kakšna pa je izobrazba udeležencev?

Zelo različno. Od četrte stopnje, pa tudi do univerzitetne. Ne bi pa rekla, da je izobrazba igrala ključno vlogo. Začutila sem, da so si želeli biti vredni tudi v neki drugi državi in pokazati to s svojim delom ne glede na starost. V skupini imamo ljudi od 18 let pa tudi gospoda, ki je bil krepko čez 60. Ne glede na spol in starost, so bili pripravljeni sodelovati vsi.

Kakšna je danes po dveh mesecih dinamika te skupine?

Z učiteljico sva hitro ugotovili, da je skupina prevelika. Načeloma sledimo pravilu, da delamo v razredu z do 15 udeleženci. Skupini smo tako razdelili na ponedeljkovo in sredino. Nekaj srečanj kasneje je ena skupina povedala, da se odpravlja na delo na Primorsko. Ko so odšli, nam je tako ostala samo sredina, ki šteje do 15 udeležencev. Prihajajo redno. Razdelili smo jim učno gradivo, zvezke in pisala. Jaz jih zjutraj vedno pozdravim, želimo ustvariti toplo učno okolje, kjer se bodo počutili sprejete. Dinamika je zdaj utečena in program gre dobro naprej. Nekateri izmed njih pa so se že tudi zaposlili. Predvsem moški. Učenje poteka enkrat na teden do treh ur.

Kako pa je s vključenostjo v lokalno skupnost?

Nekateri so že integralni del lokalnega okolja. Oglasili pa so se tudi že na Upravnih enotah. Opazila sem tudi, da se hitro prilagajajo lokalnemu okolju, sprejeli so situacijo, v kateri so se znašli. Spoznali so lokalne institucije, kot so pošta, bolnišnica, ipd. in na ta način jim je lažje.

A velja podobno tudi obratno? Jih je lokalno okolje sprejelo?

Pomembno vlogo pri tem igra učiteljica Irina, ki prihaja iz našega okolja in tako ona s svojo izkušnjo že pokaže in nakaže neko pot. Tako jim ona pomaga pri tej vpetosti v okolje. Sicer pa vsi mi sočustvujemo z begunci. S strani pristojnih institucij pa se je pokazal tudi interes, da bi se jim nudila psiho-socialna pomoč. Vezni člen je vsekakor igrala lokalna prostovoljka, učiteljica in njihova državljanka.

Bi bilo drugače, če bi učila Slovenka?

V tistem uvodnem delu je ključno vlogo vsekakor odigralo dejstvo, da je njihova oseba tista, ki vodi izobraževanje. To je pomenilo vzpostavitev varnega okolja. Ona je bila prvi kontakt s Slovenijo. Sedaj pa ko so že varni v okolju, pa spoznavajo tudi druge in je lažje.

Ste že kdaj v preteklosti izvajali podobne programe za druge begunce?

Mi imamo vrsto projektov za različne ciljne skupine, npr. tečaj slovenščine kot drugi jezik, lahko pa so tujci poslani tudi s strani Zavoda za zaposlovanje.

Izkušenj z begunci iz vojnega območja, pa še nimate?

Ne, to pa je zdaj prvič.

Kaj pa so se pokazale kot najpomembnejše lastnosti izobraževalca in koordinatorja v takšni situaciji?

Biti empatičen, čuten iin razumevajoč. Ustvariti najprej varno učno okolje.

Kako hitro se sicer Ukrajinci učijo slovenščine glede na to, da sta si jezika sorodna?

Jezika sta res podobna. V uvodni uri sva se dogovorili, da bom jaz udeležence pozdravila v slovenščini Irini pa bo pa prevajala v ukrajinščino. Hitro pa se je ugotovilo, da ko sem jaz govorila, so že vsi prikimavali, še predno bi slišali prevod. Na tak način smo tudi prebili led in so ugotovili, da ne bo pretežko.

Kako dalje?

Nadaljujemo s poučevanjem, spodbujamo pa jih, da se vključujejo tudi v ostale izobraževalne dejavnosti RIC-a Novo Mesto. Povedali pa so nam tudi, da podobnih institucij v Ukrajini nimajo, zato so bili presenečeni, kaj vse jim nudimo. Svetovalno središče igra nek zunanji člen integracije v lokalno okolico, da ni to samo družina in sorodniki. Pomagamo pa jim tudi pri iskanju zaposlitve, prevajanjem življenjepisov v slovenščino itd. S programom bomo nadaljevali, če pa se pokaže dodaten interes, bomo ustanovili novo skupino.

Pogovarjala se je Katja Lihtenvalner.

Vprašanja, ki jih je treba izreči, ko se države pripravljajo na sprejem in oskrbo beguncev

February 28, 2022March 1, 2022konornamigracijeLeave a comment

Prve varne države ob vojnih konfliktnih črtah, v katere ljudje enostavno pribežijo, so v drugačnem položaju kot vse naslednje, geografsko bolj oddaljene države, ki bodo begunce sprejemale praviloma na osnovi dogovorjenih kvot ali vladnih odločitev. O tem, kako so te kvote dogovorjene – ali gre za dogovor na evropski ravni in na osnovi kakšnih kriterijev – je pomembno izhodišče, ki bo ključno zaznamovalo dogajanje na terenu širom EU in v drugih državah v regiji.

Prve varne države, od Poljske, Moldavije, Madžarske in drugih teritorialni stičnih držav, bodo v nekaj dnevih v situaciji, ko bodo lahko beguncem ponudile začasno zaščito, za krajši čas, ne pa tudi dolgotrajnejše rešitve. Seveda je ta prvi korak nadvse pomemben, a pomeni kratkotrajno rešitev, praviloma namestitev v objektih za večje število ljudi kot so ogrevani šotori, začasna kontejnerska naselja, eventualno prazni objekti ali objekti, ki jih je mogoče izprazniti in za krajši čas ponuditi za namene oskrbe ljudi, na primer šole, dvorane ali zdravstvena ali turistična infrastruktura. Prav veliko hotelov, apartmajev ali praznih šol seveda ni na razpolago v obmejnih prostorih.

Od te točke naprej je ključna organizirana strategija mednarodne skupnosti, ki mora koordinirati razseljene ljudi na kar najbolj human način. Gre za občutljive procese v krizni situaciji, kjer ni vedno pravilo (še manj je pravilno) matematično izračunavanje. Ljudje so pribežali iz težkih situacij in številni so travmatizirani. Zato je še kako ključno, da so v procese vključeni strokovnjaki, ki nudijo tako namestitev kot drugo oskrbo, recimo tudi psihosocialno podporo. Brez usklajenega delovanja akterjev, od evropske, vladne, do nevladne in medvladne ravni, si ni mogoče predstavljati kolikor toliko hitro in uspešno delovanje na terenu. Združeni narodi s svojimi globalnimi agencijami in znanjem morajo biti jedro humanitarne intervencije.

Večina držav v tej novi humanitarni intervenciji so tiste, ki bodo begunce sprejele na osnovi politik in premisleka v svojih državah. Vse nadaljnje politike sprejema in oskrbe beguncev pa so v veliki meri definirane skozi izhodiščne predpostavke, torej premislek in politike delovanja na nacionalni ravni. Zato je pomembno, da postavimo nekaj ključnih vprašanj o lokalni slovenski situaciji, ki kličejo po odgovorih. Med njimi o kriterijih, namestitvah, akterjih delovanja in dolgoročnih odzivih.

Kriteriji

Kakšni so kriteriji glede določitve kvote oziroma številke ljudi na begu iz Ukrajine, ki jim lahko ponudimo varno zatočišče? Kriteriji so namreč najboljša podlaga za ciljno delovanje in dejansko uspešne politike. Zaveza o določeni številki zaenkrat ni dodatno pojasnjena, a potrebuje odgovore tako na strateški kot operativni ravni. Spomnimo, pred nekaj desetletji je v Slovenijo prišlo večje število beguncev s področja vojnih konfliktov v bivši Jugoslaviji, kar pomeni, da izkušnje na terenu so. Na nekaterih področjih tudi zelo dobre, prvi organizirani odziv ni izostal v času bosanskih beguncev. A vendarle je treba jasno izreči, da je razlika v številu velika. Če je bilo na višku vojnih konfliktov v bivši Jugoslaviji v Sloveniji okoli 75.000 registriranih beguncev, je predvidenih 200.000 ljudi povsem drugačen organizacijski izziv. Zato je še kako treba zavihati rokave in se lotiti logistike. Ker namreč ob taki številki je neizbežno, da bodo begunci tako rekoč v skorajda vsaki občini.

Nastanitev

Kako učinkovito organizirati nastanitev na terenu, kako povezati obstoječe vire in znanje in preprečiti parcialno delovanje? Govorimo o institucionalizirani namestitvi in oskrbi, torej tistem delu, ki je najprej v domeni države oziroma v drugi fazi najverjetneje lokalnih skupnosti. A je situacija povsem drugačna kot je bila pred nekaj desetletji, ko je bila »pri roki« infrastruktura, predvsem prazne vojašnice, ki so se tako rekoč spremenile v begunske centre. Takih objektov danes seveda ni oziroma jih je zelo malo, mednje pa gre verjetno šteti nekaj turistične infrastrukture v lasti države in občin. Kakšna je torej strategija vlade, kako bomo na nek vsaj približno human način omogočili osnoven bivanjski standard? Šotori to seveda niso. Gradnja oziroma vzpostavljanje kontejnerskih naselij traja nekaj časa. Če jo imamo v mislih, je vsako čakanje odveč. Kajti nekaj je gotovo: najbolj želena izhodišča politik, da gre za zelo kratkotrajen rešitve pri nastanitvi beguncev, so praviloma napačna. O čem torej govorimo – so to opuščeni industrijski kompleksi, izpraznjeni stanovanjske stavbe širom slovenskih krajev, ali vendarle bolj kot ne športne hale in drugi le deloma primerni začasni objekti?

Nastanitev pri družinah

V številnih evropskih državah se bodo begunci najprej naslonili in zatekli k obstoječim mrežam, to je sorodnikom in prijateljem. Obsežna transnacionalna skupnost ukrajinskih migrantksih delavcev je pri tem pomembna. Že zaradi obstoječih omrežij je smotrno, da vsaka država – v funkciji kar najbolj učinkovitih odzivov – sodeluje z morebitnimi obstoječimi organizacijami na svojih tleh. Tu je namreč izjemno veliko neformalnih informacij, ki so pomembne za identificiranje dejanskih potreb beguncev. Vprašanje je torej, ali kdo že danes deluje pri mreženju v tej smeri? Ta vidik ne gre spregledati tudi v Sloveniji, četudi gre bolj za vprašanje nastanitev pri slovenskih družinah kot pri relativno maloštevilni skupnosti Ukrajincev v Sloveniji. A ko se bo pokazala pripravljenost lokalnega prebivalstva za sprejem družin, je te aktivnosti potrebno organizirati – od registracije beguncev na lokalnih uradih, do denimo vpisa otrok v lokalni vrtec ali šolo.

Akterji oziroma omrežja akterjev

Nekaj omenjenih vidikov jasno kaže, da je begunska politika kompleksno področje, ki zahteva presečno delovanje in povezovanje različnih akterjev in tudi družbe kot celote. Državne agencije morajo biti prvi dejavnik in trenutna organizacijska struktura nalaga skrb za migracije predvsem Ministrstvu za notranje zadeve z njegovimi različnimi sektorji. Za sprejem je poleg organizacij Združenih narodov tu osrednja točka delovanja. Pri registraciji se že nekoliko bolj zaplete, ali jo bodo izvajale nevladne organizacije ali denimo je lahko v pristojnosti upravnih enot, ki različne tovrstne aktivnosti že opravljajo za državljane in tujce?

Dolgoročni odzivi na begunsko krizo

Če zapišemo, da jih je še kako potrebno imeti v mislih, je to pravzaprav najbolj osrednja misel, ki je nobena politika ne sme spregledati. Če že ne urad za begunsko politiko kot osrednja javna institucija, pa vsaj na znanju in kompetencah temelječa skupina morala biti osnova vladnih politik na terenu. Štejejo izkušnje, šteje sposobnost sodelovanja z akterji, ki imajo znanje, šteje pripravljenost učenja dobrih praks in šteje tudi vizija, ki begunstvo ne bo kovala kot kratkoročni politični kapital. In da, obrniti se gre k nevladnim organizacijam in njihovem velikem potencialu za dobrobit sodobnih družb.

Simona Zavratnik

Vojni konflikt v Ukrajini bo z domov pregnal številne ljudi

FeaturedLeave a comment

Nova vojna v Evropi

Le tri desetletja po velikih vojnih konfliktih v osrčju Evrope, na prostoru bivše skupne države Jugoslavije, je od današnjega dne odprta nova vojna na evropskih tleh. Glede na moč, motive in apetite akterjev, od Rusije do ZDA, Kitajske in NATO, je najbrž edino zanesljivo vedenje, da je ukrajinski konflikt nemogoče natančno analitično uokviriti ter predvidevati in napovedati njegovo intenzivnost, obseg in predvsem posledice.

Zunaj strateških preigravanj vpletenih in tistih, ki pogledujejo proti Rusiji in njeno dejanje preračunavajo v svojih geostrateških politikah, pa so vedno znova ljudje, ki jih vojni konflikti preženejo z domov. Ljudje na begu, begunci, tisti, ki v avtomobilskih kolonah zapuščajo konfliktno območje in kmalu – precej verjetno – širšo Ukrajino. Kajti zelo malo je gotovosti, da bo območje vojne v resnici zelo lokalizirano. Za številne ljudi je današnje jutro signal za beg. In kot v vseh vojnah – nikoli ne morejo oditi vsi, zato je treba imeti v mislih lokalno prebivalstvo, ki ostaja, in tiste, ki so že na begunskih poteh.

Begunske poti kot odgovor na vojno

O njih, ljudeh na begu, beguncih, je zaenkrat še malo govora. Mediji poročajo, da so sosednje države pripravljene sprejeti begunce, denimo Poljska in Češka. V začetku tedna piše Guardian, da se srednjeevropske države na zahodni meji Ukrajine pripravljajo na potencialni pritok milijonov beguncev v primeru večje ruske invazije. Poljska pa že predstavlja dom okoli dvema milijonoma Ukrajincev.

Kljub naraščajočim in obsežnim humanitarnim potrebam je ohranjanje prisotnosti agencij Združenih narodov v Ukrajini še nejasno, prav tako, kako dolgo in kako bodo humanitarne organizacije sploh lahko operativne na terenu. Verjetno bodo humanitarne aktivnosti prenesene na mejo, kjer bo potrebne največ pomoči razseljenim osebam. Ali pri njihovem odhodu v sosednje države.

EU še ni razglasila načrta podpore za ljudi, ki jih je vojna neposredno prizadela. Tu ne gre za sankcije, tu gre za jasne rešitve – sprejemanja ljudi in njihove oskrbe, in to onkraj dolgih formalnih procedur.

V Sloveniji je s strani političnih akterjev na ožjo temo preganjanja ljudi zaradi oboroženega konflikta v Ukrajini, pričakovano, molk. Med nevladnimi organizacijami je Karitas – kot del evropske mreže – že pristopil k zbiranju finančne pomoči. Prispevke je mogoče nakazati preko telefonskega doniranja.

Kot vselej se je aktiviral kritičen del civilne družbe, ki že kontinuirano nasprotuje agresiji in vojnam vseh diktatorskih režimov. Mnogotere odzive, tudi akcije civilne družbe in NVO, gre pričakovati v naslednjih dneh.

Kam, če si ukrajinski begunec?

UNHCR, visoki komisariat Združenih narodov za begunce je v današnji izjavi izrazil najvišjo stopnjo zaskrbljenost zaradi vojnih konfliktov in poudarja: Humanitarne posledice za civilno prebivalstvo bodo uničujoče. V vojni ni zmagovalcev, a nešteto življenj bo raztrganih.

Prav tako apelira, da vlade sosednjih držav ohranijo meje odprte za tiste, ki iščejo varnost in zaščito, in sporočajo, da bodo okrepili svoje delovanje v Ukrajini. Poleg največjega globalnega akterja se za delo na terenu organizirajo številne manjše organizacije iz Zahodne Evrope, ki se bodo aktivirale predvsem pri delu z begunci na Poljskem. Pomembna stalnica v begunskih gibanjih pa so vedno prve varne države, kar se nedvomno zavedajo Poljska, Slovaška in Romunija. Zdi se, da na Madžarsko pri tem nihče na zares računa.

Spomniti velja, da so ukrajinski migrantski delavci prisotni v številnih zahodnoevropskih državah, zato gre pričakovati, da se bodo mnogi na begu oprli na svoje sorodniške in prijateljske mreže, denimo v Italiji, Nemčiji, Združenem kraljestvu itd.

Prisilne migracije šele v nastajanju

Ne gre dvomiti, da smo dobili novo krizno žarišče v osrčju Evrope, ki bo vnovič aktualiziralo humanitarni potencial Evrope. Lahko sicer ugibamo, ali bo šlo »zgolj« za kak milijon ali pa – bolj verjetno – pet ali celo več milijonov razseljenih ljudi. Ti ljudje na begu potrebujejo na svoji strani trdno in jasno evropsko politiko, ki bo varovala njihova življenja pred bombami in vsakovrstno vojaško agresijo ter spoštovala in zagotavljala njihove pravice ter temeljne svoboščine. To potrebujemo vsaj enaki meri, če ne še bistveno bolj, kot sankcije, ki jih je EU najavlja in izvaja. Obsežni vojni konflikti v zadnje pol stoletja kažejo, da je begunsko vprašanje na mizi še dolgo potem, ko vsaj v glavnem potihne rohnenje orožja.

Simona Zavratnik, sociologinja

Vse več nasilja v družinah v času covida-19

March 20, 2021konornamigracijeLeave a comment

»Za večino državljank in državljanov dosledno upoštevanje ukrepov, socialne izolacije pomeni varnost, za žrtve nasilja v intimno partnerskih odnosih pa ujetost v past.« (Društvo SOS)

Ob vstopu v leto 2021 covid-19 ostaja ena od osrednjih tem naših življenj. V preteklem letu so bile opravljene številne raziskave, ki so se osredotočale predvsem na vpliv virusa na telesno zdravje, na njegove značilnosti, možnosti za zdravljenje in na odkritje cepiva – z medicinskega vidika bi lahko rekli, da počasi prehajamo na zeleno vejo, vendar je ključnega pomena nameniti pozornost tudi družbenim posledicam pandemije, saj slednje utegnejo biti zelo dolgoročne. Ko govorimo o žrtvah virusa moramo imeti v mislih dve vrsti žrtev: 1) tiste, na katere ima virus neposreden vpliv, to so posamezniki, ki se okužijo z virusom in 2) žrtve, ki trpijo za (na zunaj) manj opaznimi, posrednimi posledicami, denimo tudi zaradi nasilja v domnevno varnih oazah izolacije.

V času, ko sta fizična izolacija in distanciranje nekaj povsem vsakodnevnega, se istočasno povečujejo tveganje za nasilje nad ženskami, njihovo zlorabo, izkoriščanje in zanemarjanje. Za čas pred pandemijo lahko rečemo, da so imele žrtve nasilja vsaj teoretično možnost, da so se temu izognile, bodisi z odhodom na delovno mesto, ali pa z odhodom partnerja na delovno mesto, prav tako pa so imele boljši dostop do varnih hiš. Pandemija je povzročila nemalo preobratov tudi na tem področju. Številne izgube zaposlitve, karantena ter delo od doma so žrtvam nasilja še dodatno povečale stisko in zmanjšale možnosti za umik in pobeg.

Nasilje v družini v času pandemije je globalni pojav

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poroča, da se je nasilje med ženskami v času pandemije močno povečalo. Najpogostejša oblika nasilja je nasilje nad intimnimi partnerji/icami, ki so mu še posebej izpostavljene nekatere ranljive skupine. Te se poleg novo nastale situacije soočajo še z drugimi dejavniki tveganja kot so velika gostota prebivalstva, slabe življenjske razmere in omejene zdravstvene, socialne ter varstvene storitve. To so predvsem migrantke in begunke ter tiste posameznice, ki živijo na območjih konfliktov. Nadaljnje so posebej ranljive tudi starejše ženske in osebe z različnimi vrstami oviranosti, ki se zaradi danih omejitev soočajo z dodatnimi ovirami pri dostopu do osnovnih življenjskih storitev, kot so socialna pomoč in oskrba na domu. Gre za ranljivejše skupine, ki so v času covida-19 dodatno izpostavljene nasilju in jih le to prizadene nesorazmerno (WHO, 2020).

Stopnjevanje nasilja nad ženskami je posledica stresa, vse večje gospodarske krize ter manjšega dostopa do storitev pomoči. V osnovi je nasilje nad ženskami posledica strukturnih sistemov, ki omogočajo in ohranjajo neenakost med spoloma na različnih družbenih ravneh. K temu prispevajo tudi posamezne politične krize na določenih območjih in njihove socialno-ekonomske nestabilnosti. V času pandemije pa imajo izolacija, omejitve gibanja in ukrepi karantene še posebno izrazit vpliv na ženske. Možnosti, da so ženske in njihovi otroci izpostavljeni nasilju znotraj družine se iz dneva v dan močno povečujejo, saj družinski člani preživljajo vse več časa doma in so v tesnem stiku, z odvzeto možnostjo odmika. Stres v gospodinjstvih se povečuje, tveganje pa dodatno stopnjujejo še ekonomske stiske in potencialne izgube zaposlitve.

Kaj se dogaja v Sloveniji?

O zaznavanju ter dinamiki, vključno z morebitnim porastom nasilja v družinah v času pandemije v Sloveniji, sva se pogovarjali s tremi nevladnimi organizacijami z dolgo tradicijo in številnimi izkušnjami na tem področju: Društvo Ženska svetovalnica, Društvom SOS ter Zavod Emma. Ključno pozornost pri tem namenjamo načinom reševanja nasilja v družinah v spremenjeni družbeni situaciji, v kateri je ključno za javno zdravje, da se izvajajo določeni ukrepi za obvladovanje pandemije.

Vse tri organizacije so zaznale občutno povečanje nasilja v družinah (med 30% in 50%) med glavnimi razlogi za to pa so: nenehna prisotnost ter nadzor povzročitelja, osamljenost, ekonomska skrb ter povečana skrb za družino. Sprva je bilo celo zaznati upad klicev žrtev nasilja:

»Ob pričetku razglasitve epidemije je bil v prvem mesecu zaskrbljujoč upad klicev žrtev nasilja, ki so oziroma bi potrebovale nujno pomoč.« (Društvo Ženska svetovalnica)

Glede obravnave nasilja v družinah v času pandemije se je izkazalo, da so pri društvih za čas karantene uvedli dodatno krizno telefonsko svetovanje žrtvam nasilja, večino svetovanja opravijo preko telefona, v akutnih primerih pa tudi v živo, ob upoštevanju vseh ukrepov zaradi pandemije:

»To razumemo, zato zdaj, ko je javno življenje popolnoma zaprto delamo in prilagajamo način delovanja tako, da smo čim bolj dostopni. Vsi naši programi in programi drugih NVO za pomoč ženskam, žrtvam nasilja delujemo. SOS telefon je tako kot že 31 let na voljo za klice vsak dan med 12.00 in 22.00 uro. Z našimi svetovalkami se je možno povezati tudi preko elektronske pošte. Večina svetovanja je zaradi upoštevanja zdravstvenih priporočil na daljavo z uporabo različnih platform. Imamo tudi on-line skupino za samopomoč. Izvajamo osebno zagovorništvo in spremstvo z upoštevanjem vseh zdravstvenih priporočil. Ravno tako so odprte vse varne namestitve, Krizni centri, Varne hiše, Zatočišča in Materinski domovi.« (Društvo SOS)

Vsi sodelujoči intervjuvanci se strinjajo, da jim je pandemija covid-19 nedvomno otežila delo. Prekinilo se je izvajanje skupin za samopomoč, večino dela je na daljavo, prav tako je bilo veliko dela z upoštevanjem vseh priporočil in ukrepov vlade za varno namestitev uporabnikov:

»Da. Delale smo veliko na daljavo. Poučile smo ženske o tehnologiji na daljavo in razreševale stiske zaradi spremembe dela. V Kriznem centru smo imele ogromno dela z upoštevanjem vseh priporočil in ukrepov vlade, da smo uporabnicam in njihovim otrokom zagotovile varno namestitev.« (Zavod Emma)

Društva so na vprašanje, ali sta koronavirus in karantena pozitivno oziroma negativno vplivala na prepoznavo prej neznanega nasilja v družinah odgovarjala, da sta epidemija in s tem karantena nedvomno negativno vplivala na prepoznavo nasilja, saj so bile žrtve pod nenehnim nadzorom povzročitelja nasilja.

O vlogi države oziroma pristojnih javnih služb za spremljanje in reševanje problematike nasilja v času pandemije so bili odgovori društev nekoliko različni, odvisno od posamične izkušnje:

»Naše izkušnje s sodelovanjem z državnimi institucijami so načeloma dobre in smo se povezovali tudi v času epidemije, čeprav preko elektronskih povezav. Pri reševanju problematike nasilja smo pomembni vsi, tako državne institucije, kot nevladniki.« (Zavod Emma)

Pravkar smo se prijavili na razpis za delovanja programa Psihosocialne pomoči in čakamo na rezultate. Država si je vzela tri mesece časa, da se odloči ali bo program še financiran ali ne. Vmes pa delamo v negotovosti.« (Zavod Ženska svetovalnica)

»Ugotavljamo, da vprašanje varnosti žensk pred nasiljem v intimno partnerskih odnosih mora biti prepoznano kot življenjsko nevarno in da kot tako zahteva takojšnjo obravnavo. Ženske in otroci, ki jim grozi nasilje, potrebujejo našo takojšnjo pozornost. Zato bi moralo biti v ospredju prioritet delovanja vseh služb. Zahteva hiter odziv policije, sodstva in centrov za socialno delo za zagotavljanje varnosti žrtve in takojšnje odločanje o varnostnih ukrepih ter koordiniranem delovanju. Prioriteta pri izbiri varnostnih ukrepov za zaščito bi morala biti umikanje povzročitelja iz »varnega mehurčka«. Pomoč ženskam žrtvam nasilja mora biti v vseh načrtih za nujno pomoč saj je bilo dovolj tragičnih zaključkov.

Združeni narodi so ob 16 Dnevih akcij proti nasilju nad ženskami postavili 4 cilje in sicer finančno podporo programom za zaščito žrtev nasilja, Hiter odziv, Preprečevanje in informiranje ter zbiranje podatkov, ki bi dokazali nujnost obstoja programov za zaščito življenj. Pridružimo se globalnim akcijam za dvig občutljivosti družbe na neenak položaj žensk, ker nihče ne more sam premagati trdno zakoreninjenih prepričanj o položaju ženske v družbi po spolni pripadnosti.« (Društvo SOS)

Bo pandemija spremenila gledišče o nasilju v družini?

Za uspešen odziv na pandemijo je potreben holističen pristop in le dolgoročno spremljanje ter ocenjevanje učinkov ukrepov lahko pokaže, ali ukrepi namenjeni omejevanju širjenja virusa covid-19 neposredno vplivajo na porast nasilja na podlagi spola in nasilja v družinah na globalni ravni. Spremembe v številu zabeleženih primerov nasilja v družinah v času karantene zahtevajo poglobljeno raziskovanje, ki bo dalo odgovor tako na zamolk (denimo na začetku epidemije) kot tudi na občuten porast klicev na pomoč v kasnejšem obdobju in dolgem trajanju epidemije (kot kažejo primeri NVO).

Rezultati, ki kažejo na povečano stopnjo nasilja v času korona krize, sploh niso tako presenetljivi, saj vemo, da vsaka nova družbena kriza še bolj poglobi obstoječe krize. Zdi se, da je epidemija na nek način pripomogla k temu, da je večje število žrtev poiskalo pomoč, a je hkrati povzročila, da se je v mnogih družinah in partnerskih odnosih nasilje sploh pojavilo. In – nikakor ne smemo pozabiti – da se je nadaljevalo tam, kjer je bilo že pred tem prisotno. Zato gre na koncu ponoviti dobro znan recept: zelo pomembno je ozaveščanje o nasilju, tako potencialnih žrtev kot najširše javnosti. Nujno je, da se ozaveščanje začne na makro nivoju, če želimo doseči učinek tudi na mikro ravni.

Priporočila za nadaljnje branje:

Kot nadaljnje priporočilo za branje bi predlagali poročilo UNODC: Vpliv Covida-19 na nasilje nad ženskami in dekleti (ang. Research brief: What crime and helpline data say about the impact of the COVID-19 pandemic on reported violence against women and girls). V poročilu gre za pregled podatkov o nasilju nad ženskami in dekleti, ki jih je zbral UNODC v letu 2020 o žrtvah intimnih umorov, žrtvah femicida, žrtvah spolnega napada in posilstva ter žrtvah, ki doživljajo kakršno koli drugo nasilje na podlagi spola. Ocena temelji na omejenem številu držav zaradi nedostopnosti podatkov in raznolikosti nastajajočih trendov. V raziskavo je vključenih 36 držav, osredotoča pa se predvsem na ilustrativne primere držav, pri čemer ne gre za sklepanje o svetovnih trendih in o splošnem globalnem vplivu virusa na nasilje nad ženskami. Več na: https://reliefweb.int/report/world/research-brief-what-crime-and-helpline-data-say-about-impact-covid-19-pandemic-reported

Pisali sta Klara Andlovic in Špela Vovk

Izid zbornika: #Ostanidoma. Migracije, begunci in covid-19

January 31, 2021February 1, 2021konornamigracijeLeave a comment

Z velikim veseljem vas obveščamo o izidu zbornika #Ostanidoma. Migracije, begunci in covid-19!

Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 169, število strani 168, leto izida: 2021.

V publikaciji #Ostanidoma. Migracije, begunci in covid-19 smo zbrale razmišljanja o migracijah in družbenem obrobju v obdobju pandemije covida-19. Članice kolektiva blogerk – Simona, Sanja, Špela, Anja, Klara in še ena Špela – smo od prve karantene, natančneje od 7. aprila 2020, objavljale zapise na blogu in jih konec leta 2020, med drugo karanteno, uredile in pripravile za bralstvo v tem zborniku.

Analize člankov obravnavajo ljudi na poteh: migrante, ki so ostali ujeti med zaprtimi nacionalnimi mejami; begunce, ki so v času zdravstvene krize postali še bolj družbeno nevidni; delavce migrante, ki so v prvih vrstah boja proti pandemiji; izključene druge, kužne druge, zaznamovane druge … vse tiste torej, ki jih je pandemija še bolj utrdila v zaznamovanosti na družbenem obrobju.

Nedvomno slogan #ostanidoma ni privilegij beguncev in migrantov na poteh. Jasno sporočilo zapisov, ki prečijo karantensko leto 2020, je: varni smo le, ko smo lahko varni vsi.

V publikaciji #Ostanidoma. Migracije, begunci in covid-19 smo zbrale razmišljanja o migracijah in družbenem obrobju v obdobju pandemije covida-19. Članice kolektiva blogerk – Simona, Sanja, Špela, Anja, Klara in še ena Špela – smo od prve karantene, natančneje od 7. aprila 2020, objavljaje zapise na blogu in jih konec leta 2020, med drugo karanteno, uredile in pripravile za bralstvo v tem zborniku.

Zbornik lahko naročite na naslednji povezavi: https://forms.gle/uuDZiM5vjLHAZ8WU9 .

Globalno učenje za vzgojo strpnih globalnih državljank in državljanov

December 8, 2020December 8, 2020konornamigracijeLeave a comment

Konec oktobra 2020 so bili objavljeni rezultati Programa mednarodne primerjave dosežkov učencev in učenk (Programme for International Student Assessment – PISA) o globalnih kompetencah.[1] Raziskava je pokazala, da slovenski 15-letniki v primerjavi z vrstniki iz držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development – OECD) v povprečju poročajo o podobni ravni zavedanja o različnih globalnih vprašanjih, spoštovanju ljudi iz drugih kultur, podobni ravni spretnosti razumevanja perspektive drugih in spretnosti miselnega prilagajanja v novih okoliščinah. Vendar pa v primerjavi z mladostniki iz držav OECD v povprečju poročajo o nižji zaznani samoučinkovitosti pri pojasnjevanju globalnih vprašanj, slabšem zanimanju za spoznavanje drugih kultur, manj pozitivnem odnosu do priseljencev, slabši spretnosti medkulturnega komuniciranja in slabši odzivnosti na različna globalna vprašanja. Slovenski 15-letniki so poročali tudi o manj pogosti vključenosti v posamezne aktivnosti, povezane z globalnim učenjem v šoli, v primerjavi z učenci iz držav OECD pa so poročali tudi o večji prisotnosti diskriminatornega vedenja učiteljev do učencev iz drugih kultur.[2]

Ti podatki so zagotovo zaskrbljujoči in kažejo na potrebo po sistemskem pristopu. V Sloveniji so tematike človekovih pravic, razvoja in mednarodnega razvojnega sodelovanja, medkulturnega dialoga, strpnosti ter migracij običajno naslovljene v okviru globalnega učenja[3] v formalnem in neformalnem izobraževanju ter priložnostnem učenju. Globalno učenje je vseživljenjski proces učenja in delovanja, ki poudarja soodvisnost ter posameznikovo vpetost v globalno dogajanje. Namen procesa je spodbujati posameznike in skupnosti za lastno angažiranje ter delovanje na področju naslavljanja ključnih skupnih izzivov človeštva. Tako izobraženi in usposobljeni aktivni državljani lahko z lastnim delovanjem ter delovanjem v okviru raznih organizacij prispevajo k bolj pravičnim in trajnostnim ekonomskim, socialnim, okoljskim ter na človekovih pravicah temelječim državnim in mednarodnim politikam.

Globalno učenje je vključeno v Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030,[4] ki so jo države članice Organizacije združenih narodov soglasno sprejele na Vrhu o trajnostnem razvoju septembra 2015 v New Yorku, med podcilji 4. cilja trajnostnega razvoja (kakovostno izobraževanje) opredeljuje globalno učenje: »4.7 Do leta 2030 poskrbeti, da bodo vsi učenci pridobili znanje in spretnosti, potrebne za spodbujanje trajnostnega razvoja, tudi z izobraževanjem o trajnostnem razvoju in trajnostnem načinu življenja, človekovih pravicah, enakosti spolov, spodbujanju kulture miru in nenasilja, državljanstvu sveta ter spoštovanju kulturne raznolikosti in prispevka kulture k trajnostnemu razvoju.« Cilji trajnostnega razvoja predstavljajo skupni imenovalec človekovega dostojanstva in dostojnega življenja ob spodbujanju blaginje v okviru omejitev varovanja planeta. Prepoznavajo, da mora biti odprava revščine usklajena s strategijami, ki gradijo gospodarsko rast in naslavljajo vrsto socialnih potreb, vključno z izobraževanjem, zdravstvom, socialnim varstvom ter zaposlitvenimi možnostmi, hkrati pa naslavljati podnebne spremembe in varstvo okolja.

Platforma SLOGA je leta 2019 Centru za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede naročila pripravo analize stanja globalnega učenja v Sloveniji,[5] ki izpostavlja potrebo po jasnejši in celovitejši konceptualizaciji definicij globalnega učenja (iz leta 2008) ter vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (iz leta 2007), saj sta obe rahlo zastareli, hkrati pa ne odražata ideje Agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Nevladne organizacije že vrsto let pozivajo k vključevanju globalnega učenja v sistem formalnega izobraževanja. Globalno učenje je vključeno v novem strateškem dokumentu na področju otrokovih pravic, Programu za otroke 2020–2025,[6] ki ga je Vlada Republike Slovenije potrdila v začetku novembra 2020. V podpoglavju o vključujočem predšolskem in šolskem izobraževanju je vključen cilj spodbuditi aktivno državljanstvo otrok ter vključiti globalno učenje v predšolsko in šolsko izobraževanje z umestitvijo globalnega učenja v novo belo knjigo na področju izobraževanja.

Globalno učenje je ključno orodje za krepitev razumevanja medsebojne povezanosti in povezav med človekovimi pravicami, cilji trajnostnega razvoja ter migracijami. Četudi je svoboda gibanja temeljna človekova pravica, zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic (13. člen), so aktualni migracijski tokovi v Evropi pogosto problematizirani v današnjem diskurzu. Vendar je mobilnost že od nekdaj sestavni del človeške narave in je vedno prispevala h gradnji ter krepitvi gospodarskega, socialnega in kulturnega bogastva sveta. Migranti pomembno prispevajo k razvoju njihovih izvornih in ciljnih držav s prenosom sredstev, spretnosti, tehnologije, modelov upravljanja, vrednot ter idej. Medtem ko se javni diskurz v Evropi pogosto osredotoča na namenjanje sredstev mednarodnega razvojnega sodelovanja za omejevanje oziroma upravljanje migracijskih tokov, »/r/azvojna pomoč občutno prispeva k izboljšanju možnosti preživetja, dostopa do izobraževanja, h krepitvi družbene enakosti in gospodarske rasti ter kot taka prispeva, da so dolgoročno migracije zgolj izbira in ne nuja.«[7] Rezultati raziskave PISA, ki poročajo o manj pozitivnem odnosu slovenskih mladostnikov do priseljencev, so vsekakor zaskrbljujoči, vendar lahko odražajo tudi manko državne strategije na področju komuniciranja o migracijah. Julija 2019 je bila sprejeta Strategija Vlade RS na področju migracij,[8] vendar strateški dokument ne naslavlja komunikacijskega vidika s ciljem razumevanja pojava.

Nevladne organizacije, ki delujejo na področju globalnega učenja, že vrsto let poudarjajo pomen globalnega učenja kot ključnega orodja za vključujočo trajnostno družbo. Številni projekti nevladnih organizacij si prizadevajo »odpirati oči in duha«, kar je smoter globalnega učenja.[9] Med temi je evropski projekt #MigratED, v katerem kot partnerska organizacija sodeluje Platforma SLOGA, ki je prejel nagrado za vseživljenjsko učenje kot najboljša praksa v kategoriji »učenje, ki opolnomoči«. Nagrado podeljuje Platforma za vseživljenjsko učenje (Lifelong Learning Platform – LLLP). Projekt si prizadeva razširjati dobre prakse globalnega učenja o vprašanjih medkulturnega dialoga, migracij, človekovih pravic in trajnostnega razvoja ter ozaveščati mlade o človekovih pravicah in migracijah z uporabo digitalnih orodij, s tem pa prispevati k vključujočem izobraževanju tudi za otroke ter mlade z migrantskim ozadjem. V okviru projekta so mladi pripravili kratke filme o migracijah. Kratki film učenk Osnovne šole Livada (Ljubljana) predstavlja zgodbe učencev in učiteljice njihove večkulturne šole, znane po vključevanju otrok iz priseljenskih družin. Dijaki in dijakinje II. gimnazije Maribor so pripravili kratki film o prisilnih migracijah z naslovom »Krokodilje solze«, ki opozarja na uničujoče posledice dolgotrajnih oboroženih spopadov v Siriji in Afganistanu. Zagovornika ciljev trajnostnega razvoja v okviru Inštituta za afriške študije v kratkem filmu razmišljata o migracijah v vsakdanjem življenju. Lucija Tacer, mladinska delegatka pri Organizaciji združenih narodov, v kratkem filmu oriše, kako so migracije zaznamovale njeno življenje. Pripravljenih je bilo tudi več razmišljanj mladih o migracijah, med temi tudi soavtoric bloga #Ostanidoma – Migracije, begunci in Covid-19. Gradiva, ki so jih pripravili mladi, tako predstavljajo uporabna orodja za vrstniško učenje o migracijah, strpnosti in vključevanju v družbo. Vključujoče izobraževanje mora upoštevati potrebe najranljivejših učečih se, med katerimi so tudi migrantski in begunski otroci.

Cilji trajnostnega razvoja obljubljajo, da ne bodo nikogar pustili zadaj. Globalno učenje je pomembno orodje za krepitev globalnih kompetenc mladih, za vzgojo strpnih globalnih državljank in državljanov. S krepitvijo globalnih kompetenc so mladi opolnomočeni, da postanejo nosilci pozitivnih sprememb in da razvijajo sposobnosti za spoprijemanje z globalnimi izzivi.

Pisala je Adriana Aralica iz Platforme SLOGA

[1] Vir.

[6] Vir.

[7] CONCORD Europe, 10 myths about migration and development, povezava.

[8] Povezava.

[9] Več informacij o vlogi nevladnih organizacij v poročilu »Za trajnostni razvoj, ki nikogar ne pusti ob strani«; povezava.

Vabilo na akcijsko delavnico: pogovori o migracijah v času pandemije

October 20, 2020October 22, 2020konornamigracijeLeave a comment

Datum izvedbe: 22. 10. ob 16h do 19.30

Avtorice bloga #OSTANIDOMA. MIGRACIJE, BEGUNCI IN COVID-19 vljudno vabimo na pogovor o migracijah, upravljanju migracij in migracijskih politikah v času pandemije. Pogovor bo izpeljan v okviru “IC4LoP collective action seed funding.” Na srečanju bo predstavljeno delovanje naše skupine, osrednje teme in raziskovalna področja avtoric, odprt pa bo tudi prostor za diskusijo.

Dnevni red:

16.30 – 18.00

Uvod in predstavitev izhodišč: zaustavljena mobilnost, kako potekajo migracije v času pandemije?

(prispevek: Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilić)

Diskusija

Odmor (15 minut)

18.15 – 19.40

Spremljanje problematike migracij v povezavi s pandemijo in zdravjem migrantov

Diskusija

Priprava tekstov – blog in druge publikacije

(prispevki: Anja Zafošnik, Špela Perner, Špela Vovk, Klara Andlovic)

Prijave sprejemamo na mail spelaperner@gmail.com

Prijave so obvezne, zaradi vključitve v sestanek ZOOM.

Vabljeni!

Financerji dogodka:

Kako se Avstrija spoprijema z zaposlovanjem beguncev?

October 11, 2020October 11, 2020konornamigracijeLeave a comment

Kako se Avstrija spoprijema z zaposlovanjem beguncev?

Velikokrat se radi zgledujemo po sosedih, predvsem po Avstriji. Pa naj bo to višina plače, gospodarstvo, ali pa vključevanje beguncev. Pa se Slovenija pri integraciji beguncev res lahko zgleduje po Avstriji?

Med letoma 2015 in 2016, ko je veliko število ljudi na poti prečkalo meje Slovenije smo velikokrat slišali, da Slovenija ni njihova ciljna država. Hočejo v Nemčijo! Nekateri so kljub temu ostali v Sloveniji in Avstriji. Če prihajaš iz obrobne vasice na meji z Avstrijo, ti vsakdo reče: pa saj če ne boš dobila službe v Sloveniji, še vedno lahko greš v Avstrijo. Res je, veliko ljudi iz obrobnih vasic dela v Avstriji, veliko jih migrira na delo vsakodnevno, tako je še bilo pred Covid-19.

Avstrija se sooča z migracijami ne le kot sprejema, temveč tudi kot tranzitna država. Po številu prosilcev za azil na prebivalca se uvršča na tretjo mesto med državami sprejema v EU, takoj za Nemčijo in Švedsko. (Migration Policy Centre and the Bertelsmann Stiftung, 2016) V prejšnjih letih je Javni zavod za zaposlovanje (AMS) v Avstriji veliko sredstev namenil za integracijo beguncev na trgu dela, predvsem za učenje nemškega jezika. Deležniki procesa so prepričani, da je znanje nemškega jezika izjemno pomembno za nadaljnje zaposlovanje, in da je potrebno s pridobivanjem kvalifikacij pričeti takoj po končanem tečaju jezika.

”Težko je najti službo tukaj za vse nas. Država je mala. Najprej sem se morala naučiti nemško, potem sem se učila, potem izobrazila. Prvi dve leti nisem dobila odgovora ali sem upravičena do statusa begunca.” (Intervjuvanka iz Irana, osebni intervju, 2019[1])

Predvsem pa je pomembno hitro priznavanje že pridobljenih kvalifikacij. Javni zavod za zaposlovanje (AMS), ki je odgovoren za politike na področju trga dela, poudarja, da ne bi smeli usmerjati begunce v dela, ki zahtevajo nižje kvalifikacije samo zaradi pomanjkanja znanja nemškega jezika. Potrebno bi bilo upoštevati tudi njihova pridobljena znanja in izkušnje in si tako prizadevati za čim hitrejšo vključitev na trg dela tudi za osebe, ki opravljajo dela, za katera se zahtevajo višje kvalifikacije. Njihove kompetence analizira Javni zavod za zaposlovanje, kar je pomembno za kategorizacijo kvalifikacij in zagotavljanje informacij, kje nadaljevati z usposabljanjem in pridobivanjem novih kompetenc.

”Sistem tukaj je zelo dober, mesto ti pomaga pri marsikaterih stvareh. Pomagajo ti pri priznavanju in pridobivanju certifikatov/potrdil. Dobil sem tudi različne ugodnosti od sistema in zdaj je čas, da tudi jaz pomagam financirati sistem. Tako naj bi šle stvari. Ni lahkih služb, seveda so dobre in slabe stvari. Sistem tukaj je res dober, v tej organizaciji sem zelo vesel. Seveda sem imel tudi slabe trenutke, ampak generalno sem imel dobre izkušnje.‘‘ (Intervjuvanec iz Sirije, osebni intervju, 2019)

Ena izmed dobrih praks v Avstriji je program prostovoljnega vključevanja in integracije, ki traja eno leto. Namenjen je osebam, ki imajo status begunca ali subsidiarne zaščite in od pridobitve njihovega statusa ni minilo več kot dve leti. Cilji programa so vključevanje v družbeno življenje, poučevanje nemškega jezika, izboljšanje možnosti za vstop na trg dela s pridobivanjem različnih znanj na različnih poklicnih področjih, krepitev socialnih in medkulturnih kompetenc ter celostna integracija. Upravičenci, ki sodelujejo v programu, so upravičeni do minimalnega plačila. Program je podoben usposabljanju, ki ga poznamo tudi v Sloveniji preko Zavod za zaposlovanje, ki nudi usposabljanje na delovnem mestu, vendar se ta program v Avstriji še dodatno osredotoča tudi na vključevanje in integracijo.

Pozitivna sprememba na področju zaposlovanja je tudi odstranitev nekaterih omejitev pri zaposlovanja prosilcev za azil, ki lahko vstopijo na trg dela 6 mesecev po vložitvi prošnje za azil.

Uspešna integracija beguncev na trg dela je zelo odvisna tudi od pripravljenosti podjetji na vključevanje beguncev. Glede na raziskave (Migration Policy Centre and the Bertelsmann Stiftung, 2016), se kažejo pozitivne spremembe na tem področju, saj se predvsem večja podjetja že odločajo za zaposlovanje beguncev.

Pa je res vse tako dobro?

Zdi se, da je Avstrija lahko v nekaterih pogledih vzor pri integraciji beguncev, pa vendar obstaja še veliko zakonov in področij, ki bi se lahko v prihodnosti izboljšali, predvsem kar se tiče samega izvajanja zakonov v vsakodnevnem življenju, kar je v veliki meri odvisno od ravnanja vlade. V zadnjih dveh letih je na primer sedanja vlada konkretno znižala sredstva za jezikovne tečaje beguncev. Po drugi strani pa je vztrajala pri kriteriju za ohranjanje socialne pomoči, da mora njihovo znanje nemškega jezika dosegati vsaj raven B2. Pomeni tekoče razumevanje, pisanje in govorjenje nemškega jezika.

Naj zaključim z ugotovitvijo, da je Avstrija v številnih pogledih primer dobre prakse integracije beguncev, ampak kot lahko vidimo, je položaj beguncev v Avstriji odvisen tudi od politične klime v državi in kako populistično gledanje na to skupino vodi v omejevanje njihovih socialnih, kulturnih, političnih in ekonomskih pravic.

Raziskovala je Anja Zafošnik

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Viri:

Migration Policy Centre and Bertelsmann Stiftung. (2016). From Refugees to Workers: Mapping Labour Market Integration Support Measures for Aslyum-Seekers and Refugees in EU Member States Volume 2. Dostopno prek https://www.bertelsmann-stiftung.de/fileadmin/files/user_upload/Studie_NW_From_Refugees_to_Workers_Vol2.pdf
Die Presse. (2018). Arbeitsmarktservice streicht Großteil der Deutschkurse. Dostopno prek https://www.diepresse.com/5538879/arbeitsmarktservice-streicht-grossteil-der-deutschkurse
The Expert Council for Integration. (2019). Integration report. Dostopno prek https://www.bundeskanzleramt.gv.at/en/agenda/integration/integration-report.html

[1] Intervjuje sem opravila v sklopu raziskovanja za magistrsko nalogo v Avstriji leta 2019.

Digitalni zdravnik na poti

September 28, 2020September 29, 2020konornamigracijeLeave a comment

Eden od vidikov ranljivosti beguncev in migrantov je tudi zdravstveni. Gre za osebe, ki nimajo možnosti stalnega in neoviranega dostopa do zdravstvenih storitev, poleg tega pa so pogosto izpostavljeni tudi rasizmu, ki se pojavlja med zdravstvenim osebjem. Tekom epidemije COVID-19 so ti vidiki še toliko bolj vidni in posledično zaskrbljujoči, pri čemer je treba rešitve misliti na najširših, to je transnacionalnih oziroma kar na globalni ravni, saj gre za vprašanja, ki presegajo okvirje nacionalnih držav. »Zdravstvena ranljivost« – kot poimenujem to stanje – pri beguncih pomeni tudi, da so ali bodo številni med njimi postali šibki ali celo prešibki za premagovanje dolgih poti. Mnogim ljudem na poteh pa niso tuja vprašanja, ali bodo sploh dočakali svoj končni cilj.

Med begunci in osebami na poti so najpogostejše akutne poškodbe in bolezni, nezdravljene kronične bolezni, slabo duševno zdravje, nalezljive bolezni in pa poškodbe, ki so posledica neurejenega in nestabilnega izvornega okolja, življenja na poti, v slabih higienskih in splošnih življenjskih razmerah, v večjih množicah in brez dostopa do zdravstvenih storitev, ko bi te bile potrebne.

Kot ena izmed rešitev oziroma orodij za reševanje (tudi) zdravstvenih težav ljudi na poti se ponujajo digitalna orodja, predvsem v obliki različnih aplikacij, ki jih uporabnik prenese na svoj pametni telefon, ob predpostavki da ima to ljubo srečo, da mu ga niso odvzeli in uničili tekom poti ali da ga niso uničile vremenske razmere, nesreče, udarci… Zaradi visokega deleža uporabe telefonov med begunci in zaradi njihove dostopnosti in priročnosti na tej točki vidimo naprave in aplikacije kot poskuse korektiva trenutnih razmer za osebe na poti, aplikacije in storitve pa kot obliže, poskuse približevanja njihovih zdravstvenih stanj tistim, ki živimo povprečna, sedentarna vsakdanja življenja.

Ena izmed vsakdanjih in samoumevnih iznajdb v zdravstvu za vse, ki imamo osebnega zdravnika in redni dostop do zdravniške pomoči, je zdravstvena kartoteka pri izbranem zdravniku, v kateri vodijo evidenco o zdravstvenem stanju, jemanju zdravil, prebolelih boleznih in ostalem. Lahko si predstavljamo, da v primeru odprave na begunsko pot iskanje kartoteke oziroma popis zgodovine zdravstvenih stanj ni na prioritetni listi, zato so še kako uporabne aplikacije kot je npr. Doctor X, ki se opredeljujejo kot večjezikovni potni listi za vse, ki obiščejo zdravnika izven svoje države oziroma nimajo stalnega dostopa do svoje kartoteke. Gre za poskus ene od nevladnih organizacij, s katerim skušajo doseči eno izmed ključnih vodil na področju upravljanja z migracijami in izboljšanja življenja beguncev; povezovanje oseb in storitev na njihovi poti in zagotavljanje čim bolj ustrezne zdravstvene pomoči, ko je ta potrebna. Omogoča premagovanje jezikovnih ovir in državnih meja, kolikor je to glede na trenutne migracijske politike tako v Evropi kot širše, sploh mogoče.

Drug podoben poskus, ki naslavlja problematiko izgube zdravstvenih evidenc, hkrati pa olajšuje izvajanje cepilnih shem pri otrocih tekom poti je aplikacija CImA (Children Immunization App); gre za evidenco o opravljenih cepljenjih otrok, ki se premikajo iz države v državo ali pa živijo v begunskem centru, kjer se osebje menjuje. Omogoča sledenje cepljenjem večih otrok, vsebuje podatke o cepivih in navaja Jordansko cepilno shemo (razvit in preizkušen je bil v centrih v Jordaniji). Prenosljive bolezni bi namreč lahko izpostavili kot drugega izmed dolgoročnejših zdravstvenih problemov oseb na poti. Seveda ne v populistično diskriminatornem smislu dojemanja beguncev kot kužnih oseb, ki prenašajo bolezni med domačo prebivalstvo evropskih držav, temveč kot dela populacije, ki je zaradi življenja v slabih higienskih pogojih in v nagnetenih begunskih centrih, ki so posledica neurejenih migracijskih politik, podvržena hitrejšemu prenašanju in širjenju prenosljivih bolezni znotraj centrov. Življenjske okoliščine so temu delu populacije onemogočile skrb za nekaj, kar je pri nas že samoumevno in se posledic obdobja, ko še ni bilo tako, več ne spomnimo. Namreč cepljenja.

Post-travmatske motnje in duševne bolezni na splošno so še en izmed vidikov, ki kažejo depriviligiranost ljudi na poti, saj gre za pogoste bolezni med to skupino prebivalstva, ki se jim ne posveča dovolj pozornosti, hkrati pa za to tudi ni neomejenih možnosti. Število prostovoljcev je (sploh trenutno) namreč zelo majhno, kar je posledica preventivnih ukrepov držav v času epidemije COVID-19, iz istih razlogov pa so ljudje na poti ujeti v taboriščih ob ustavljenih in upočasnjenih postopkih za pridobitev azila. Vse skupaj vodi v kopičenje množic ljudi, ki se počutijo vedno bolj obupani in preživljajo travmatično obdobje brez možnosti iskanja pomoči. Tudi tukaj se porajajo ideje in razvijajo aplikacije za pomoč osebam (HELP@APP), a duševno zdravje je poleg akutnih stanj verjetno najboljši prikaz dejstva, da vsega digitalna orodja in sistemi ne morejo rešiti. Čeprav so namreč predstavljena orodja rezultat dobrih idej in namenov manjših organizacij ter raziskovanja in razvijanja glede na zaznane potrebe in prepoznane težave, ne morejo rešiti negotovosti prihodnjega dne in občutkov nemoči, s katerimi se milijone ljudi srečuje vsak dan.

Pisala je Špela Perner

Družbene razsežnosti mednarodnih migracij: migranti v globalno-lokalnem trgu dela

September 12, 2020konornamigracijeLeave a comment

»Drugorazredni_e migranti_ke« za »prvorazredno« gospodarstvo

Pravica do svobodnega gibanja znotraj meja carinskih unij, kakršna je EU, ki ekonomskim migrantom dovoljuje, da si po svoji lastni želji izbirajo kraj dela, je tesno povezana z razvojem evropskega in globalnega gospodarstva. Slednje je še kako vidno ravno v zadnjih mesecih, ko se na globalni ravni soočamo z epidemijo COVID-19, ki je upočasnila in dodatno zapletla prihode tujih delavcev v Slovenijo in vse druge države. V novih okoliščinah so bili »ogroženi« predvsem segmenti gospodarstva, odvisni od dela migrantk_ov, med drugim prevozništvo, kmetijstvo, gradbeništvo in turizem. Migracije tako niso ključne zgolj pri reševanju demografskih izzivov, kot so nizka rodnost, staranje prebivalstva in posledično pomanjkanje delovno aktivnega prebivalstva, temveč pomembno vplivajo tudi na gospodarsko rast, trende strukturne brezposelnosti in ponudbo na trgu dela. Že dolgo vemo, da migranti_ke v veliki meri zapolnjujejo številna prosta delovna mesta v globalnem gospodarstvu.

Mednarodne migracije so logična posledica odnosa, ki ga Wallerstein poimenuje odnos med centrom in periferijo ter so pomemben dejavnik, ki ga želijo države v času globalnega gospodarstva načrtno usmerjati in z njim upravljati. S selitvenimi tokovi (ang. migration flow) si na eni strani zagotavljajo delovno silo za opravljanje t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult), ki jih delavci_ke na nacionalnih trgih dela največkrat ne želijo opravljati, in delovno silo, ki lahko pomembno vpliva na konkurenčno gospodarsko prednost posameznih držav. Zlasti slednje predstavlja državam na periferiji resno težavo, saj z izseljevanjem prebivalstva izgubljajo visokokvalificirano prebivalstvo.

Selitveni tokovi (ang. migration flows) na območju Slovenije: živahne selitve v in iz Slovenije

Raziskovanje mednarodnih migracij na območju Slovenije je z vidika obsežnih in reprezentativnih raziskav precej podhranjeno. Ena tistih raziskav, ki pa nudi vpogled, je bila opravljena na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani in naslavlja dva pomembna učinka migracij – njihov vpliv na število prebivalstva in njegovo izobraženost – ter analizira ključne selitvene tokove v zadnje pol stoletja, natančneje med leti 1961 in 2013. Za slednje je značilno predvsem to, da je selitveni prirast v 70. letih 20. stoletja rastel, v desetletju pred osamosvojitvijo pa padal. Naraščanje selitvenega prirasta v 70. letih je mogoče pojasniti s postopnim odprtjem meja nekdanje Jugoslavije in rastjo delovno intenzivne industrije v Sloveniji. Zaradi te se namreč pojavi potreba po nizko kvalificirani delovni sili, ki je v veliki meri prihajala iz republik nekdanje Jugoslavije, predvsem Bosne in Hercegovine ter je zapolnjevala delovna mesta, ki jih slovenski kvalificirani industrijski delavci več niso želeli opravljati. Zagon gospodarstva, izboljšanje življenjskega standarda in omejevanje priseljevanja v države Zahodne Evrope (npr. Nemčijo, Francijo) botrujejo temu, da je bilo v zgodovini Slovenije to obdobje najintenzivnejšega priseljevanja.

V 80. letih se dinamika nekoliko umiri, selitveni prirast začne upadati in notranji migracijski tokovi se začnejo postopoma umirjati. Zadnje desetletje pred osamosvojitvijo Slovenije je čas, ko Jugoslavija pade v dolžniško krizo, začne se obdobje visoke inflacije, zvišanja življenjskih stroškov in pomanjkanja nekaterih temeljnih surovin. Mnogi avtorji opozarjajo, da je to obdobje, ko se v Slovenijo v večji meri priseljujejo ženske (za razliko od prej prevladujočih tokov moške migracije), kar je delno pogojeno z možnostjo njihovega zaposlovanja v glavnem na nekvalificiranih delovnih mestih v zdravstvu in gostinstvu ter iz razlogov združevanja družin. Dinamika se ponovno spremeni v 90. letih po osamosvojitvi (z izjemo leta 1998 in 1999), ko začne število priseljenih tujcev_k postopoma naraščati. Tako je po podatkih Eurostata v Sloveniji leta 1999 živelo približno 33.000, v letu 2010 pa kar 82.000 prebivalcev_k brez državljanstva Republike Slovenije, večina iz držav nekdanje Jugoslavije. Je pa potrebno povedati, da je veliko prebivalcev_k iz časa notranjih migracij med republikami nekdanje Jugoslavije po osamosvojitvi pridobilo državljanstvo Slovenije.

Po letu 2008 je mogoče opaziti izrazit trend odseljevanja prebivalcev_k Slovenije v države Zahodne Evrope. S pojavom gospodarske krize in liberalizacijo mejnih režimov pride do stagnacije priseljevanja in nadaljnjega povečevanja odseljevanja. Selitveni prirast se naglo zmanjša, a z izjemo leta 2010 ostaja pozitiven, in to v celoti na račun selitev tujcev_k (za prebivalce_ke z državljanstvom RS je negativen). To je čas odpuščanja moške nizko kvalificirane delovne sile, ki je v času med 2005 in 2008 v Slovenijo prihajala opravljati predvsem dela v gradbeništvu, zato je mogoče trend odseljevanja pojasniti z vračanjem delavcev ali njihovo selitvijo v države Zahodne Evrope. Vendarle se v tem obdobju v deležu odselitev naglo povečuje tudi delež državljanov_k RS.

V letu 2012 je bilo letno število odseljenih državljanov_k RS prvič večje od števila odseljenih tujcev_k, prvič pa se pokaže tudi naraščajoč vpliv selitev državljanov_k RS na povprečno izobraženost odseljenih. Delež najbolj izobraženih je bil pri državljanih_kah RS bistveno višji kot med tujci_kami. Srečujemo se s pojavom t.i. »bega možganov«, ki se nanaša predvsem na migracije, katerih vzroki so povezani s trgom dela in z zaposlitvenimi možnostmi. Slednjemu botruje tudi vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki v letu 2004 prinese nekatere pomembne spremembe. Za mnoge prebivalce_ke Slovenije vstop v Evropsko unijo pomeni nove poklicne in ekonomske priložnosti na trgu dela EU.

Leta 2012, ko se posledice gospodarske krize začnejo izrazito kazati v vsakdanjem življenju ljudi in v državnih ukrepih, nastopijo novi razlogi in novo obdobje za izseljevanje prebivalcev_k Slovenije v tujino. Ker so se odzivi države na gospodarsko krizo v veliki meri kazali v omejevanju javne porabe in nižanju plač, je to obdobje vodilo predvsem v postopno izgubljanje zaupanja prebivalcev_k v vlado. Odnos in zaupanje do države sta pomembna dejavnika, ki jima gre posvetiti pozornost, ko govorimo o razlogih za izbiro države bivanja in dela.

Zato bi bilo zanimivo nasloviti vprašanje migracij tudi v povezavi z epidemijo COVID-19 in političnim dogajanjem v obdobju pandemije. Predvsem pa je nujno opozoriti na pomanjkanje (sekundarnih) reprezentativnih raziskav, ki bi obravnavale migracijska gibanja po letu 2013. Vemo pa, kar kažejo grobi statistični podatki, da se je v Slovenijo v letu 2019 priselilo skoraj 3.800 državljanov Slovenije in 27.000 tujih državljanov, odselilo pa skoraj 6.600 slovenskih in 8.500 tujih državljanov. Tako je bil v letu 2019 selitveni prirast najvišji po letu 2008.

Migrant_ka kot zunanji sovražnik: »drugi« in fokus na pravice

Pokazali smo, da so bile migracije na območju današnje Slovenije vedno prisotne. Razmislek tistih, ki nasprotujejo priseljevanju tujcev_k ali se jih bojijo, gre največkrat v smeri, da »tujci_ke odžirajo službe državljanom_kam, znižujejo njihove plače, izkoriščajo socialne sisteme, v katere niso prispevali in so breme na plečih socialne države«. Tovrstna stališča so najbolj nevarna v obliki retorike političnih strank, ki jo uporabljajo za nabiranje političnih točk. In to je seveda izjemno problematično. Ne le zato, ker odvrača pogled od v uvodu omenjenih pozitivnih vidikov migracij, temveč tudi oblikuje podobo migrantov_k kot zunanjih sovražnikov_ic, kot »drugih«, nevrednih enako dostojnega človekovega življenja, dostojnih delovnih pogojev, plačila ter palete kulturnih, socialnih in političnih pravic. Gre za tisti izsek iz realnosti, ki nas znova in znova opozarja, da na migracije ne smemo in ne moremo gledati zgolj skozi prizmo demografije in gospodarstva, temveč tudi, in predvsem, skozi prizmo političnih in drugih pravic migrantov_k.

Za blog je pisala Sara Ugrin.

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Bevc, Milena in Uršič, Sonja. 2014. »Obseg meddržavnih selitev in izobraženost selivcev ter njun vpliv na število in izobraženost prebivalcev Slovenije«. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu, 40(2014): 91-110.

Bevc, Milena. 2014. »Meddržavne selitve prebivalcev Slovenije in njihov vpliv na demografska gibanja v državi«. IB revija, 2(2014): 5-20.

Zavratnik Zimic, Simona. 2003. »Volume VI -Slovenia. The perspective of a country on the ‘Schengen periphery’«. Nibelungengasse: International Organization for migration.

Zavratnik, Simona in Cukut Krilić, Sanja. 2020. Digitalni begunci. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček. Ljubljana: Založba FDV, ZRC, SAZU.

Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek: http://www.stat.si/statweb (25. 8. 2020).

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.