SOCIALNA DISTANCA IN SAMOIZOLACIJA, KAJ PA ZDRAVJE BEGUNCEV IN BEGUNK?

Omejitve gibanja preko meja nacionalnih držav, med različnimi administrativnimi enotami in v nekaterih državah celo izven zidov lastnega doma oziroma stanovanja, so med pandemijo virusa Covid-19 postale nova normalnost. Tokrat ne le za osebe, ki so na tak ali drugačen način pozicionirane na družbenem obrobju (na primer osebe ki prihajajo iz ‘družbeno in politično nezaželenih’ držav,  nedokumentirani migranti in migrantke, osebe v priporu, povezanem z migracijo, osebe v hišnem priporu itn.), temveč za veliko večino svetovnega prebivalstva, seveda s pomembno opombo: tudi dom(ovanje), ki nam je na voljo, neminovno odraža družbene razlike in neenakosti.  O tem smo in bomo na teh straneh še obširneje pisali.

Z namenom preprečevanja širjenja virusa covid-19 so prebivalstvu, torej tistim, ki to pravico seveda imajo, trenutno omejene tudi pravice do zdravstvene oskrbe in storitev, zlasti tistih, ki niso opredeljene kot nujne. Za preprečevanje širjenja virusa zdravstveni in drugi strokovnjaki kot tudi predstavniki različnih vej oblasti izpostavljajo predvsem dvoje: spoštovanje pravil socialne distance in samoizolacije ter dosledno upoštevanje higienskih ukrepov, zlasti umivanja rok in razkuževanja.

Dostava hrana in vode v enega od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Prav nič pretirana ni ugotovitev, da so bili nekateri kolektivni begunski centri že pred izbruhom pandemije na robu finančnih, kadrovskih in prostorskih kapacitet. Sami pogoji bivanja v teh centrih pa takšni, da so že sami po sebi predstavljali tveganje za slabše telesno in duševno zdravje njihovih prebivalcev in prebivalk. V razmerah, ko je bilo treba zagotoviti osnovne bivanjske pogoje in potrebe, je bilo malo možnosti za bolj temeljit premislek o zdravju oseb, ki so bivale v tovrstnih centrih, saj je bilo treba reševati najbolj akutne in težavne primere. Že pred izbruhom pandemije so nevladne organizacije, zdravstveno osebje in nenazadnje tudi globalni akterji na področju migracij (na primer UNHCR), opozarjali, da je potrebno na primer begunsko taborišče Moria na otoku Lesbos zaradi popolnoma neprimernih pogojev bivanja evakuirati in zapreti, saj predstavlja potencialno mesto za hitro širjenje nalezljivih bolezni .

Med njimi seveda tudi respiratornih obolenj, ki so posledica na primer pomanjkljivega dostopa do pitne vode, neustreznih higienskih pogojev, pomanjkanja (čistih) oblačil, uporabe za dihala škodljivih načinov ogrevanja in kuhanja hrane. Jasno je, da so strategije samoizolacije, skrbi zase in socialne distance ‘fizična nezmožnost’ v namestitvi, katere kapacitete so do 3.000, a v njej prebiva okoli 20.000 oseb.

Prhe v enem od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Po razglasitvi epidemije se zdi situacija za osebe v begunskih taboriščih še bolj zaostrena: dobava medicinske in zaščitne opreme in ostalih nujnih življenjskih potrebščin je v veliki meri ustavljena, nekatere organizacije so zaradi ukrepov distance in samoizolacije prenehale ali pa pomembno zmanjšale obseg svojih dejavnosti, operacije reševanja in iskanja migrantov in migrantk z ladjami v Sredozemskem morju so ustavljene, administrativne, pravne in jezikovne ovire, zaradi katerih osebe, ki bivajo v centrih, ne morejo dobiti zdravstvene oskrbe in pomoči, ostajajo in se poglabljajo. Azilni postopki so v veliki meri ustavljeni, njihovi izidi negotovi.

Pri tem niso le migranti in begunci v begunskih centrih tisti, ki ne morejo slediti ukrepom socialne izolacije, distance in upoštevanja strogih higienskih režimov. Begunci in begunke so na ravni Evropske Unije tudi med tistimi skupinami prebivalstva, ki so v večji meri zastopani med osebami z izkušnjo brezdomstva. Kakšno je zdravje tistih, ki jih uradne statistike o bivanju v kolektivnih namestitvah ne zajamejo in različne službe nikoli ne obravnavajo?

Če torej govorimo o javnozdravstvenih strategijah z namenom ohranjanja in varovanja ‘narodovega zdravja’, je na mestu razmislek o tistih, ki za upoštevanje tovrstnih ukrepov nimajo niti najosnovnejših možnosti, kar bo zahtevalo poglobljen razmislek ne le o (individualni) odgovornosti za zdravje, temveč tudi o družbeni solidarnosti in nujnosti kolektivnih (sistemskih) rešitev v času t.i. korona krize.

Razmišljala je Sanja Cukut Krilić

#StayHome. A privilege not afforded to refugees and migrants on the routes

#StayHome – the trending motto overflowing our newsfeeds needs to be supplemented with: if you have one. Not all population groups have the luxury of staying at home in a safe environment, isolated from the pandemic. The latter is made evident by the often overcrowded refugee centres, which themselves present a “quarantine” for those whose visibility is often most disturbing and unwanted in society.

Migrant workers and migrants on the route are being trapped along the country roads, between national borders and in the poor suburbs of European cities. However, we should not forget that many workers at the frontline of the pandemic come from migrant groups: nurses, doctors, the care sector, cleaners, bakers … all the key people whose work is vital for preventing the complete shutdown of society. Their ceaseless work allows us to keep breathing!

Migrant workers are extremely valuable for the functioning of modern societies. The pandemic crisis therefore calls for a revaluation of work, including migrant work!

So, what is missing during the pandemic in relation to refugees and migrants on the move? I believe it is good protocols and scenarios. The answer to the question “what needs to be done and how in the event of an unexpected pandemic crisis?” was by no means clearly answered in European societies. So-called migration management was created ad hoc. 

Protocols are required on the day-to-day level, e.g. when a person is infected at a densely populated refugee center. Such protocols should set out the treatment for infected person and other people in the location, but also resettlement to other countries if needed and feasible. In both cases, care for refugees during the pandemic relies hugely on international solidarity. The same applies for migrants trapped in-between state borders and along migratory routes. 

It is not enough to urge people: “Wash your hands!” If you are living in a refugee centre, chances are you have no access to soap and sufficient clean water, as communicated by the NGOs and humanitarian workers from the field. 

Above all, migrants must be treated in the same way as citizens; this simple rule should be followed and basically all social players will be winners. Those who are in the application procedures should automatically be granted regular status through a shortened procedure or, by the rule they gain temporary residence permits which allow refugees to access public health.

Written by Simona Zavratnik 

Oldboysi, zataknjeni v letu 1991 (Komentar k občinskim mejam)

To, glas razuma, argumentov, presoje! In tudi priznanje, da marsičesa (še) ne vemo. Berem namreč intervju z dr. Ivanom Erženom z NIJZ v znanem političnem tedniku.  Zato od dne, ko na tiskovnih konferencah več ni bilo ljudi iz NIJZ, takrat dr. Nine Pirnat, pogrešam, opozarjam, bemtim – kje da so ljudje, ki kaj vedo vedo? Ker je to ena redkih – če ne edina – varovalka, da ne bo Jelko Kacin pod krinko kriznega komuniciranja vlade ošabno, arogantno in pokroviteljsko odmerjal kazen za karantence. Hej, smo v karanteni, nismo pa kreteni.  

Oldboysi, ki so se zataknili v letu 1991. In edini, ki jim je vojna / sovražnik / izredno stanje pisano na kožo! Ker je postranska škoda manj problematična v takih časih? Ker ta sploh ni pomembna? Pa četudi je to avtoritarna država. Četudi je to korakanje v fašizem ob pop songu o »lepi naši«. Ne ne, ne bo šlo. Strah deluje nekaj časa in pri nekaj ljudeh. Discipliniranje ravno tako. Pametna poteza vlade bi bila namesto zastraševanja s kontrolami, če si bodo drznili iti par korakov naokoli in pri tem prečkali občinsko mejo, da ta ukrep elegantno in brez velikega pompa ukinejo. Lahko tudi brez priznanja o strelu mimo. 

Občinske meje. To je pa fascinantno vprašanje, vzemimo recimo ponekod na Štajerskem, kjer je za vsakim ovinkom lepa mala občina. A tudi če želim odredbo o omejitvi gibanja dosledno spoštovati, je to zelo problematično – ker je ne znam. Primer od včeraj z nabiranja regrata na obrobju Ljubljane, za Bežigradom, kjer živim. S prijateljico in njenim kul psom se odpravimo na sprehod. Dol k Savi, pa vrečo vzamem za regrat, ker ve za dobre place. In gremo skozi Savlje. Savlje so tržnica Ljubljane, vsaj našega dela mesta in vrste pri lokalnih kmetih so dolge. Menda v Klečah enako. Fajn videt, dober občutek. Sigurno boljša zelenjava kot marsikaj v štacunah, se priduša moja podeželska duša. No, pol pa nama na tej kratki poti nazaj od Save in čez »Nemško cesto« (menda je zdaj to Obvozna cesta?) butne v obraz tabla »Ljubljana«. Jaz jo ignoriram, ona pač ne. Kaj zdaj, a sva ble zunaj občine? Ma ne, to je vse MOL … sigurno je. In ne, nimam dokaza. Ne, ne vem, kje točno grejo meje. Tista njiva ob tabli, a je pol tu in pol v neki drugi entiteti. Jao … sfaljeno! Onkraj situacije z obrobja Ljubljane ostaja dejstvo, da se občinskih mej v naravi nikjer ne da dosledno upoštevati. Zahteva je (tudi) zato neracionalna. 

Zato bi bila dobra poteza vlade preklic omejitve gibanja na občine. Nikakor pa ne strašenje s policijo, redarji, kaznimi in celo vojsko. (Ok, to slednjo na mejah in to je druga tema in druga razprava.)

In če tega umika ne bo kmalu, bo pač glas ljudstva to zahteval še bolj glasno. Ker ne gre za strokoven, temveč političen ukrep. Ker ga ni mogoče zaviti v prozoren celofan skrbi za ranljive ljudi in skupine; to skrb dobro poznamo, to so naši starši in stari starši, to so prijateljice, ki v teh tednih brez možnosti spremstva očeta same rojevajo v porodnišnicah, to so otroci prijateljic, ki imajo astmo, epilepsijo, sladkorno. Smo z njimi, živimo z njimi in smo odgovorni. Moja pot v sosednjo občino s tem nima nikakršne zveze. Zato si je ne pustim vzeti in zato bom hodila, kamor me je volja. 

#Ostanidoma dobro razumemo. Na intimni ravni smo ga ponotranjili in v etiki skrbi za druge in zase prepoznali kot nujni del novih družbenih realnosti. A ravno zato, ker je nova realnost tako zelo odprta, z malo jasnimi odgovori in veliko vprašanji, je potreben skrben družbeni dogovor o razmerju med varnostjo in svobodo. Pravzaprav je to vedno bil sestavni del občutljivega ravnovesja funkcioniranja družb. Pokroviteljsko discipliniranje je korak v smer, ki pelje v globeli politike, ki je avtoritarna, populistična, vase zagledana in nazadnjaška. In zaradi vsega tega nevarna. Zastraševanje je zgrešeno. Ker, saj vemo, žuganje s policaji… Ne vem, koliko je policajev. Vem pa, koliko je nas, kritičnih ljudi.    

Komentirala je Simona Zavratnik