Begunska taborišča v 21. stoletju

Igra oblasti z ljudmi na migracijskih poteh

25. avgusta ob 17. uri je v Centru za tujce v Postojni, nedaleč stran od svetovno znane atrakcije, Postojnske jame, potekala protestna akcija, s katero smo javnost želeli opozoriti na nečloveške razmere, v katerih prebivajo prosilci za azil v omenjeni ustanovi. Že od začetka je to zaprto taborišče prostor brutalnih zlorab človekovih pravic. V njem se lahko znajde vsak, ki je tujec in ni uspel pravočasno urediti bivalnih dokumentov, zaprti pa ostanejo tudi do enega leta, največkrat brez stika z zunanjim svetom ali možnosti pritožbe. Kot povedo taboriščniki, je Center za tujce mnogo slabši kot navaden zapor:  “tam vsaj veš, zakaj si zaprt in koliko časa boš ostal, dobiš lahko odvetnika… tu pa si prepuščen na milost in nemilost enega inšpektorja”. Poskusi samomorov so zato nekaj vsakdanjega, psihično uničene taboriščnike pa se zapira v samice.  

Skupina kakih 70 protestnikov se je zbrala pred vhodom, kjer nas je pričakal postroj policistov, med katerimi je bila tudi posebna enota policije.

Izpred vhoda smo se nato prestavili na mesto, kjer smo lahko na daljavo komunicirali s prosilci za azil, med katerimi imajo mnogi dokumente in dokazila, da so zaprosili za azil ter bi morali  nanj čakati v azilnem domu bodisi na Viču ali Kotnikovi v Ljubljani ali pa v Logatcu. Pa so  vseeno  zaprti v kletkah postojnskega centra – v prostorih, ki so sicer prvotno namenjeni nastanitvi dveh oseb, je zdaj zaprtih 10 in več ljudi. Skozi okenske špranje, prekrite z rešetkami, so nam pripovedovali svoje izkušnje z zaposlenimi; tudi o pretepanju  in onemogočanju dostopa do zdravnika, ki so ga nazadnje videli pred kakim mesecem.

Med drugim so povedali,  da nimajo higienskih pripomočkov, ženske ne morejo dobiti vložkov ipd. Problematično je predvsem dejstvo, da očitno policija namesto zdravnika opravlja delo medicinske stroke, kar je lahko skrajno nevarno, saj azilantom dajejo podobna (morda celo ista?) zdravila, ne glede na bolezenske težave. Med njimi so astmatiki, ljudje z ledvičnimi obolenji, srčni bolniki ipd. Sumijo pa tudi, da jim v hrano podtikajo pomirjevala in uspavala, ker so neprestano zaspani in večino časa v centru prespijo. Policija jim hrano predaja kar skozi rešetke, ob čemer seveda ni poskrbljeno za higieno in zdravstveno varnost.

Pred dnevi je iz omenjenega centra v javnost prišel video posnetek dogodka, ko je ena oseba doživela srčni infarkt. Niso ji omogočili zdravniške pomoči, zato je moški poskušal  storiti samomor, a tudi zatem zdravniške pomoči še vedno ni bil deležen. Na posnetku lahko vidimo, kako obnemoglo leži na tleh, ostali pa prosijo za pomoč. Policija se po besedah azilantov na prošnje in nezadovoljstvo odziva s še več nasilja, grožnjami s policijskimi psi in podobno. Tudi med tem, ko smo se pogovarjali z zaprtimi azilanti, so ti poročali, da jim je policija grozila v pričo našega pogovora in jim želela preprečiti komunikacijo z nami.

Pogovor z azilanti se je odvijal preko nekaj naših ‘prevajalcev’, to je udeležencev protestniškega shoda, ki so zaprte nagovorili preko zvočnika, ti pa so dobesedno kričali odgovore skozi rešetke. Zaprti v postojnskem Centru za tujce so tudi povedali, da jim policija ob prihodu pobere ves denar in telefone, zato ne morejo komunicirati z zunanjim svetom in vzpostaviti stikov z družino. Mnogi so bili namreč ločeni od svojih družin. Navajajo pa tudi, da so med t. i. zaporniki v centru tudi otroci. Najmlajši naj bi bil star le okrog 2 leti.

Tisti, ki niso zaprti v celicah z vsaj devetimi drugimi osebami, so zaprti v kontejnerskem poslopju z betonskimi tlemi, kjer jih je po navedbah azilantov trenutno zaprtih kakih 75 oseb. Povedo, da hrane  ni dovolj za vse, da se prostorov ne čisti, da so se tam zaredili številni zajedavci od pršic, uši. V času korona krize, ko ves svet opozarja na higienske standarde, si dovolimo zapreti ljudi in ne omogočiti osnovnih kriterijev, ki omogočajo varnost vsakega od nas?! 

Zato se pridružujemo apelu in protestu zaprtih ljudi, prosilcev za azil, beguncev, ljudi na poteh – ali kakorkoli jih imenujemo – ki se že več kot mesec dni trudijo opozoriti javnost na nevzdržnost razmer in brezizhoden položaj, v katerem so se znašli. Njihovo temeljno sporočilo je z besedami enega od zaprtih: “nismo kriminalci, želimo le navadna življenja, ne zapirajte nas v taborišče«.

Zahtevamo pravične in transparentne postopke za azil. Apeliramo na medije, da poročajo o tej temi, ki je nevidna ali je obravnavana populisitčno in negativno nastrojeno proti beguncem in begunkam.

Zahtevamo, da se begunsko taborišče, ki je sramota za Slovenijo, nemudoma zapre, da se ljudem omogoči pravne in transparentne postopke za pridobitev azila ter da se ustavi sistem množičnih izgonov na Hrvaško, ki je samo pri nas terjal že na desetine življenj. »Gejm«, igra z življenji ljudi na migracijskih poteh, se mora nepreklicno nehati.

Poročala je Erina Borovic

Podnebne spremembe in migracije

Sodobne migracije seveda ne predstavljajo novega fenomena, specifičnega za današnji čas, temveč kot odziv na spreminjajoče se razmere obstajajo že, odkar obstaja homo sapiens. Neustreznost bivalnega okolja je tako od nekdaj predstavljala pomemben vzrok za preseljevanje, o katerem se dandanes med drugim govori v luči negativnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne spremembe se primarno kažejo v dvigu morske gladine, kar ogroža približno petino svetovnega prebivalstva, ki živi ob obalnih regijah; v spremembah regionalnih in globalnih temperatur; dezertifikaciji zemlje in hujših sušah ter močnejšemu deževju, ki vpliva na pogostejše in obsežnejše poplave. Ob naraščanju globalne temperature bodo ekstremni vremenski pojavi še pogostejši in intenzivnejši ter tako nadalje ogrozili življenje, zdravje in blaginjo ljudi. Ne glede na zgodovinske dokaze, da ima človeštvo izredno sposobnost prilagoditve na spreminjajoče se razmere, se ob hitrosti in nepredvidljivosti podnebnih sprememb poraja vprašanje same izvedljivosti in primernosti prilagoditve.

Foto: Vir

Kdo je ta, ki se preseljuje?

Kljub temu, da je v novicah, akademskih člankih in vsakodnevnih pogovorih mogoče zaslediti najrazličnejša poimenovanja kot so okoljski begunci, okoljski migranti, podnebni begunci, ekološki begunci ipd., pa obstoječa Konvencija o statusu beguncev, na podlagi katere lahko posameznik sploh pridobi status begunca, na noben verjeten način ne zajema oseb, ki bežijo zaradi okoljskih težav. Potrebno je sicer upoštevati, da so migracije večinoma rezultat delovanja različnih dejavnikov (političnih, ekonomskih, okoljskih, družbenih, verskih, demografskih), ki jih zaradi tesne medsebojne povezanosti ni mogoče strogo ločevati in identificirati zgolj enega vzroka za preseljevanje. Nekateri vidijo rešitev za manko okoljskih vzrokov v pravni opredelitvi v razširitvi same Konvencije, ki bi zaobjela tudi »okoljske begunce«. Vprašanje pa je, ali je tako nadgradnjo sploh mogoče praktično implementirati. Vsekakor pa se od ljudi, ki se bodo prisiljeni seliti zaradi primarno okoljskih razlogov, ni moč distancirati zgolj zato, ker ne obstaja ustrezna pravna definicija in institucionalizirana oblika njihove obravnave.

Vprašanje različne odgovornosti držav

Ker se bodo zaradi posledic podnebnih sprememb v veliki meri prisiljeni preseljevati prebivalci globalnega Juga, se ni mogoče izogniti razmisleku o odgovornosti in moralni ter politični dolžnosti držav globalnega Severa.

Prebivalci držav OECD predstavljajo le petino svetovnega prebivalstva, vendar so z načinom življenja, ki krepko presega planetarne zmožnosti, odgovorni za 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, s čimer nosijo največjo odgovornost za podnebne spremembe. Kljub temu, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb občutili vsi deli sveta, bodo države globalnega Severa zaradi večje političnoekonomske stabilnosti, ki se kaže kot posledica izkoriščanja človeškega dela in izčrpavanja naravnih virov drugih držav, manj prizadete. Ob tem pa jim optimalna geografska lega in sprejetje ustreznih ukrepov ter implementacija prilagoditvenih in blažitvenih strategij omogoča, da preprečijo najhujše. Medtem  so prebivalci držav globalnega Juga k podnebnim spremembam sicer prispevali najmanj, vendar jih okoljska kriza najbolj ogroža, saj so številne države locirane v ranljivih predelih sveta. Možnosti za in situ prilagoditev (tj. prilagoditev na mestu) omejuje ekonomskopolitična nestabilnost, kar je v veliki meri mogoče pripisati zahodni ekspanzionistični politiki, ki je v stoletjih kolonializma in imperializma pustošila »tretji svet«, s čimer nadaljuje še dandanes  ter obenem preprečuje demokratizacijo in razvoj zavoljo lastnih interesov.

Okoljske migracije je treba obravnavati z upoštevanjem različne stopnje ranljivosti in nesorazmerne odgovornosti, kar  pomeni, da imajo države, ki so imele od izgorevanja fosilnih goriv največjo korist, moralno, materialno in pravno odgovornost do držav in ljudi, ki jih bodo podnebne spremembe, kot posledica tovrstnih dejavnosti, najhuje prizadele.

Gostovala je Janja Pečan

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Viri:

  1. Armstrong A. E., Krasny, M. in Schuldt P. J. (2018). Communicating climate change: A guide for educators. Cornell University Press: Comstock Publishing Associates.
  2. Bade, K. J. (2005).Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /* Cf.
  3. International Organization for Migration. (2019). Glossary on Migration. Pridobljeno s:  https://publications.iom.int/system/files/pdf/iml_34_glossary.pdf
  4. Maslin, M. (2007). Globalno segrevanje – zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
  5. Plummer W. A. (1996). The Big Push: Emigration in the Age of Environmental Catastrophe. Indiana Journal of Global Legal Studies, 4(1), 231–237.
  6. Rice, J. (2009). North-South relations and the Ecological Debt: Asserting a Counter-Hegemonic Discourse. Critical Sociology, 35(2), 225–252. doi: 10.1177/0896920508099193.

Biti drugi

Populizem kot tegoba malega človeka

Ne, ne govorimo o vrednotenju rezultatov športnih ali drugih tekmovanj. Govorimo o vrednotenju človeškega življenja na podlagi barve kože, jezika, državljanstva, starosti, vere in priimka.

O rasizmu in ksenofobni, zastraševalni politiki smo povedale že marsikaj. Ti sta poleg nacionalizma priročni orodji v rokah populističnih politik. Kaj torej je in kakšna je populistična politika? Ta si prizadeva določeno družbeno temo podrediti z namenom nabiranja političnih točk in glasov. V tem primeru situacijo beguncev in begunk.

Naj poudarimo, da se populizem razvija in spreminja skozi čas, zato je pri branju in razčlenjevanju koncepta nujno zavedanje o ideoloških, političnih in kulturnih okvirjih. Ti so odraz časa in nenazadnje vplivajo na koncept ljudstva, ki predstavlja jedro populizma. Začetki populizma segajo že v pred antično Grčijo in pomenijo predvsem težnjo k absolutni politični moči ljudstva (demosa). Kasneje je ta pomenil boj za oblast ljudstva nasproti elitam, kot zahteva po enakosti političnih pravic in participacije malega človeka. Od 19. stoletja dalje se je populizma posluževala v glavnem desnica, ki nasprotuje idejam globalizacije, povezovanja in solidarnosti do tistih, ki v kategorijo ljudstva ne spadajo. Populizem namreč predpostavlja ‘naravne meje’ med ljudmi in drugimi. Nacionalna in etnična pripadnost pa sta družbeno konstruirana pojma, ki ustvarjata iluzijo omenjenih ‘naravnih meja’ in jih opravičujeta ter legitimirata.

Populizem ima torej že dolgo brado, v zadnjem stoletju pa je pomenil predvsem možnost za konstruiranje določenih, predvsem desničarskih, političnih predstav o občutku (nad)moči s pomočjo pogrevanja preteklosti, revizijo zgodovine in poveličevanjem simbolov in tradicij ter nacionalizmom in rasizmom.

Kdo pa so ti drugi in kdo ljudje?

Desni populizem se danes lahko identificira z geslom »mi, ljudje« (ang. »we, the people«), ki je ostanek buržoazne revolucije, a le do točke, ko se ti ljudje jasno ločijo od vseh drugih. Hkrati postaja vse bolj etno-nacionalističen, saj je v zadnjih letih uperjen predvsem proti tujcem in migrantom. Anti-elitizem pa se je preusmeril v akterje, ki naj bi bili odgovorni za globalizacijo in posebno za množične migracije; torej v elite, ki so tujcem ‘odprle vrata v Evropo’. Teoretiki navajajo, da desni populisti multikulturalizem dojemajo kot dekonstrukcijo naroda oziroma ljudstva. To je pokazala tudi Covid-kriza. Teorije zarot, lažne informacije in ločevalna politična retorika so doprinesle k kaosu v družbi in ustvarile pogoje za širitev in krepitev nacionalizma.

Kot ste že lahko brali, je politika v času epidemije opozarjala na nevarnost migracij, ki da povečujejo tveganje za okužbe. Tisti drugi (ang. »the others«), ki vstopajo v našo podalpsko deželico, nam želijo slabo, želijo naš denar, naše službe, zdaj pa s seboj nosijo še smrtonosni virus.

Tu pa se pokaže tista posebna lastnost populizma – sposoben se je identificirati s specifičnimi temami, s pomočjo katerih retoriko prilagodi situaciji in se politično udejanji v ustvarjanju strahu in označevanju grešnih kozlov, ki nosijo pripisano krivdo grožnje, v tem primeru evropski kulturi in zdravju. Posledica so visoke ograje, rezalna žica, zidovi in nezakonito vračanje migrantov in migrantk v države južneje od Slovenije. Vse to v imenu obrambe naših ljudi, naše kulture in seveda – naših žensk.

Foto: Janez Pelko

In zakaj so ti drugi tako priročni, čeprav jih ne maramo?

Rasizem v agendah desnih populističnih strank predstavlja orodje mobilizacije nezadovoljnega ljudstva.Ljudje so med krizo izgubljali službe, dohodke in mnogi so pristali na socialnem dnu. V takih in podobnih situacijah, pa je krivdo seveda lažje prevaliti na nekoga – drugega.

»Tudi pri nas je veliko lačnih in revnih, zakaj najprej ne poskrbimo zanje« se glasi eden izmed najpogostejših t. i. populističnih argumentov proti pomoči migrantom in migrantkam. A na vprašanje zakaj za svoje ne poskrbimo že tako ali tako, odgovora ne poda nihče. Ne gre torej zares za odtujitev pomoči »našim ljudem«, gre za izgovor, zatiskanje oči pred zavedanjem, da sistem sam po sebi ne deluje.

Svet ni črno bel, stvari niso enoznačne

Da ne bo pomote – populizem je prisoten tako na desnem, kot na levem političnem polu in se izraža v poenostavljanju in prikrivanju kontradikcij lastnih političnih odločitev, da bi te izpadle kot delovanje za ljudi. A pomembna razlika, ki jo gre poudariti je, da (skrajni) desni populisti namreč v ključnih trenutkih, kot je bila kriza Covid-19, iz diskurza in odločanja izključijo strokovno javnost, znanost in odločitve prepustijo laikom, kar daje občutek, da so v politični proces ljudje vključeni bolj kot sicer.Desni populizem je torej uperjen proti ljudem in jih izključuje na podlagi že navedenih (osebnih in družbeno pogojenih) lastnosti, levi populizem pa predstavlja pot v poglabljanje demokracije – decentralizacijo moči, kritika družbeno normaliziranih diskurzov, boj proti oblikam izključevanja in nasilja, varovanje okolja – in ne podeljuje ekskluzivnosti nobeni družbeni skupini.

Kot rečeno, je cilj desnih populističnih političnih strank ukinitev multikulturnih družb in ponovna obuditev elementov etnokracije  – ­ sistema, ki legitimno pravico do državljanstva, svoboščin in dobrin podeljuje na podlagi rase, vere ali jezika. Temelji na obujanju zgodovinskih trditev, kulturnih simbolov, mitologije in bližnje ter daljne preteklosti. Populisti na oblasti neprestano opozarjajo ljudi na sovražnike, teh pa nikoli ne zmanjka. Naj si bodo to partizani, komunisti, begunci in begunke ali preprosto turisti iz držav na ‘rdečem seznamu’. Pri vzbujanju strahu in sovraštva do tujega in nepoznanega, pa si desničarski populisti pogosto pomagajo s produkcijo lažnih novic, s katerimi dosežejo, če ne dejanskega cilja, vsaj kaotičen diskurz o določeni temi.

Nekoč nevtralna beseda ‘migrant’ je ob vseh, z grožnjo navdahnjenih pridevnikih, dobila negativno konotacijo in dosegla svoj namen – zastraševanje in sovraštvo do tujega.

Gostovala je Erina Borovič

Viri:

Brubaker, R. (2017). Between nationalism and civilizationism: the European populist moment in comparative perspective. Ethnic and Racial Studies, 40(8), 1191–1226.

Mudde, C. (2017): The populist radical right: A Reader. Routledge.

Wodak, R. (2015). Politics of fear. Sage.

Foto: Janez Pelko

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Italija in begunci: v mesta ali v begunska taborišča?

Po podatkih italijanskega notranjega ministrstva se sredi maja 2020 v Italiji nahaja 85.790 prosilcev za azil, od teh jih je v raznih sprejemnih centrih nameščenih dobrih 63.000 in v tako imenovanih razpršenih namestitvah (sistem SPRAR) nekaj več kot 22.000. Največ jih je v Lombardiji, medtem ko jih je v sosednji Furlaniji-Julijski krajini nekaj čez 3.000 – velika večina v raznih centrih, le 292 pa je vključenih v  sistem SPRAR. 

V zadnjih dveh letih je bil ta sistem razpršene namestitve – ki je že od začetka velik birokratski zalogaj za vsako od 9.000 italijanskih občin, ki so se prostovoljno odločila za ta način sprejemanja beguncev – s Salvinijevimi in zdaj še s Contejevim dekreti, spremenjen v SIPROIMI (to je sistem zaščite za nosilce pravice do mednarodne zaščite in za mladoletne osebe brez spremstva), ki pa prosilcem za azil ne omogoča več vključitve v projekt. 

Sistem razpršene namestitve naproti begunskim centrom 

Na primeru mesteca Aiello del Friuli blizu Palmanove, ki ima 2200 prebivalcev, lahko vidimo, da je še kako smiselno izvajati sistem SPRAR: domačini so na pobudo župana Andrea Bellavite ponudili samostojna stanovanja za 14 beguncev, katerim strokovno osebje v projektu poišče delo, jih učijo italijanščino, uvajajo v kulturo okolja in pomagajo pri urejanju dokumentov, hkrati pa usposobljena ekipa okolico senzibilizira za sprejemanje beguncev, vsem skupaj pa omogoča dostojno sobivanje. Nekateri teh beguncev so se že tako dobro integrirali v italijansko družbo, da so lahko zaprosili za združitev družine. Pri vsem tem je povedna informacija, da se večina prebivalcev tega kraja na volitvah običajno izreka za desne opcije, a s primernim in pozornim delom občinske uprave ter sodelavcev SPRAR-a, jim sprejemanje beguncev v vsakdanje okolje ne predstavlja nepremostljivih težav. 

Aiello del Friuli (foto: osebni arhiv avtorice).

Po vzoru občine Aiello bi glede na razmerje med številom prebivalcev in sprejetimi begunci lahko Italija na primeren human način sprejela približno 400.000 beguncev. In če to razmerje prenesemo še na EU, bi se na ta način lahko vsako leto sprejelo tudi do nekaj milijonov beguncev. Zveni kot obetajoča misel, kajne?

Ta način sprejemanja beguncev je veliko bolj human za vse, za državo pa tudi veliko cenejši kot zapiranje ljudi v centre. Tudi po trajanju vključenosti beguncev v SPRAR je ta model ugodnejši v primerjavi s centri, ker se begunci prej vključijo v družbo in so prej sposobni avtonomnega življenja. Osebe v centrih ne smejo delati, se ne morejo izobraževati, odvzeto jim je osnovno dostojanstvo, okoliški prebivalci pa jih vidijo predvsem kot tujce, ki brezdelno postopajo naokoli. Ker imajo mobilne telefone, to pri domačinih pogosto še dodatno vzbuja odpor ter jemlje človeški impulz po pomoči, sprejemanju in razumevanju. Dejstvo je, da domačini v resnici ne vedo, v kako nesmiselni in tudi brezizhodni situaciji se begunci nahajajo.  

Begunski center v Gradišču ob Soči 

V Furlaniji-Julijski krajini je v nekdanji vojašnici v Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo) poleg torinskega eden največjih centrov za begunce v Severni Italiji, ki je razdeljen v različne enote, v katerih se nahaja trenutno približno 300 ljudi. Od tega jih je 180 prosilcev za azil in imajo možnost prostega gibanja, 60 jih je v področju s karanteno, ki je trenutno polno zasedena stavba, 45 pa jih je zaprtih v t.i. CPR (Centro per rimpatrio) in  čakajo na deportacijo iz države. Tu bivajo v razmerah, ki so povsem nehumane in mnogo slabše od običajnega zapora, saj gre za pravcate kovinske kletke. V preteklih mesecih je v še nepojasnjenih okoliščinah umrl gruzijski migrant, Vakhtang. Zaradi obupnih bivanjskih razmer, slabe higiene in hrane ipd., pogosto izbruhnejo upori, predvsem prihaja do gladovnih stavk. Prave taboriščne razmere, ki vladajo v centru, seveda zlahka pripeljejo do t.i. »ekstremnih vedenj«, ki pa so v resnici le pričakovan upor zaradi nemogočih življenjskih razmer in neperspektivnosti takega življenja v zaprti enklavi.

Gradišče ob Soči, demonstracije pred begunskim centrom (osebni arhiv avtorice).

V času korona krize so se razmere le še poslabšale. Država sicer več ne izvaja deportacij, a  vprašanje je, kaj se v resnici dogaja z obolelimi za COVID-19, saj občasna pričevanja zaprtih pač nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo oblasti

Aktivisti pred poslopjem begunskega centra v Gradišču ob Soči, namenjenem deportacijam beguncev (foto: osebni arhiv avtorice).

Videm, Trst 

Kot naslednji primer omenimo Videm, kjer je v nekdanji vojašnici Cavarzerani nameščenih približno 400 prosilcev za azil, a v trenutnih korona razmerah zmanjkuje prostora za namestitev vseh. In ker mesto ne premore dovolj prostovoljskih organizacij in posameznikov, ki bi pomagale skrbeti zanje, je stanje precej dramatično, saj so prepuščeni ulici.

V Trstu in okolici pa ravno zahvaljujoč številčnejšim in bolje organiziranim prostovoljskim, humanitarnim in nevladnim organizacijam občinska oblast v običajnih razmerah zmore zagotavljati razmeroma ustrezne pogoje za begunce v državnih sprejemnih centrih CAS (Centri di accoglienza dello Stato). Prav tako v Trstu delujejo že prej omenjeni SPRAR  (katerega pobudnik, največji strokovnjak in ‘motor’ projekta je ravno Tržačan, odvetnik Gianfranco Schiavone), nevladne organizacije za begunce (ICS: Consorzio Italiano di Solidarietà) in razmeroma močna Mreža DASI (Diritti di Accoglienza Solidarietà Internazionale), seveda pa tudi Karitas in še mnoge druge. 

V Trstu SPRAR v več stotih stanovanjih omogoča bivanje približno 1000 beguncev.

V teh dneh je 150 centrov za sprejem beguncev prepolnih, zato so usposobili stare hotele, hostle, postavljajo celo večje šotore, kamor nameščajo begunce, ki morajo najprej v karanteno. Veliko beguncev ostaja brez zatočišča, na cesti in zanje v teh dneh skrbi predvsem nevladna »Linea d’Ombra«. 

Trst, prostovoljci Linea d’Ombra in La Strada Si.Cura (foto: Fb organizacije No CPR no Frontiere)

Mediji so po eni strani polni svaril pred begunci, po drugi strani pa svarijo pred kolapsom državnih sprejemnih centrov. Tako mestna kot deželna oblast pa predvsem »negujejo« retoriko varovanja meje pred begunci. 

Pia Lešnik, profesorica italijanščine in aktivistka

Begunci, koronavirus in propaganda

»Vas je strah? Preberite, katere bolezni s seboj v Evropo prinašajo migranti.« To je zgolj eden od naslovov v slovenskih strankarskih propagandističnih medijih, s katerimi se je skušalo v času begunske »krize« v Evropi od leta 2015 izvajati neposredno psihopolitiko zastraševanja pred  begunci. Ker politična propaganda običajno ne želi biti abstraktna, je tudi domača postregla z zelo otipljivo zasejanimi neposrednimi strahovi: z njihovim prihodom bo k nam prišel hepatitis A, tifus, tuberkuloza, obstaja velika verjetnost, da se bodo začele širiti nalezljive bolezni, ki v državah izvora  še niso izkoreninjene, kar velja za črevesne okužbe, hepatitis A, tifus, tuberkolozo, različna virusna prehladna obolenja in nekatere kožne bolezni, kot so garje in ušivost.

Kasneje je strankarski »fear-mongering« doživel številne paranoidne in fantazmatske uprimeritve, med drugim je v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega. Če je kdo kužen, je to ravno begunec. Spodaj bom poskušal pojasniti, kako si predstavljam omenjene pojme.

…”med drugim je (strankarski »fear-mongering«, op. ur.) v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega.”

Učinki stigmatizacije

Stigmatizacija je po Erwingu Goffmanu široko vpeljan označevalec za procese izražanja odpora v okolju, ki zavrača neželeno drugačnost Drugega. Z njo se socialno izloči nekoga na podlagi atributov, ki ga naredijo za drugačnega od večine, torej bodisi etnične pripadnosti, barve kože, veroizpovedi, političnega prepričanja ali izobrazbe s tem, da se ga označuje za manjvrednega, nezaželenega in nevarnega.

Če pogledamo običajne kriterije, po katerih se vrši stigmatizacija, so to največkrat natanko značilnosti skupin ljudi, ki jih zakonodaje širom sveta ščitijo pred diskriminacijo ali izbruhi sovraštva in netolerance. V slovenski zakonodaji jih opišeta 63. člen Ustave in 297. člen Kazenskega zakonika, ki govorita o regulaciji spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Vendar za razliko dejanj, opisanih v njih, stigmatizacija kot družbeni proces ni kaznivo dejanje, čeprav so njene žrtve deležne enakih postopkov: diskreditiranja, sovraštva, norčevanja, žalitev, blatenja, socialne izključitve, psihičnega nasilja, zaničevanja, posmeha.

Koncept kužnosti

Sam sem pred leti kot posebno obliko stigmatizacijskega mehanizma vpeljal koncept kužnosti in ga povezal ne zgolj s psihopolitiko sovraštva, temveč tudi s paranoidnimi vzorci razlag, konspiracizmom in predvsem ustvarjanjem »seznamov« individualiziranih mrež stigmatiziranih oseb. Oseba, ki je politično nekompatibilna, postane kužna na podlagi politične fantazmagorije, skozi katero se vanjo projicira sovraštvo in mržnjo do te mere, da je že biti v kontaktu z njo lahko usodno – v ta namen se je politične oponente, v očeh sedanje vladajoče politike predvsem »levičarje«, »komuniste«, »socialiste«, »levake«, »ultralevičarje«, »liberalce«, opisovalo ne zgolj s seznami njihovim domnevno nedopustnih, negativnih, kriminalnih, kaznivih, nemoralnih in tem podobnih dejanj, ampak se jih je tudi prikazovalo kot po značaju čudaške, zle, pokvarjene, zlobne, nehumane in nemoralne. Njihova kužnost pa je vsebovala še en element, ki bi ga lahko dejansko opisal kot »haptičnega«: biti z njimi v kontaktu je na abstraktni ravni postalo nevarno, zato je pomembno funkcijo okuženosti začel predstavljati dotik: če se je oseba A rokovala z osebo B, z njo pisala kavo ali čaj, stopila v isti prostor ali celo bila z njo v katerikoli obliki kontakta, je nemudoma postala politično kužna in okužena.

Rjuharice in razkužila

Logika kužnosti kot posebna forma stigmatizacije se je skozi haptičnost materializirala v primeru prihoda beguncev v Slovenijo. Najbolj natančno jo v času pred epidemično krizo ponazarja cela vrsta člankov, posvečenih tako imenovanim »rjuharicam«. Leta 2018 se je slovenska desna politika močno ukvarjala z »burkiniji«, kjer je domača retorična folklora sovraštva v resnično maloštevilne muslimanke v Sloveniji projicirala zdravstveno nevarnost okužbe. Najbolj razvpiti primer je bil takrat dogodek v Termah Vivat, kjer se je kopalka v oblačilih, ki ne ustrezajo dominantni oblačilni kulturi domačih krajev, znašla v središču političnih diskusij z argumentom, da ogroža zdravje vseh drugih obiskovalcev kopališča. Za kužno so jo naredila oblačila.

Omenjala so se razkužilna sredstva in poudarjalo se je, da si mora osebje v bolnišnicah stalno umivati roke, medtem ko je kopalkam muslimanskega porekla dovoljeno vse. Predsednik nacionalne stranke Zmago Jelinčič je takrat opozarjal, da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, zaradi česar da je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna. Ob splošni paranoji vpričo kužnosti tovrstnih kopalk je opozoril še na »prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive«, čemur so se priključili Janševi propagandni mediji in portali. O vsem tem pišem v prispevku Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika.

Otipljivost kužnosti

Haptičnost kot poglavitni element kužnosti se je dobesedno materializirala z nastopom koronske pandemije – tokrat je postala realna zdravstvena nevarnost. In čeprav se je dogajanje okoli beguncev zaradi odkritja novega »sovražnika«, kot so mu dejali vladajoči tudi v Sloveniji, nekoliko umaknilo v ozadje javne pozornosti, ni povsem zamrlo, zato sta se v mesecih po marcu letos oba registra podvojila in združila moči. V psihopolitični agendi sovraštva in stigmatizacije so nenadoma begunci postali kužni – tokrat niso bili več garjavi, temveč okuženi s koronavirusom. Poprejšnja politična kužnost kot propagandna koncepcija je sedaj postala »otipljivo« biološka in zdravstvena, s tem pa je za nazaj legitimirala mitologijo o beguncih kot prenašalcih bolezni – tistih torej, ki imajo tifus in so garjavi.

22. marca letos je poslanec Branko Grims zapisal, da bodo »vsi okuženi ilegalni migranti ostali v Sloveniji in odžirali že tako premajhne zdravstvene kapacitete slovenskim državljanom…! Upam da bodo vsaj sedaj tudi najbolj ideološko zaplankani razumeli, zakaj potrebuje vojska pooblastila za obrambo meje takoj!!« V svojem znamenitem govoru na Nova24TV, ki je dolg kar 27 minut, je spregovoril o tem, da so virus pripravili Kitajci v svojih laboratorijih, begunci pa so seveda njegovi prenašalci, zato so iz varnostnega preskočili v obči zdravstveni problem. O njegovem govoru podrobneje pišem v prispevku Grimsovi dvomi v uradne verzije okoli koronavirusa.

Faktografija je v napoto

Delo je pod naslovi »Ali migranti povečujejo tveganje za prenos virusa?« ubesedilo splošno politično duhovno klimo časa, v kateri se je s tezo o kužnosti beguncev poskušalo legitimirati podelitev večjih pooblastil vojski in tudi njihovo navzočnost na meji, kjer bi bolj drastično nadzirali njihov vstop v državo. Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti. Povedano drugače: psihopolitika zavračanja beguncev je v svoje roke dobila novo nepričakovano orožje, virus je postal instrumentaliziran za siceršnje doseganje partikularnih ciljev, povezanih s siceršnjimi ksenofobnimi in islamofobnimi idejami.

“Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti.”

Kužnost je kot politična propagandna tehnika postala žal izjemno materializirana in s tem za mnoge prepričljivejša, politika paranoje pa z izbruhom pandemije navidezno bolj verodostojna – seveda zgolj za neznanstveni pogled. Ampak kaj bi z znanostjo, dejstvi in statistikami – ko je na oblasti režim, ki se ima za svoj uspeh zahvaliti lažem, zastraševanju, iskanju sovražnikov, konstrukciji nevarnega Drugega, postane faktografija zgolj v napoto.

Boris Vezjak, filozof.

Grška epidemija ksenofobije in rasizma

Lov na čarovnice in licemerstvo »lokalnih atijev«

Hotel v Kranidiju na Peloponezu deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za migracije  (IOM) in gosti več kot 450 prosilcev za azil iz podsaharske Afrike.

Grško podeželje jo je tekom epidemije covid19 odneslo relativno dobro. Drastični nadzor pri omejitvi gibanja je veljal predvsem za mesta, otoki so se izolirali za nekaj časa, vaščani pa so navkljub zaprtim kavarnam uživali svobodo gibanja.

Po novici o večjem številu okuženih v turističnem Kranidiju se je vlada tam odločila za popolno omejitev gibanja. Ukrepi so povzročili negodovanje domačinov. Črnska telesa so bila razlog za dodatne rasistične komentarje.

Vsakega, ki je malo spremljal dogajanje tekom epidemije v Grčiji, je dogajanje v Kranidiju moralo zbosti v oči. Ko grška vlada napoti posadko politikov in medicinskih strokovnjakov v begunski center, to pomeni, da se dogaja nekaj sumljivega.

V karanteno celotna lokalna skupnost

Oblasti so se odločile za nenavadno stroge ukrepe: množična testiranja in v karanteno za dva tedna celotna lokalna celotna skupnost. Še več kot to, prepoved gibanja od  osmih zvečer do osmih zjutraj, prepoved telovadbe ter drugi ukrepi, ki niso veljali v ostalih delih Grčije. Domačini so pobesneli!

Politični veljaki so drveli na Peloponez: Srečali so se namestnik ministra za civilno zaščito, Nikos Hardalias, pa predstavniki Helenske nacionalne organizacije za javno zdravje, pa župan Giannis Georgopoulos in guverner Panagiotis Nikas. Še več: Grška vlada je poslala celo vojsko, ki je pred hotelom postavila več šotorov.

»Ni potrebe za paniko. Potrebujemo treznost«, je domačine nagovoril Hardalias. »Hotel se zapira in zapečati. Nihče ne vstopa in nihče ga ne zapušča,« je še napovedal. Vlada je poslala tudi dodatno zdravstveno osebje v begunski hotel. Takšne pozornosti ni bil deležen noben begunski objekt.

Naj spomnimo, da je bilo tekom epidemije nekaj sto tisoč beguncev in migrantov v Grčiji potisnjenih popolnoma na rob. Ko so odkrili prve okužene v begunskih centrih Ritsona  in Malakasa so na hitro poslali celotni kamp v karanteno, brez množičnih testiranj in posebne zdravstvene oskrbe. Podobno je veljalo na otoških centrih (Lesbos, Hios in Samos),  kar je milo rečeno bizaren ukrep. Begunci in migrantje namreč tam živijo v nabasanih centrih ter šotorih, v slabih higienskih razmerah ter s pomanjkljivo medicinsko pomočjo. Pričakovati, da bodo lahko izvajali zaščitne ukrepe za preprečitve okužbe, se zdijo smešne.

Primer iz Kranidija je bil tudi zato zelo specifičen in ukrepi sila nenavadni.

Eden izmed logičnih razlogov bi lahko bila oddaljenost od bolnišnic. To je tudi bil razlog, ki so ga politični veljaki pred kamerami najpogosteje omenjali. Vendar za nekoga, ki spremlja grško politiko in družbo že dolgo, »nenadno zanimanje za zdravstveno stanje beguncev«  ne more biti edini alibi vlade za vse te ukrepe.

»V kolikor nam je znano skrb za okužbo ne zadeva samo lokalno skupnost, ampak kar celotno regijo,« je za Kontra News povedal zdravnik Sotiris Papadimitriou. Molk. Zagata.

Zgodba je postajala vse bolj jasna: vključevala je mlada dekleta iz begunskega hotela in odrasle moške iz lokalne skupnosti.

»Družinski ati« (Grki jim pravijo: »οι οικογενειάρχες«, »οι νοικοκυραίοι«, «Έλληνες λεβέντες») so prenesli covid-19 v ostalo lokalno skupnost, ker so revnim mladim begunkam plačevali drobiž za seksualne usluge.

Kdo bo zdaj odgovarjal, da mora cela skupnost ostati doma?

Lov na čarovnice

Komentarji na socialnih medijih so butali z rasistično retoriko. Že tako proti-begunsko vzdušje v Grčiji, je na površje prineslo najslabše v ljudeh. Stresno vzdušje tekom epidemije je vsakdanji grški rasizem, občutek superiornosti in islamofobijo še potenciralo.

»Danes sem slišal nekaj zelo zaskrbljujočega: nekatere migrantke iz hotela, bi se naj prostituirale za deset evrov,« je eden izmed lokalcev klical na lokalno TV. »In zdaj moramo za to odgovarjati mi vsi?« se je spraševal. 

Ni bilo za pričakovati, da bo grška javnost stopila na stran migrantk. Pri tem so olje na ogenj prilivali še mediji. Nekateri izmed njih so se s tragično zgodbo azilantk zabavali kar na naslovnici:

»Javna hiša v Kranidiju. Afričanke so se vaščanom ponujale.« V eni izmed naslednjih izdaj so begunski hotel preimenovali kar v »Porno-hotel«.

»Migranti stojijo zbrani v skupinah po deset. Družijo se pri avli vhoda v hotel. Ne upoštevajo varnostnih razdalj, ne nosijo mask,« je poročal še en domač medij. Pri tem niso pozabili omeniti, da bi »ti ljudje morali biti zaprti vsak v svojih sobah po dva tedna«. V kakšnih razmerah živijo, po koliko jih je natrpanih v sobah, novinarjev ni zanimalo.

Mediji so precej agresivno vrivali mnenje, da so za nastalo situacijo krive migrantke, ki so prodajale svoje seksualne usluge in pa kasneje izolirani prosilci za azil, ki so si v nabasanem hotelu privoščili sprehod po avli hotela. Posledično smo že lahko brali, da je to tudi razlog, da letos turistov ne bo v ta del Peloponeza. Nekdo pač mora biti odgovoren za porazno turistično sezono, ki nedvomno čaka Grke.

Epidemija poneumljanja, ksenofobije in rasizma se je tokrat bolestno hitro razširila, a prinesla tudi delček upora.

Medijski gnus, seksizem in rasizem

»Espresso in Demokracija, ki spadata v isto skupino medijskih gnusov, seksizma in rasizma, sta v četrtek, 23. aprila objavili ogabni naslovnici, s katerimi sta vulgarno ciljali na begunke v Kranidiju, ki bi naj bile krive za prenos virusa na »grške ate«, ki so jih spolno izkoriščali. Ni jih skrbelo zdravje žensk, ni jih skrbelo, ali so bile ujete v trgovino z ljudmi. Zanimal jih je samo lov na čarovnice,« je feministična skupina »Brez tolerance« ostro obsodila pisanje medijev.

Odzvalo se je tudi nekaj vidnih javnih osebnosti, ki so stopile na stran migrantk, predvsem pa obtožile licemerstvo lokalne skupnosti.

»Če torej prav razumem, družinski atiji so zdaj panični, zato ker ne vejo o prostituciji migrantk nič,« je novinar Kostis Papaioannou očrnil hipokrizijo lokalne skupnosti, ki je težave skušala zdaj naprtiti prosilkam za azil. »Naenkrat stranke s tem nimajo ničesar. Naenkrat ti grški očetje izginejo in krive so migrantke,« je še napisal.

Stroga omejitev gibanja v hotelu Galaxy so veljale do 21. 5. in po tem dnevu so begunci spet lahko zapustili hotel.

Enomesečna intenzivna propaganda in pranje lastnega imena pa je na žalost naredila svoje.

»Prebivalci so izjemno zaskrbljeni zaradi svojega zdravja, bojijo se izbruha izgredov in pozivajo k okrepitvi policijskih enot,« je svojo skrb zdaj izrazil občinski svet in predlagal, da je migrante potrebno premestiti na drugo območje, »da bi se izognili socialni krizi«.

Grška vlada v teh tednih že premešča več sto beguncev in migrantov iz otokov. Če ne bo posebnega političnega interesa, ali pa če ne bo IOM našla ustrezne rešitve, je težko verjeti, da bo rešitev za begunce v Kranidiju znana kmalu.

Hotel Galaxy in njeni prebivalci bodo tako prepuščeni lokalni epidemiji ksenofobije in rasizma. Epidemija, ki jo je veliko težje premagati kot covid-19.

Katja Lihtenvalner, novinarka in aktivistka nam je pisala iz Aten   

Opomba avtorice in blogerk: Ko govorimo o konkretnem begunskem hotelu, je potrebno upoštevati grški kontekst, v katerem so številne hotelske namestitve lastniki oddali v najem organizacijam, ki so pristojne za namestitev prosilcev za azil, predvsem IOM in nekaterim NVO. Tako je več grških počitniških kapacitet najetih s strani nevladnih in mednarodnih organizacij za namene begunskih zatočišč, v nasprotnem primeru pa bi ti hoteli samevali.

#Ostanidoma: ali mit o istem čolnu

Vsi smo odgovorni za zdravje vseh in le skupni trud (stopimo skupaj tako, da stopimo narazen) bo omogočil, da se prebijemo čez epidemijo. To so verjetno najpogostejše besede, ki jih izrekajo tako politični voditelji  kot tudi ekonomske elite in njihovi medijski zavezniki. Zdravstvena kriza naj bi na enak način prizadela vse prebivalce in za soočanje z njo smo vsi enako odgovorni. Skupno soočanje s krizo naj temelji na odgovornem vedenju vseh, kar bo preprečilo kolaps zdravstvenega sistema. Logika in besednjak je identičen kot pri soočanju z ekološko krizo (ta mimogrede ni izginila!). Tudi pri njenem soočanju smo pozvani vsi, da se vedemo odgovorno (npr. ne kupujemo slamic in ne uporabljamo plastičnih vrečk) in s tem preprečimo kolaps podnebnega sistema.

Pri obeh govorih imamo opraviti s hkratno kolektivizacijo in individualizacijo odgovornosti. Raven kolektivizacije je v posploševanju odgovornosti in v proizvajanju mitične enotnosti vseh prebivalcev pri soočanju s krizo. Pri govoru o podnebnih spremembah bi to na kratko lahko ponazorili s tem, da vsi vozimo avtomobile in je vsem poleti vroče. Pri epidemiji pa s tem, da se vsi družimo in da vsak lahko zboli. Po drugi strani pa oba govora zaznamuje tudi izrazita individualizacija odgovornosti in soočanja s krizo. Rešili ju bomo tako, da bo vsak odgovoren in da bo s tem poskrbel zase, za svoje zdravje in za svoja dejanja. Vsak naj torej ostane doma in pomete plastične vrečke s svojega praga.

Pomembno je sicer poudariti, da obe krizi spremljajo diametralno nasprotni ukrepi (pri eni vseprisotni, pri drugi skoraj popolnoma odsotni), a to nikakor ne spremeni dejstva, da sta govora, ki spremljata nasprotujoče si odzive, skoraj identična. Prepoznavanje problematičnosti obeh govorov je ključno, saj oba prekrivata in zakrivata enake družbene realnosti. Govor o kolektivnem soočanju in odgovornosti, kar bi v drugem registru lahko poimenovali kot zamišljanje skupnost, zakriva in prekriva raznolike razkole, ki prečijo družbo. Zakriva, da nismo v istem čolnu ne pri vzrokih obeh kriz, niti pri zmožnostih soočanja z njima, kaj šele pri njunih učinkih.

Začnimo pri vzrokih za pandemijo. Te lahko delimo na faktorje, ki povzročajo pandemije in na faktorje, ki otežujejo soočanje z njo. V prvi sklop sodijo dejavniki, ki krepijo stik med patogenimi virusi in človekom. Osrednjo vlogo ima poseganje v ekosisteme zaradi ekonomskega sistema, ki temelji na presežnem izkoriščanju narave. Izsekavanje gozdov, intenzivno kmetovanje in živinoreja, gradnja infrastrukture in seveda tudi tajanje permafrosta zaradi segrevanja ozračja, so le nekatere od oblik posegov v nedotaknjene ekosisteme. In za vse te posege nismo enako odgovorni, niti nimamo enakih koristi. Na drugi strani pa imamo faktorje zmožnosti kolektivnega soočanja s krizo, ki so povezani predvsem z zdravstvenim sistemom. Seveda tudi tukaj odgovornost za njegovo stanje ni enakomerno porazdeljena, ampak je stanje predvsem posledica dejanj političnih voditeljev, ki že leta spodbujajo razprodajo in poblagovljenje zdravja, ter ekonomskih elit, ki se s to reorganizacijo zdravja okoriščajo. Torej, nikakor ne moremo pristati na govor o enaki, uravnoteženi odgovornosti za pandemijo.

Tudi pri soočanju s krizo nimamo enakih možnosti, ampak so te obratno-sorazmerne z odgovornostjo za nastalo stanje. Rečeno drugače, tisti, ki so se v preteklosti okoristili s poslabšanjem zdravstvenega sistema (npr. njegovo privatizacijo), so danes v veliko boljšem položaju za soočanje s pandemijo. Odgovorna samoizolacija in družbeno distanciranje je za mnoge slaba šala, saj nimajo ne prostorov izolacije (varnega doma), ne finančne varnosti za nekajtedenski izpad dohodka. Tako je perverzno zahtevati krčenje osebnih stikov in redno umivanje rok od prebivalcev mumbajskega sluma Dharavi, saj v njem na 1 kvadratni milji prebiva skoraj milijon ljudi brez ustrezne infrastrukture.

Te neenake možnosti soočanja s krizo ponazarjajo tudi podatki o samoizolaciji med različnimi družbenimi sloji. Za bolje plačane poklice samoizolacija pomeni delo od doma, medtem ko za tiste na dnu delavske hierarhije predstavlja izgubo dela ali pa delo v oteženih in nevarnih razmerah. Te razredne razlike pri možnosti samoizolacije ponazarjajo tudi podatki iz ZDA, ki kažejo, da so bogatejši sloji pričeli z zadrževanjem doma nekaj dni pred revnimi in da veliko redkeje zapustijo svojo domove Razlika je tudi pri psihološkem soočanju z epidemijo: če višjemu sloju različne varnostne mreže omogočajo, da samoizolacijo razume kot priložnosti za osebnostni razvoj, pa za spodnje plasti družbe predstavlja  predvsem tesnobo, negotovost in strah.

Na koncu pa imamo še mnogotere posledice pandemije. Dotaknili se bomo le zdravstvenih. Tudi tu se kažejo velike razlike med prebivalstvom, čeprav nas tabloidna poročanja o okuženosti zvezdnikov (od NBA igralcev, do vrhovnih predstavnikov držav) prepričujejo, da smo vsi enako ogroženi. Omenjena neenaka zmožnost samoizolacija nakazuje na razredno zaznamovanost širjenja virusa, ki pa ni edina oblika neenakega soočanja z epidemijo. Zdravstvene posledice bodo povezane tudi z neenakim dostopom do zdravstvene oskrbe, kakor tudi do higienskih in zaščitnih sredstev. Ravno tako dobo posledice epidemije povezane s splošnim zdravjem prebivalstva, ki pa je močno razredno zaznamovano. Tako se je razredna delitev vpisala v sama telesa ljudi in se odraža v nižji življenjski dobi in slabšemu zdravstvenemu stanju revnejših. Revni prebivalci so tako v povprečju manj zdravi in s tem bolj podvrženi zapletom pri okuženju s Covid-19. Podatki iz ZDA potrjujejo, da se razredna in rasna razmerja močno prekrivajo. Tako je v Chicagu kar 70% umrlih zaradi Covid-19 temnopoltih, čeprav ti predstavljajo le 29% mestnega prebivalstva.

Opisane neenakosti se dopolnjujejo, pogojujejo in deloma poganjajo druga drugo. Tako so tisti, ki so najmanj odgovorni za nastalo stanje, hkrati tisti, ki se z njim najtežje soočajo in trpijo najhujše posledice. Revni, ki so prej žrtve kot pa zmagovalci privatizacije zdravstva, so hkrati tisti, ki nimajo pogojev za samoizolacijo, čeprav so zaradi slabšega zdravstvenega stanja bolj ogroženi, in bodo v primeru bolezni imeli slabši dostop do primerne zdravstvene oskrbe. Na drugi strani pa so bogati, zmagovalci sistema, ki imajo vire in možnosti za brezskrbno samoizolacijo in so hkrati v najboljšem zdravstvenem stanju za soočanje z virusom. Neenakosti se tako seštevajo. To pa pomeni, da epidemija in soočanje še dodatno poglabljajo neenakosti, čeravno ju prekriva govor o enotnosti, složnosti in skupnosti. Ne, nismo na istem čolnu in ne plujemo v isto smer.

Klemen Ploštajner, sociolog