Digitalne migracije

Novinar Gorazd Rečnik na Valu 202 o digitalnih beguncih.

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon

“Revolucija pametnih telefonov je pomembno vplivala na migracije, ki so vpisane v samo bistvo človeških družb. Digitalno tehnologijo migranti uporabljajo za organizacijo poti, izmenjavo informacij, z njo vzdržujejo stike v transnacionalnih okoljih, z družino in nevladnimi organizacijami. Po besedah Simone Zavratnik gre za prenosni arhiv vseh informacij, ki so na terenu potrebne, da se nekomu iz izvorne družbe uspe prebiti do želene destinacije. Pametni telefoni so sicer tudi vir nepreverjenih, netočnih informacij in tudi nadzora.”

Oddaja Kje pa vas čevelj žuli, 1. 7. 2020 na naslednji povezavi:

https://val202.rtvslo.si/2020/06/kje-pa-vas-cevelj-zuli-219/

Recenzija zbornika: Meje epidemije: Covid-19 in migrantski delavci in delavke

24. marca 2020 zvečer je vlada v Indiji zaradi virusa Covid-19 razglasila zaprtje države, ki je začelo veljati takoj naslednji dan. Nepregledno število delavcev in delavk in njihovih družinskih članov je zapustilo kraje, kjer so delali in se večinoma peš podalo na stotine kilometrov dolge poti v domači kraj. Javni prevoz je prenehal voziti, trgovine so se zaprle, izgubili so delo, mnogi so že tako delali le za dnevno plačilo. Nekateri so bili prisiljeni oditi iz stanovanj, iz katerih so jih najemodajalci izgnali, ker naj zaradi izgube dela ne bi bili več sposobni plačevati najemnine. Drugi so se preprosto bali revščine in lakote. V času pisanja zbornika (konec marca 2020) je po uradnih podatkih zaradi izčrpanosti, vročine in/ali lakote na poti umrlo 22 ljudi. Glede na to, da je v Indiji po nekaterih ocenah okoli 100 milijonov notranjih delovnih migrantov in migrantk pa je dejanska številka verjetno še precej višja. Bi lahko trpljenje teh ljudi preprečili z zagotovitvijo ustrezne količine hrane in primerne namestitve v krajih, kjer so delali? Kaj je v ozadju kolon, ki so zapuščale (zlasti) mesta? Ali in na kakšne načine so kasta, rasa, spol in druge dimenzije, ki vplivajo na družbene neenakosti, pomembni v vladnih strategijah spoprijemanja s pandemijo virusa? Kaj bo pandemija pomenila za globalno in skrbstveno ekonomijo?

Zbornik Borders of an Epidemic: Covid-19 and Migrant Workers je delo raziskovalnega inštituta Calcutta Research Group in vabljenih novinarjev, aktivistov in družboslovcev, ki se v svojih prispevkih osredotočajo zlasti na etične in politične implikacije pandemije v Indiji, zlasti za delavce in delavke, ki so udeleženi v notranjih migracijah na državnem terotoriju. Pri tem zbornik ne zanemarja globalnih razsežnosti pandemije. Kot pravi avtor uvoda Ranabir Samaddar, epidemija, ukrepi za nadzorovanje širjenja virusa in geopolitika še nikoli niso bili tako zelo povezani. Hkrati je pandemija razkrila, kako je individualno zdravje odvisno od zdravja vseh članov in članic skupnosti, medtem ko so javno zdravstvo dodobra načela desetletja politik varčnosti, privatizacije in neprimernega načrtovanja. Če je torej upravljanje s prebivalstvom, da bi zajezili epidemijo, sestaven del sodobne biopolitike, kako zaščititi pravice prav vseh članov družbe in na tej podlagi oblikovati nove načine delovanja in organizacije družbene podpore? Kako govoriti o samoizolaciji v primerih, ko si 10 oseb v slumih ali favelah deli majhno kolibo, kako nekomu, ki komajda zasluži dovolj za en obrok na dan, svetovati uporabo razkužil za roke, kako ljudem, ki so preboleli tuberkulozo, svetovati etiketo pri kašljanju? Jasno je, da sta razredna in kastna pripadnost še kako pomembni pri načinih obvladovanja širjenja virusa. Prvi dve poglavji se osredotočata na posledice pandemije za globalno ekonomijo. Ravi Anand Palat meni, da je izid pandemije za globalno ekonomijo negotov, a vsekakor potrebujemo temeljito spremembo institucionalnih struktur v svetovni ekonomiji. Ritajyoti Bandyopadhyay se tozadevno osredotoča na neformalno ekonomijo, ki je ključna za funkcioniranje dobršnega dela ekonomije v državi. A vendarle so se težave začele že dosti pred pandemijo, ki je družbene neenakosti le še okrepila, saj so se na primer ulični prodajalci v Indiji že prej srečevali z prisilno odstranitvijo njihovih stojnic, birokratsko apatijo in povečevanjem deleža nakupov preko spleta, kar je mnoge spravilo na rob preživetja, z nenadnim zapiranjem države pa je njihov položaj le še bolj zaostren.

Naslednjih pet poglavij se ukvarja s tematiko dela migrantov in migrantk. Badri Narayan Tiwari analizira ambivalentnost obstoječega političnega in ekonomskega reda do teles migrantov in migrantk, ki so pogojno cenjena le, kadar omogočajo nadaljnji razvoj ekonomije in osnovno preživetje delavcev, a postanejo problematična, ko se jih percipira kot nosilce bolezni, zlasti ko gre za revne osebe. Te živijo v slumih, na ulici in na pločnikih in so s te perspektive nekakšno ‘preveč vidno družbeno telo’.  Naslednja štiri poglavja na različnih primerih opozarjajo na negotovost, napetosti in strah, ki so ga doživljali ljudje na poti ne le med potovanjem v domač kraj, temveč tudi, ko so se vanj že vrnili. Tam so jih namreč pogosto pričakale grožnje, ustrahovanje in sporne prakse, ko so jih na primer poškropili z insekticidi ali belili, da bi t.i. domače prebivalstvo zaščitili pred virusom, preden so sploh lahko vstopili na območje domačega kraja. Utsa Sarmin piše o primerih, ko jih je prebivalstvo v krajih, kamor so se vrnili, celo fizično napadalo, saj naj bi bili kontaminirani z virusom ‘od zunaj’, iz mest. Manish K Jha in Ajeet Kumar Pankaj to pripišeta globoko hierarhični strukturi indijskih vasi. Hkrati eksodus delavcev, ki so prevladujoče živeli v ozračju govoric, nepravilnih in nepopolnih informacij o virusu in strahu pred njim, vidita kot klasično manifestacijo neprevzemanja odgovornosti za te ljudi, ki jih država  gleda kot individualizirane in nemočne posameznike, ki jih je moč zavreči, ko ekonomiji niso več potrebni. Smrti ljudi na poti v tranzitu so za državo le nesreča.

Dve poglavji sta namenjeni tematiki skrbi in ekonomije skrbi. Madrulihata Basu in Sibaji Pratim Basu menita, da bo pomen ekonomije skrbi z vsakim dnem epidemije bolj jasen, saj je tematiko skrbi nujno povezati s pojmom dela. Tisti, ki skrbijo za naše stare ljudi, bolne, otroke, itn. so namreč v veliki meri migranti, oziroma bodimo natančnejši – migrantke. V Indiji se je na primer dogajalo, da so medicinske sestre s severovzhoda države bile deležne slabšalnih pripomb, nekatere so morale zapustiti stanovanja, v katerih so prebivale, hkrati pa jim ni bila zagotovljena ustrezna varovalna oprema. Tudi Ambar Kumar Ghosh in Anasua Basu Ray Chaudhury reflektirata pomen skrbi med epidemijo, ko migranti in migrantke postanejo prvi, ki jih socialne in druge politike zanemarijo. Na eni strani jim sicer država nudi določene pravice, a v selektivnem obsegu, ker so za njeno ekonomijo vir poceni delovne sile, a hkrati njihovo vedenje neprenehoma disciplinira in nadzoruje. So delavci, ki delajo le za dnevno plačilo, pomagajo v gospodinjstvih, vlečejo rikše in so neprestano pod drobnogledom tako lokalnih administracij kot tudi ‘lokalnega prebivalstva’, ki jih gleda kot outsiderje.

Zadnja tri poglavja se ukvarjajo s pomenom rase, kaste in spola. Ishita Dey meni, da je pandemija prinesla nove mehanizme nadzorovanja in socialne stigme, zlasti v velikih mestih, kjer so migranti tisti, ki nudijo vrsto ključnih storitev in od katerih je odvisno delovanje osnovnih infrastruktur, a so hkrati tisti, ki težko spoštujejo pravila fizičnega distanciranja. Mestom začasna in tranzitna narava dela migrantov ustreza. Samata Biswas s tem v zvezi pokaže, kako so se prebivalci mest oddaljili prav od migrantov, torej tistih, ki so mesta gradili in od katerih je odvisno funkcioniranje množice storitev. Paula Banerjee sklene, da pri soočanju z virusom nismo ‘vsi na isti ladji’, saj sta npr. rasa in spol pomembna v vzorcih umrljivosti.

Četudi je zbornik nastal zlasti kot odgovor na situacijo v Indiji, odpira mnoga vprašanja, ki si jih družboslovci zastavljamo tudi v evropskem in slovenskem kontekstu. Jasno je, da nas krize prizadanejo na različne načine in politike ‘upravljanja’ z njimi pogosto le še poglabljajo razkol med priviligiranimi in nepriviligiranimi skupinami prebivalstva. Zdi se, da so migrantski delavci res družbena skupina, katerih veščine in delo s pridom izkoristimo, a zanje ne poskrbimo, ko potrebujejo pomoč. Tovrstnih primerov tudi v Evropi beležimo v izobilju.

Zbornik je dostopen na http://www.mcrg.ac.in/RLS_Migration_2020/COVID-19.pdf ,

Spletna stran Calcutta Research Group http://www.mcrg.ac.in

Recenzirala je Sanja Cukut Krilić

Nova knjiga

Naše kolegice in kolegi, raziskovalke in raziskovalci na ZRC SAZU so izdali pomembno delo Doba velikih migracij na Slovenskem, več preberite:

https://isim.zrc-sazu.si/sl/publikacije/doba-velikih-migracij-na-slovenskem#v

Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja. Knjiga predstavi glavne obrise množičnih migracij, ki so ključno zaznamovale zgodovino slovenskega prostora, ter organizacijske in kulturno-umetniške dosežke slovenskih migrantov v novih domovinah. Namen knjige je tudi skozi življenjske zgodbe pokazati, kako so bile selitve vedno sestavni del vsakdanjega življenja v določenem zgodovinskem obdobju, v določenem lokalnem okolju in določeni družinski strategiji preživetja. Ob tem želi razprava istočasno obravnavati izseljevanje in priseljevanje kot skupno doživljanje in izkušnjo posameznega človeka, ki je vedno oboje hkrati, izseljenec in priseljenec.

Avtorji: Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik, Janja Žitnik Serafin

Čestitamo in beremo!

Digital refugees. Transformations of migration routes or how smart phones replaced hand luggage

Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilić

While traditional hallmark of migration was a suitcase, today the luggage of modern migrants consists of a smart phone – it enables them to navigate, to communicate with the family while traversing transnational spaces, look for passable and safe paths, position subversive communication codes transcending the geographical, cultural and political borders, move between visibility and invisibility, and chart new migration maps. An important assumption underlying this book is that in modern societies routes are increasingly becoming primarily digital, which rises a whole spectrum of questions, ranging from the empowerment vs. control of refugees to communication rights and digital inequalities. The digital and spatial routes are undoubtedly uncertain and dangerous, but they are also the spaces of hope, innovative approaches to migration – and of sheer survival.

Changed social circumstances in networked societies have caused an increasing embeddedness of migration into not only spatial but also digital flows determined by technologies, platforms, and networks. Numerous analyses of migrant realities testify of control over their bodies through the use of information and communication technologies. The term digital divide has been coined to describe the social inequalities across gender, generation and class lines in access to such technologies. On the other hand, new technologies raise also questions related to democracy, communication and human rights that are evident in discussions about the autonomy of migration and about the agency of individuals on the move.

Within the complex relation of digitality and migrations, we identify the main protagonist – digital refugee, as well as certain key concepts which help us explain the transformation of migration processes and changes they introduce into modern societies. The thesis about “digital refugees” is explained through the concepts of the strengthening of external borders and selective penetrability of internal ones, vulnerability while on the move and autonomy as a response to border/migration policies. It is not solely smartphones and comprehensive advanced technologies that provide the framework for global mobility. The latter is also defined by the walls enclosing the Wests (be it the external EU border or barbed wires and fences along the border of Slovenia, Hungary, Croatia and some other countries at the Schengen periphery), by violence and persecution of migrating people or, in short, structural criminalization of migrations along the geographical dividing lines between the global centre and peripheries.

The book explores such transformations within contemporary migration movements by focussing on the contradictions embedded in the movement of refugees across borders of nation-states. The dilemma is framed through the examination of the notion of vulnerability that offers changed interpretations of “legitimate” and “illegitimate” refugees; and an analysis of classificatory mechanisms that not only construct individuals as worthy/unworthy of international protection, but also fail to capture the lived realities of individuals on the move. Such selection mechanisms are evident, for example in the gendered notions of refugees, the construction of safe countries and in illegal practices of pushing back individuals into the previous state of entry (the latter is evident from practices observed along the so called Balkan route in 2015) Rather than being exceptional practices, they are at the core of contemporary migration and refugee policies. They are manifested also through public opinion polls that are synchronised with political perceptions of migration as a crisis. Such a notion has come across quite strongly also in in Slovenia where instead of a consistent approach to migration, we have witnessed a sort of a crisis management approach to migrants at our “doorstep”. Reflections of climate change and climate refugees also call for a refined approach to vulnerabilities and responses that pertain to spatial and climate justice as well as to the social participation of individuals that have been displaced due to climate changes.

In view of the fact that increased securitization, restrictiveness and criminalisation of contemporary migration and refugee movements are the main culprits behind increased vulnerabilities and insecurities of people on the move, the authors argue for more solidarity and safe passages through the “gates” of contemporary nation-states. In this way, the notion of violent borders that make such passage impossible for the majority of the world’s population could be challenged and re-examined. Modern societies face two choices: we can demand increased mobility for all and higher solidarity, or we can let us become overwhelmed by wires, walls and electronic tracking systems. When choosing one or the other, we essentially indicate which type of future communities we are creating and whether these are in accord with the long tradition of struggles for equality, solidarity and democracy in Europe. Therefore – more migration for more solidarity.

Source: DIGITALNI BEGUNCI. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček, Fakulteta za družbene vede, Založba FDV in  ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana, 2020.

Digitalni begunci. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček

Digital refugees. Transformations of migration routes or how smart phones replaced hand luggage

Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilić

https://knjigarna.fdv.si/knjige/sociologija/ost-osrednje-socioloske-teme/i_800_digitalni-begunci-transformacije-migracijskih-poti-ali-ko-pametni-telefon-nadomesti-kovcek

Obseg: 172 strani / leto izida: 2020 ISBN: 978-961-235-913-3

Pametni telefon je postal eden od glavnih označevalcev prostorskih kot tudi digitalnih migracijskih poti, ki jih vedno bolj določajo tudi tehnologije, platforme in omrežja. Tovrstne poti postajajo vedno bolj nevarne in negotove in pričajo o strukturni kriminalizaciji in nadzoru oseb na poti, a hkrati odpirajo pomembna vprašanja o avtonomiji in delovalnosti posameznikov in posameznic kot odzivu na vedno bolj omejevalne migracijske in mejne politike. Monografija s poudarkom na gibanju beguncev in begunk čez meje nacionalnih držav analizira tovrstne transformacije. Gre zlasti za premislek o konceptu ranljivosti (predvsem žensk in otrok), za analizo percepcij migrantov in beguncev s strani javnosti in za refleksije podnebnih sprememb in ideje podnebnih beguncev, ki postavljajo pod vprašaj temeljne klasifikacijske mehanizme  konstruiranja bolj ali manj ‘legitimnih’ skupin migrantov in migrantk. V tem oziru se avtorici zavzemata za več solidarnosti pri gibanju posameznikov skozi ‘pregrade’ in ‘nasilne meje’ sodobnih nacionalnih držav.

The smartphone has become one of the main tenets of contemporary spatial as well as digital migration routes that are increasingly determined by technologies, platforms and networks. Such routes have become increasingly dangerous and uncertain, which testifies of structural criminalisation and control of people on the move, but also raises important questions about autonomy and agency of individuals as a response to restrictive migration and border policies. The monograph explores such transformations by focussing on the movement of refugees across the borders of nation-states through a rethinking of the notion of vulnerability (especially of women and children), the examination of perceptions of refugees and migrants by the public and a reflection of the notions of climate change and climate refugees that all challenge the main classificatory mechanisms constructing more or less »legitimate« groups of migrants. In this vein, the authors argue for more solidarity throughout the movement of individuals through the »gates« and »violent borders« of contemporary nation-states.