Kako se Avstrija spoprijema z zaposlovanjem beguncev?

Kako se Avstrija spoprijema z zaposlovanjem beguncev?

Velikokrat se radi zgledujemo po sosedih, predvsem po Avstriji. Pa naj bo to višina plače, gospodarstvo, ali pa vključevanje beguncev. Pa se Slovenija pri integraciji beguncev res lahko zgleduje po Avstriji?

Med letoma 2015 in 2016, ko je veliko število ljudi na poti prečkalo meje Slovenije smo velikokrat slišali, da Slovenija ni njihova ciljna država. Hočejo v Nemčijo! Nekateri so kljub temu ostali v Sloveniji in Avstriji. Če prihajaš iz obrobne vasice na meji z Avstrijo, ti vsakdo reče: pa saj če ne boš dobila službe v Sloveniji, še vedno lahko greš v Avstrijo. Res je, veliko ljudi iz obrobnih vasic dela v Avstriji, veliko jih migrira na delo vsakodnevno, tako je še bilo pred Covid-19.

Avstrija se sooča z migracijami ne le kot sprejema, temveč tudi kot tranzitna država. Po številu prosilcev za azil na prebivalca se uvršča na tretjo mesto med državami sprejema v EU, takoj za Nemčijo in Švedsko. (Migration Policy Centre and the Bertelsmann Stiftung, 2016) V prejšnjih letih je Javni zavod za zaposlovanje (AMS) v Avstriji veliko sredstev namenil za integracijo beguncev na trgu dela, predvsem za učenje nemškega jezika. Deležniki procesa so prepričani, da je znanje nemškega jezika izjemno pomembno za nadaljnje zaposlovanje, in da je potrebno s pridobivanjem kvalifikacij pričeti takoj po končanem tečaju jezika.

Foto: E.M., vir

”Težko je najti službo tukaj za vse nas. Država je mala. Najprej sem se morala naučiti nemško, potem sem se učila, potem izobrazila. Prvi dve leti nisem dobila odgovora ali sem upravičena do statusa begunca.” (Intervjuvanka iz Irana, osebni intervju, 2019[1])

Predvsem pa je pomembno hitro priznavanje že pridobljenih kvalifikacij. Javni zavod za zaposlovanje (AMS), ki je odgovoren za politike na področju trga dela, poudarja, da ne bi smeli usmerjati begunce v dela, ki zahtevajo nižje kvalifikacije samo zaradi pomanjkanja znanja nemškega jezika. Potrebno bi bilo upoštevati tudi njihova pridobljena znanja in izkušnje in si tako prizadevati za čim hitrejšo vključitev na trg dela tudi za osebe, ki opravljajo dela, za katera se zahtevajo višje kvalifikacije. Njihove kompetence analizira Javni zavod za zaposlovanje, kar je pomembno za kategorizacijo kvalifikacij in zagotavljanje informacij, kje nadaljevati z usposabljanjem in  pridobivanjem novih kompetenc.

”Sistem tukaj je zelo dober, mesto ti pomaga pri marsikaterih stvareh. Pomagajo ti pri priznavanju in pridobivanju certifikatov/potrdil. Dobil sem tudi različne ugodnosti od sistema in zdaj je čas, da tudi jaz pomagam financirati sistem. Tako naj bi šle stvari. Ni lahkih služb, seveda so dobre in slabe stvari. Sistem tukaj je res dober, v tej organizaciji sem zelo vesel. Seveda sem imel tudi slabe trenutke, ampak generalno sem imel dobre izkušnje.‘‘ (Intervjuvanec iz Sirije, osebni intervju, 2019)

Ena izmed dobrih praks v Avstriji je program prostovoljnega vključevanja in integracije, ki traja eno leto. Namenjen je osebam, ki imajo status begunca ali subsidiarne zaščite in od pridobitve njihovega statusa ni minilo več kot dve leti. Cilji programa so vključevanje v družbeno življenje, poučevanje nemškega jezika, izboljšanje možnosti za vstop na trg dela s pridobivanjem različnih znanj na različnih poklicnih področjih, krepitev socialnih in medkulturnih kompetenc ter celostna integracija. Upravičenci, ki sodelujejo v programu, so upravičeni do minimalnega plačila. Program je podoben usposabljanju, ki ga poznamo tudi v Sloveniji preko Zavod za zaposlovanje, ki nudi usposabljanje na delovnem mestu, vendar se ta program v Avstriji še dodatno osredotoča tudi na vključevanje in integracijo.

Foto: vir

Pozitivna sprememba na področju zaposlovanja je tudi odstranitev nekaterih omejitev pri zaposlovanja prosilcev za azil, ki lahko vstopijo na trg dela 6 mesecev po vložitvi prošnje za azil.

Uspešna integracija beguncev na trg dela je zelo odvisna tudi od pripravljenosti podjetji na vključevanje beguncev. Glede na raziskave (Migration Policy Centre and the Bertelsmann Stiftung, 2016), se kažejo pozitivne spremembe na tem področju, saj se predvsem večja podjetja že odločajo za zaposlovanje beguncev.

Pa je res vse tako dobro?

Zdi se, da je Avstrija lahko v nekaterih pogledih vzor pri integraciji beguncev, pa vendar obstaja še veliko zakonov in področij, ki bi se lahko v prihodnosti izboljšali, predvsem kar se tiče samega izvajanja zakonov v vsakodnevnem življenju, kar je v veliki meri odvisno od ravnanja vlade. V zadnjih dveh letih je na primer sedanja vlada konkretno znižala sredstva za jezikovne tečaje beguncev. Po drugi strani pa  je vztrajala pri kriteriju za ohranjanje socialne pomoči, da mora njihovo znanje nemškega jezika dosegati vsaj raven B2. Pomeni tekoče razumevanje, pisanje in govorjenje nemškega jezika.

Naj zaključim z ugotovitvijo, da je Avstrija v številnih pogledih primer dobre prakse integracije beguncev, ampak kot lahko vidimo, je položaj beguncev v Avstriji odvisen tudi od politične klime v državi in kako populistično gledanje na to skupino vodi v omejevanje njihovih socialnih, kulturnih, političnih in ekonomskih pravic.

Raziskovala je Anja Zafošnik

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Viri:


[1] Intervjuje sem opravila v sklopu raziskovanja za magistrsko nalogo v Avstriji leta 2019.

Digitalni zdravnik na poti

Eden od vidikov ranljivosti beguncev in migrantov je tudi zdravstveni. Gre za osebe, ki nimajo možnosti stalnega in neoviranega dostopa do zdravstvenih storitev, poleg tega pa so pogosto izpostavljeni tudi rasizmu, ki se pojavlja  med zdravstvenim osebjem. Tekom epidemije COVID-19 so ti vidiki še toliko bolj vidni in posledično zaskrbljujoči, pri čemer je treba rešitve misliti na najširših, to je transnacionalnih oziroma kar na globalni ravni, saj gre za vprašanja, ki presegajo okvirje nacionalnih držav. »Zdravstvena ranljivost« – kot poimenujem to stanje – pri beguncih pomeni tudi, da so ali bodo številni med njimi postali šibki ali celo prešibki za premagovanje dolgih poti. Mnogim ljudem na poteh pa niso tuja vprašanja, ali bodo sploh dočakali svoj končni cilj.

Med begunci in osebami na poti so najpogostejše akutne poškodbe in bolezni, nezdravljene kronične bolezni, slabo duševno zdravje, nalezljive bolezni in pa poškodbe, ki so posledica neurejenega in nestabilnega izvornega okolja, življenja na poti, v slabih higienskih in splošnih življenjskih razmerah, v večjih množicah in brez dostopa do zdravstvenih storitev, ko bi te bile potrebne.

Foto: Šid, 2017 (osebni arhiv avtoric)

Kot ena izmed rešitev oziroma orodij za reševanje (tudi) zdravstvenih težav ljudi na poti se ponujajo digitalna orodja, predvsem v obliki različnih aplikacij, ki jih uporabnik prenese na svoj pametni telefon, ob predpostavki da ima to ljubo srečo, da mu ga niso odvzeli in uničili tekom poti ali da ga niso uničile vremenske razmere, nesreče, udarci… Zaradi visokega deleža uporabe telefonov med begunci in zaradi njihove dostopnosti in priročnosti na tej točki vidimo naprave in aplikacije kot poskuse korektiva trenutnih razmer za osebe na poti, aplikacije in storitve pa kot obliže, poskuse približevanja njihovih zdravstvenih stanj tistim, ki živimo povprečna, sedentarna vsakdanja življenja.

Ena izmed vsakdanjih in samoumevnih iznajdb v zdravstvu za vse, ki imamo osebnega zdravnika in redni dostop do zdravniške pomoči, je zdravstvena kartoteka pri izbranem zdravniku, v kateri vodijo evidenco o zdravstvenem stanju, jemanju zdravil, prebolelih boleznih in ostalem. Lahko si predstavljamo, da v primeru odprave na begunsko pot iskanje kartoteke oziroma popis zgodovine zdravstvenih stanj ni na prioritetni listi, zato so še kako uporabne aplikacije kot je npr. Doctor X, ki se opredeljujejo kot večjezikovni potni listi za vse, ki obiščejo zdravnika izven svoje države oziroma nimajo stalnega dostopa do svoje kartoteke. Gre za poskus ene od nevladnih organizacij, s katerim skušajo doseči eno izmed ključnih vodil na področju upravljanja z migracijami in izboljšanja življenja beguncev; povezovanje oseb in storitev na njihovi poti in zagotavljanje čim bolj ustrezne zdravstvene pomoči, ko je ta potrebna. Omogoča premagovanje jezikovnih ovir in državnih meja, kolikor je to glede na trenutne migracijske politike tako v Evropi kot širše, sploh mogoče.

Drug podoben poskus, ki naslavlja problematiko izgube zdravstvenih evidenc, hkrati pa olajšuje izvajanje cepilnih shem pri otrocih tekom poti je aplikacija CImA (Children Immunization App); gre za evidenco o opravljenih cepljenjih  otrok, ki se premikajo iz države v državo ali pa živijo v begunskem centru, kjer se osebje menjuje. Omogoča sledenje cepljenjem večih otrok, vsebuje podatke o cepivih in navaja Jordansko cepilno shemo (razvit in preizkušen je bil v centrih v Jordaniji). Prenosljive bolezni bi namreč lahko izpostavili kot drugega izmed dolgoročnejših zdravstvenih problemov oseb na poti. Seveda  ne v populistično diskriminatornem smislu dojemanja beguncev kot kužnih oseb, ki prenašajo bolezni med domačo prebivalstvo evropskih držav, temveč kot dela populacije, ki je zaradi življenja v slabih higienskih pogojih in v nagnetenih begunskih centrih, ki so posledica neurejenih migracijskih politik, podvržena hitrejšemu prenašanju in širjenju prenosljivih bolezni znotraj centrov. Življenjske okoliščine so temu delu populacije onemogočile skrb za nekaj, kar je pri nas že samoumevno in se posledic obdobja, ko še ni bilo tako, več ne spomnimo. Namreč cepljenja.

Foto: IOM

Post-travmatske motnje in duševne bolezni na splošno so še en izmed vidikov, ki kažejo depriviligiranost ljudi na poti, saj gre za pogoste bolezni  med to skupino prebivalstva, ki se jim ne posveča dovolj pozornosti, hkrati pa za to tudi ni neomejenih možnosti. Število prostovoljcev je (sploh trenutno) namreč zelo majhno, kar je posledica preventivnih ukrepov držav v času epidemije COVID-19, iz istih razlogov pa so ljudje na poti ujeti v taboriščih ob ustavljenih in upočasnjenih postopkih za pridobitev azila. Vse skupaj vodi v kopičenje množic ljudi, ki se počutijo vedno bolj obupani in preživljajo travmatično obdobje brez možnosti iskanja pomoči. Tudi tukaj se porajajo ideje in razvijajo aplikacije za pomoč osebam  (HELP@APP), a duševno zdravje je poleg akutnih stanj verjetno najboljši prikaz dejstva, da vsega digitalna orodja in sistemi ne morejo rešiti. Čeprav so namreč predstavljena orodja rezultat dobrih idej in namenov manjših organizacij ter raziskovanja in razvijanja glede na zaznane potrebe in prepoznane težave, ne morejo rešiti negotovosti prihodnjega dne in občutkov nemoči, s katerimi se milijone ljudi srečuje vsak dan.

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Pisala je Špela Perner

Mask’n’ball: polarizirana stališča in berlinske refleksije

Večplastnosti maske

COVID-19 je nedvomno ključna beseda leta 2020, maska pa je tisti element, okoli katerega se v zadnjih nekaj mesecih bijejo družbeni boji. Razdeljenost stališč do tega pripomočka ne bi mogla biti globlja, slednje pa spričo hkratnosti kompleksnosti in omejevanja običajnega družbenega življenja ni presenetljivo. Maska je seveda »le« simbolni element in nikakor ne naslavlja številnih širših in še kako realnih vprašanj (denimo omejenega dostopa do zdravstvenih storitev ali šolanja na daljavo tistih učencev, ki doma nikakor nimajo ustreznega prostora ali podpore), zato ne gre ravno prispevati k tovrstnim polariziranim diskusijam na družbenih omrežjih, temveč jih predvsem presegati. Tudi ali pa morda še zlasti,  ko so akterji znane osebe iz javnega življenja, ki zastavijo svoj glas v predimenzionirani javni razpravi pro et contra maski. Z osrediščenjem nanje na tej ravni izgubljamo široko vsebinsko razprtost – predvsem pa se ob prevladi mask’n’balla v javnosti dogajajo ključni nedemokratični procesi drugje v družbi. Zato še kako potrebna širša kritika (ne)demokratičnega delovanja vlad in mednarodnih institucij.   

Berlinske refleksije in meje pandemije

Letošnje prvo avgustovske berlinske protikoronske proteste, ki so združili izjemno raznolike družbene skupine in posameznike, sem opazovala na terenu. Prvi njihov očiten dejavnik je množična mobilizacija nasprotnikov ukrepov iz celotnega nemškega prostora, kar nakazuje dobro organizirane in skomunicirane demonstracije in tudi zelo jasen cilj sicer heterogene skupine protestnikov. Pri tem ni ključno vprašanje števila protestnikov, četudi se je ravno okoli tega najbolj razgrela javna debata. 

Kdo je torej protestiral in zakaj? Sporočila so zahtevala svobodo, plakati so spraševali: »Je tu spet DDR?«, mediji so si prislužili oznako »lažnivi mediji«, skrajno desničarska AFD, Alternativa za Nemčijo, se je podpisala pod nekaj parol o svobodi za vse. Pod gesli »Brez maske si svoboden!« – ponovim: okoli tega elementa se namreč bije celoten simbolni boj – so skupaj korakale skupine dresdenskih neonacistov in novodobnih hipijevskih skupin, vihrale so nemške in mirovniške zastave, veliko je bilo govora o ljubezni, ki je zdravilo, protestniki so z dlanmi risali srčke in pošiljali sporočila ljubezni. Nedvomno jasna sporočila: svoboda in ljubezen.

Medtem so številni levičarski aktivisti nadeli masko in organizirali proti-demonstracije, osredinjene na boj proti rasizmu, nacionalizmu in pozivale k solidarnosti in osebni odgovornosti. Velik razcep v družbi se je še enkrat jasno pokazal tudi v stališčih okoli nošenja mask oziroma pri širšem pojmovanju meja korone. Proti koronske demonstracije v nemškem prostoru potekajo pod jasno taktirko skrajne desnice, ki ji je uspelo pritegniti različne iniciative, ki so tudi že doslej iskale prepoznaven prostor v javnosti. Mnoge od njih so se že doslej sklicevale na pravice: proti cepljenju, proti nekaterim sevanjem itd., zdaj pa je covid-19 postal osredinjena točka boja tudi za te doslej marginalizirane skupine in njihovo agendo.

Ocena, da gre zgolj za teorije zarote je nekoliko poenostavljena, zlasti ko se te skupine organizirajo v močnejših zavezništvih denimo trumpovih volivcev ali skrajne desnice, AFD in Pegide v Nemčiji. Zato je treba njihov politični domet resneje obravnavati. Povedano iz berlinske perspektive: poznane teorije ameriške provenience o novem svetovnem redu (NWO) in QAnon se prekrivajo z antisemitizmom. Ideje o posameznikih, ki vodijo globalni red, pa se nevarno gibljejo k relativizaciji nacističnih zločinov. In še to: bolj srhljivo od marširanja prepoznavnih nacijev med protestniki je bilo mestoma med ljudmi videti davidovo zvezdo. Najverjetneje res samo posamični primeri, a so nedvomno simptom skrb vzbujajočih družbenih procesov.  

Pomembno pri teh protestih je tudi, da so pod vprašaj postavili znanost. To je pomembna točka, ki jo je treba vzeti v obzir, a hkrati jasno pokazati, da so le raziskave in preverjeni podatki in ne nasprotno, mitologije, pot k premagovanju korone ali kateregakoli drugega izbruha virusa. Namreč, protesti se mestoma sklicujejo na švedski model kot alternativno obliko, a so hkrati pripravljeni spregledati, da se švedski model nikakor ne odvija v okrilju psevdoznanosti in zunaj osebne odgovornosti. Nasprotno, temelji na osebni odgovornosti!

Poseg v osebne svoboščine: vsi smo manjšine

Vprašanje posega v osebne svoboščine se v sodobnih družbah praviloma nanaša oziroma se dogaja ožjim družbenim skupinam, to je manjšinam ali pa posameznikom. Tokratna družbena sprememba je unikum, ki zadeva vse in nikogar ne izpušča. Tudi zato ne more biti predvidljivih in enoznačnih odzivov, ker gre preprosto za povsem novo, a zelo kompleksno družbeno realnost. Tako kot se s pandemijo spopadajo družbeni (pod)sistemi in države, išče rešitev tudi posameznik.

Na tej točki prihaja do trenj, nerazumevanja in pričakovano tudi konfliktov, ki jih je nujno reševati z ustreznim komuniciranjem. Zelo pomembno je, kakšen način komuniciranja, kakšen model uporablja država iz pozicije moči do družbenih sistemov in seveda tudi v mikro relaciji do posameznika. Tu se vzpostavljajo konfliktni odnosi in pri tem imamo v slovenskem prostoru zares neverjetno, neverjetno veliko smolo!

Veliki posegi v osebne svoboščine in v utečen življenjski stil so nekaj, kar lahko nekonfliktno funkcionira le krajši čas. Zatem se razblinja tudi nevarnost, na kateri so taki posegi utemeljevani – pri tem ni nujno, da ima to referenco v dejanskem stanju – in družba zahteva, da se spet zadiha s polnimi pljuči. Tak refleks vidimo sociologi v analizah različnih družbenih kriz, tudi denimo vojnih konfliktov, ko si družbe izjemno hitro prizadevajo vzpostaviti »staro normalnost«, to je stanja brez omejitev.   

Kam gredo protikoronski protesti?

Demonstracije od Berlina do Londona, Rima in Zagreba ter številnih globalnih središč imajo prepoznavno agendo v jasnem nasprotovanju ukrepom za zajezitev korona virusa, a gre za nadvse heterogeno druščino protestnikov. Razen glavnega cilja jih veliko drugega pravzaprav ne druži, zato menim, da ne gre za prepoznavno družbeno gibanje, posledično pa je domet teh demonstracij manjši. Na daljši rok ne vidim vezivnega elementa, razen v primeru da jih bodo povsem instrumentalizirale določene politične struje.

Slednje pa sej pravzaprav že zgodilo. Protikoronsko paranojo je zagrabila desnica in zaenkrat ji pod okriljem zdravstvene krize gre boljše kot bi si želeli. Psevdoznanstvene teorije pa so ji gotovo najbolj pisane na kožo, med njimi denimo omenjena »QAnon«.

Tako ne moremo mimo točke, ki se ji želim izogniti: kaj je torej s teorijami zarote in kakšna je njihova vloga v aktualnih protestih? Brez pretenzije po kakem zelo ambicioznem odgovoru sociologija uči, da teorije zarote najbolje delujejo v kompleksnih in konfliktnih situacijah, ko je v družbah veliko odprtih vprašanj, pri katerih znanost ne zmore podatki takojšnega odgovora ali pa tudi prizna, da odgovorov še nima. Pogosto gre za dalja časa prisotne, že obstoječe ideje, ki so oživljene in v takih situacijah tudi potencirane. Denimo dvomi okoli cepiv – kar je ena konstantnih družbeno konfliktnih tem tudi onkraj virusov in epidemij.

Vsekakor sta tako znanost kot država tista sistema, ki morata iznajti rešitve in odgovore, pri čemer pa je zelo verjetno, da nekateri odgovori enostavno nikoli ne bodo slišani. Instant odgovori, všečni množici, pa so predvsem domet populistične desnice. Degradacija znanosti pri iskanju odgovorov pa gre z roko v roki s fašističnimi tendencami, ki so znanosti vselej odvzele status kvalificiranega razlagalca družbene realnosti.

Najbrž je cepivo naslednja prelomna točka, torej po maski, okoli katere se zdaj bojujejo simbolni in dejanski boji. Tu smo pa na bolj spolzkih tleh. Znanost gre pri tem virusu tako rekoč iz ničelne točke in opraviti mora vse faze raziskav, preizkušanja in zdravljenja. Pri tem niso v pomoč nekateri fijaski; denimo pokazalo se je, da je bilo neko cepivo, uporabljeno na globalnem jugu, nadvse problematično. Vprašanje je, kaj želi skupina nasprotnikov cepiva doseči in koliko gre pri tem za ožji boj okoli morebitnega cepiva proti Covid-19 oziroma za legitimizacijo daljšega prizadevanja okoli splošne pravice do izbire pri cepljenju.  Če gre v ožjem smislu za,  kot razumem, pravico do izbire pri cepljenju, v tem osebno niti ne vidim tako velikega problema. To pa predvsem zato, ker bi se v taki izbirni situaciji večina prebivalstva proti novemu virusu zelo verjetno odločila za cepljenje.

Pri tovrstnih protestih oziroma nasprotovanju ukrepom gre za projektne upore. Zato tudi lahko skupaj korakajo skrajna desnica in deklarirano levičarska gibanja, nacionalisti, neonacisti in newagevske skupine. In vsi vihrajo transparente o svobodi. Nedvomno pa so nepremostljive svetovnonazorske in vrednostne razlike, zato pričakujem kratek dah takega skupnega delovanja. Brez grožnje korone jih namreč nič ne druži. Ko tem bojem odvzamemo naboj maske, namreč postanejo veliko bolj jasne tudi številne druge relacije.

Simona Zavratnik

OTROCI NA BEGUNSKIH POTEH

20. novembra letos bo minilo 31 let od sprejetja Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, s katero so otroci postali samostojna entiteta z lastnimi pravicami. Pri tem se porodi vprašanje, kakšen pomen ima v družbeni realnosti omenjena konvencija, glede na to, da velik del otrok še vedno ne uživa s konvencijo zagotovljenih pravic, na drugi strani pa s pretirano pozornostjo, ki jo namenjamo otrokom, prihaja do  pojava. t.i otrokocentričnosti. Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Ali je mogoče, da bi v obstoječem svetu neenakosti bili deležni čim bolj enakih pravic vsaj otroci?

Po svetu se s podhranjenostjo, nezagotovljenim šolanjem, slabim dostopom do zdravstva ipd. po ocenah UNICEF-a sooča 385 milijonov otrok. Revščina pogosto pripomore k temu, da družine z željo po boljšem življenju zapustijo svojo državo in se napotijo v dežele, kjer naj bi jim bilo bolje. Pa jim je res? Otroci iz tovrstnih družin tako poleg vsega pomanjkanja pridobijo še status otroka begunca oz. migranta, ki jim nemalokrat življenje še dodatno oteži.  Biti otrok in hkrati biti migrant tako rekoč podvoji ranljivosti – otrok namreč že sam po sebi predstavlja ranljivo osebo, saj je predvsem v zgodnjih letih njegovo preživetje odvisno od drugih, migranti pa so obenem osebe, ki so na svoji poti izpostavljeni številnim tveganjem, tako naravnim kot družbenim.  

Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Foto: UNICEF ZDA

Otroška begunska kriza, ki smo ji priča v današnjem času, je ocenjena kot najhujša, ki je sledila tisti po drugi svetovni vojni. Gre za humanitarno katastrofo, ki zahteva takojšnje ukrepanje! Ocene števila mladoletnih, ki so bili prisiljeni zaradi vojnih konfliktov ali revščine pobegniti iz matičnih držav, se gibljejo okoli 50 milijonov. Pogosto gre za žrtve vojn v Iraku, Jemnu, Siriji in Južnem Sudanu.

V letu 2019 je bilo zabeleženo, da je na področje Evrope vstopilo 33.200 otrok beguncev in migrantov. UNICEF prihode otrok beleži zlasti v naslednjih državah: Grčija, Španija, Italija, Malta, Bolgarija in Ciper. Ob pregledu prejšnjih let je opazno, da število prihodov narašča, v primerjavi z letom 2018 (ko je bilo zabeleženih 30.085 otrok), se je zvišalo za 7%. Prav tako opazimo štiri glavne države, v katerih se otroci po prihodu registrirajo kot prosilci mednarodne zaščite; kar 71% vseh otrok za status zaprosi v Nemčiji, Franciji, Grčiji in Španiji.

Kaj sledi po prihodu v državo gostiteljico? Otroci se v času  poti in prihoda soočajo s številnimi izzivi, od katerih omenimo le nekatere. Eno ključnih vprašanj je integracija – povedano drugače: kam pravzaprav ti otroci čutijo, da spadajo? Pri tem je pomembno opozoriti, da se koncept integracije v splošnem diskurzu pravzaprav pogosto uporablja za označevanje procesa neenakosti, ki zahteva prilagajanje manjšine obstoječi večini v družbi. Zato moramo biti zelo pozorni, da z integracijo naslavljamo izključno dvosmerni proces prilagajanja, solidarnosti in pravičnosti.

Kot drugo ključno vprašanje se na tej točki postavlja vprašanje izobraževanja. Izobraževalni sistemi posameznih držav imajo pomembno vlogo pri integraciji otrok v lokalno okolje, o tem seveda ni najmanjšega dvoma. Če kot primer vzamemo države Zahodnega Balkana in Slovenijo,  so begunski otroci v šolah bolj nevidni kot vidni. Pred leti, v času razpada Jugoslavije, so bili begunski otroci integrirani kot ranljiva skupina, medtem ko danes prevladuje večja diskriminacija. Kot poroča UNHCR, je šolanje begunskih otrok še danes pogosto nemogoče prav zaradi diskriminatornega odnosa stroke! Pravica do izobraževanja je seveda ena temeljnih človekovih pravic, ki je v tem primeru ključnega pomena za vzpostavljanje otrokovega obstoja v novi družbi, njegovega bodočega političnega in ekonomskega udejstvovanja ter na splošno omogočanja boljše prihodnosti. A kljub temu ostaja veliko število otrok, ki dostopa do izobraževanja nimajo, in jim je ta pravica odvzeta. Po podatkih UNHCR ima le 50% otrok beguncev doseženo primarno izobrazbo. Premik k boljšemu dostopu do izobraževanja je sicer zaznan, a je nadvse pomembno, da se še naprej zavzemamo za izboljšanje izobraževalnih politik kot enega temeljev integracije begunskih otrok.

Nazadnje je treba vsaj omeniti še vprašanja otrok brez spremstva. Gre za posameznike, mlajše od 18 let, ki so zapustili matično državo, in so se brez spremstva staršev oz. zakonsko določenih skrbnikov podali na raznolike migracijske poti, nekatere zelo dolgotrajne  – tako v času kot kilometrih in celinah. V letu 2019 UNICEF beleži, da naj bi v Evropo prišlo 9.000 otrok (27% vseh otrok) brez spremstva, kar govori o veliki ranljivosti te populacije in številnih tveganjih, o katerih pa pravzaprav le malo vemo.

Jasno je, da se begunski in migrantski otroci ne soočajo le s težavami, na katere naletijo na svojih poteh, ampak jih po prihodu v državo gostiteljico pričakajo še kompleksnejše enigme. In predvsem tudi dolgotrajnejše. Na splošno so migranti in begunci pogosto deležni različnih oblik neodobravanja in izključevanja v novih družbah in posledično se te nanašajo tudi na otroke migrante. V pričakovanju, da bodo drugje vendarle srečnejši, jim dejanja kot so zapiranje v posebne ustanove za begunce in migrante ter sovražni govor verjetno podrejo še tisto majhno upanje na brezskrbno otroštvo. Zato pozivamo, da države resno pristopijo k zavedanju o otrokovih pravicah in da vsaj otrokom migrantom zagotovijo prepotreben občutek varnosti in vsaj delček brezskrbnega otroštva.

Pisali sta Špela Vovk in Klara Andlovic

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Podnebne spremembe in migracije

Sodobne migracije seveda ne predstavljajo novega fenomena, specifičnega za današnji čas, temveč kot odziv na spreminjajoče se razmere obstajajo že, odkar obstaja homo sapiens. Neustreznost bivalnega okolja je tako od nekdaj predstavljala pomemben vzrok za preseljevanje, o katerem se dandanes med drugim govori v luči negativnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne spremembe se primarno kažejo v dvigu morske gladine, kar ogroža približno petino svetovnega prebivalstva, ki živi ob obalnih regijah; v spremembah regionalnih in globalnih temperatur; dezertifikaciji zemlje in hujših sušah ter močnejšemu deževju, ki vpliva na pogostejše in obsežnejše poplave. Ob naraščanju globalne temperature bodo ekstremni vremenski pojavi še pogostejši in intenzivnejši ter tako nadalje ogrozili življenje, zdravje in blaginjo ljudi. Ne glede na zgodovinske dokaze, da ima človeštvo izredno sposobnost prilagoditve na spreminjajoče se razmere, se ob hitrosti in nepredvidljivosti podnebnih sprememb poraja vprašanje same izvedljivosti in primernosti prilagoditve.

Foto: Vir

Kdo je ta, ki se preseljuje?

Kljub temu, da je v novicah, akademskih člankih in vsakodnevnih pogovorih mogoče zaslediti najrazličnejša poimenovanja kot so okoljski begunci, okoljski migranti, podnebni begunci, ekološki begunci ipd., pa obstoječa Konvencija o statusu beguncev, na podlagi katere lahko posameznik sploh pridobi status begunca, na noben verjeten način ne zajema oseb, ki bežijo zaradi okoljskih težav. Potrebno je sicer upoštevati, da so migracije večinoma rezultat delovanja različnih dejavnikov (političnih, ekonomskih, okoljskih, družbenih, verskih, demografskih), ki jih zaradi tesne medsebojne povezanosti ni mogoče strogo ločevati in identificirati zgolj enega vzroka za preseljevanje. Nekateri vidijo rešitev za manko okoljskih vzrokov v pravni opredelitvi v razširitvi same Konvencije, ki bi zaobjela tudi »okoljske begunce«. Vprašanje pa je, ali je tako nadgradnjo sploh mogoče praktično implementirati. Vsekakor pa se od ljudi, ki se bodo prisiljeni seliti zaradi primarno okoljskih razlogov, ni moč distancirati zgolj zato, ker ne obstaja ustrezna pravna definicija in institucionalizirana oblika njihove obravnave.

Vprašanje različne odgovornosti držav

Ker se bodo zaradi posledic podnebnih sprememb v veliki meri prisiljeni preseljevati prebivalci globalnega Juga, se ni mogoče izogniti razmisleku o odgovornosti in moralni ter politični dolžnosti držav globalnega Severa.

Prebivalci držav OECD predstavljajo le petino svetovnega prebivalstva, vendar so z načinom življenja, ki krepko presega planetarne zmožnosti, odgovorni za 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, s čimer nosijo največjo odgovornost za podnebne spremembe. Kljub temu, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb občutili vsi deli sveta, bodo države globalnega Severa zaradi večje političnoekonomske stabilnosti, ki se kaže kot posledica izkoriščanja človeškega dela in izčrpavanja naravnih virov drugih držav, manj prizadete. Ob tem pa jim optimalna geografska lega in sprejetje ustreznih ukrepov ter implementacija prilagoditvenih in blažitvenih strategij omogoča, da preprečijo najhujše. Medtem  so prebivalci držav globalnega Juga k podnebnim spremembam sicer prispevali najmanj, vendar jih okoljska kriza najbolj ogroža, saj so številne države locirane v ranljivih predelih sveta. Možnosti za in situ prilagoditev (tj. prilagoditev na mestu) omejuje ekonomskopolitična nestabilnost, kar je v veliki meri mogoče pripisati zahodni ekspanzionistični politiki, ki je v stoletjih kolonializma in imperializma pustošila »tretji svet«, s čimer nadaljuje še dandanes  ter obenem preprečuje demokratizacijo in razvoj zavoljo lastnih interesov.

Okoljske migracije je treba obravnavati z upoštevanjem različne stopnje ranljivosti in nesorazmerne odgovornosti, kar  pomeni, da imajo države, ki so imele od izgorevanja fosilnih goriv največjo korist, moralno, materialno in pravno odgovornost do držav in ljudi, ki jih bodo podnebne spremembe, kot posledica tovrstnih dejavnosti, najhuje prizadele.

Gostovala je Janja Pečan

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Viri:

  1. Armstrong A. E., Krasny, M. in Schuldt P. J. (2018). Communicating climate change: A guide for educators. Cornell University Press: Comstock Publishing Associates.
  2. Bade, K. J. (2005).Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /* Cf.
  3. International Organization for Migration. (2019). Glossary on Migration. Pridobljeno s:  https://publications.iom.int/system/files/pdf/iml_34_glossary.pdf
  4. Maslin, M. (2007). Globalno segrevanje – zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
  5. Plummer W. A. (1996). The Big Push: Emigration in the Age of Environmental Catastrophe. Indiana Journal of Global Legal Studies, 4(1), 231–237.
  6. Rice, J. (2009). North-South relations and the Ecological Debt: Asserting a Counter-Hegemonic Discourse. Critical Sociology, 35(2), 225–252. doi: 10.1177/0896920508099193.

S telefonom v novi svet

Fotografija nepremičnega sirskega dečka, ki je obležal na turški plaži, na katero ga je naplavilo po tem, ko mu je morje vzelo življenje, je leta 2015 pretresla še tako hladnokrvnega bralca. Izzvala je burne, številne in tudi raznolike odzive, med katerimi so se našli kritični, pomilovalni kot tudi koristni. Naša sogovornica, Shelley Taylor, je ena tistih, ki je pretresenost in zavest o resnosti situacije pretvorila v konkretna dejanja in sicer je s pomočjo zaposlenih v svojem tehnološkem podjetju  zasnovala idejo o aplikaciji, ki bi pomagala ljudem na poti. Shelley in ostali pa niso ostali le pri tem, aplikacijo so tudi razvili. In ne le to, aplikacija RefAid obstaja še danes, dodelana in nadgrajena, z ažuriranimi vsebinami, vezanimi tudi na epidemijo COVID-19.

Domači zaslon aplikacije, ki vključuje tudi zaznamek z informacijami o stanju epidemije v trenutni državi.

Razmišljanje iz začetnega obdobja razvoja aplikacije Shelley opiše nekako tako: »tudi sama sem bila  migrantka v novi družbi, a z niti približno tako travmatično izkušnjo, kot jo doživljajo begunci, katerih prihodu smo priča. Vendarle mi je tudi ta izkušnja omogočila, da sem se zavedala situacije v kateri se znajdejo prispeli migranti, sploh tisti, katerim je onemogočen dostop do informacij in oseb kot so prostovoljci Rdečega Križa in ostali.«

Skupaj z zaposlenimi v njenem podjetju, ki so privolili v sodelovanje, so se konec leta 2015 odločili za razvoj aplikacije, ki bi migrantom, beguncem in  prostovoljcem na enem mestu nudila informacije o aktualnih razmerah v državi, v katero so prišli, kot tudi o  storitvah, ki so jim na voljo glede na lokacijo.

Prve težave so se sicer pojavile kaj hitro: » aplikacijo smo postavili čez vikend, takrat smo se tudi povezali z enotami UNCHR in Rdečega Križa v večih državah. Dogovorili smo se, da nam svoje storitve opišejo in naštejejo v preprostih tabelah, iz česar bi mi nato postavili vsebino. Ker po dveh mesecih  še ni bilo poslanih podatkov iz organizacij, sem ponovno stopila v stik z  njimi in ugotovila, da se tudi sami soočajo s težavami; njihove storitve, pisarne in naloge so namreč tako raznolike in razpršene, da je zahtevalo ogromen časovni vložek in veliko dela, da so jih lahko sestavili v  skupno bazo. Podatke iz vseh sodelujočih organizacij smo nato združili v centralno bazo.«

Takrat se je, kot pravi sama, zavedla razlike med javnim in zasebnim sektorjem in različnimi načini delovanja le-teh. Povezali so se z organizacijami kot je Rdeči Križ v Veliki Britaniji in Zdravniki sveta v Belgiji, slednji so celo zaposlili osebo, ki se je ukvarjala zgolj z rekrutiranjem novih organizacij, ki bi želele sodelovati z ekipo RefAid in posredovati podatke o svojih storitvah, ki bi lahko pomagale beguncem, ki prispejo v novo družbo, najsi bo zgolj prehodno ali trajnejše. Shelley kot trenutno najpomembnejši del razvoja aplikacije poudarja prav sklepanje sodelovanj z novimi organizacijami, ki na eni strani delujejo kot vir informacij, na drugi pa kot kanal za razširjanje informacij o RefAid med begunce. Aplikacija se je v trgovinah z aplikacijami (seveda je brezplačna) pojavila v začetku leta 2016 in se hitro razširila najprej na 23 organizacij, do danes pa sodelujejo s 26 organizacijami. Želi si povezovanja z večimi državami in organizacijami, kar pa je glede na to, da nimajo posebnega financiranja, temveč gre zgolj za dodatno prostovoljno delo zaposlenih v različnih organizacijah kot tudi v njenem podjetju, zelo težko.

Letos je situacijo tako za osebe na poti kot tudi za prostovoljce in organizacije, ki sodelujejo z begunci, še poslabšal razmah virusa COVID-19, ki je dosegel prav vse kotičke sveta. Za Shelley in sodelavce je to pomenilo nov izziv; prepoznali so na eni strani potrebo po povezovanju z novimi organizacijami, ki lahko posredujejo informacije glede epidemije koronavirusa, ki bi koristile osebam na poti, kot tudi zapiranje in zaustavitev nekaterih dejavnosti in pisarn za pomoč beguncem v begunskih centrih in drugje. Slednje je pomenilo težji dostop do informacij o virusu, napotkih in dostopnosti zdravstvene pomoči za migrante. Od letošnje pomladi lahko torej uporabniki aplikacije RefAid, najsi gre za begunce, migrante ali prostovoljce, kolikor jih je pač še na terenu, v aplikaciji najdejo dodatno okence namenjeno ozaveščanju o epidemiji COVID-19 glede na državo v kateri se nahajajo. Informacije niso v vseh državah dostopne v vseh potrebnih jezikih, razlog za to je, da se želijo posluževati zgolj človeškega prevajanja, kar pa povsod ni mogoče.

Da uporaba takih ali drugačnih aplikacij razvitih s predstavljenim jasnim namenom vedno skriva tudi pasti je seveda jasno in to kritično opazko imamo kot uporabniki vedno v mislih. Da vedno obstaja možnost sledenja uporabnikom je namreč že jasno, hkrati pa so pogosto podatki zastareli, nepreverjeni in nezanesljivi, zato je pomembno poznati ozadje razvite aplikacije. A vseeno, na koncu ne smemo zanemariti pomena, ki ga aplikacije kot je RefAid lahko imajo za migrante in prostovoljce, ki z njimi delajo, sploh v luči medsebojnega povezovanja ki presega vrisane državne meje in gradi solidarne skupnosti.

S Shelly se je pogovarjala Špela Perner

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Begunke v Covid-19 pandemiji

Kot smo na tem mestu že večkrat zapisale, je pandemija Covid-19 še zaostrila življenjske pogoje ljudi na družbenih obrobjih, med njimi so tudi begunci in begunke in druge skupine ljudi na poti. V skupnostih, ki so že tako ranljive, so ženske dodatno ogrožene. Ženske so praviloma v vseh družbah tiste, ki opravijo večino skrbstvenega dela in begunke pri tem niso nikakršna izjema. Družbene norme narekujejo, da naj ženske skrbijo za otroke in starejše in ko ti zbolijo, so tudi same bolj ranljive. Zaradi dodatnih odgovornosti doma pa imajo manjše možnosti za ekonomsko dejavnost zunaj družine. Podatki kažejo, da ima prekinitev šolanja oziroma prehod na šolanje na domu praviloma bolj negativne posledice za dekleta, ki se v teh primerih manj pogosto vrnejo v šolo kot fantje, kar se je na primer pokazalo že ob izbruhu virusa ebola. Pomanjkanje možnosti izobraževanja in finančne varnosti je seveda povezano z večjim tveganjem za izkoriščanje, ki lahko vključuje prisilne in zgodnje poroke, spolni odnos v zameno za denar ali drugo uslugo, druge oblike spolne zlorabe in trgovanje z ljudmi.

Posebna težava je dostop do zdravstvene oskrbe, ki je praviloma za to skupino prebivalstva že tako slab, zlasti se kaže težava dostopa do storitev na področju reproduktivnega zdravja. Te so bile med epidemijo skorajda ustavljene, kar ima neposredne posledice za povečano umrljivost mater. Težava je še bolj izrazita v državah, v katerih je dostop do zdravstvenih storitev že tako omejen in infrastruktura slaba. To so hkrati tudi države, v katerih je največ begunk in beguncev in prisilno razseljenih oseb.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Foto: UNHCR/I. Pavicevic

Velik problem je nasilje na podlagi spola.  Ena od raziskav v Grčiji je pokazala, da se večina begunk v begunskih centrih boji uporabljati neosvetljena stranišča brez ključavnic in redke umivalnike, ki so bili na voljo, saj se bojijo, da bodo med njihovo uporabo doživele nasilje. Obseg tovrstne problematike jasno kaže dejstvo, da so ZDA leta 2019 sprejele zakon, da morajo humanitarne organizacije, ki dobivajo financiranje s strani države, v tovrstnih prostorih zagotoviti zadostno osvetljenost in ključavnice. Ena od možnosti je tudi ločitev teh prostorov po spolu. Težava je tudi zagotovitev zadostne količine izdelkov za osebno higieno, na primer mila ali izdelkov, potrebnih med menstruacijo, saj so pogosto prekinjene dobavne poti, humanitarne organizacije pa imajo omejen dostop do kolektivnih centrov. V situacijah vsesplošnih omejitev gibanja in preživljanja časa s člani istega gospodinjstva, so ženske dosti bolj ranljive tudi za doživljanje nasilja v družini, hkrati pa nasilje dosti težje tudi prijavijo, saj imajo manj zasebnosti in težje pridejo do telefona, zatočišča so težje dostopna, itn.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Kot take  negativno vplivajo na zdravje, blagostanje in ekonomsko situacijo begunk, ki so bile že pred epidemijo med manj zaščitenimi  skupinami ljudi. Prav zato  bodo nesorazmerno bolj občutile tudi negativne ekonomske in socialne, ne le zdravstvene posledice pandemije.  Če smo za izhodišče našega bloga izpostavile dejstvo, da migrante, begunce in ljudi na poti »koronakriza« zadeva drugače kot domače prebivalstvo, je treba dodati, da na drugačen način zadeva tudi oba spola. Med mobilnimi populacijami seveda ne le begunk, temveč na primer tudi delavk in delavcev v skrbstvenih in zdravstvenih sektorjih, delavcev v gradbeništvu, nedokumentiranih migrantov in migrantk.

Zapisala Sanja Cukut Krilić

Recenzija zbornika: Meje epidemije: Covid-19 in migrantski delavci in delavke

24. marca 2020 zvečer je vlada v Indiji zaradi virusa Covid-19 razglasila zaprtje države, ki je začelo veljati takoj naslednji dan. Nepregledno število delavcev in delavk in njihovih družinskih članov je zapustilo kraje, kjer so delali in se večinoma peš podalo na stotine kilometrov dolge poti v domači kraj. Javni prevoz je prenehal voziti, trgovine so se zaprle, izgubili so delo, mnogi so že tako delali le za dnevno plačilo. Nekateri so bili prisiljeni oditi iz stanovanj, iz katerih so jih najemodajalci izgnali, ker naj zaradi izgube dela ne bi bili več sposobni plačevati najemnine. Drugi so se preprosto bali revščine in lakote. V času pisanja zbornika (konec marca 2020) je po uradnih podatkih zaradi izčrpanosti, vročine in/ali lakote na poti umrlo 22 ljudi. Glede na to, da je v Indiji po nekaterih ocenah okoli 100 milijonov notranjih delovnih migrantov in migrantk pa je dejanska številka verjetno še precej višja. Bi lahko trpljenje teh ljudi preprečili z zagotovitvijo ustrezne količine hrane in primerne namestitve v krajih, kjer so delali? Kaj je v ozadju kolon, ki so zapuščale (zlasti) mesta? Ali in na kakšne načine so kasta, rasa, spol in druge dimenzije, ki vplivajo na družbene neenakosti, pomembni v vladnih strategijah spoprijemanja s pandemijo virusa? Kaj bo pandemija pomenila za globalno in skrbstveno ekonomijo?

Zbornik Borders of an Epidemic: Covid-19 and Migrant Workers je delo raziskovalnega inštituta Calcutta Research Group in vabljenih novinarjev, aktivistov in družboslovcev, ki se v svojih prispevkih osredotočajo zlasti na etične in politične implikacije pandemije v Indiji, zlasti za delavce in delavke, ki so udeleženi v notranjih migracijah na državnem terotoriju. Pri tem zbornik ne zanemarja globalnih razsežnosti pandemije. Kot pravi avtor uvoda Ranabir Samaddar, epidemija, ukrepi za nadzorovanje širjenja virusa in geopolitika še nikoli niso bili tako zelo povezani. Hkrati je pandemija razkrila, kako je individualno zdravje odvisno od zdravja vseh članov in članic skupnosti, medtem ko so javno zdravstvo dodobra načela desetletja politik varčnosti, privatizacije in neprimernega načrtovanja. Če je torej upravljanje s prebivalstvom, da bi zajezili epidemijo, sestaven del sodobne biopolitike, kako zaščititi pravice prav vseh članov družbe in na tej podlagi oblikovati nove načine delovanja in organizacije družbene podpore? Kako govoriti o samoizolaciji v primerih, ko si 10 oseb v slumih ali favelah deli majhno kolibo, kako nekomu, ki komajda zasluži dovolj za en obrok na dan, svetovati uporabo razkužil za roke, kako ljudem, ki so preboleli tuberkulozo, svetovati etiketo pri kašljanju? Jasno je, da sta razredna in kastna pripadnost še kako pomembni pri načinih obvladovanja širjenja virusa. Prvi dve poglavji se osredotočata na posledice pandemije za globalno ekonomijo. Ravi Anand Palat meni, da je izid pandemije za globalno ekonomijo negotov, a vsekakor potrebujemo temeljito spremembo institucionalnih struktur v svetovni ekonomiji. Ritajyoti Bandyopadhyay se tozadevno osredotoča na neformalno ekonomijo, ki je ključna za funkcioniranje dobršnega dela ekonomije v državi. A vendarle so se težave začele že dosti pred pandemijo, ki je družbene neenakosti le še okrepila, saj so se na primer ulični prodajalci v Indiji že prej srečevali z prisilno odstranitvijo njihovih stojnic, birokratsko apatijo in povečevanjem deleža nakupov preko spleta, kar je mnoge spravilo na rob preživetja, z nenadnim zapiranjem države pa je njihov položaj le še bolj zaostren.

Naslednjih pet poglavij se ukvarja s tematiko dela migrantov in migrantk. Badri Narayan Tiwari analizira ambivalentnost obstoječega političnega in ekonomskega reda do teles migrantov in migrantk, ki so pogojno cenjena le, kadar omogočajo nadaljnji razvoj ekonomije in osnovno preživetje delavcev, a postanejo problematična, ko se jih percipira kot nosilce bolezni, zlasti ko gre za revne osebe. Te živijo v slumih, na ulici in na pločnikih in so s te perspektive nekakšno ‘preveč vidno družbeno telo’.  Naslednja štiri poglavja na različnih primerih opozarjajo na negotovost, napetosti in strah, ki so ga doživljali ljudje na poti ne le med potovanjem v domač kraj, temveč tudi, ko so se vanj že vrnili. Tam so jih namreč pogosto pričakale grožnje, ustrahovanje in sporne prakse, ko so jih na primer poškropili z insekticidi ali belili, da bi t.i. domače prebivalstvo zaščitili pred virusom, preden so sploh lahko vstopili na območje domačega kraja. Utsa Sarmin piše o primerih, ko jih je prebivalstvo v krajih, kamor so se vrnili, celo fizično napadalo, saj naj bi bili kontaminirani z virusom ‘od zunaj’, iz mest. Manish K Jha in Ajeet Kumar Pankaj to pripišeta globoko hierarhični strukturi indijskih vasi. Hkrati eksodus delavcev, ki so prevladujoče živeli v ozračju govoric, nepravilnih in nepopolnih informacij o virusu in strahu pred njim, vidita kot klasično manifestacijo neprevzemanja odgovornosti za te ljudi, ki jih država  gleda kot individualizirane in nemočne posameznike, ki jih je moč zavreči, ko ekonomiji niso več potrebni. Smrti ljudi na poti v tranzitu so za državo le nesreča.

Dve poglavji sta namenjeni tematiki skrbi in ekonomije skrbi. Madrulihata Basu in Sibaji Pratim Basu menita, da bo pomen ekonomije skrbi z vsakim dnem epidemije bolj jasen, saj je tematiko skrbi nujno povezati s pojmom dela. Tisti, ki skrbijo za naše stare ljudi, bolne, otroke, itn. so namreč v veliki meri migranti, oziroma bodimo natančnejši – migrantke. V Indiji se je na primer dogajalo, da so medicinske sestre s severovzhoda države bile deležne slabšalnih pripomb, nekatere so morale zapustiti stanovanja, v katerih so prebivale, hkrati pa jim ni bila zagotovljena ustrezna varovalna oprema. Tudi Ambar Kumar Ghosh in Anasua Basu Ray Chaudhury reflektirata pomen skrbi med epidemijo, ko migranti in migrantke postanejo prvi, ki jih socialne in druge politike zanemarijo. Na eni strani jim sicer država nudi določene pravice, a v selektivnem obsegu, ker so za njeno ekonomijo vir poceni delovne sile, a hkrati njihovo vedenje neprenehoma disciplinira in nadzoruje. So delavci, ki delajo le za dnevno plačilo, pomagajo v gospodinjstvih, vlečejo rikše in so neprestano pod drobnogledom tako lokalnih administracij kot tudi ‘lokalnega prebivalstva’, ki jih gleda kot outsiderje.

Zadnja tri poglavja se ukvarjajo s pomenom rase, kaste in spola. Ishita Dey meni, da je pandemija prinesla nove mehanizme nadzorovanja in socialne stigme, zlasti v velikih mestih, kjer so migranti tisti, ki nudijo vrsto ključnih storitev in od katerih je odvisno delovanje osnovnih infrastruktur, a so hkrati tisti, ki težko spoštujejo pravila fizičnega distanciranja. Mestom začasna in tranzitna narava dela migrantov ustreza. Samata Biswas s tem v zvezi pokaže, kako so se prebivalci mest oddaljili prav od migrantov, torej tistih, ki so mesta gradili in od katerih je odvisno funkcioniranje množice storitev. Paula Banerjee sklene, da pri soočanju z virusom nismo ‘vsi na isti ladji’, saj sta npr. rasa in spol pomembna v vzorcih umrljivosti.

Četudi je zbornik nastal zlasti kot odgovor na situacijo v Indiji, odpira mnoga vprašanja, ki si jih družboslovci zastavljamo tudi v evropskem in slovenskem kontekstu. Jasno je, da nas krize prizadanejo na različne načine in politike ‘upravljanja’ z njimi pogosto le še poglabljajo razkol med priviligiranimi in nepriviligiranimi skupinami prebivalstva. Zdi se, da so migrantski delavci res družbena skupina, katerih veščine in delo s pridom izkoristimo, a zanje ne poskrbimo, ko potrebujejo pomoč. Tovrstnih primerov tudi v Evropi beležimo v izobilju.

Zbornik je dostopen na http://www.mcrg.ac.in/RLS_Migration_2020/COVID-19.pdf ,

Spletna stran Calcutta Research Group http://www.mcrg.ac.in

Recenzirala je Sanja Cukut Krilić

COVID-19 sovraštvo: kaj pa vprašanje rasizma v zdravstvu?

Pandemija in (novi) rasizem

Trenutna situacija korona-krize poleg številnih drugih vprašanj odpira tudi vprašanja rasizma, tako pojavnosti novih rasizmov kot tudi utrjevanja obstoječih. Na primer, kako javnost po vzniku korone virusa glede na Kitajce (ali kar posplošeno – na Azijce), kako na sosede Italijane? Vprašanje, katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza, je kompleksno in večdimenzionalno, zato je ambicija našega kratkega zapisa predvsem opozoriti na kontinuirano povezanost rasističnih zaznav in obravnav v kontekstu pandemije (osebna raven), a tudi na usidranost rasizma v zdravstvenih politikah držav oziroma zdravstvenih institucij (sistemska raven).

Pri proučevanju rasizma ugotovimo, da skorajda ni področja, iz katerega bi rasizem umanjkal in tudi zdravstvo kot eden od družbenih podsistemov ni izjema. Na tej točki lahko govorimo o tako imenovanem institucionalnem rasizmu, ki se manifestira predvsem v delovanju javnih institucij. Kaj to pomeni v praksi?V zdravstvenih ustanovah se tovrstni rasistični učinki največkrat kažejo v slabši zdravstveni oskrbi ter slabšem dostopu do zdravstvenih storitev različnih etničnih manjšin. Hkrati podatki kažejo, da so prav te manjšine, ki v največji meri izkušajo institucionalni rasizem, v večji meri žrtve novega korona virusa, kar je povezano z njihovim slabšim socialnim in ekonomskim položajem, revščino delavskega razreda in slabšim dostopom do zdravstvenih storitev, o čemer smo obširneje pisali v enem prejšnjih besedil na našem blogu.

Prve zametke rasnega razlikovanja najdemo že v Antični Grčiji, kjer so Grki, poleg številnih družbenih inovacij in splošnega napredka, poznali tudi etnocentričnost, nestrpnost in suženjstvo. Sužnjem drugih ras pa se je pripisovalo »še« nižji status. Grški očetje znanosti so tako osnovali prve znanstvene paradigme zahodne kulture za nadaljnjo promocijo biološkega koncepta rasne manjvrednosti oziroma belske nadvlade (Byrd in Clayton, 2001). Rezultati so se kazali predvsem v pomanjkljivi zdravstveni oskrbi sužnjev. Koncepti, ki so predpostavljali manjvrednost temnopoltih ljudi, so vztrajali dalje tudi v rimski medicinski tradiciji in se nadaljevali vse tja do renesanse, obdobja velikega družbenega in humanističnega napredka, kar se je odražalo tudi na medicinskem področju. Kot ugotavljata v študiji Byrd in Clayton (2001) je tudi v času nastanka angleških kolonij ponovno, oziroma še zmeraj, prevladovalo močno proti-črnsko, rasistično in biološko determinirano delovanje. 

Rasistične razlike v zdravstvu so predvsem posledica množičnega suženjstva Afroameričanov v 17. stoletju, ki zakorenini rasizem v sodobnih družbah na temelju razlikovanja med »belim« in »črnim«. Temnopolta telesa so bila videna kot primerna za suženjstvo ter kot nekaj, kar je potrebno disciplinirati in nadzorovati (Hammonds in Reverby, 2019). Po ameriški državljanski vojni je število obolelih in mrtvih med temnopolto populacijo strmo naraslo, med drugimi tudi zaradi rasističnega južnjaškega zdravstvenega sistema. Strah pred odvisnostjo od vladne miloščine, ki bi spodkopala belsko avtoriteto in omogočila državljanstvo temnopoltega prebivalstva, je preprečil idejo o zdravstvenem sistemu za temnopolte tudi v sferi politike. Kot odziv na ta izključujoč odnos so Afroameričani ustanovili svoje zdravstvene šole, vendar je bilo to za ekonomsko ogroženo populacijo že od samega začetka obsojeno na neuspeh. Biti bolan in hkrati biti temnopolt je bila usodna »kombinacija« tudi v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, saj so njihovo situacijo še dodatno poslabšali prostorska segregacija, neustrezni in prenatrpani bivanjski pogoji in težko fizično delo (Hammonds in Reverby, 2019).

V 20. stoletju se je tako med zdravstvenimi strokovnjaki razširilo razumevanje, da bolezen ne razlikuje med temnopoltimi in belci, prav tako pa se je v družbi pojavilo zavedanje, da na zdravstvene izide lahko vplivajo individualni in kolektivni dejavniki. Kljub številnim prizadevanjem, predvsem s strani črnske populacije, se je spreminjanje rasno segregiranih zdravstvenih sistemov izkazalo za velik zalogaj. Podobno kot se suženjstvo ni končalo leta 1865, ampak se je le preoblikovalo v nove oblike izkoriščanja najemnega dela, se tudi segregacija zdravstvenega sistema ni končala, temveč je samo spremenila svojo obliko. Zdravstvene razlike v 20. stoletju so bile tako rezultat praks osnovanih na ideologijah rasnega razlikovanja ter dejstva, da temnopolti prebivalci še vedno niso bili prepoznani kot enakopravni člani družbe (Hammonds in Reverby, 2019).  21. stoletje, ki je doba pospešenega tehnološkega razvoja, pa ni  prineslo tudi odmika od rasizma, temveč je ukoreninjene rasistične učinke marsikje še stopnjevalo, hkrati pa je prineslo nove razlikovalne rasizme, poznane tudi kot rasizem brez ras, v katerem ima glavno besedo govorica kulturne razlike (Balibar).  Glavni naslovniki novih rasizmov pa so prav migranti!

Zgodovinski prelet kaže, da prepleti področij zdravstva in rasizma, ki se zdita morda na prvi pogled nepovezani, koreninijo daleč v preteklost. In da je bilo polje obravnave človekovega telesa in njegovo zdravje močno zaznamovano skozi rasistično prizmo. Aktualizirano v času današnje pandemije lahko trdimo, da številne prakse kažejo na vznik novih rasizmov do »kužnega« drugega, tistega, ki prinaša virus (glej tudi https://virusnimameja.com/2020/04/08/drugi-kuzni-ljudje-z-druzbenega-obrobja-v-casu-covid-19/).

Iz osebne izkušnje lahko navedem izključujoč odnos do govorcev italijanščine na nekem letališču na obrobju Londona v začetku meseca marca 2020, ko smo iz Ljubljane še leteli in se tudi povsem utečeno vračali na Brnik. Pravzaprav ne pomnim, kdaj sem slišala tako tiho govoriti med seboj italijanske govorce in hkrati zaznala toliko nelagodnosti ob razkritju njihovega jezika (Simona). Nadalje, če za primer vzamemo čisto vsakodnevno (oziroma v času strogih ukrepov ne tako zelo vsakodnevno) opravilo odhoda v trgovino ali v mesto, smo lahko priča izogibanju posameznikom, ki so pripadniki drugih ras, etnij, kultur. In istočasno smo sami lahko kaj kmalu žrtve izogibanja drugih. Kot pove Klara: trenutno (maj, 2020) bivam ob majhnem obmorskem istrskem mestecu, kjer sem občasno že deležna neprijetnih občutkov,  tudi strahu, drugačne obravnave in »prakse distanciranja«, zaradi svojega naglasa, ki kaže na to, da nisem od tu.

Seveda se logično poraja vprašanje, ali se bodo v krizi pandemije 2020 porajajoči rasizmi nadaljevali in ohranili v družbenem kolektivnem spominu tudi onkraj globalne zdravstvene krize. Se bomo – potem ko bodo sproščeni ukrepi zajezitve virusa – vsepovprek izogibali vseh Azijcev, za vsak slučaj, če ne prepoznamo povsem zanesljivo Kitajce ali pa bomo rasistični kar do vseh prebivalcev Daljnega Vzhoda? Ali pa se bo morda razvila čisto nova oblika paranoičnega rasizma, kjer se bomo, v strahu pred virusom COVID – 19, distancirali od prav vseh? Bomo priča novi praksi, ki rasistično obravnava tiste, za katere se je doslej zdelo, da ne morejo biti njegovi naslovniki, npr. na splošno Italijani? Sumimo, da se neke vrste »rasistični preobrat« pravzaprav že dogaja. Pa ne le da je »sumljivi drugi« Italijan v evropskem prostoru, je tudi Afričan na Kitajskem.  

Pisale so Špela Vovk, Klara Andlovic, Simona Zavratnik

Viri:

  1. Balibar, E. (2004). Ali obstaja »neorasizem«?. ČKZ, letnik 32, številka 217/218, str. 115-125.
  2. Bryd, W. M. in Clayton, L. A. (2001). A. Race, medicine, and health care in the United States: a historical survey. Dostopno prek http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=3&sid=9eabc5b4-8b14-4a95-b745-5990f090a9ea%40sdc-v-sessmgr01&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=edsbas.C385E48F&db=edsbas
  3. Hammonds, E. M. in Reverby. S. M. (2019). Toward a Historically Informed Analysis of Racial Health Disparities Since 1619. PubMed Central 109 (10), 1248-1349. American Public Health Association. Dostopno prek https://ajph.aphapublications.org/doi/abs/10.2105/AJPH.2019.305262

Begunci v COVID-19 krizi: odziv globalnih akterjev

Na pandemijo so se (dokaj ažurno) odzvali tudi ključni globalni akterji na področju migracijskih in azilnih politik, zlasti Visoki komisariat združenih narodov za begunce (UNHCR) in Mednarodna organizacija za migracije (IOM). V tem besedilu podajava pregled nekaterih temeljnih stališč, izhodišč in usmeritev politik.

V skupni izjavi The rights and health of refugees, migrants and stateless must be protected in COVID-19 response se OHCHR, IOM, UNCHR in WHO dotikajo teme ranljivosti beguncev in migrantov v času nastale krize. Do sedaj nam je virus že pokazal, da ne diskriminira in smo ogroženi vsi, zato je pomembno, da na tej točki razmislimo o treh četrtinah svetovnih migrantov in beguncev, ki so trenutno obstali na območjih, na katerih so zdravstveni sistemi že tako preobremenjeni in so se nezmožni konstruktivno soočiti s krizo. Realnost vsakdanjega življenja teh skupin zajema prenaseljene kampe, začasna naselja, provizorična zavetja in sprejemne centre, ki pogosto nimajo ustrezno urejenih dostopov do zdravstvenih storitev, čiste vode in sanitarij. Kot prvo ključno točko organizacije  navajajo, da je nujno potrebno, da omogočimo takojšnjo izpustitev teh skupin iz zaskrbljujočih razmer (formalnih in neformalnih) krajev pridržanja.

”Migrant children and their families and those detained without a sufficient legal basis should be immediately released.” (WHO, 2020)

Kot drugo točko poudarjajo, da če želimo nadzorovati potek Covid-19, je nujen vključujoč pristop, ki ščiti pravice do življenja in zdravja vsakega posameznika. Za namen preprečitve katastrofe morajo vlade delovati v namen zaščite in pri tem vključevati vse skupine ljudi. V nacionalne odzive na pandemijo morajo biti tako vključeni tudi migranti in begunci in omogočen jim mora biti enak dostop do zdravstvenih storitev, ki zajemajo preprečevanje, testiranje in zdravljenje. Kot tretjo ključno točko izpostavljajo vprašanja zapiranja meja in omejevanja čezmejnih gibanj. Pri implementaciji teh ukrepov je potrebno upoštevati Konvencijo o varstvu človekovih pravic in standarde za zaščito beguncev, še poudarijo.

V času, ko obstaja globalna grožnja kolektivnemu obstoju človeštva, mora biti naš primarni fokus na ohranjanju življenja, ne glede na formalne statuse. Nastala kriza zahteva koherenten in učinkovit globalen pristop, ki za seboj ne pušča nikogar. Pri tem ne smemo pustiti, da bi nas strah in nestrpnost ogrožala pri učinkovitosti odzivov.

”We are all in this together. We can only defeat this virus when each and every one of us is protected”.

Poglejmo nekoliko podrobneje načrt in stališča Združenih narodov. Vodilni strokovnjaki za javno zdravje pri UNHCR pravijo, da  morata biti v središču delovanja preventiva in vključevanje neumeščenih, še posebej na območjih s šibkimi zdravstvenimi storitvami. Zavezani so k preprečevanju in odzivanju na trenutno krizno zdravstveno stanje, njihov glavni cilj pa je zaščititi begunce in migrante ter skupnosti, ki jih gostijo. Oddelek za javno zdravje UNHCR-ja opozarja na nevarnosti, ki pretijo in sprejema ukrepe za upočasnitev širjenja, zmanjševanja vpliva in reševanja življenj. To je posebej pomembno za ranljive skupine, saj mora biti odziv osredotočen na tiste, ki jih družba pogosto zanemarja. Zdravje vseh je povezano z zdravjem marginaliziranih članov skupnosti.

Nadaljnje je potrebo vedeti, tako UNHCR, da virus ne preizkuša le obstoječih zdravstvenih sistemov in mehanizmov odzivov na krizo, temveč tudi naše sposobnosti sodelovanja pri nastalih izzivih. Razmere bodo pokazale, do katere mere razvoj (družbeni in gospodarski) dosega tudi tiste na robu družbe. Potrebno je premagati ovire, ki onemogočajo cenovno dostopno zdravljenje in se spopasti z ukoreninjenimi razlikami, ki so posledica dohodka, spola, rase, narodnosti in religije. Potrebno je premagati sistemske pristranskosti, ki spregledujejo pravice manjšin. Korona kriza predstavlja preizkus našim obstoječim načelom in vrednotam, zato je pomembna mednarodna podpora in vključevanje. Širjenje virusa s seboj prinaša številne negotovosti in strah, ljudje pa kar se da hitro iščejo ‘grešne kozle’. Situacijo je potrebno tako nadzorovati, da krivda ne preide na begunce in migrante. Panika in diskriminacija nikoli nista bili rešitvi, zato morajo po mnenju UNHCR politični voditelji prevzeti vodilno vlogo, graditi zaupanje in delovati v skupno dobro. UNHCR je izdal zahtevo za 225 milijonov Ameriških dolarjev za nujno zmanjševanje tveganja in zmanjševanje vplivov izbruhov virusa v ranljivih skupnostih.

”Covid-19 preti celotnemu človeštvu – in zato se mora celotno človeštvo boriti nazaj.” (UNHCR, 2020)

Zanimiv v tem kontekstu je primer Izjemno sirskih beguncev v Švici, ki pomagajo ranljivim skupinam domačih prebivalcev v času izbruha. Gre za dobro prakso delovanja, ki posameznikom ponuja most v zunanji svet, ki ga nujno potrebujejo. Sirski begunec Shadi Shhadeh je v državi, ki mu je ponudila zatočišče, našel praktičen način za pomoč drugim. Aktiviral je mrežo prostovoljcev v Ženevi in Lozani, ki starejšim in potrebnim pomoči nudijo opravljanje različnih storitev. Navdih za delovanje je bil občutek odgovornosti za tiste, ki potrebujejo pomoč in dolga leta izkušenj, nevarnosti in negotovosti, ki so bila za njim. Idejo so razširili preko plakatov, ki nudijo e-mail kontakt. Prostovoljcem so dodeljene naloge pri čemer morajo upoštevati stroge smernice za skrb za zdravje. Na eni strani na to lahko gledamo kot na zaščito posameznikov, saj ostajajo doma, ter na drugi strani istočasno kot preventivo za preobremenitev zdravstvenega sistema. Trenutno imajo 26 prostovoljcev, njihova mreža pa raste iz dneva v dan.

”We lived, and we are still living, a crisis as refugees. That makes us probably in a better position to understand that there is a crisis and how to help.” (UNHCR, Shadi, 2020)

Drugi v seriji velikih globalnih igralcev v polju migracij, IOM je v času korona-krize pripravil strateški plan za pomoč državam pri boljši pripravljenosti ter zajezitvi COVID-19. Načrt vsebuje širok spekter ukrepov, med drugim čezmejne koordinacije, usposabljanje in simulacije za državne uslužbence, vaje za mobilnost prebivalstva, klice v sili, higienske in sanitarne storitve ter povečanje nadzora. COVID-19 ne predstavlja le zdravstvene krize, pač pa tudi največjo krizo mobilnosti, saj se spreminjajo vzorci priseljevanja, letalskih povezav, odnosi do tujcev ter režimi upravljanja meja in migracij. Vse dodatne spremembe so povzročile potrebo po izboljšavi načrtov za reševanje vidikov mobilnosti v času novega virusa, zato je IOM v sredini marca zagnal 116 milijonov vreden načrt globalne strateške pripravljenosti in odziva (SRP) za podporo državam, ki bodo potrebovala dodatna sredstva, bodisi finančna, tehnična ali operativna.

Nadgrajeni načrt obsega širok spekter dejavnosti za vse regije sveta, vključujoč preko-mejno koordinacijo, pojav humanitarnih potreb v novih okoljih, krepitev zmogljivosti vladnega osebja za nadzor bolezni, postavitev in izboljšanje naprav za umivanje rok, spremljanje gibanja ljudi znotraj in zunaj meja ter razširjanje informacij o tem kako ostati zdrav, zlasti za migrante, begunce in ostale razseljene osebe. Tudi The United Nations Network on Migration poziva k temu, da so v prizadevanje za ublažitev vplivov COVID-19, vključeni vsi oziroma da migranti nikakor ne ostanejo izključeni. Migranti se pri dostopu do zdravstvenega varstva pogosto srečujejo z ovirami, ki jim preprečujejo enakopravno obravnavo ter s tem pridobijo status potencialnih žrtev zdravstvenega sistema. Uspeh zdravstvenega oziroma kateregakoli sistema je odvisen od nediskriminacije, a le če je pred tem izpolnjen predpogoj, da se vse institucije borijo proti ksenofobiji.

Če strnemo, strateški dokumenti in tudi izjave za javnost UNHCR in IOM, kažejo na visoko zavedanje problema COVID-19 v povezavi z migracijami in potencialnimi tveganji za zdravje migrantov in beguncev. A tudi ti ukrepi in izhodišča so za zdaj ne-testirani na terenu. Od tam, predvsem iz nekaterih begunskih centrov, pa prihajajo poročila zdravstvenih delavcev in drugih humanitarnih delavcev, ki so skrb vzbujajoča.

Zato je na mestu za konec omeniti platformo na Twitterju: Live blog: Refugees in the Covid-19 crisis (https://twitter.com/Refugees), ki pa na globalni ravni prinaša izmenjavo nasvetov, praks in navodil za varnost in zaščito zdravja v COVID-19 pandemiji.

Po spletu sta brskali in pisali Špela Vovk in Klara Andlovic.