Na pandemijo so se (dokaj ažurno) odzvali tudi ključni globalni akterji na področju migracijskih in azilnih politik, zlasti Visoki komisariat združenih narodov za begunce (UNHCR) in Mednarodna organizacija za migracije (IOM). V tem besedilu podajava pregled nekaterih temeljnih stališč, izhodišč in usmeritev politik.

V skupni izjavi The rights and health of refugees, migrants and stateless must be protected in COVID-19 response se OHCHR, IOM, UNCHR in WHO dotikajo teme ranljivosti beguncev in migrantov v času nastale krize. Do sedaj nam je virus že pokazal, da ne diskriminira in smo ogroženi vsi, zato je pomembno, da na tej točki razmislimo o treh četrtinah svetovnih migrantov in beguncev, ki so trenutno obstali na območjih, na katerih so zdravstveni sistemi že tako preobremenjeni in so se nezmožni konstruktivno soočiti s krizo. Realnost vsakdanjega življenja teh skupin zajema prenaseljene kampe, začasna naselja, provizorična zavetja in sprejemne centre, ki pogosto nimajo ustrezno urejenih dostopov do zdravstvenih storitev, čiste vode in sanitarij. Kot prvo ključno točko organizacije  navajajo, da je nujno potrebno, da omogočimo takojšnjo izpustitev teh skupin iz zaskrbljujočih razmer (formalnih in neformalnih) krajev pridržanja.

”Migrant children and their families and those detained without a sufficient legal basis should be immediately released.” (WHO, 2020)

Kot drugo točko poudarjajo, da če želimo nadzorovati potek Covid-19, je nujen vključujoč pristop, ki ščiti pravice do življenja in zdravja vsakega posameznika. Za namen preprečitve katastrofe morajo vlade delovati v namen zaščite in pri tem vključevati vse skupine ljudi. V nacionalne odzive na pandemijo morajo biti tako vključeni tudi migranti in begunci in omogočen jim mora biti enak dostop do zdravstvenih storitev, ki zajemajo preprečevanje, testiranje in zdravljenje. Kot tretjo ključno točko izpostavljajo vprašanja zapiranja meja in omejevanja čezmejnih gibanj. Pri implementaciji teh ukrepov je potrebno upoštevati Konvencijo o varstvu človekovih pravic in standarde za zaščito beguncev, še poudarijo.

V času, ko obstaja globalna grožnja kolektivnemu obstoju človeštva, mora biti naš primarni fokus na ohranjanju življenja, ne glede na formalne statuse. Nastala kriza zahteva koherenten in učinkovit globalen pristop, ki za seboj ne pušča nikogar. Pri tem ne smemo pustiti, da bi nas strah in nestrpnost ogrožala pri učinkovitosti odzivov.

”We are all in this together. We can only defeat this virus when each and every one of us is protected”.

Poglejmo nekoliko podrobneje načrt in stališča Združenih narodov. Vodilni strokovnjaki za javno zdravje pri UNHCR pravijo, da  morata biti v središču delovanja preventiva in vključevanje neumeščenih, še posebej na območjih s šibkimi zdravstvenimi storitvami. Zavezani so k preprečevanju in odzivanju na trenutno krizno zdravstveno stanje, njihov glavni cilj pa je zaščititi begunce in migrante ter skupnosti, ki jih gostijo. Oddelek za javno zdravje UNHCR-ja opozarja na nevarnosti, ki pretijo in sprejema ukrepe za upočasnitev širjenja, zmanjševanja vpliva in reševanja življenj. To je posebej pomembno za ranljive skupine, saj mora biti odziv osredotočen na tiste, ki jih družba pogosto zanemarja. Zdravje vseh je povezano z zdravjem marginaliziranih članov skupnosti.

Nadaljnje je potrebo vedeti, tako UNHCR, da virus ne preizkuša le obstoječih zdravstvenih sistemov in mehanizmov odzivov na krizo, temveč tudi naše sposobnosti sodelovanja pri nastalih izzivih. Razmere bodo pokazale, do katere mere razvoj (družbeni in gospodarski) dosega tudi tiste na robu družbe. Potrebno je premagati ovire, ki onemogočajo cenovno dostopno zdravljenje in se spopasti z ukoreninjenimi razlikami, ki so posledica dohodka, spola, rase, narodnosti in religije. Potrebno je premagati sistemske pristranskosti, ki spregledujejo pravice manjšin. Korona kriza predstavlja preizkus našim obstoječim načelom in vrednotam, zato je pomembna mednarodna podpora in vključevanje. Širjenje virusa s seboj prinaša številne negotovosti in strah, ljudje pa kar se da hitro iščejo ‘grešne kozle’. Situacijo je potrebno tako nadzorovati, da krivda ne preide na begunce in migrante. Panika in diskriminacija nikoli nista bili rešitvi, zato morajo po mnenju UNHCR politični voditelji prevzeti vodilno vlogo, graditi zaupanje in delovati v skupno dobro. UNHCR je izdal zahtevo za 225 milijonov Ameriških dolarjev za nujno zmanjševanje tveganja in zmanjševanje vplivov izbruhov virusa v ranljivih skupnostih.

”Covid-19 preti celotnemu človeštvu – in zato se mora celotno človeštvo boriti nazaj.” (UNHCR, 2020)

Zanimiv v tem kontekstu je primer Izjemno sirskih beguncev v Švici, ki pomagajo ranljivim skupinam domačih prebivalcev v času izbruha. Gre za dobro prakso delovanja, ki posameznikom ponuja most v zunanji svet, ki ga nujno potrebujejo. Sirski begunec Shadi Shhadeh je v državi, ki mu je ponudila zatočišče, našel praktičen način za pomoč drugim. Aktiviral je mrežo prostovoljcev v Ženevi in Lozani, ki starejšim in potrebnim pomoči nudijo opravljanje različnih storitev. Navdih za delovanje je bil občutek odgovornosti za tiste, ki potrebujejo pomoč in dolga leta izkušenj, nevarnosti in negotovosti, ki so bila za njim. Idejo so razširili preko plakatov, ki nudijo e-mail kontakt. Prostovoljcem so dodeljene naloge pri čemer morajo upoštevati stroge smernice za skrb za zdravje. Na eni strani na to lahko gledamo kot na zaščito posameznikov, saj ostajajo doma, ter na drugi strani istočasno kot preventivo za preobremenitev zdravstvenega sistema. Trenutno imajo 26 prostovoljcev, njihova mreža pa raste iz dneva v dan.

”We lived, and we are still living, a crisis as refugees. That makes us probably in a better position to understand that there is a crisis and how to help.” (UNHCR, Shadi, 2020)

Drugi v seriji velikih globalnih igralcev v polju migracij, IOM je v času korona-krize pripravil strateški plan za pomoč državam pri boljši pripravljenosti ter zajezitvi COVID-19. Načrt vsebuje širok spekter ukrepov, med drugim čezmejne koordinacije, usposabljanje in simulacije za državne uslužbence, vaje za mobilnost prebivalstva, klice v sili, higienske in sanitarne storitve ter povečanje nadzora. COVID-19 ne predstavlja le zdravstvene krize, pač pa tudi največjo krizo mobilnosti, saj se spreminjajo vzorci priseljevanja, letalskih povezav, odnosi do tujcev ter režimi upravljanja meja in migracij. Vse dodatne spremembe so povzročile potrebo po izboljšavi načrtov za reševanje vidikov mobilnosti v času novega virusa, zato je IOM v sredini marca zagnal 116 milijonov vreden načrt globalne strateške pripravljenosti in odziva (SRP) za podporo državam, ki bodo potrebovala dodatna sredstva, bodisi finančna, tehnična ali operativna.

Nadgrajeni načrt obsega širok spekter dejavnosti za vse regije sveta, vključujoč preko-mejno koordinacijo, pojav humanitarnih potreb v novih okoljih, krepitev zmogljivosti vladnega osebja za nadzor bolezni, postavitev in izboljšanje naprav za umivanje rok, spremljanje gibanja ljudi znotraj in zunaj meja ter razširjanje informacij o tem kako ostati zdrav, zlasti za migrante, begunce in ostale razseljene osebe. Tudi The United Nations Network on Migration poziva k temu, da so v prizadevanje za ublažitev vplivov COVID-19, vključeni vsi oziroma da migranti nikakor ne ostanejo izključeni. Migranti se pri dostopu do zdravstvenega varstva pogosto srečujejo z ovirami, ki jim preprečujejo enakopravno obravnavo ter s tem pridobijo status potencialnih žrtev zdravstvenega sistema. Uspeh zdravstvenega oziroma kateregakoli sistema je odvisen od nediskriminacije, a le če je pred tem izpolnjen predpogoj, da se vse institucije borijo proti ksenofobiji.

Če strnemo, strateški dokumenti in tudi izjave za javnost UNHCR in IOM, kažejo na visoko zavedanje problema COVID-19 v povezavi z migracijami in potencialnimi tveganji za zdravje migrantov in beguncev. A tudi ti ukrepi in izhodišča so za zdaj ne-testirani na terenu. Od tam, predvsem iz nekaterih begunskih centrov, pa prihajajo poročila zdravstvenih delavcev in drugih humanitarnih delavcev, ki so skrb vzbujajoča.

Zato je na mestu za konec omeniti platformo na Twitterju: Live blog: Refugees in the Covid-19 crisis (https://twitter.com/Refugees), ki pa na globalni ravni prinaša izmenjavo nasvetov, praks in navodil za varnost in zaščito zdravja v COVID-19 pandemiji.

Po spletu sta brskali in pisali Špela Vovk in Klara Andlovic.

Na webinarju organiziranem v obdobju, ko se države globalno  soočajo z pojavom nove bolezni, ki je postavila pod vprašaj trenutno organiziranost svetovnega ekonomskega in zdravstvenih ter  socialnih sistemov držav, je bila posebna pozornost posvečena vplivu virusa na begunce kot eni izmed najbolj ranljivih skupin. Begunski centri po svetu se spopadajo z ovirami in težavami, ki  so prisotne še iz časov pred razmahom virusa, le da so zdaj potencirane. Dostop do pitne vode je, sploh na otokih, še bolj otežen, zaradi prenaseljenosti pa so higienski pogoji še slabši, kar lahko pri pojavu virusa v centrih pripelje do nenadzorovanega širjenja na vse prebivalce centrov. Prenaseljenost taborišč močno vpliva na mentalno zdravje tam prebivajočih, ki se ob zavedanju lastnega položaja in ukrepov držav počutijo (še bolj) nemočne, saj se tudi tistih navodil za preprečevanje širjenja bolezni, do katerih sploh imajo dostop, ne morejo držati zaradi pomanjkljive infrastrukture. 

Stiska je toliko večja pri prebivalcih centrov, ki so v izvornih državah pridobili ustrezno zdravstveno izobrazbo, s katero bi lahko v ciljnih oziroma tranzitnih državah – v katerih se nahajajo begunski centri -, aktivno sodelovali v zdravstvenih ustanovah, ki se soočajo s pomanjkanjem osebja. Na poti do tega so največja ovira dolgotrajni birokratski postopki, ki pa se zaradi trenutne pandemije še daljšajo ali celo ustavljajo. S tem se ustvarja dvojna škoda; na eni strani se ne mobilizira potencialne delovne sile v zdravstvu, ki je močno primanjkuje, na mikro ravni pa se ne pripomore k osamosvajanju, integraciji in osebni izpolnitvi beguncev, s čimer se podaljšuje njihov negotov položaj.

Poleg daljšanja birokratskih postopkov so pomembni še drugi ukrepi držav, ki imajo neposreden vpliv na dinamike vsakdanjega življenja v centrih. Z ustavitvijo letalskih prevozov ni mogoče prihajanje prostovoljcev, prav tako je onemogočena  dostava materiala, potrebnega za življenje v okviru vsaj minimalnih higienskih standardov. 

Če povzamemo; v toku življenja ki je trenutno zaznamovano z razmahom virusa COVID-19 se v begunskih centrih po svetu odvijajo realnosti ljudi ujetih v šotore, brez možnosti rednega umivanja rok po danih nam navodilih, kaj šele življenja na razdalji  1,5 m do najbližje osebe. Trenutne razmere je potrebno prepoznati kot problematične iz vidika človekovih pravic in jim posvetiti več pozornosti ter zagotoviti boljše pogoje za možnost preprečitve okužbe stanujočih. Kot možni rešitvi sta tekom webinarja bili predstavljeni predvsem dve ideji. Prva bi bila prerazporeditev stanujočih v centrih po širšem območju Evrope v centre, ki še imajo proste kapacitete. S tem bi  omogočili higienski minimum in dostop do potrebščin večjemu številu beguncev. Druga ideja, ki je npr. na Portugalskem že uveljavljena, pa bi bila dodelitev statusa začasnih državljanom prosilcem za azil, s čimer bi se jim omogočil dostop do storitev javnega zdravstva.

Pisali sta Špela Perner in Anja Zafošnik

Webinar sta organizirala: Colloquium on Refugees, Migrants & Statelessness in  Center for International & Area Studies, Weinberg College, Northwestern, 1. aprila 2020.