Webinar: Kaj pandemija COVID-19 pomeni za begunce po svetu

Na webinarju organiziranem v obdobju, ko se države globalno  soočajo z pojavom nove bolezni, ki je postavila pod vprašaj trenutno organiziranost svetovnega ekonomskega in zdravstvenih ter  socialnih sistemov držav, je bila posebna pozornost posvečena vplivu virusa na begunce kot eni izmed najbolj ranljivih skupin. Begunski centri po svetu se spopadajo z ovirami in težavami, ki  so prisotne še iz časov pred razmahom virusa, le da so zdaj potencirane. Dostop do pitne vode je, sploh na otokih, še bolj otežen, zaradi prenaseljenosti pa so higienski pogoji še slabši, kar lahko pri pojavu virusa v centrih pripelje do nenadzorovanega širjenja na vse prebivalce centrov. Prenaseljenost taborišč močno vpliva na mentalno zdravje tam prebivajočih, ki se ob zavedanju lastnega položaja in ukrepov držav počutijo (še bolj) nemočne, saj se tudi tistih navodil za preprečevanje širjenja bolezni, do katerih sploh imajo dostop, ne morejo držati zaradi pomanjkljive infrastrukture. 

Stiska je toliko večja pri prebivalcih centrov, ki so v izvornih državah pridobili ustrezno zdravstveno izobrazbo, s katero bi lahko v ciljnih oziroma tranzitnih državah – v katerih se nahajajo begunski centri -, aktivno sodelovali v zdravstvenih ustanovah, ki se soočajo s pomanjkanjem osebja. Na poti do tega so največja ovira dolgotrajni birokratski postopki, ki pa se zaradi trenutne pandemije še daljšajo ali celo ustavljajo. S tem se ustvarja dvojna škoda; na eni strani se ne mobilizira potencialne delovne sile v zdravstvu, ki je močno primanjkuje, na mikro ravni pa se ne pripomore k osamosvajanju, integraciji in osebni izpolnitvi beguncev, s čimer se podaljšuje njihov negotov položaj.

Poleg daljšanja birokratskih postopkov so pomembni še drugi ukrepi držav, ki imajo neposreden vpliv na dinamike vsakdanjega življenja v centrih. Z ustavitvijo letalskih prevozov ni mogoče prihajanje prostovoljcev, prav tako je onemogočena  dostava materiala, potrebnega za življenje v okviru vsaj minimalnih higienskih standardov. 

Če povzamemo; v toku življenja ki je trenutno zaznamovano z razmahom virusa COVID-19 se v begunskih centrih po svetu odvijajo realnosti ljudi ujetih v šotore, brez možnosti rednega umivanja rok po danih nam navodilih, kaj šele življenja na razdalji  1,5 m do najbližje osebe. Trenutne razmere je potrebno prepoznati kot problematične iz vidika človekovih pravic in jim posvetiti več pozornosti ter zagotoviti boljše pogoje za možnost preprečitve okužbe stanujočih. Kot možni rešitvi sta tekom webinarja bili predstavljeni predvsem dve ideji. Prva bi bila prerazporeditev stanujočih v centrih po širšem območju Evrope v centre, ki še imajo proste kapacitete. S tem bi  omogočili higienski minimum in dostop do potrebščin večjemu številu beguncev. Druga ideja, ki je npr. na Portugalskem že uveljavljena, pa bi bila dodelitev statusa začasnih državljanom prosilcem za azil, s čimer bi se jim omogočil dostop do storitev javnega zdravstva.

Pisali sta Špela Perner in Anja Zafošnik

Webinar sta organizirala: Colloquium on Refugees, Migrants & Statelessness in  Center for International & Area Studies, Weinberg College, Northwestern, 1. aprila 2020.