Komentiramo

COVID-19 sovraštvo: kaj pa vprašanje rasizma v zdravstvu?

konornamigracijeLeave a comment

Pandemija in (novi) rasizem

Trenutna situacija korona-krize poleg številnih drugih vprašanj odpira tudi vprašanja rasizma, tako pojavnosti novih rasizmov kot tudi utrjevanja obstoječih. Na primer, kako javnost po vzniku korone virusa glede na Kitajce (ali kar posplošeno – na Azijce), kako na sosede Italijane? Vprašanje, katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza, je kompleksno in večdimenzionalno, zato je ambicija našega kratkega zapisa predvsem opozoriti na kontinuirano povezanost rasističnih zaznav in obravnav v kontekstu pandemije (osebna raven), a tudi na usidranost rasizma v zdravstvenih politikah držav oziroma zdravstvenih institucij (sistemska raven).

Pri proučevanju rasizma ugotovimo, da skorajda ni področja, iz katerega bi rasizem umanjkal in tudi zdravstvo kot eden od družbenih podsistemov ni izjema. Na tej točki lahko govorimo o tako imenovanem institucionalnem rasizmu, ki se manifestira predvsem v delovanju javnih institucij. Kaj to pomeni v praksi?V zdravstvenih ustanovah se tovrstni rasistični učinki največkrat kažejo v slabši zdravstveni oskrbi ter slabšem dostopu do zdravstvenih storitev različnih etničnih manjšin. Hkrati podatki kažejo, da so prav te manjšine, ki v največji meri izkušajo institucionalni rasizem, v večji meri žrtve novega korona virusa, kar je povezano z njihovim slabšim socialnim in ekonomskim položajem, revščino delavskega razreda in slabšim dostopom do zdravstvenih storitev, o čemer smo obširneje pisali v enem prejšnjih besedil na našem blogu.

Prve zametke rasnega razlikovanja najdemo že v Antični Grčiji, kjer so Grki, poleg številnih družbenih inovacij in splošnega napredka, poznali tudi etnocentričnost, nestrpnost in suženjstvo. Sužnjem drugih ras pa se je pripisovalo »še« nižji status. Grški očetje znanosti so tako osnovali prve znanstvene paradigme zahodne kulture za nadaljnjo promocijo biološkega koncepta rasne manjvrednosti oziroma belske nadvlade (Byrd in Clayton, 2001). Rezultati so se kazali predvsem v pomanjkljivi zdravstveni oskrbi sužnjev. Koncepti, ki so predpostavljali manjvrednost temnopoltih ljudi, so vztrajali dalje tudi v rimski medicinski tradiciji in se nadaljevali vse tja do renesanse, obdobja velikega družbenega in humanističnega napredka, kar se je odražalo tudi na medicinskem področju. Kot ugotavljata v študiji Byrd in Clayton (2001) je tudi v času nastanka angleških kolonij ponovno, oziroma še zmeraj, prevladovalo močno proti-črnsko, rasistično in biološko determinirano delovanje. 

Rasistične razlike v zdravstvu so predvsem posledica množičnega suženjstva Afroameričanov v 17. stoletju, ki zakorenini rasizem v sodobnih družbah na temelju razlikovanja med »belim« in »črnim«. Temnopolta telesa so bila videna kot primerna za suženjstvo ter kot nekaj, kar je potrebno disciplinirati in nadzorovati (Hammonds in Reverby, 2019). Po ameriški državljanski vojni je število obolelih in mrtvih med temnopolto populacijo strmo naraslo, med drugimi tudi zaradi rasističnega južnjaškega zdravstvenega sistema. Strah pred odvisnostjo od vladne miloščine, ki bi spodkopala belsko avtoriteto in omogočila državljanstvo temnopoltega prebivalstva, je preprečil idejo o zdravstvenem sistemu za temnopolte tudi v sferi politike. Kot odziv na ta izključujoč odnos so Afroameričani ustanovili svoje zdravstvene šole, vendar je bilo to za ekonomsko ogroženo populacijo že od samega začetka obsojeno na neuspeh. Biti bolan in hkrati biti temnopolt je bila usodna »kombinacija« tudi v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, saj so njihovo situacijo še dodatno poslabšali prostorska segregacija, neustrezni in prenatrpani bivanjski pogoji in težko fizično delo (Hammonds in Reverby, 2019).

V 20. stoletju se je tako med zdravstvenimi strokovnjaki razširilo razumevanje, da bolezen ne razlikuje med temnopoltimi in belci, prav tako pa se je v družbi pojavilo zavedanje, da na zdravstvene izide lahko vplivajo individualni in kolektivni dejavniki. Kljub številnim prizadevanjem, predvsem s strani črnske populacije, se je spreminjanje rasno segregiranih zdravstvenih sistemov izkazalo za velik zalogaj. Podobno kot se suženjstvo ni končalo leta 1865, ampak se je le preoblikovalo v nove oblike izkoriščanja najemnega dela, se tudi segregacija zdravstvenega sistema ni končala, temveč je samo spremenila svojo obliko. Zdravstvene razlike v 20. stoletju so bile tako rezultat praks osnovanih na ideologijah rasnega razlikovanja ter dejstva, da temnopolti prebivalci še vedno niso bili prepoznani kot enakopravni člani družbe (Hammonds in Reverby, 2019).  21. stoletje, ki je doba pospešenega tehnološkega razvoja, pa ni  prineslo tudi odmika od rasizma, temveč je ukoreninjene rasistične učinke marsikje še stopnjevalo, hkrati pa je prineslo nove razlikovalne rasizme, poznane tudi kot rasizem brez ras, v katerem ima glavno besedo govorica kulturne razlike (Balibar).  Glavni naslovniki novih rasizmov pa so prav migranti!

Zgodovinski prelet kaže, da prepleti področij zdravstva in rasizma, ki se zdita morda na prvi pogled nepovezani, koreninijo daleč v preteklost. In da je bilo polje obravnave človekovega telesa in njegovo zdravje močno zaznamovano skozi rasistično prizmo. Aktualizirano v času današnje pandemije lahko trdimo, da številne prakse kažejo na vznik novih rasizmov do »kužnega« drugega, tistega, ki prinaša virus (glej tudi https://virusnimameja.com/2020/04/08/drugi-kuzni-ljudje-z-druzbenega-obrobja-v-casu-covid-19/).

Iz osebne izkušnje lahko navedem izključujoč odnos do govorcev italijanščine na nekem letališču na obrobju Londona v začetku meseca marca 2020, ko smo iz Ljubljane še leteli in se tudi povsem utečeno vračali na Brnik. Pravzaprav ne pomnim, kdaj sem slišala tako tiho govoriti med seboj italijanske govorce in hkrati zaznala toliko nelagodnosti ob razkritju njihovega jezika (Simona). Nadalje, če za primer vzamemo čisto vsakodnevno (oziroma v času strogih ukrepov ne tako zelo vsakodnevno) opravilo odhoda v trgovino ali v mesto, smo lahko priča izogibanju posameznikom, ki so pripadniki drugih ras, etnij, kultur. In istočasno smo sami lahko kaj kmalu žrtve izogibanja drugih. Kot pove Klara: trenutno (maj, 2020) bivam ob majhnem obmorskem istrskem mestecu, kjer sem občasno že deležna neprijetnih občutkov,  tudi strahu, drugačne obravnave in »prakse distanciranja«, zaradi svojega naglasa, ki kaže na to, da nisem od tu.

Seveda se logično poraja vprašanje, ali se bodo v krizi pandemije 2020 porajajoči rasizmi nadaljevali in ohranili v družbenem kolektivnem spominu tudi onkraj globalne zdravstvene krize. Se bomo – potem ko bodo sproščeni ukrepi zajezitve virusa – vsepovprek izogibali vseh Azijcev, za vsak slučaj, če ne prepoznamo povsem zanesljivo Kitajce ali pa bomo rasistični kar do vseh prebivalcev Daljnega Vzhoda? Ali pa se bo morda razvila čisto nova oblika paranoičnega rasizma, kjer se bomo, v strahu pred virusom COVID – 19, distancirali od prav vseh? Bomo priča novi praksi, ki rasistično obravnava tiste, za katere se je doslej zdelo, da ne morejo biti njegovi naslovniki, npr. na splošno Italijani? Sumimo, da se neke vrste »rasistični preobrat« pravzaprav že dogaja. Pa ne le da je »sumljivi drugi« Italijan v evropskem prostoru, je tudi Afričan na Kitajskem.  

Pisale so Špela Vovk, Klara Andlovic, Simona Zavratnik

Viri:

  1. Balibar, E. (2004). Ali obstaja »neorasizem«?. ČKZ, letnik 32, številka 217/218, str. 115-125.
  2. Bryd, W. M. in Clayton, L. A. (2001). A. Race, medicine, and health care in the United States: a historical survey. Dostopno prek http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=3&sid=9eabc5b4-8b14-4a95-b745-5990f090a9ea%40sdc-v-sessmgr01&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=edsbas.C385E48F&db=edsbas
  3. Hammonds, E. M. in Reverby. S. M. (2019). Toward a Historically Informed Analysis of Racial Health Disparities Since 1619. PubMed Central 109 (10), 1248-1349. American Public Health Association. Dostopno prek https://ajph.aphapublications.org/doi/abs/10.2105/AJPH.2019.305262

Sezonsko delo: Pivo, solata in natakar, ki ju prinese na mizo

konornamigracijeLeave a comment

Migrantski delavci so nosilni steber sezonskega dela in ključni pri oskrbi s hrano

Ni dvoma, da je hrana ena osrednjih dimenzij človekove eksistence. Kot tudi o tem, da je pandemija zarezala globoko in brez dvoma boleče v to primarno potrebo človeka. Četudi je zadnje desetletje prineslo pomembne premisleke, vznikle iniciative in aktivnosti samooskrbe na terenu, pa tega projekta sodobne družbe v resnici nikoli niso zagnale. Prevladujoč model kmetijstva je pregloboko vpet v kapitalistični ustroj, da bi se odločevalci ukvarjali ali si želeli kakršne druge vizije oskrbe s hrano. Tako so poskusi ostali posameznikom, lokalnim kolektivom, postali so prakse majhnih skupnosti. In to nikakor ni slabo, le dovolj ni.   

Oskrba s hrano in vprašanje sezonskega dela sta evropske države  v tej pomladi 2020 pretresla skupaj z virusom. Trenutno je aktualno vprašanje kmetijstva, kmalu bo na dnevnem redu vprašanje turizma. Danes se pogovarjamo o tem, kdo in kdaj bo (da bo pravočasno) pobral hmelj, obral jagode, pobral solato in vrtnine, jutri se bomo pogovarjali o tem, kdo in kdaj bo (da bo turistična sezona kolikor toliko »rešena«) prinesel krožnik hrane na mizo obmorske restavracije, počistil plaže, sprejemal goste v kampih in čistil njihove apartmaje.  

Nesporno dejstvo je, da so migrantski delavci ključni za opravljanje sezonskega dela. So tisti, ki ga držijo pri življenju, pa najsi gre za oskrbo s hrano, zimsko smučarsko sezono ali poletni množični naskok na morje.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. In je prvovrstno vprašanje delavskih pravic, predvsem plačila in delovnih pogojev, če izpostavimo samo dve najbolj kritični točki, ki se ju rado na veliko spregleda.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. (Gorišnica, 2020, foto: arhiv avtoric)

V turizmu smo že v zadnjih nekaj sezonah spoznali modele izkoristiti-tujo-delovno-silo in jo po sezoni pospraviti do naslednje epizode. Kar se je pokazalo kot problem hmelja, utegne biti še večji problem v turizmu. Natakarice, receptorke, kuharice, čistilke, vzdrževalci, šoferji, čistilci … armada delavcev, ki bo stregla ljudem z razrahljanimi živci na dopustu po korona krizi.  Sezonci, ki so bojda lahko srečni, da imajo delo (slišimo pogosto ljudski glas, a v resnici gre za glas izkoriščevalskih politik, ki delavca reducirajo na nujno zlo oziroma najmanjši možen strošek), zato se ni treba ravno pretegniti zanje. Saj bodo šli takoj po sezoni. V premoru do naslednje pa delavske pravice oziroma krivice prejšnje sezone niso več tako v nebo vpijoče.

Ciklične migracije, ki se iz leta v leto dogajajo glede na sezonske potrebe kmetijstva, so za evropske ekonomije izjemno pomembne. Nikakor ne gre za nek marginalen, zanemarljiv del ekonomij. Dejstvo je, da je migrantsko delo stalnica sezonskega dela in ključno pri oskrbi s hrano. Viden pojav takih transnacionalnih migracij delavcev iz vzhoda, ki se napotijo proti poljem zahodnih držav, so številni organizirani prevozi romunskih, ukrajinskih in bolgarskih delavcev; številni kombiji, ki jih srečujemo na avtocesti proti Italiji so stalnica sezonskih nomadov na poti v sadovnjake in polja v severno Italijo.

Nekaj teh sezonskih delavcev iz tujine prihaja že leta tudi v Slovenijo. Najbrž še več jih iz Slovenije odhaja na polja in sadovnjake v Avstrijo in Italijo, sezonsko ali najpogosteje kot dnevni migrantski delavci, ki obirajo jagode, ribez, jabolka itd.

In kaj pravi slovenska država na sezonske delavce, v kontekstu 2020-korone-krize? Odloči, da je treba podaljšati časovno omejitev. Namesto doslej veljavnih 120 dni na leto je mogoče sezonsko delo opravljati vse do konca 2020. In to je vse. Nič o pravicah. Nič o izboljšanju položaja, ker bodo delavci dalj časa v sektorjih, ki so znani pod oznako »treh D-jev«. Nič v tej smeri. Le da: sezonske delavce bom mogoče neomejeno do konca leta držati na minimalnih standardih oziroma brez varstva delavskih pravic. In do konca leta se jih tudi bo. Ker se ne konča s koncem turistične sezone v septembru. Takrat nastopijo še trgatve na drugem koncu države in razcvet smučarske sezone še kakšen mesec kasneje. Leto se bo zaključilo, izredni pogoji pa nadaljevali. Četudi je priložnost po-koronskega premika očitna, se država ne namerava ukvarjati s pravicami sezoncev. Skrbi jo produktivnost kmetijstva, skrbijo jo dobički.

In kaj pravijo delodajalci na sezonske delavce? Da jih nujno rabijo, da bodo ostali brez opravljenega dela in da bo trpel dobiček. Aha, zakaj že? Je model instant izkoriščanja zadnjih let edini, ki ga znajo peljati? Resda še vedno deluje, a vse bolj omejeno in čedalje manj zanesljivo bo mogoče staviti na karto, da so vedno na voljo poceni tuji delavci.

Treba je – in to tako hitro kot je treba obrati hmelj ali prinesti pašto gostu, preden se ta pohladi – spremeniti odnos do sezonskega dela. Država in delodajalci. Ker so migranti v številnih sektorjih veljali za klasične sezonske delavce, je počasi a sistematično, prihajalo do sprejemljivosti nižanja delavskih pravic. Jasno, da smo vsi na slabšem.

Rešitve seveda gredo v smer preprostih ukrepov – zlasti dostojno plačilo je visoko na seznamu (pobude k temu se seveda že pojavljajo, dober primer je odprto pismo Delavske svetovalnice naslovljeno na Ministrstvo za kmetijstvo). Tako bi najbrž bilo manj težavno najti dovolj delavcev za poletno turistično sezono ali spomladanska poljedelska dela, in predvsem – nekaj dostojnosti bi vsi skupaj ohranili.

Komentirali sta Simona Zavratnik in Špela Perner

SOCIALNA DISTANCA IN SAMOIZOLACIJA, KAJ PA ZDRAVJE BEGUNCEV IN BEGUNK?

konornamigracijeLeave a comment

Omejitve gibanja preko meja nacionalnih držav, med različnimi administrativnimi enotami in v nekaterih državah celo izven zidov lastnega doma oziroma stanovanja, so med pandemijo virusa Covid-19 postale nova normalnost. Tokrat ne le za osebe, ki so na tak ali drugačen način pozicionirane na družbenem obrobju (na primer osebe ki prihajajo iz ‘družbeno in politično nezaželenih’ držav,  nedokumentirani migranti in migrantke, osebe v priporu, povezanem z migracijo, osebe v hišnem priporu itn.), temveč za veliko večino svetovnega prebivalstva, seveda s pomembno opombo: tudi dom(ovanje), ki nam je na voljo, neminovno odraža družbene razlike in neenakosti.  O tem smo in bomo na teh straneh še obširneje pisali.

Z namenom preprečevanja širjenja virusa covid-19 so prebivalstvu, torej tistim, ki to pravico seveda imajo, trenutno omejene tudi pravice do zdravstvene oskrbe in storitev, zlasti tistih, ki niso opredeljene kot nujne. Za preprečevanje širjenja virusa zdravstveni in drugi strokovnjaki kot tudi predstavniki različnih vej oblasti izpostavljajo predvsem dvoje: spoštovanje pravil socialne distance in samoizolacije ter dosledno upoštevanje higienskih ukrepov, zlasti umivanja rok in razkuževanja.

Dostava hrana in vode v enega od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Prav nič pretirana ni ugotovitev, da so bili nekateri kolektivni begunski centri že pred izbruhom pandemije na robu finančnih, kadrovskih in prostorskih kapacitet. Sami pogoji bivanja v teh centrih pa takšni, da so že sami po sebi predstavljali tveganje za slabše telesno in duševno zdravje njihovih prebivalcev in prebivalk. V razmerah, ko je bilo treba zagotoviti osnovne bivanjske pogoje in potrebe, je bilo malo možnosti za bolj temeljit premislek o zdravju oseb, ki so bivale v tovrstnih centrih, saj je bilo treba reševati najbolj akutne in težavne primere. Že pred izbruhom pandemije so nevladne organizacije, zdravstveno osebje in nenazadnje tudi globalni akterji na področju migracij (na primer UNHCR), opozarjali, da je potrebno na primer begunsko taborišče Moria na otoku Lesbos zaradi popolnoma neprimernih pogojev bivanja evakuirati in zapreti, saj predstavlja potencialno mesto za hitro širjenje nalezljivih bolezni .

Med njimi seveda tudi respiratornih obolenj, ki so posledica na primer pomanjkljivega dostopa do pitne vode, neustreznih higienskih pogojev, pomanjkanja (čistih) oblačil, uporabe za dihala škodljivih načinov ogrevanja in kuhanja hrane. Jasno je, da so strategije samoizolacije, skrbi zase in socialne distance ‘fizična nezmožnost’ v namestitvi, katere kapacitete so do 3.000, a v njej prebiva okoli 20.000 oseb.

Prhe v enem od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Po razglasitvi epidemije se zdi situacija za osebe v begunskih taboriščih še bolj zaostrena: dobava medicinske in zaščitne opreme in ostalih nujnih življenjskih potrebščin je v veliki meri ustavljena, nekatere organizacije so zaradi ukrepov distance in samoizolacije prenehale ali pa pomembno zmanjšale obseg svojih dejavnosti, operacije reševanja in iskanja migrantov in migrantk z ladjami v Sredozemskem morju so ustavljene, administrativne, pravne in jezikovne ovire, zaradi katerih osebe, ki bivajo v centrih, ne morejo dobiti zdravstvene oskrbe in pomoči, ostajajo in se poglabljajo. Azilni postopki so v veliki meri ustavljeni, njihovi izidi negotovi.

Pri tem niso le migranti in begunci v begunskih centrih tisti, ki ne morejo slediti ukrepom socialne izolacije, distance in upoštevanja strogih higienskih režimov. Begunci in begunke so na ravni Evropske Unije tudi med tistimi skupinami prebivalstva, ki so v večji meri zastopani med osebami z izkušnjo brezdomstva. Kakšno je zdravje tistih, ki jih uradne statistike o bivanju v kolektivnih namestitvah ne zajamejo in različne službe nikoli ne obravnavajo?

Če torej govorimo o javnozdravstvenih strategijah z namenom ohranjanja in varovanja ‘narodovega zdravja’, je na mestu razmislek o tistih, ki za upoštevanje tovrstnih ukrepov nimajo niti najosnovnejših možnosti, kar bo zahtevalo poglobljen razmislek ne le o (individualni) odgovornosti za zdravje, temveč tudi o družbeni solidarnosti in nujnosti kolektivnih (sistemskih) rešitev v času t.i. korona krize.

Razmišljala je Sanja Cukut Krilić

#StayHome. A privilege not afforded to refugees and migrants on the routes

konornamigracijeLeave a comment

#StayHome – the trending motto overflowing our newsfeeds needs to be supplemented with: if you have one. Not all population groups have the luxury of staying at home in a safe environment, isolated from the pandemic. The latter is made evident by the often overcrowded refugee centres, which themselves present a “quarantine” for those whose visibility is often most disturbing and unwanted in society.

Migrant workers and migrants on the route are being trapped along the country roads, between national borders and in the poor suburbs of European cities. However, we should not forget that many workers at the frontline of the pandemic come from migrant groups: nurses, doctors, the care sector, cleaners, bakers … all the key people whose work is vital for preventing the complete shutdown of society. Their ceaseless work allows us to keep breathing!

Migrant workers are extremely valuable for the functioning of modern societies. The pandemic crisis therefore calls for a revaluation of work, including migrant work!

So, what is missing during the pandemic in relation to refugees and migrants on the move? I believe it is good protocols and scenarios. The answer to the question “what needs to be done and how in the event of an unexpected pandemic crisis?” was by no means clearly answered in European societies. So-called migration management was created ad hoc. 

Protocols are required on the day-to-day level, e.g. when a person is infected at a densely populated refugee center. Such protocols should set out the treatment for infected person and other people in the location, but also resettlement to other countries if needed and feasible. In both cases, care for refugees during the pandemic relies hugely on international solidarity. The same applies for migrants trapped in-between state borders and along migratory routes. 

It is not enough to urge people: “Wash your hands!” If you are living in a refugee centre, chances are you have no access to soap and sufficient clean water, as communicated by the NGOs and humanitarian workers from the field. 

Above all, migrants must be treated in the same way as citizens; this simple rule should be followed and basically all social players will be winners. Those who are in the application procedures should automatically be granted regular status through a shortened procedure or, by the rule they gain temporary residence permits which allow refugees to access public health.

Written by Simona Zavratnik 

Oldboysi, zataknjeni v letu 1991 (Komentar k občinskim mejam)

konornamigracijeLeave a comment

To, glas razuma, argumentov, presoje! In tudi priznanje, da marsičesa (še) ne vemo. Berem namreč intervju z dr. Ivanom Erženom z NIJZ v znanem političnem tedniku.  Zato od dne, ko na tiskovnih konferencah več ni bilo ljudi iz NIJZ, takrat dr. Nine Pirnat, pogrešam, opozarjam, bemtim – kje da so ljudje, ki kaj vedo vedo? Ker je to ena redkih – če ne edina – varovalka, da ne bo Jelko Kacin pod krinko kriznega komuniciranja vlade ošabno, arogantno in pokroviteljsko odmerjal kazen za karantence. Hej, smo v karanteni, nismo pa kreteni.  

Oldboysi, ki so se zataknili v letu 1991. In edini, ki jim je vojna / sovražnik / izredno stanje pisano na kožo! Ker je postranska škoda manj problematična v takih časih? Ker ta sploh ni pomembna? Pa četudi je to avtoritarna država. Četudi je to korakanje v fašizem ob pop songu o »lepi naši«. Ne ne, ne bo šlo. Strah deluje nekaj časa in pri nekaj ljudeh. Discipliniranje ravno tako. Pametna poteza vlade bi bila namesto zastraševanja s kontrolami, če si bodo drznili iti par korakov naokoli in pri tem prečkali občinsko mejo, da ta ukrep elegantno in brez velikega pompa ukinejo. Lahko tudi brez priznanja o strelu mimo. 

Občinske meje. To je pa fascinantno vprašanje, vzemimo recimo ponekod na Štajerskem, kjer je za vsakim ovinkom lepa mala občina. A tudi če želim odredbo o omejitvi gibanja dosledno spoštovati, je to zelo problematično – ker je ne znam. Primer od včeraj z nabiranja regrata na obrobju Ljubljane, za Bežigradom, kjer živim. S prijateljico in njenim kul psom se odpravimo na sprehod. Dol k Savi, pa vrečo vzamem za regrat, ker ve za dobre place. In gremo skozi Savlje. Savlje so tržnica Ljubljane, vsaj našega dela mesta in vrste pri lokalnih kmetih so dolge. Menda v Klečah enako. Fajn videt, dober občutek. Sigurno boljša zelenjava kot marsikaj v štacunah, se priduša moja podeželska duša. No, pol pa nama na tej kratki poti nazaj od Save in čez »Nemško cesto« (menda je zdaj to Obvozna cesta?) butne v obraz tabla »Ljubljana«. Jaz jo ignoriram, ona pač ne. Kaj zdaj, a sva ble zunaj občine? Ma ne, to je vse MOL … sigurno je. In ne, nimam dokaza. Ne, ne vem, kje točno grejo meje. Tista njiva ob tabli, a je pol tu in pol v neki drugi entiteti. Jao … sfaljeno! Onkraj situacije z obrobja Ljubljane ostaja dejstvo, da se občinskih mej v naravi nikjer ne da dosledno upoštevati. Zahteva je (tudi) zato neracionalna. 

Zato bi bila dobra poteza vlade preklic omejitve gibanja na občine. Nikakor pa ne strašenje s policijo, redarji, kaznimi in celo vojsko. (Ok, to slednjo na mejah in to je druga tema in druga razprava.)

In če tega umika ne bo kmalu, bo pač glas ljudstva to zahteval še bolj glasno. Ker ne gre za strokoven, temveč političen ukrep. Ker ga ni mogoče zaviti v prozoren celofan skrbi za ranljive ljudi in skupine; to skrb dobro poznamo, to so naši starši in stari starši, to so prijateljice, ki v teh tednih brez možnosti spremstva očeta same rojevajo v porodnišnicah, to so otroci prijateljic, ki imajo astmo, epilepsijo, sladkorno. Smo z njimi, živimo z njimi in smo odgovorni. Moja pot v sosednjo občino s tem nima nikakršne zveze. Zato si je ne pustim vzeti in zato bom hodila, kamor me je volja. 

#Ostanidoma dobro razumemo. Na intimni ravni smo ga ponotranjili in v etiki skrbi za druge in zase prepoznali kot nujni del novih družbenih realnosti. A ravno zato, ker je nova realnost tako zelo odprta, z malo jasnimi odgovori in veliko vprašanji, je potreben skrben družbeni dogovor o razmerju med varnostjo in svobodo. Pravzaprav je to vedno bil sestavni del občutljivega ravnovesja funkcioniranja družb. Pokroviteljsko discipliniranje je korak v smer, ki pelje v globeli politike, ki je avtoritarna, populistična, vase zagledana in nazadnjaška. In zaradi vsega tega nevarna. Zastraševanje je zgrešeno. Ker, saj vemo, žuganje s policaji… Ne vem, koliko je policajev. Vem pa, koliko je nas, kritičnih ljudi.    

Komentirala je Simona Zavratnik