Identitarians from Austria, Germany and Switzerland at the Greek border with Turkey on the Evros river in early March. (Foto: K.L., Twitter)


Greece has reached boiling point as a result of the steady influx of refugees and migrants, with over 1,2 million people arriving since 2014, intending to make a journey further north[1] . For people fleeing war, poverty and repression in the Middle East, Africa, and Asia, the Western Balkan route has become one of the main paths into Europe. The sudden arrival of migrants and refugees generally found Balkan countries unprepared.

After Slovenia, Croatia and North Macedonia closed off their borders in early 2016[2] , severely limiting the options for further travel deeper into Europe for the 50,000 plus refugees in Greece[3] . These people found themselves stranded in Greece, approximately a third of them on islands, but many continue to make the perilous journey via this route. Since then, Slovenia has continued to tighten control at its borders with Croatia. It is gradually extending its fence along the border[4] and mobilising additional police units[5] , which increased the pressure on Croatia especially with regard to its borders with Bosnia and Herzegovina (BiH), and Serbia. Subsequently, another bottleneck was created, leaving the authorities in BiH’s North-western Una-Sana Canton to cope with the majority of the 7,000–8,000 migrants who are in the country at any given time, according to an IOM estimate[6] . A similar situation exists in Serbia’s northern province of Vojvodina, resulting from Hungary’s much larger fence along its southern border and its heavy-handed treatment of refugees.

The current impasse creates unsustainable and often inhumane conditions for everyone trapped behind these fences. Whilst the migrants are bearing the brunt of the consequences of this reality and the failures of the migration and asylum policy in Europe, the situation has also been poisoning the public opinion in the transit countries along the Balkan route, and further. There are two main competing narratives in the media and public discourse, which centre around what are often perceived as irreconcilable, zero sum concerns about the treatment and wellbeing of migrants, particularly the incidents of human rights violations and violence, and about the safety and security of local population and their property. While media and humanitarian organisations and human rights watchdogs are attempting to raise awareness about the alarming situation on the borders and in refugee camps and reception centres, far-right extremists and populists are using it to create a spectacle that allows them to cast themselves in a role of Europe’s defenders.

This impasse is evolving into a ‘perfect storm’, in which a failing policy and inability to address the root causes of the problem, are creating opportunities for populists and extremists to advance their agendas, enabling criticism of political opponents and mobilisation of supporters.

This advisory brief presents an analysis of the efforts to influence public opinion, and the impact these have had on citizen-mobilisation in the region.

Border Pushback: The Ugly Face of the EU’s Migration Policy

Disturbing reports about the levels of excessive force used against migrants and brutality committed by the Croatian police at the country’s external border began to appear in public from 2016 onwards.

In 2019–2020, various Croatian and international human rights organizations, such as the Human Rights Watch[7] , Amnesty International[8] , the Centre for Peace Studies[9] and Are You Syrious (AYS) have drawn attention to the Croatian border police’s excessive use of violence. Countless international media including; Radio Free Europe[10] , Al Jazeera Balkans[11] , Deutsche Welle[12] , and the Swiss public broadcaster SRF[13] have also documented asylum seekers’ testimonies of their treatment in Croatia. These reports, often corroborated by aid workers and physicians, reveal an unprecedented degree the level of brutality used by the Croatian border police in their treatment of migrants and refugees near the border with BiH. Croatian outlet Dnevnik was further able to obtain a testimony by a local police officer, largely confirming the wrongdoing of the border police[14] . The Croatian police’s track record of torture, humiliation, and abuse of asylum seekers[15] , using practices such as spray-painting the heads of those caught attempting to cross the border with red crosses[16] , or shooting at migrants[17] is mounting.

Image for post
Guardian reports about spray-painting the heads of detained migrants.

Unfortunately, the Croatian police are not an exception, they are rather, the rule. The Border Violence Monitoring Network, which since 2016 has consistently monitoredhuman rights violations at the external borders of the European Union, in its latest report from September 2020, documented 40 cases of pushbacks, affecting 1548 people in Greece and along the Balkan Route, including Romanian, Austrian and international (primarily Czech) police units in North Macedonia[18] .

On 22 October, the EU Commissioner for Home Affairs, Ylva Johansson tweeted that after reviewing the Danish Refugee Council’s report[19] on the pushbacks by the Croatian police, she is planning to discuss the matter with the Croatian authorities.

Reviewing the comments, which speakers of the local languages (Bosnian, Croatian, Serbian) have left on the media websites and their social media accounts under the reports about border police violence, it becomes evident that opinions are divided along the two main narratives. A sizeable portion of users seemingly enjoy the stories and cheer on the police violence, with comments such as “Go Croatia!”, “Bravo, Croatian police!” in reaction to reports on abusive practices. They often refer to the migrants using hateful and dehumanising language, branding them as ISIS terrorists or comparing them to a zombie invasion. Another category of internet user justifies the violent pushback on administrative grounds, using the (flawed) arguments of reciprocity and equivalence. They find it unfair that people are attempting to cross borders without documents when they similarly would not be allowed to enter other countries without valid travel documents. Finally, there are users who show empathy for migrants and often lash out at other commenters.

While migrants have to bear the brunt of the harassment by authorities, those attempting to help, or advocate for refugees, or report about the abuse become secondary targets. Both international and local journalists covering these stories were threatened or fined by the police while documenting the situation along the Balkan route[20] . Nidzara Ahmetasevic, a Sarajevo-based journalist, in one incident saw police officers knocking down several migrants and refugees to the sidewalk and then taking them into a police vehicle. Police officers threatened Ahmetasevic with a fine, even after she identified herself as a journalist[21] . An account of how authorities prevent access for journalists and obstruct their work, was described by Deutsche Welle journalist, Ajdin Kamber, who describes the experiences of being ejected from government buildings and being harassed by the police as he (and others) try to do his job[22] . Human rights defenders and journalists who report on the situation in Una-Sana canton and migration issues in the region are also viciously targeted online. Vanja Stokic, an editor-in-chief of the portal, was threatened in the comments under a photo she posted on her Facebook profile. The commenter explicitly mentions “cutting off heads,” using numerous expletives for both the migrants and those who help them. Stokic reported it to the police and the suspect was arrested[23] , though the prosecutor later dropped the case on the grounds that it does not meet the criteria to qualify as either the criminal offence of endangering security or incitement to hate and violence[24] .

Image for post
Threats Stokic received from Zivanovic. (Source: Facebook)

Media Stunts, Border Patrols, and Parliamentary Debates of Far-Right Extremists and Populists

The European far-right media also regularly report on the desperate situation in Greek refugee camps and tensions along the migration routes, weaponising the refugees’ / migrants’ suffering to spread anti-migration propaganda. After Turkey’s President Recep Tayyip Erdogan opened the country’s borders with eastern Greece[25] , Austrian and German far-right extremists revisited their media-stunts playbook and in March, shortly before Greece went into coronavirus lockdown, they travelled to Greece to “report” about the situation at the Turkish/Greek border.

The CovertAction Magazine reported the first group of eight to ten people, most of them members of far-right Identitarian Movement from Germany, Austria, and Switzerland, arrived at the Greek border with Turkey on the Evros river in early March[26] , followed by a trickle of several other individuals and groups, visiting Lesbos and the camp Moria, which continued up until August.

According to one of the activists, the purpose of these trips was to meet with Greek patriots, to show solidarity and support.[27] In reality, the images and footage from the trips were used to promote hateful propaganda, portraying refugees as invaders, “dangerous soldiers of Islam” who came to destroy Europe.[28] The far-right activists used different social media platform for the promotion of these materials, creating videos and articles, using hashtags such as #IstandWithGreece[29] and #niewieder2015[30] .

Image for post
Leader of Austrian Identitarians, Sellner on trip to Greece. (Source: Twitter)

In Slovenia, a group of anti-migration activists, consisting of assorted far-right extremists and ex-convicts, formed a paramilitary unit in 2018, named ‘Stajerska Varda’ (Styrian Guard)[31] . Presenting itself as a civil initiative and a voluntary defence community, the group patrols the borders with Croatia and Italy with an objective to intercept migrants attempting to cross the border illegally. In September, the amendments to the State Border Control Law and the Law on the Protection of Public Order were adopted, prohibiting individuals and groups from “controlling the state’s borders similar to police duties”[32] but other than that, authorities did little to prevent the activities of these anti-migration vigilante patrols. As of today, Stajerska Varda continues their border interventions and is consistently promoting its anti-migration views and military-like activities on their Facebook page.

Image for post
Austrian Kurier reports on Slovenian paramilitary unit, Stajerska Varda.

Groups with similar missions are also self-organising in Serbia. An informal group calling itself ‘Narodne Patrole’ (People’s Patrols) was handing out leaflets to migrants in the center of Belgrade, “informing” them that their freedom of movement is restricted due to frequent attacks on Serbian girls and women[33] . The group has a very active Facebook presence and also uses other social media accounts for organizing public events, such as the recent “Let’s clean the park” rally, advertised with a picture of a park with migrants in it. Another group engaging in similar activities is ‘Nacionalna obrana Levijatan’ (National Defence Levijatan), a part of the wider Levijatan movement in Serbia that unsuccessfully ran in recent parliamentary elections. According to its leader, their goal is “to put migrants on notice when they are misbehaving, without using violence or harassing anyone.”[34]

Image for post
People’s Patrols units organizing an anti-migration intervention in Belgrade. (Source: Facebook)

The far-right and populist anti-immigration activists visiting Greece’s borders and refugee camps for a photo opportunity, patrolling the forests of Slovenia and streets of Serbia, exploit the current humanitarian crisis as an opportunity for self-promotion. They create a spectacle, using misleading and manipulative content to amplify their message, hoping to gain new supporters.

While the groups patrolling the borders or the streets in the countries along the Balkan route can be dismissed as fringe and most are, at least declaratively, disavowed by government representatives and parties in the EU countries won, have nevertheless, won seats in the national parliaments on vociferous anti-migration platforms. They have been normalising the narratives of migrant pushback and repressions, while preventing a humane, sustainable, EU-wide solution to migration.

The Austrian Freedom Party (FPÖ), a junior partner in the government between 2017 and 2019, regularly stirs domestic anti-migrant sentiment, running controversial ads in print media and online. The party leadership commonly refers to migration as “creeping Islamisation” and “population displacement.”

In Germany, the anti-migration, racist, and xenophobic rhetoric has helped the political party, ‘Alternative for Germany’ enter the Bundestag in 2017 and become the largest opposition party. It appealed to voters with an overtly Islamophobic campaign and fearmongering around migration[35] , although it recently fired a prominent figure, Christian Lueth, after he was recorded saying that migrants coming to the country could be shot or gassed[36] .

In Croatia, the newly formed populist ethno-nationalist Homeland Movement, formed around the unsuccessful presidential candidate and popular singer Miroslav Skoro, entered the parliament in July this year, finishing third. Even though migration was not the dominant theme of the campaign, they are generally in favour of tough, restrictive migration policies. In Slovenia, where politicians are likelwise distancing themselves from openly anti-migration rethoric, their most important media mouthpieces are not. Specifically, most influential media around the leading conservative SDS party, such as online portals ‘Democracy’, tabloid ‘Š,’ and the TV channel have been publishing Islamophobic content, using it with the aim of stirring outrage at covered children spotted in a park in the center of Ljubljana[37] ,warning against dangers to democracy by electing politicians with immigrant backgrounds[38] , or arguing that the Muslim immigrants’ contribution to the society is to “bring third world diseases, danger of terrorist attacks, and sexual assaults on women.”[39]

Dominik Nepp, a Viennese city councilor and the leader of FPO in Vienna, ran an ad in September, ahead of the State elections in Vienna,[40] depicting a dark, masked figure with a knife in the background and a (white) woman screaming in fear in the forefront, accompanied by the following text “it is a fact that with the mass migration of 2015, Vienna became an absolute stronghold of crime.” He spent between 300–400 EUR on this particular message to reach between 80,000–90,000 people in Vienna. Between 28 Mar 2019–26 Oct 2020, his page spent over 200,000 EUR on Facebook ads. In May, he ran a series of ads targeting the entire Austria. According to the data provided by Facebook, his campaign spent between 15,800 to 22,295 EUR on only eight ads, each containing clear anti-migration and Islamophobic messages. One of the ads depicts a crowded inflatable raft boat, with a slogan “Sea rescue is human smuggling.”[41] Another shows a young couple, the woman wearing a headscarf.[42] The message on this ad simply reads — “stop the immigration”.

The Public Reacts: Online Mobilisation and Protests around Migration Issues

Many migrants stranded in the Una-Sana Canton, right outside the EU’s external border between BiH and Croatia, have to live outside of officially designated reception centres, in appalling conditions, without electricity and water.[43] The humanitarian crisis escalates periodically with worsening weather conditions and was this year further compounded by the COVID19 pandemic. To make matters worse, the reception centres were forcibly emptied at the end of September, ahead of elections in November, ostensibly due to public pressure[44] . The action was strongly condemned by the EU, which provides funding for these facilities[45] .

Desperate, with nowhere to go the migrants are locked in a vicious cycle of mistrust, fear, and increasing violence with the local populations. The unmet and mismanaged public safety concerns of the local population on the one hand, and the basic needs of the migrant population on the other, are inevitably leading to friction between residents and people in transit, all of which is fueled by misinformation and propaganda by extremists and populists. Fear, in combination with anger towards authorities for not being able to solve the problem, contributes to the appeal of the anti-migration narrative. Public gatherings against migrants and refugees, are sometimes organized by the local politicians who use trumped up numbers related to reported crimes committed by migrants[46] . In Bihac in August hundreds of citizens gathered in the town square and demanded that the authorities solve the problem of “irregular migrants and the prevention of the influx of new migrants in the region”[47] .

Protests against migrants also happened in Velika Kladusa, a town about 10 kilometres from the Croatian border. Citizens also began to organise online, where closed Facebook groups with titles like “Stop the invasion of migrants” or “Stop illegal migrants” were created for and by local citizens to share information, news updates, and personal experiences related to the migrant crisis. For example, a piece of news published by a local portal about 30 migrants arriving by bus from Sarajevo in late August, violating the cantonal government’s movement restrictions[48] , was shared to a public page followed by over 50,000 people, where it inspired not only calls for violence and online hate speech, but also offline action.

Image for post
Facebook groups with titles like “Stop the invasion of migrants” were formed. (Source: Facebook)

Self-appointed vigilantes and groups are increasingly taking matters in their own hands, under the pretext of protecting safety of other and public order. Following news such as the one about new migrants’ arrival circulating online, the situation in Velika Kladusa escalated. Locals began blocking traffic, intercepting buses, and dragging out migrants they found among the passengers[49] . Bus and taxi drivers transporting migrants, as well as volunteers and aid workers were targeted after their personal details and photos were published in these private groups. Media also reported other violent incidents and a pervasive atmosphere of fear in town[50] .

A man who was filmed as he assaulted a bus with migrants in Velika Kladusa[51] was celebrated as a hero among anti-migrant activists, both at public gatherings[52] and online. Also near Velika Kladusa, as a result of an arson attack with Molotov cocktails on a makeshift accommodation, five migrants were almost burned alive[53] . Another migrant was seriously wounded with knife in Sarajevo in September and local man was arrested for attempted murder[54] .

After the Europe’s largest refugee camp, Moria[55] (on the Greek island of Lesbos), burned to the ground in early September, thousands of people marched in the streets, of Berlin[56] , Vienna[57] , but also in other German cities such as Cologne, Munich, and Leipzig, as well as in Paris, France[58] , calling on authorities to take in more of the over 12,000 who were left without a shelter since the fire. Protesters held up signs saying Wir haben platz/We have room, or EU-Politik tötet/EU Politics kills.


Public discourse and narratives around migration develop in the context of government action. The anti-migration public discourse and narratives thrive in a situation of government inaction and policy failure. While propaganda and misinformation also contribute to fueling resentment and mobilising action, civic engagement — both vigilante justice and acts of solidarity and altruism — is usually motivated by what the public perceives as lacking.

The complexity of the migration-related problems and the tainted history of attempts to solve them in Europe puts far right activists and populist politicians at a distinct advantage. As the ousted AfD spokesperson Christian Lueth aptly put it in an interview that cost him his position, the worse off Germany is, the better for his party[59] .

On the one hand, the far-right parliamentary parties spend money on anti-immigrant ads on Facebook and in the print media, spreading misinformation and propaganda, and many alt-media outlets, are systematically pushing out stories to incite hate and violence, often using the infrastructure of social media platforms. Citizens using private groups are sharing these stories, fostering atmosphere in which calls to defend the communities have led to violence against migrants trapped in Bosnia and Herzegovina and Serbia. On the other hand, Initiatives such as COURAGE — Mut zur Menschlichkeit[60] , attempting to bring people from the burnt down Moria to safety in Austria, through crowdfunding sustainable accommodation and care, show the existing capacity and the good will of ordinary citizens.

While policies to address the incitement of hate and violence on the platforms should be improved, they will do little to curb the migration-related violence as long as flashpoints and bottlenecks like Moria or camps in Una-Sana Canton in Bosnia Herzegovina continue to exist. The festering of humanitarian crisis at and outside of Europe’s borders, the normalisation of the status-quo of squalid, inhumane conditions in refugee camps and the EU’s collective failure to effectively respond to the migration crisis have far reaching consequences. The EU Pact on Migration and Asylum[61] announced on 23 of September, as the Commission’s new approach to migration, in addition to solving technical hurdles of the asylum process, should also endeavour to shift the narrative around migration, thus far dominated by the far right and populist messages, in the direction of solidarity.

This article has been produced as part of the Resonant Voices Initiative in the EU, funded by the European Union’s Internal Security Fund — Police.

Writtten by Katja Lihtenvalner.

Katja is an activist, journalist and media analyst, currently living in Greece.

Article was originally published on


1.Greece sea and land arrivals monthly: Operations Portal. (2020)UNHCR. Available at:

2.Kingsley, Patrick. (09/03/2016) Balkan countries shut borders as attention turns to new refugee routes. The Guardian. Available at:

3.According to the International Rescue Committee, Available at:

4.Fighting over the Slovenian Border Barrier (2020). Deutsche Welle. Available at:

5.Albert, Rénes. (27/08/2020). Slovenia sends 1,000 police to Croatian border to halt migrant wave. Remix. Available at:

6.IOM’s Migration Response (2020) IOM Bosnia and Herzegovina. Available at:

7.Croatia: Asylum Seekers Forced Back to Serbia (20/01/2017) Human Rights Watch. Available at:; Croatia: Migrants Pushed Back to Bosnia and Herzegovina (11/12/2018) Human Rights Watch. Available at:

8.Croatia: Fresh evidence of police abuse and torture of migrants and asylum seekers (11/06/2020) Amnesty International. Available at:

9.Report on Pushbacks and Violence From the Republic of Croatia: Illegal Practices and Systemic Human Rights Violations at EU Borders. (03/04/2019) Center for Peace Studies. Available at:


11.Migranti prijavljuju nove slučajeve nasilja hrvatske policije (18/12/2019) Al Jazeera Balkans. Available at:

12.Izbjeglica: „Hrvatski policajci su me tjerali da plivam nazad u Bosnu, a ne znam!” (17/07/2019). DeutscheWelle. Available at:

13.Prügel an der EU-Grenze: Wie Kroatien Migranten abschiebt (15/05/2019). SRF. Available at:

14.Policajac priznao za da uhvaćene migrante po naredbi šefova vraćaju na granicu. (21/10/2019). Available at:

15.Croatia: Fresh evidence of police abuse and torture of migrants and asylum-seekers. (11/06/2020). Amnesty International. Available at:

16.Tondo, Lorenzo (28/05/2020). Crosses on our heads to ‘cure’ Covid-19: refugees report abuse by Croatian police. The Guardian. Available at:

17.Jamieson, Alistair (18/11/2019) Migrant shot by Croatian police in mountains near Slovenian border. EuroNews & Reuters. Available at:

18.Illegal Push-backs and Border Violence Reports: Balkan Region (2020) Border Violence Monitoring Network. Available at:

19.Gadzo, Mersiha (22/10/2020) Refugees allege physical, sexual abuse by Croatian authorities. Al Jazeera. Available at:

20.Kazna od 500 KM i zabrana snimanja: Policijaci spriječili novinara Ajdina Kambera u obavljanju posla (24/04/2020). Etrafika. Available at:

21.Policajci u Sarajevu napali novinarku (17/06/2020) Oslobodjenje. Available at:

22.Kamber, Ajdin (06/11/2019). Zašto je novinar DW-a nepoželjan u vladi USK-a?. DeutscheWelle. Available at:

23.Lulić, Stevan. (24/05/2020) Uhapšen osumnjičeni za prijetnje Vanji Stokić .Nezavisne Novine. Available at:

24.Tomić, Nataša. (28/05/2020) Društvo novinara BiH osudilo prijetnje smrću Vanji Stokić. Etrafika. Available at:

25.van Hagen, Isobel. (29/02/2020) Turkey opens borders with Europe as tensions rise with Syria and Russia. ABC News. Available at:

26.Rivera, Ellen. (29/04/2020) European Far Right and Identitarians Exploit Greek Immigration Crisis. Covert Action Magazine.

27.Wessels, Till-Lucas. (19/03/2020). An der Grenze Europas. Sezession. Availalable at:

28.Schützen wir Griechenlands Grenzen! (03/03/2020). Identitäre Bewegung Deutschland. Available at:

29.#IStandWithGreece hashtag gathers waves of support for Greece on refugee crisis. (03/03/2020). Neos Kosmos. Available at:

30.Schützt unsere Grenzen Nie wieder 2015! (2020). Die Oesterreicher. Available at:

31.Patriot games: Slovenian paramilitaries face down migrant ‘threat’ on border. (11/11/2019) Reuters. Available at:

32.Poslanci podprli zakonska predloga za omejitev delovanja t. i. vard. (24/08/2020). Slovenske Novice. Available at:

33.Narodne patrole u centru Beograda — pogledajte njihov razgovor sa emigrantima. (22/02/2020) Available at:

34.Stošić, Petar (13/07/2020) Lider Levijatana iznosi svoju stranu priče: Koji to fašisti grade kuću Romima? IndexHR. Available at:

35.Wildman, Sarah. (31/08/2020). The German far right is running Islamophobic ads starring women in bikinis. Vox. Available at:

36.Far-right German politician sacked for reportedly suggesting migrants could be killed. (28/09/2020). The Guardian. Available at:

37.V Ljubljani v rjuho zavite že majhne punčke! (30/08/2018). Skandal24. Available at:

38.Muslimani na Švedskem želijo prevzeti državo: “Vi imate ure, mi pa imamo čas”. (19/09/2018) Demokracija. Available at:

39.NE, HVALA! Društvo slovenskih pisateljev vam ponuja možnost: “Spoznajte muslimana!”. (12/04/2018). NovaTV24. Available at:

40.Dominic Nepp Ads (15/09/2020) Facebook Ad Library. Available at:

41.Dominic Nepp Ads (18/05/2020) Facebook Ad Library. Available at:

42.Dominic Nepp Ads (18/05/2020) Facebook Ad Library. Available at:

43.Kamp iz Noćne More: Migranti u BiH žive u teškim uslovima i nemaju šta da jedu! Organizacije upozoravaju da im preti humanitarna katastrofa! (VIDEO). (24/10/2019). Available at:

44.Sharma, Aditya (01/10/2020). Bosnia: Authorities evict hundreds from UN-run migrant camp. Deutsche Welle. Available at:

45.EU statement — Transfer of refugees and migrants from Bira. (01/10/2020). IOM Bosnia and Herzegovina. Available at:

46.Ramić, Ser. (29/08/2020). Antimigrantski narativ: Manipulacije brojem krivičnih djela u USK. Available at:

47.Hiljade Ljudi Na Protestima U Bihaću: Očistite Naš Grad, Ulice I Mjesne Zajednice Od Migranata, Lopova, Narkomana… (29/08/2020) Crna Hronika. Available at:

48.Litrić, Azra. (21/08/2020). Uprkos mjerama USK: Autobus iz Sarajeva dovezao 30 migranata u Krajinu. Available at:

49.Kod Velike Kladuše mještani ponovo izašli na ulicu, čekaju autobuse s migrantima. (18/08/2020). Available at:

50.Mrkić-Radević, Branka. (21/08/2020). LOV NA MIGRANTE U KRAJINI (FOTO): Nikada nije bilo gore, tuku ih gdje stignu! Ž Available at:

51.MUŠKARAC DASKOM POLUPAO PROZORE AUTOBUSA KOJI JE PREVOZIO MIGRANTE: Snimljen incident u Velikoj Kladuši. (16/08/2020). Available at:

52.“SVI SMO MI BAJKIN!”: Pogledajte kako je u Velikoj Kladuši dočekan Sead Karajić koji je vratio autobus s migrantima. (17/08/2020). USN.

53.Elias-Bursac, Ellen. (10/08/2020) AYS Weekend Digest 8–9/8/2020: Bosnia, shocking attempt to burn asylum seekers alive. Medium. Available at:

54.Sarajevo: Migrant teško ranjen nožem, uhapšen bh. Državljanin (03/09/2020). Available at:

55.Moria refugee camp. (19/10/2020). Wikipedia

56.Jachmann, Luis Nicolas. (21/09/2020). “Wir haben Platz” — Tausende fordern Aufnahme von mehr Geflüchteten aus Moria. Euronews. Available at:

57.“Wir haben Platz” in Wien: Demo für Flüchtlinge aus Moria. (03/10/2020) Vienna Online. Available at:

58.Thousands march in Berlin to demand Germany take in Moria refugees. (21/09/2020). DeutscheWelle. Available at:

59.Fuchs, Christian. (28/08/2020) “Je schlechter es Deutschland geht, desto besser für die AfD”. Zeit Online. Available at:

60.COURAGE — Mut zur Menschlichkeit. (2020). Available at:

61.New Pact on Migration and Asylum: A fresh start on migration in Europe. (2020). European Commission

Begunska taborišča v 21. stoletju

Igra oblasti z ljudmi na migracijskih poteh

25. avgusta ob 17. uri je v Centru za tujce v Postojni, nedaleč stran od svetovno znane atrakcije, Postojnske jame, potekala protestna akcija, s katero smo javnost želeli opozoriti na nečloveške razmere, v katerih prebivajo prosilci za azil v omenjeni ustanovi. Že od začetka je to zaprto taborišče prostor brutalnih zlorab človekovih pravic. V njem se lahko znajde vsak, ki je tujec in ni uspel pravočasno urediti bivalnih dokumentov, zaprti pa ostanejo tudi do enega leta, največkrat brez stika z zunanjim svetom ali možnosti pritožbe. Kot povedo taboriščniki, je Center za tujce mnogo slabši kot navaden zapor:  “tam vsaj veš, zakaj si zaprt in koliko časa boš ostal, dobiš lahko odvetnika… tu pa si prepuščen na milost in nemilost enega inšpektorja”. Poskusi samomorov so zato nekaj vsakdanjega, psihično uničene taboriščnike pa se zapira v samice.  

Skupina kakih 70 protestnikov se je zbrala pred vhodom, kjer nas je pričakal postroj policistov, med katerimi je bila tudi posebna enota policije.

Izpred vhoda smo se nato prestavili na mesto, kjer smo lahko na daljavo komunicirali s prosilci za azil, med katerimi imajo mnogi dokumente in dokazila, da so zaprosili za azil ter bi morali  nanj čakati v azilnem domu bodisi na Viču ali Kotnikovi v Ljubljani ali pa v Logatcu. Pa so  vseeno  zaprti v kletkah postojnskega centra – v prostorih, ki so sicer prvotno namenjeni nastanitvi dveh oseb, je zdaj zaprtih 10 in več ljudi. Skozi okenske špranje, prekrite z rešetkami, so nam pripovedovali svoje izkušnje z zaposlenimi; tudi o pretepanju  in onemogočanju dostopa do zdravnika, ki so ga nazadnje videli pred kakim mesecem.

Med drugim so povedali,  da nimajo higienskih pripomočkov, ženske ne morejo dobiti vložkov ipd. Problematično je predvsem dejstvo, da očitno policija namesto zdravnika opravlja delo medicinske stroke, kar je lahko skrajno nevarno, saj azilantom dajejo podobna (morda celo ista?) zdravila, ne glede na bolezenske težave. Med njimi so astmatiki, ljudje z ledvičnimi obolenji, srčni bolniki ipd. Sumijo pa tudi, da jim v hrano podtikajo pomirjevala in uspavala, ker so neprestano zaspani in večino časa v centru prespijo. Policija jim hrano predaja kar skozi rešetke, ob čemer seveda ni poskrbljeno za higieno in zdravstveno varnost.

Pred dnevi je iz omenjenega centra v javnost prišel video posnetek dogodka, ko je ena oseba doživela srčni infarkt. Niso ji omogočili zdravniške pomoči, zato je moški poskušal  storiti samomor, a tudi zatem zdravniške pomoči še vedno ni bil deležen. Na posnetku lahko vidimo, kako obnemoglo leži na tleh, ostali pa prosijo za pomoč. Policija se po besedah azilantov na prošnje in nezadovoljstvo odziva s še več nasilja, grožnjami s policijskimi psi in podobno. Tudi med tem, ko smo se pogovarjali z zaprtimi azilanti, so ti poročali, da jim je policija grozila v pričo našega pogovora in jim želela preprečiti komunikacijo z nami.

Pogovor z azilanti se je odvijal preko nekaj naših ‘prevajalcev’, to je udeležencev protestniškega shoda, ki so zaprte nagovorili preko zvočnika, ti pa so dobesedno kričali odgovore skozi rešetke. Zaprti v postojnskem Centru za tujce so tudi povedali, da jim policija ob prihodu pobere ves denar in telefone, zato ne morejo komunicirati z zunanjim svetom in vzpostaviti stikov z družino. Mnogi so bili namreč ločeni od svojih družin. Navajajo pa tudi, da so med t. i. zaporniki v centru tudi otroci. Najmlajši naj bi bil star le okrog 2 leti.

Tisti, ki niso zaprti v celicah z vsaj devetimi drugimi osebami, so zaprti v kontejnerskem poslopju z betonskimi tlemi, kjer jih je po navedbah azilantov trenutno zaprtih kakih 75 oseb. Povedo, da hrane  ni dovolj za vse, da se prostorov ne čisti, da so se tam zaredili številni zajedavci od pršic, uši. V času korona krize, ko ves svet opozarja na higienske standarde, si dovolimo zapreti ljudi in ne omogočiti osnovnih kriterijev, ki omogočajo varnost vsakega od nas?! 

Zato se pridružujemo apelu in protestu zaprtih ljudi, prosilcev za azil, beguncev, ljudi na poteh – ali kakorkoli jih imenujemo – ki se že več kot mesec dni trudijo opozoriti javnost na nevzdržnost razmer in brezizhoden položaj, v katerem so se znašli. Njihovo temeljno sporočilo je z besedami enega od zaprtih: “nismo kriminalci, želimo le navadna življenja, ne zapirajte nas v taborišče«.

Zahtevamo pravične in transparentne postopke za azil. Apeliramo na medije, da poročajo o tej temi, ki je nevidna ali je obravnavana populisitčno in negativno nastrojeno proti beguncem in begunkam.

Zahtevamo, da se begunsko taborišče, ki je sramota za Slovenijo, nemudoma zapre, da se ljudem omogoči pravne in transparentne postopke za pridobitev azila ter da se ustavi sistem množičnih izgonov na Hrvaško, ki je samo pri nas terjal že na desetine življenj. »Gejm«, igra z življenji ljudi na migracijskih poteh, se mora nepreklicno nehati.

Poročala je Erina Borovic

Podnebne spremembe in migracije

Sodobne migracije seveda ne predstavljajo novega fenomena, specifičnega za današnji čas, temveč kot odziv na spreminjajoče se razmere obstajajo že, odkar obstaja homo sapiens. Neustreznost bivalnega okolja je tako od nekdaj predstavljala pomemben vzrok za preseljevanje, o katerem se dandanes med drugim govori v luči negativnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne spremembe se primarno kažejo v dvigu morske gladine, kar ogroža približno petino svetovnega prebivalstva, ki živi ob obalnih regijah; v spremembah regionalnih in globalnih temperatur; dezertifikaciji zemlje in hujših sušah ter močnejšemu deževju, ki vpliva na pogostejše in obsežnejše poplave. Ob naraščanju globalne temperature bodo ekstremni vremenski pojavi še pogostejši in intenzivnejši ter tako nadalje ogrozili življenje, zdravje in blaginjo ljudi. Ne glede na zgodovinske dokaze, da ima človeštvo izredno sposobnost prilagoditve na spreminjajoče se razmere, se ob hitrosti in nepredvidljivosti podnebnih sprememb poraja vprašanje same izvedljivosti in primernosti prilagoditve.

Foto: Vir

Kdo je ta, ki se preseljuje?

Kljub temu, da je v novicah, akademskih člankih in vsakodnevnih pogovorih mogoče zaslediti najrazličnejša poimenovanja kot so okoljski begunci, okoljski migranti, podnebni begunci, ekološki begunci ipd., pa obstoječa Konvencija o statusu beguncev, na podlagi katere lahko posameznik sploh pridobi status begunca, na noben verjeten način ne zajema oseb, ki bežijo zaradi okoljskih težav. Potrebno je sicer upoštevati, da so migracije večinoma rezultat delovanja različnih dejavnikov (političnih, ekonomskih, okoljskih, družbenih, verskih, demografskih), ki jih zaradi tesne medsebojne povezanosti ni mogoče strogo ločevati in identificirati zgolj enega vzroka za preseljevanje. Nekateri vidijo rešitev za manko okoljskih vzrokov v pravni opredelitvi v razširitvi same Konvencije, ki bi zaobjela tudi »okoljske begunce«. Vprašanje pa je, ali je tako nadgradnjo sploh mogoče praktično implementirati. Vsekakor pa se od ljudi, ki se bodo prisiljeni seliti zaradi primarno okoljskih razlogov, ni moč distancirati zgolj zato, ker ne obstaja ustrezna pravna definicija in institucionalizirana oblika njihove obravnave.

Vprašanje različne odgovornosti držav

Ker se bodo zaradi posledic podnebnih sprememb v veliki meri prisiljeni preseljevati prebivalci globalnega Juga, se ni mogoče izogniti razmisleku o odgovornosti in moralni ter politični dolžnosti držav globalnega Severa.

Prebivalci držav OECD predstavljajo le petino svetovnega prebivalstva, vendar so z načinom življenja, ki krepko presega planetarne zmožnosti, odgovorni za 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, s čimer nosijo največjo odgovornost za podnebne spremembe. Kljub temu, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb občutili vsi deli sveta, bodo države globalnega Severa zaradi večje političnoekonomske stabilnosti, ki se kaže kot posledica izkoriščanja človeškega dela in izčrpavanja naravnih virov drugih držav, manj prizadete. Ob tem pa jim optimalna geografska lega in sprejetje ustreznih ukrepov ter implementacija prilagoditvenih in blažitvenih strategij omogoča, da preprečijo najhujše. Medtem  so prebivalci držav globalnega Juga k podnebnim spremembam sicer prispevali najmanj, vendar jih okoljska kriza najbolj ogroža, saj so številne države locirane v ranljivih predelih sveta. Možnosti za in situ prilagoditev (tj. prilagoditev na mestu) omejuje ekonomskopolitična nestabilnost, kar je v veliki meri mogoče pripisati zahodni ekspanzionistični politiki, ki je v stoletjih kolonializma in imperializma pustošila »tretji svet«, s čimer nadaljuje še dandanes  ter obenem preprečuje demokratizacijo in razvoj zavoljo lastnih interesov.

Okoljske migracije je treba obravnavati z upoštevanjem različne stopnje ranljivosti in nesorazmerne odgovornosti, kar  pomeni, da imajo države, ki so imele od izgorevanja fosilnih goriv največjo korist, moralno, materialno in pravno odgovornost do držav in ljudi, ki jih bodo podnebne spremembe, kot posledica tovrstnih dejavnosti, najhuje prizadele.

Gostovala je Janja Pečan

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.


  1. Armstrong A. E., Krasny, M. in Schuldt P. J. (2018). Communicating climate change: A guide for educators. Cornell University Press: Comstock Publishing Associates.
  2. Bade, K. J. (2005).Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /* Cf.
  3. International Organization for Migration. (2019). Glossary on Migration. Pridobljeno s:
  4. Maslin, M. (2007). Globalno segrevanje – zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
  5. Plummer W. A. (1996). The Big Push: Emigration in the Age of Environmental Catastrophe. Indiana Journal of Global Legal Studies, 4(1), 231–237.
  6. Rice, J. (2009). North-South relations and the Ecological Debt: Asserting a Counter-Hegemonic Discourse. Critical Sociology, 35(2), 225–252. doi: 10.1177/0896920508099193.

Biti drugi

Populizem kot tegoba malega človeka

Ne, ne govorimo o vrednotenju rezultatov športnih ali drugih tekmovanj. Govorimo o vrednotenju človeškega življenja na podlagi barve kože, jezika, državljanstva, starosti, vere in priimka.

O rasizmu in ksenofobni, zastraševalni politiki smo povedale že marsikaj. Ti sta poleg nacionalizma priročni orodji v rokah populističnih politik. Kaj torej je in kakšna je populistična politika? Ta si prizadeva določeno družbeno temo podrediti z namenom nabiranja političnih točk in glasov. V tem primeru situacijo beguncev in begunk.

Naj poudarimo, da se populizem razvija in spreminja skozi čas, zato je pri branju in razčlenjevanju koncepta nujno zavedanje o ideoloških, političnih in kulturnih okvirjih. Ti so odraz časa in nenazadnje vplivajo na koncept ljudstva, ki predstavlja jedro populizma. Začetki populizma segajo že v pred antično Grčijo in pomenijo predvsem težnjo k absolutni politični moči ljudstva (demosa). Kasneje je ta pomenil boj za oblast ljudstva nasproti elitam, kot zahteva po enakosti političnih pravic in participacije malega človeka. Od 19. stoletja dalje se je populizma posluževala v glavnem desnica, ki nasprotuje idejam globalizacije, povezovanja in solidarnosti do tistih, ki v kategorijo ljudstva ne spadajo. Populizem namreč predpostavlja ‘naravne meje’ med ljudmi in drugimi. Nacionalna in etnična pripadnost pa sta družbeno konstruirana pojma, ki ustvarjata iluzijo omenjenih ‘naravnih meja’ in jih opravičujeta ter legitimirata.

Populizem ima torej že dolgo brado, v zadnjem stoletju pa je pomenil predvsem možnost za konstruiranje določenih, predvsem desničarskih, političnih predstav o občutku (nad)moči s pomočjo pogrevanja preteklosti, revizijo zgodovine in poveličevanjem simbolov in tradicij ter nacionalizmom in rasizmom.

Kdo pa so ti drugi in kdo ljudje?

Desni populizem se danes lahko identificira z geslom »mi, ljudje« (ang. »we, the people«), ki je ostanek buržoazne revolucije, a le do točke, ko se ti ljudje jasno ločijo od vseh drugih. Hkrati postaja vse bolj etno-nacionalističen, saj je v zadnjih letih uperjen predvsem proti tujcem in migrantom. Anti-elitizem pa se je preusmeril v akterje, ki naj bi bili odgovorni za globalizacijo in posebno za množične migracije; torej v elite, ki so tujcem ‘odprle vrata v Evropo’. Teoretiki navajajo, da desni populisti multikulturalizem dojemajo kot dekonstrukcijo naroda oziroma ljudstva. To je pokazala tudi Covid-kriza. Teorije zarot, lažne informacije in ločevalna politična retorika so doprinesle k kaosu v družbi in ustvarile pogoje za širitev in krepitev nacionalizma.

Kot ste že lahko brali, je politika v času epidemije opozarjala na nevarnost migracij, ki da povečujejo tveganje za okužbe. Tisti drugi (ang. »the others«), ki vstopajo v našo podalpsko deželico, nam želijo slabo, želijo naš denar, naše službe, zdaj pa s seboj nosijo še smrtonosni virus.

Tu pa se pokaže tista posebna lastnost populizma – sposoben se je identificirati s specifičnimi temami, s pomočjo katerih retoriko prilagodi situaciji in se politično udejanji v ustvarjanju strahu in označevanju grešnih kozlov, ki nosijo pripisano krivdo grožnje, v tem primeru evropski kulturi in zdravju. Posledica so visoke ograje, rezalna žica, zidovi in nezakonito vračanje migrantov in migrantk v države južneje od Slovenije. Vse to v imenu obrambe naših ljudi, naše kulture in seveda – naših žensk.

Foto: Janez Pelko

In zakaj so ti drugi tako priročni, čeprav jih ne maramo?

Rasizem v agendah desnih populističnih strank predstavlja orodje mobilizacije nezadovoljnega ljudstva.Ljudje so med krizo izgubljali službe, dohodke in mnogi so pristali na socialnem dnu. V takih in podobnih situacijah, pa je krivdo seveda lažje prevaliti na nekoga – drugega.

»Tudi pri nas je veliko lačnih in revnih, zakaj najprej ne poskrbimo zanje« se glasi eden izmed najpogostejših t. i. populističnih argumentov proti pomoči migrantom in migrantkam. A na vprašanje zakaj za svoje ne poskrbimo že tako ali tako, odgovora ne poda nihče. Ne gre torej zares za odtujitev pomoči »našim ljudem«, gre za izgovor, zatiskanje oči pred zavedanjem, da sistem sam po sebi ne deluje.

Svet ni črno bel, stvari niso enoznačne

Da ne bo pomote – populizem je prisoten tako na desnem, kot na levem političnem polu in se izraža v poenostavljanju in prikrivanju kontradikcij lastnih političnih odločitev, da bi te izpadle kot delovanje za ljudi. A pomembna razlika, ki jo gre poudariti je, da (skrajni) desni populisti namreč v ključnih trenutkih, kot je bila kriza Covid-19, iz diskurza in odločanja izključijo strokovno javnost, znanost in odločitve prepustijo laikom, kar daje občutek, da so v politični proces ljudje vključeni bolj kot sicer.Desni populizem je torej uperjen proti ljudem in jih izključuje na podlagi že navedenih (osebnih in družbeno pogojenih) lastnosti, levi populizem pa predstavlja pot v poglabljanje demokracije – decentralizacijo moči, kritika družbeno normaliziranih diskurzov, boj proti oblikam izključevanja in nasilja, varovanje okolja – in ne podeljuje ekskluzivnosti nobeni družbeni skupini.

Kot rečeno, je cilj desnih populističnih političnih strank ukinitev multikulturnih družb in ponovna obuditev elementov etnokracije  – ­ sistema, ki legitimno pravico do državljanstva, svoboščin in dobrin podeljuje na podlagi rase, vere ali jezika. Temelji na obujanju zgodovinskih trditev, kulturnih simbolov, mitologije in bližnje ter daljne preteklosti. Populisti na oblasti neprestano opozarjajo ljudi na sovražnike, teh pa nikoli ne zmanjka. Naj si bodo to partizani, komunisti, begunci in begunke ali preprosto turisti iz držav na ‘rdečem seznamu’. Pri vzbujanju strahu in sovraštva do tujega in nepoznanega, pa si desničarski populisti pogosto pomagajo s produkcijo lažnih novic, s katerimi dosežejo, če ne dejanskega cilja, vsaj kaotičen diskurz o določeni temi.

Nekoč nevtralna beseda ‘migrant’ je ob vseh, z grožnjo navdahnjenih pridevnikih, dobila negativno konotacijo in dosegla svoj namen – zastraševanje in sovraštvo do tujega.

Gostovala je Erina Borovič


Brubaker, R. (2017). Between nationalism and civilizationism: the European populist moment in comparative perspective. Ethnic and Racial Studies, 40(8), 1191–1226.

Mudde, C. (2017): The populist radical right: A Reader. Routledge.

Wodak, R. (2015). Politics of fear. Sage.

Foto: Janez Pelko

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Italija in begunci: v mesta ali v begunska taborišča?

Po podatkih italijanskega notranjega ministrstva se sredi maja 2020 v Italiji nahaja 85.790 prosilcev za azil, od teh jih je v raznih sprejemnih centrih nameščenih dobrih 63.000 in v tako imenovanih razpršenih namestitvah (sistem SPRAR) nekaj več kot 22.000. Največ jih je v Lombardiji, medtem ko jih je v sosednji Furlaniji-Julijski krajini nekaj čez 3.000 – velika večina v raznih centrih, le 292 pa je vključenih v  sistem SPRAR. 

V zadnjih dveh letih je bil ta sistem razpršene namestitve – ki je že od začetka velik birokratski zalogaj za vsako od 9.000 italijanskih občin, ki so se prostovoljno odločila za ta način sprejemanja beguncev – s Salvinijevimi in zdaj še s Contejevim dekreti, spremenjen v SIPROIMI (to je sistem zaščite za nosilce pravice do mednarodne zaščite in za mladoletne osebe brez spremstva), ki pa prosilcem za azil ne omogoča več vključitve v projekt. 

Sistem razpršene namestitve naproti begunskim centrom 

Na primeru mesteca Aiello del Friuli blizu Palmanove, ki ima 2200 prebivalcev, lahko vidimo, da je še kako smiselno izvajati sistem SPRAR: domačini so na pobudo župana Andrea Bellavite ponudili samostojna stanovanja za 14 beguncev, katerim strokovno osebje v projektu poišče delo, jih učijo italijanščino, uvajajo v kulturo okolja in pomagajo pri urejanju dokumentov, hkrati pa usposobljena ekipa okolico senzibilizira za sprejemanje beguncev, vsem skupaj pa omogoča dostojno sobivanje. Nekateri teh beguncev so se že tako dobro integrirali v italijansko družbo, da so lahko zaprosili za združitev družine. Pri vsem tem je povedna informacija, da se večina prebivalcev tega kraja na volitvah običajno izreka za desne opcije, a s primernim in pozornim delom občinske uprave ter sodelavcev SPRAR-a, jim sprejemanje beguncev v vsakdanje okolje ne predstavlja nepremostljivih težav. 

Aiello del Friuli (foto: osebni arhiv avtorice).

Po vzoru občine Aiello bi glede na razmerje med številom prebivalcev in sprejetimi begunci lahko Italija na primeren human način sprejela približno 400.000 beguncev. In če to razmerje prenesemo še na EU, bi se na ta način lahko vsako leto sprejelo tudi do nekaj milijonov beguncev. Zveni kot obetajoča misel, kajne?

Ta način sprejemanja beguncev je veliko bolj human za vse, za državo pa tudi veliko cenejši kot zapiranje ljudi v centre. Tudi po trajanju vključenosti beguncev v SPRAR je ta model ugodnejši v primerjavi s centri, ker se begunci prej vključijo v družbo in so prej sposobni avtonomnega življenja. Osebe v centrih ne smejo delati, se ne morejo izobraževati, odvzeto jim je osnovno dostojanstvo, okoliški prebivalci pa jih vidijo predvsem kot tujce, ki brezdelno postopajo naokoli. Ker imajo mobilne telefone, to pri domačinih pogosto še dodatno vzbuja odpor ter jemlje človeški impulz po pomoči, sprejemanju in razumevanju. Dejstvo je, da domačini v resnici ne vedo, v kako nesmiselni in tudi brezizhodni situaciji se begunci nahajajo.  

Begunski center v Gradišču ob Soči 

V Furlaniji-Julijski krajini je v nekdanji vojašnici v Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo) poleg torinskega eden največjih centrov za begunce v Severni Italiji, ki je razdeljen v različne enote, v katerih se nahaja trenutno približno 300 ljudi. Od tega jih je 180 prosilcev za azil in imajo možnost prostega gibanja, 60 jih je v področju s karanteno, ki je trenutno polno zasedena stavba, 45 pa jih je zaprtih v t.i. CPR (Centro per rimpatrio) in  čakajo na deportacijo iz države. Tu bivajo v razmerah, ki so povsem nehumane in mnogo slabše od običajnega zapora, saj gre za pravcate kovinske kletke. V preteklih mesecih je v še nepojasnjenih okoliščinah umrl gruzijski migrant, Vakhtang. Zaradi obupnih bivanjskih razmer, slabe higiene in hrane ipd., pogosto izbruhnejo upori, predvsem prihaja do gladovnih stavk. Prave taboriščne razmere, ki vladajo v centru, seveda zlahka pripeljejo do t.i. »ekstremnih vedenj«, ki pa so v resnici le pričakovan upor zaradi nemogočih življenjskih razmer in neperspektivnosti takega življenja v zaprti enklavi.

Gradišče ob Soči, demonstracije pred begunskim centrom (osebni arhiv avtorice).

V času korona krize so se razmere le še poslabšale. Država sicer več ne izvaja deportacij, a  vprašanje je, kaj se v resnici dogaja z obolelimi za COVID-19, saj občasna pričevanja zaprtih pač nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo oblasti

Aktivisti pred poslopjem begunskega centra v Gradišču ob Soči, namenjenem deportacijam beguncev (foto: osebni arhiv avtorice).

Videm, Trst 

Kot naslednji primer omenimo Videm, kjer je v nekdanji vojašnici Cavarzerani nameščenih približno 400 prosilcev za azil, a v trenutnih korona razmerah zmanjkuje prostora za namestitev vseh. In ker mesto ne premore dovolj prostovoljskih organizacij in posameznikov, ki bi pomagale skrbeti zanje, je stanje precej dramatično, saj so prepuščeni ulici.

V Trstu in okolici pa ravno zahvaljujoč številčnejšim in bolje organiziranim prostovoljskim, humanitarnim in nevladnim organizacijam občinska oblast v običajnih razmerah zmore zagotavljati razmeroma ustrezne pogoje za begunce v državnih sprejemnih centrih CAS (Centri di accoglienza dello Stato). Prav tako v Trstu delujejo že prej omenjeni SPRAR  (katerega pobudnik, največji strokovnjak in ‘motor’ projekta je ravno Tržačan, odvetnik Gianfranco Schiavone), nevladne organizacije za begunce (ICS: Consorzio Italiano di Solidarietà) in razmeroma močna Mreža DASI (Diritti di Accoglienza Solidarietà Internazionale), seveda pa tudi Karitas in še mnoge druge. 

V Trstu SPRAR v več stotih stanovanjih omogoča bivanje približno 1000 beguncev.

V teh dneh je 150 centrov za sprejem beguncev prepolnih, zato so usposobili stare hotele, hostle, postavljajo celo večje šotore, kamor nameščajo begunce, ki morajo najprej v karanteno. Veliko beguncev ostaja brez zatočišča, na cesti in zanje v teh dneh skrbi predvsem nevladna »Linea d’Ombra«. 

Trst, prostovoljci Linea d’Ombra in La Strada Si.Cura (foto: Fb organizacije No CPR no Frontiere)

Mediji so po eni strani polni svaril pred begunci, po drugi strani pa svarijo pred kolapsom državnih sprejemnih centrov. Tako mestna kot deželna oblast pa predvsem »negujejo« retoriko varovanja meje pred begunci. 

Pia Lešnik, profesorica italijanščine in aktivistka

Begunci, koronavirus in propaganda

»Vas je strah? Preberite, katere bolezni s seboj v Evropo prinašajo migranti.« To je zgolj eden od naslovov v slovenskih strankarskih propagandističnih medijih, s katerimi se je skušalo v času begunske »krize« v Evropi od leta 2015 izvajati neposredno psihopolitiko zastraševanja pred  begunci. Ker politična propaganda običajno ne želi biti abstraktna, je tudi domača postregla z zelo otipljivo zasejanimi neposrednimi strahovi: z njihovim prihodom bo k nam prišel hepatitis A, tifus, tuberkuloza, obstaja velika verjetnost, da se bodo začele širiti nalezljive bolezni, ki v državah izvora  še niso izkoreninjene, kar velja za črevesne okužbe, hepatitis A, tifus, tuberkolozo, različna virusna prehladna obolenja in nekatere kožne bolezni, kot so garje in ušivost.

Kasneje je strankarski »fear-mongering« doživel številne paranoidne in fantazmatske uprimeritve, med drugim je v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega. Če je kdo kužen, je to ravno begunec. Spodaj bom poskušal pojasniti, kako si predstavljam omenjene pojme.

…”med drugim je (strankarski »fear-mongering«, op. ur.) v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega.”

Učinki stigmatizacije

Stigmatizacija je po Erwingu Goffmanu široko vpeljan označevalec za procese izražanja odpora v okolju, ki zavrača neželeno drugačnost Drugega. Z njo se socialno izloči nekoga na podlagi atributov, ki ga naredijo za drugačnega od večine, torej bodisi etnične pripadnosti, barve kože, veroizpovedi, političnega prepričanja ali izobrazbe s tem, da se ga označuje za manjvrednega, nezaželenega in nevarnega.

Če pogledamo običajne kriterije, po katerih se vrši stigmatizacija, so to največkrat natanko značilnosti skupin ljudi, ki jih zakonodaje širom sveta ščitijo pred diskriminacijo ali izbruhi sovraštva in netolerance. V slovenski zakonodaji jih opišeta 63. člen Ustave in 297. člen Kazenskega zakonika, ki govorita o regulaciji spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Vendar za razliko dejanj, opisanih v njih, stigmatizacija kot družbeni proces ni kaznivo dejanje, čeprav so njene žrtve deležne enakih postopkov: diskreditiranja, sovraštva, norčevanja, žalitev, blatenja, socialne izključitve, psihičnega nasilja, zaničevanja, posmeha.

Koncept kužnosti

Sam sem pred leti kot posebno obliko stigmatizacijskega mehanizma vpeljal koncept kužnosti in ga povezal ne zgolj s psihopolitiko sovraštva, temveč tudi s paranoidnimi vzorci razlag, konspiracizmom in predvsem ustvarjanjem »seznamov« individualiziranih mrež stigmatiziranih oseb. Oseba, ki je politično nekompatibilna, postane kužna na podlagi politične fantazmagorije, skozi katero se vanjo projicira sovraštvo in mržnjo do te mere, da je že biti v kontaktu z njo lahko usodno – v ta namen se je politične oponente, v očeh sedanje vladajoče politike predvsem »levičarje«, »komuniste«, »socialiste«, »levake«, »ultralevičarje«, »liberalce«, opisovalo ne zgolj s seznami njihovim domnevno nedopustnih, negativnih, kriminalnih, kaznivih, nemoralnih in tem podobnih dejanj, ampak se jih je tudi prikazovalo kot po značaju čudaške, zle, pokvarjene, zlobne, nehumane in nemoralne. Njihova kužnost pa je vsebovala še en element, ki bi ga lahko dejansko opisal kot »haptičnega«: biti z njimi v kontaktu je na abstraktni ravni postalo nevarno, zato je pomembno funkcijo okuženosti začel predstavljati dotik: če se je oseba A rokovala z osebo B, z njo pisala kavo ali čaj, stopila v isti prostor ali celo bila z njo v katerikoli obliki kontakta, je nemudoma postala politično kužna in okužena.

Rjuharice in razkužila

Logika kužnosti kot posebna forma stigmatizacije se je skozi haptičnost materializirala v primeru prihoda beguncev v Slovenijo. Najbolj natančno jo v času pred epidemično krizo ponazarja cela vrsta člankov, posvečenih tako imenovanim »rjuharicam«. Leta 2018 se je slovenska desna politika močno ukvarjala z »burkiniji«, kjer je domača retorična folklora sovraštva v resnično maloštevilne muslimanke v Sloveniji projicirala zdravstveno nevarnost okužbe. Najbolj razvpiti primer je bil takrat dogodek v Termah Vivat, kjer se je kopalka v oblačilih, ki ne ustrezajo dominantni oblačilni kulturi domačih krajev, znašla v središču političnih diskusij z argumentom, da ogroža zdravje vseh drugih obiskovalcev kopališča. Za kužno so jo naredila oblačila.

Omenjala so se razkužilna sredstva in poudarjalo se je, da si mora osebje v bolnišnicah stalno umivati roke, medtem ko je kopalkam muslimanskega porekla dovoljeno vse. Predsednik nacionalne stranke Zmago Jelinčič je takrat opozarjal, da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, zaradi česar da je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna. Ob splošni paranoji vpričo kužnosti tovrstnih kopalk je opozoril še na »prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive«, čemur so se priključili Janševi propagandni mediji in portali. O vsem tem pišem v prispevku Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika.

Otipljivost kužnosti

Haptičnost kot poglavitni element kužnosti se je dobesedno materializirala z nastopom koronske pandemije – tokrat je postala realna zdravstvena nevarnost. In čeprav se je dogajanje okoli beguncev zaradi odkritja novega »sovražnika«, kot so mu dejali vladajoči tudi v Sloveniji, nekoliko umaknilo v ozadje javne pozornosti, ni povsem zamrlo, zato sta se v mesecih po marcu letos oba registra podvojila in združila moči. V psihopolitični agendi sovraštva in stigmatizacije so nenadoma begunci postali kužni – tokrat niso bili več garjavi, temveč okuženi s koronavirusom. Poprejšnja politična kužnost kot propagandna koncepcija je sedaj postala »otipljivo« biološka in zdravstvena, s tem pa je za nazaj legitimirala mitologijo o beguncih kot prenašalcih bolezni – tistih torej, ki imajo tifus in so garjavi.

22. marca letos je poslanec Branko Grims zapisal, da bodo »vsi okuženi ilegalni migranti ostali v Sloveniji in odžirali že tako premajhne zdravstvene kapacitete slovenskim državljanom…! Upam da bodo vsaj sedaj tudi najbolj ideološko zaplankani razumeli, zakaj potrebuje vojska pooblastila za obrambo meje takoj!!« V svojem znamenitem govoru na Nova24TV, ki je dolg kar 27 minut, je spregovoril o tem, da so virus pripravili Kitajci v svojih laboratorijih, begunci pa so seveda njegovi prenašalci, zato so iz varnostnega preskočili v obči zdravstveni problem. O njegovem govoru podrobneje pišem v prispevku Grimsovi dvomi v uradne verzije okoli koronavirusa.

Faktografija je v napoto

Delo je pod naslovi »Ali migranti povečujejo tveganje za prenos virusa?« ubesedilo splošno politično duhovno klimo časa, v kateri se je s tezo o kužnosti beguncev poskušalo legitimirati podelitev večjih pooblastil vojski in tudi njihovo navzočnost na meji, kjer bi bolj drastično nadzirali njihov vstop v državo. Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti. Povedano drugače: psihopolitika zavračanja beguncev je v svoje roke dobila novo nepričakovano orožje, virus je postal instrumentaliziran za siceršnje doseganje partikularnih ciljev, povezanih s siceršnjimi ksenofobnimi in islamofobnimi idejami.

“Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti.”

Kužnost je kot politična propagandna tehnika postala žal izjemno materializirana in s tem za mnoge prepričljivejša, politika paranoje pa z izbruhom pandemije navidezno bolj verodostojna – seveda zgolj za neznanstveni pogled. Ampak kaj bi z znanostjo, dejstvi in statistikami – ko je na oblasti režim, ki se ima za svoj uspeh zahvaliti lažem, zastraševanju, iskanju sovražnikov, konstrukciji nevarnega Drugega, postane faktografija zgolj v napoto.

Boris Vezjak, filozof.

Grška epidemija ksenofobije in rasizma

Lov na čarovnice in licemerstvo »lokalnih atijev«

Hotel v Kranidiju na Peloponezu deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za migracije  (IOM) in gosti več kot 450 prosilcev za azil iz podsaharske Afrike.

Grško podeželje jo je tekom epidemije covid19 odneslo relativno dobro. Drastični nadzor pri omejitvi gibanja je veljal predvsem za mesta, otoki so se izolirali za nekaj časa, vaščani pa so navkljub zaprtim kavarnam uživali svobodo gibanja.

Po novici o večjem številu okuženih v turističnem Kranidiju se je vlada tam odločila za popolno omejitev gibanja. Ukrepi so povzročili negodovanje domačinov. Črnska telesa so bila razlog za dodatne rasistične komentarje.

Vsakega, ki je malo spremljal dogajanje tekom epidemije v Grčiji, je dogajanje v Kranidiju moralo zbosti v oči. Ko grška vlada napoti posadko politikov in medicinskih strokovnjakov v begunski center, to pomeni, da se dogaja nekaj sumljivega.

V karanteno celotna lokalna skupnost

Oblasti so se odločile za nenavadno stroge ukrepe: množična testiranja in v karanteno za dva tedna celotna lokalna celotna skupnost. Še več kot to, prepoved gibanja od  osmih zvečer do osmih zjutraj, prepoved telovadbe ter drugi ukrepi, ki niso veljali v ostalih delih Grčije. Domačini so pobesneli!

Politični veljaki so drveli na Peloponez: Srečali so se namestnik ministra za civilno zaščito, Nikos Hardalias, pa predstavniki Helenske nacionalne organizacije za javno zdravje, pa župan Giannis Georgopoulos in guverner Panagiotis Nikas. Še več: Grška vlada je poslala celo vojsko, ki je pred hotelom postavila več šotorov.

»Ni potrebe za paniko. Potrebujemo treznost«, je domačine nagovoril Hardalias. »Hotel se zapira in zapečati. Nihče ne vstopa in nihče ga ne zapušča,« je še napovedal. Vlada je poslala tudi dodatno zdravstveno osebje v begunski hotel. Takšne pozornosti ni bil deležen noben begunski objekt.

Naj spomnimo, da je bilo tekom epidemije nekaj sto tisoč beguncev in migrantov v Grčiji potisnjenih popolnoma na rob. Ko so odkrili prve okužene v begunskih centrih Ritsona  in Malakasa so na hitro poslali celotni kamp v karanteno, brez množičnih testiranj in posebne zdravstvene oskrbe. Podobno je veljalo na otoških centrih (Lesbos, Hios in Samos),  kar je milo rečeno bizaren ukrep. Begunci in migrantje namreč tam živijo v nabasanih centrih ter šotorih, v slabih higienskih razmerah ter s pomanjkljivo medicinsko pomočjo. Pričakovati, da bodo lahko izvajali zaščitne ukrepe za preprečitve okužbe, se zdijo smešne.

Primer iz Kranidija je bil tudi zato zelo specifičen in ukrepi sila nenavadni.

Eden izmed logičnih razlogov bi lahko bila oddaljenost od bolnišnic. To je tudi bil razlog, ki so ga politični veljaki pred kamerami najpogosteje omenjali. Vendar za nekoga, ki spremlja grško politiko in družbo že dolgo, »nenadno zanimanje za zdravstveno stanje beguncev«  ne more biti edini alibi vlade za vse te ukrepe.

»V kolikor nam je znano skrb za okužbo ne zadeva samo lokalno skupnost, ampak kar celotno regijo,« je za Kontra News povedal zdravnik Sotiris Papadimitriou. Molk. Zagata.

Zgodba je postajala vse bolj jasna: vključevala je mlada dekleta iz begunskega hotela in odrasle moške iz lokalne skupnosti.

»Družinski ati« (Grki jim pravijo: »οι οικογενειάρχες«, »οι νοικοκυραίοι«, «Έλληνες λεβέντες») so prenesli covid-19 v ostalo lokalno skupnost, ker so revnim mladim begunkam plačevali drobiž za seksualne usluge.

Kdo bo zdaj odgovarjal, da mora cela skupnost ostati doma?

Lov na čarovnice

Komentarji na socialnih medijih so butali z rasistično retoriko. Že tako proti-begunsko vzdušje v Grčiji, je na površje prineslo najslabše v ljudeh. Stresno vzdušje tekom epidemije je vsakdanji grški rasizem, občutek superiornosti in islamofobijo še potenciralo.

»Danes sem slišal nekaj zelo zaskrbljujočega: nekatere migrantke iz hotela, bi se naj prostituirale za deset evrov,« je eden izmed lokalcev klical na lokalno TV. »In zdaj moramo za to odgovarjati mi vsi?« se je spraševal. 

Ni bilo za pričakovati, da bo grška javnost stopila na stran migrantk. Pri tem so olje na ogenj prilivali še mediji. Nekateri izmed njih so se s tragično zgodbo azilantk zabavali kar na naslovnici:

»Javna hiša v Kranidiju. Afričanke so se vaščanom ponujale.« V eni izmed naslednjih izdaj so begunski hotel preimenovali kar v »Porno-hotel«.

»Migranti stojijo zbrani v skupinah po deset. Družijo se pri avli vhoda v hotel. Ne upoštevajo varnostnih razdalj, ne nosijo mask,« je poročal še en domač medij. Pri tem niso pozabili omeniti, da bi »ti ljudje morali biti zaprti vsak v svojih sobah po dva tedna«. V kakšnih razmerah živijo, po koliko jih je natrpanih v sobah, novinarjev ni zanimalo.

Mediji so precej agresivno vrivali mnenje, da so za nastalo situacijo krive migrantke, ki so prodajale svoje seksualne usluge in pa kasneje izolirani prosilci za azil, ki so si v nabasanem hotelu privoščili sprehod po avli hotela. Posledično smo že lahko brali, da je to tudi razlog, da letos turistov ne bo v ta del Peloponeza. Nekdo pač mora biti odgovoren za porazno turistično sezono, ki nedvomno čaka Grke.

Epidemija poneumljanja, ksenofobije in rasizma se je tokrat bolestno hitro razširila, a prinesla tudi delček upora.

Medijski gnus, seksizem in rasizem

»Espresso in Demokracija, ki spadata v isto skupino medijskih gnusov, seksizma in rasizma, sta v četrtek, 23. aprila objavili ogabni naslovnici, s katerimi sta vulgarno ciljali na begunke v Kranidiju, ki bi naj bile krive za prenos virusa na »grške ate«, ki so jih spolno izkoriščali. Ni jih skrbelo zdravje žensk, ni jih skrbelo, ali so bile ujete v trgovino z ljudmi. Zanimal jih je samo lov na čarovnice,« je feministična skupina »Brez tolerance« ostro obsodila pisanje medijev.

Odzvalo se je tudi nekaj vidnih javnih osebnosti, ki so stopile na stran migrantk, predvsem pa obtožile licemerstvo lokalne skupnosti.

»Če torej prav razumem, družinski atiji so zdaj panični, zato ker ne vejo o prostituciji migrantk nič,« je novinar Kostis Papaioannou očrnil hipokrizijo lokalne skupnosti, ki je težave skušala zdaj naprtiti prosilkam za azil. »Naenkrat stranke s tem nimajo ničesar. Naenkrat ti grški očetje izginejo in krive so migrantke,« je še napisal.

Stroga omejitev gibanja v hotelu Galaxy so veljale do 21. 5. in po tem dnevu so begunci spet lahko zapustili hotel.

Enomesečna intenzivna propaganda in pranje lastnega imena pa je na žalost naredila svoje.

»Prebivalci so izjemno zaskrbljeni zaradi svojega zdravja, bojijo se izbruha izgredov in pozivajo k okrepitvi policijskih enot,« je svojo skrb zdaj izrazil občinski svet in predlagal, da je migrante potrebno premestiti na drugo območje, »da bi se izognili socialni krizi«.

Grška vlada v teh tednih že premešča več sto beguncev in migrantov iz otokov. Če ne bo posebnega političnega interesa, ali pa če ne bo IOM našla ustrezne rešitve, je težko verjeti, da bo rešitev za begunce v Kranidiju znana kmalu.

Hotel Galaxy in njeni prebivalci bodo tako prepuščeni lokalni epidemiji ksenofobije in rasizma. Epidemija, ki jo je veliko težje premagati kot covid-19.

Katja Lihtenvalner, novinarka in aktivistka nam je pisala iz Aten   

Opomba avtorice in blogerk: Ko govorimo o konkretnem begunskem hotelu, je potrebno upoštevati grški kontekst, v katerem so številne hotelske namestitve lastniki oddali v najem organizacijam, ki so pristojne za namestitev prosilcev za azil, predvsem IOM in nekaterim NVO. Tako je več grških počitniških kapacitet najetih s strani nevladnih in mednarodnih organizacij za namene begunskih zatočišč, v nasprotnem primeru pa bi ti hoteli samevali.

#Ostanidoma: ali mit o istem čolnu

Vsi smo odgovorni za zdravje vseh in le skupni trud (stopimo skupaj tako, da stopimo narazen) bo omogočil, da se prebijemo čez epidemijo. To so verjetno najpogostejše besede, ki jih izrekajo tako politični voditelji  kot tudi ekonomske elite in njihovi medijski zavezniki. Zdravstvena kriza naj bi na enak način prizadela vse prebivalce in za soočanje z njo smo vsi enako odgovorni. Skupno soočanje s krizo naj temelji na odgovornem vedenju vseh, kar bo preprečilo kolaps zdravstvenega sistema. Logika in besednjak je identičen kot pri soočanju z ekološko krizo (ta mimogrede ni izginila!). Tudi pri njenem soočanju smo pozvani vsi, da se vedemo odgovorno (npr. ne kupujemo slamic in ne uporabljamo plastičnih vrečk) in s tem preprečimo kolaps podnebnega sistema.

Pri obeh govorih imamo opraviti s hkratno kolektivizacijo in individualizacijo odgovornosti. Raven kolektivizacije je v posploševanju odgovornosti in v proizvajanju mitične enotnosti vseh prebivalcev pri soočanju s krizo. Pri govoru o podnebnih spremembah bi to na kratko lahko ponazorili s tem, da vsi vozimo avtomobile in je vsem poleti vroče. Pri epidemiji pa s tem, da se vsi družimo in da vsak lahko zboli. Po drugi strani pa oba govora zaznamuje tudi izrazita individualizacija odgovornosti in soočanja s krizo. Rešili ju bomo tako, da bo vsak odgovoren in da bo s tem poskrbel zase, za svoje zdravje in za svoja dejanja. Vsak naj torej ostane doma in pomete plastične vrečke s svojega praga.

Pomembno je sicer poudariti, da obe krizi spremljajo diametralno nasprotni ukrepi (pri eni vseprisotni, pri drugi skoraj popolnoma odsotni), a to nikakor ne spremeni dejstva, da sta govora, ki spremljata nasprotujoče si odzive, skoraj identična. Prepoznavanje problematičnosti obeh govorov je ključno, saj oba prekrivata in zakrivata enake družbene realnosti. Govor o kolektivnem soočanju in odgovornosti, kar bi v drugem registru lahko poimenovali kot zamišljanje skupnost, zakriva in prekriva raznolike razkole, ki prečijo družbo. Zakriva, da nismo v istem čolnu ne pri vzrokih obeh kriz, niti pri zmožnostih soočanja z njima, kaj šele pri njunih učinkih.

Začnimo pri vzrokih za pandemijo. Te lahko delimo na faktorje, ki povzročajo pandemije in na faktorje, ki otežujejo soočanje z njo. V prvi sklop sodijo dejavniki, ki krepijo stik med patogenimi virusi in človekom. Osrednjo vlogo ima poseganje v ekosisteme zaradi ekonomskega sistema, ki temelji na presežnem izkoriščanju narave. Izsekavanje gozdov, intenzivno kmetovanje in živinoreja, gradnja infrastrukture in seveda tudi tajanje permafrosta zaradi segrevanja ozračja, so le nekatere od oblik posegov v nedotaknjene ekosisteme. In za vse te posege nismo enako odgovorni, niti nimamo enakih koristi. Na drugi strani pa imamo faktorje zmožnosti kolektivnega soočanja s krizo, ki so povezani predvsem z zdravstvenim sistemom. Seveda tudi tukaj odgovornost za njegovo stanje ni enakomerno porazdeljena, ampak je stanje predvsem posledica dejanj političnih voditeljev, ki že leta spodbujajo razprodajo in poblagovljenje zdravja, ter ekonomskih elit, ki se s to reorganizacijo zdravja okoriščajo. Torej, nikakor ne moremo pristati na govor o enaki, uravnoteženi odgovornosti za pandemijo.

Tudi pri soočanju s krizo nimamo enakih možnosti, ampak so te obratno-sorazmerne z odgovornostjo za nastalo stanje. Rečeno drugače, tisti, ki so se v preteklosti okoristili s poslabšanjem zdravstvenega sistema (npr. njegovo privatizacijo), so danes v veliko boljšem položaju za soočanje s pandemijo. Odgovorna samoizolacija in družbeno distanciranje je za mnoge slaba šala, saj nimajo ne prostorov izolacije (varnega doma), ne finančne varnosti za nekajtedenski izpad dohodka. Tako je perverzno zahtevati krčenje osebnih stikov in redno umivanje rok od prebivalcev mumbajskega sluma Dharavi, saj v njem na 1 kvadratni milji prebiva skoraj milijon ljudi brez ustrezne infrastrukture.

Te neenake možnosti soočanja s krizo ponazarjajo tudi podatki o samoizolaciji med različnimi družbenimi sloji. Za bolje plačane poklice samoizolacija pomeni delo od doma, medtem ko za tiste na dnu delavske hierarhije predstavlja izgubo dela ali pa delo v oteženih in nevarnih razmerah. Te razredne razlike pri možnosti samoizolacije ponazarjajo tudi podatki iz ZDA, ki kažejo, da so bogatejši sloji pričeli z zadrževanjem doma nekaj dni pred revnimi in da veliko redkeje zapustijo svojo domove Razlika je tudi pri psihološkem soočanju z epidemijo: če višjemu sloju različne varnostne mreže omogočajo, da samoizolacijo razume kot priložnosti za osebnostni razvoj, pa za spodnje plasti družbe predstavlja  predvsem tesnobo, negotovost in strah.

Na koncu pa imamo še mnogotere posledice pandemije. Dotaknili se bomo le zdravstvenih. Tudi tu se kažejo velike razlike med prebivalstvom, čeprav nas tabloidna poročanja o okuženosti zvezdnikov (od NBA igralcev, do vrhovnih predstavnikov držav) prepričujejo, da smo vsi enako ogroženi. Omenjena neenaka zmožnost samoizolacija nakazuje na razredno zaznamovanost širjenja virusa, ki pa ni edina oblika neenakega soočanja z epidemijo. Zdravstvene posledice bodo povezane tudi z neenakim dostopom do zdravstvene oskrbe, kakor tudi do higienskih in zaščitnih sredstev. Ravno tako dobo posledice epidemije povezane s splošnim zdravjem prebivalstva, ki pa je močno razredno zaznamovano. Tako se je razredna delitev vpisala v sama telesa ljudi in se odraža v nižji življenjski dobi in slabšemu zdravstvenemu stanju revnejših. Revni prebivalci so tako v povprečju manj zdravi in s tem bolj podvrženi zapletom pri okuženju s Covid-19. Podatki iz ZDA potrjujejo, da se razredna in rasna razmerja močno prekrivajo. Tako je v Chicagu kar 70% umrlih zaradi Covid-19 temnopoltih, čeprav ti predstavljajo le 29% mestnega prebivalstva.

Opisane neenakosti se dopolnjujejo, pogojujejo in deloma poganjajo druga drugo. Tako so tisti, ki so najmanj odgovorni za nastalo stanje, hkrati tisti, ki se z njim najtežje soočajo in trpijo najhujše posledice. Revni, ki so prej žrtve kot pa zmagovalci privatizacije zdravstva, so hkrati tisti, ki nimajo pogojev za samoizolacijo, čeprav so zaradi slabšega zdravstvenega stanja bolj ogroženi, in bodo v primeru bolezni imeli slabši dostop do primerne zdravstvene oskrbe. Na drugi strani pa so bogati, zmagovalci sistema, ki imajo vire in možnosti za brezskrbno samoizolacijo in so hkrati v najboljšem zdravstvenem stanju za soočanje z virusom. Neenakosti se tako seštevajo. To pa pomeni, da epidemija in soočanje še dodatno poglabljajo neenakosti, čeravno ju prekriva govor o enotnosti, složnosti in skupnosti. Ne, nismo na istem čolnu in ne plujemo v isto smer.

Klemen Ploštajner, sociolog