Recenzija zbornika: Meje epidemije: Covid-19 in migrantski delavci in delavke

24. marca 2020 zvečer je vlada v Indiji zaradi virusa Covid-19 razglasila zaprtje države, ki je začelo veljati takoj naslednji dan. Nepregledno število delavcev in delavk in njihovih družinskih članov je zapustilo kraje, kjer so delali in se večinoma peš podalo na stotine kilometrov dolge poti v domači kraj. Javni prevoz je prenehal voziti, trgovine so se zaprle, izgubili so delo, mnogi so že tako delali le za dnevno plačilo. Nekateri so bili prisiljeni oditi iz stanovanj, iz katerih so jih najemodajalci izgnali, ker naj zaradi izgube dela ne bi bili več sposobni plačevati najemnine. Drugi so se preprosto bali revščine in lakote. V času pisanja zbornika (konec marca 2020) je po uradnih podatkih zaradi izčrpanosti, vročine in/ali lakote na poti umrlo 22 ljudi. Glede na to, da je v Indiji po nekaterih ocenah okoli 100 milijonov notranjih delovnih migrantov in migrantk pa je dejanska številka verjetno še precej višja. Bi lahko trpljenje teh ljudi preprečili z zagotovitvijo ustrezne količine hrane in primerne namestitve v krajih, kjer so delali? Kaj je v ozadju kolon, ki so zapuščale (zlasti) mesta? Ali in na kakšne načine so kasta, rasa, spol in druge dimenzije, ki vplivajo na družbene neenakosti, pomembni v vladnih strategijah spoprijemanja s pandemijo virusa? Kaj bo pandemija pomenila za globalno in skrbstveno ekonomijo?

Zbornik Borders of an Epidemic: Covid-19 and Migrant Workers je delo raziskovalnega inštituta Calcutta Research Group in vabljenih novinarjev, aktivistov in družboslovcev, ki se v svojih prispevkih osredotočajo zlasti na etične in politične implikacije pandemije v Indiji, zlasti za delavce in delavke, ki so udeleženi v notranjih migracijah na državnem terotoriju. Pri tem zbornik ne zanemarja globalnih razsežnosti pandemije. Kot pravi avtor uvoda Ranabir Samaddar, epidemija, ukrepi za nadzorovanje širjenja virusa in geopolitika še nikoli niso bili tako zelo povezani. Hkrati je pandemija razkrila, kako je individualno zdravje odvisno od zdravja vseh članov in članic skupnosti, medtem ko so javno zdravstvo dodobra načela desetletja politik varčnosti, privatizacije in neprimernega načrtovanja. Če je torej upravljanje s prebivalstvom, da bi zajezili epidemijo, sestaven del sodobne biopolitike, kako zaščititi pravice prav vseh članov družbe in na tej podlagi oblikovati nove načine delovanja in organizacije družbene podpore? Kako govoriti o samoizolaciji v primerih, ko si 10 oseb v slumih ali favelah deli majhno kolibo, kako nekomu, ki komajda zasluži dovolj za en obrok na dan, svetovati uporabo razkužil za roke, kako ljudem, ki so preboleli tuberkulozo, svetovati etiketo pri kašljanju? Jasno je, da sta razredna in kastna pripadnost še kako pomembni pri načinih obvladovanja širjenja virusa. Prvi dve poglavji se osredotočata na posledice pandemije za globalno ekonomijo. Ravi Anand Palat meni, da je izid pandemije za globalno ekonomijo negotov, a vsekakor potrebujemo temeljito spremembo institucionalnih struktur v svetovni ekonomiji. Ritajyoti Bandyopadhyay se tozadevno osredotoča na neformalno ekonomijo, ki je ključna za funkcioniranje dobršnega dela ekonomije v državi. A vendarle so se težave začele že dosti pred pandemijo, ki je družbene neenakosti le še okrepila, saj so se na primer ulični prodajalci v Indiji že prej srečevali z prisilno odstranitvijo njihovih stojnic, birokratsko apatijo in povečevanjem deleža nakupov preko spleta, kar je mnoge spravilo na rob preživetja, z nenadnim zapiranjem države pa je njihov položaj le še bolj zaostren.

Naslednjih pet poglavij se ukvarja s tematiko dela migrantov in migrantk. Badri Narayan Tiwari analizira ambivalentnost obstoječega političnega in ekonomskega reda do teles migrantov in migrantk, ki so pogojno cenjena le, kadar omogočajo nadaljnji razvoj ekonomije in osnovno preživetje delavcev, a postanejo problematična, ko se jih percipira kot nosilce bolezni, zlasti ko gre za revne osebe. Te živijo v slumih, na ulici in na pločnikih in so s te perspektive nekakšno ‘preveč vidno družbeno telo’.  Naslednja štiri poglavja na različnih primerih opozarjajo na negotovost, napetosti in strah, ki so ga doživljali ljudje na poti ne le med potovanjem v domač kraj, temveč tudi, ko so se vanj že vrnili. Tam so jih namreč pogosto pričakale grožnje, ustrahovanje in sporne prakse, ko so jih na primer poškropili z insekticidi ali belili, da bi t.i. domače prebivalstvo zaščitili pred virusom, preden so sploh lahko vstopili na območje domačega kraja. Utsa Sarmin piše o primerih, ko jih je prebivalstvo v krajih, kamor so se vrnili, celo fizično napadalo, saj naj bi bili kontaminirani z virusom ‘od zunaj’, iz mest. Manish K Jha in Ajeet Kumar Pankaj to pripišeta globoko hierarhični strukturi indijskih vasi. Hkrati eksodus delavcev, ki so prevladujoče živeli v ozračju govoric, nepravilnih in nepopolnih informacij o virusu in strahu pred njim, vidita kot klasično manifestacijo neprevzemanja odgovornosti za te ljudi, ki jih država  gleda kot individualizirane in nemočne posameznike, ki jih je moč zavreči, ko ekonomiji niso več potrebni. Smrti ljudi na poti v tranzitu so za državo le nesreča.

Dve poglavji sta namenjeni tematiki skrbi in ekonomije skrbi. Madrulihata Basu in Sibaji Pratim Basu menita, da bo pomen ekonomije skrbi z vsakim dnem epidemije bolj jasen, saj je tematiko skrbi nujno povezati s pojmom dela. Tisti, ki skrbijo za naše stare ljudi, bolne, otroke, itn. so namreč v veliki meri migranti, oziroma bodimo natančnejši – migrantke. V Indiji se je na primer dogajalo, da so medicinske sestre s severovzhoda države bile deležne slabšalnih pripomb, nekatere so morale zapustiti stanovanja, v katerih so prebivale, hkrati pa jim ni bila zagotovljena ustrezna varovalna oprema. Tudi Ambar Kumar Ghosh in Anasua Basu Ray Chaudhury reflektirata pomen skrbi med epidemijo, ko migranti in migrantke postanejo prvi, ki jih socialne in druge politike zanemarijo. Na eni strani jim sicer država nudi določene pravice, a v selektivnem obsegu, ker so za njeno ekonomijo vir poceni delovne sile, a hkrati njihovo vedenje neprenehoma disciplinira in nadzoruje. So delavci, ki delajo le za dnevno plačilo, pomagajo v gospodinjstvih, vlečejo rikše in so neprestano pod drobnogledom tako lokalnih administracij kot tudi ‘lokalnega prebivalstva’, ki jih gleda kot outsiderje.

Zadnja tri poglavja se ukvarjajo s pomenom rase, kaste in spola. Ishita Dey meni, da je pandemija prinesla nove mehanizme nadzorovanja in socialne stigme, zlasti v velikih mestih, kjer so migranti tisti, ki nudijo vrsto ključnih storitev in od katerih je odvisno delovanje osnovnih infrastruktur, a so hkrati tisti, ki težko spoštujejo pravila fizičnega distanciranja. Mestom začasna in tranzitna narava dela migrantov ustreza. Samata Biswas s tem v zvezi pokaže, kako so se prebivalci mest oddaljili prav od migrantov, torej tistih, ki so mesta gradili in od katerih je odvisno funkcioniranje množice storitev. Paula Banerjee sklene, da pri soočanju z virusom nismo ‘vsi na isti ladji’, saj sta npr. rasa in spol pomembna v vzorcih umrljivosti.

Četudi je zbornik nastal zlasti kot odgovor na situacijo v Indiji, odpira mnoga vprašanja, ki si jih družboslovci zastavljamo tudi v evropskem in slovenskem kontekstu. Jasno je, da nas krize prizadanejo na različne načine in politike ‘upravljanja’ z njimi pogosto le še poglabljajo razkol med priviligiranimi in nepriviligiranimi skupinami prebivalstva. Zdi se, da so migrantski delavci res družbena skupina, katerih veščine in delo s pridom izkoristimo, a zanje ne poskrbimo, ko potrebujejo pomoč. Tovrstnih primerov tudi v Evropi beležimo v izobilju.

Zbornik je dostopen na http://www.mcrg.ac.in/RLS_Migration_2020/COVID-19.pdf ,

Spletna stran Calcutta Research Group http://www.mcrg.ac.in

Recenzirala je Sanja Cukut Krilić

COVID-19 sovraštvo: kaj pa vprašanje rasizma v zdravstvu?

Pandemija in (novi) rasizem

Trenutna situacija korona-krize poleg številnih drugih vprašanj odpira tudi vprašanja rasizma, tako pojavnosti novih rasizmov kot tudi utrjevanja obstoječih. Na primer, kako javnost po vzniku korone virusa glede na Kitajce (ali kar posplošeno – na Azijce), kako na sosede Italijane? Vprašanje, katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza, je kompleksno in večdimenzionalno, zato je ambicija našega kratkega zapisa predvsem opozoriti na kontinuirano povezanost rasističnih zaznav in obravnav v kontekstu pandemije (osebna raven), a tudi na usidranost rasizma v zdravstvenih politikah držav oziroma zdravstvenih institucij (sistemska raven).

Pri proučevanju rasizma ugotovimo, da skorajda ni področja, iz katerega bi rasizem umanjkal in tudi zdravstvo kot eden od družbenih podsistemov ni izjema. Na tej točki lahko govorimo o tako imenovanem institucionalnem rasizmu, ki se manifestira predvsem v delovanju javnih institucij. Kaj to pomeni v praksi?V zdravstvenih ustanovah se tovrstni rasistični učinki največkrat kažejo v slabši zdravstveni oskrbi ter slabšem dostopu do zdravstvenih storitev različnih etničnih manjšin. Hkrati podatki kažejo, da so prav te manjšine, ki v največji meri izkušajo institucionalni rasizem, v večji meri žrtve novega korona virusa, kar je povezano z njihovim slabšim socialnim in ekonomskim položajem, revščino delavskega razreda in slabšim dostopom do zdravstvenih storitev, o čemer smo obširneje pisali v enem prejšnjih besedil na našem blogu.

Prve zametke rasnega razlikovanja najdemo že v Antični Grčiji, kjer so Grki, poleg številnih družbenih inovacij in splošnega napredka, poznali tudi etnocentričnost, nestrpnost in suženjstvo. Sužnjem drugih ras pa se je pripisovalo »še« nižji status. Grški očetje znanosti so tako osnovali prve znanstvene paradigme zahodne kulture za nadaljnjo promocijo biološkega koncepta rasne manjvrednosti oziroma belske nadvlade (Byrd in Clayton, 2001). Rezultati so se kazali predvsem v pomanjkljivi zdravstveni oskrbi sužnjev. Koncepti, ki so predpostavljali manjvrednost temnopoltih ljudi, so vztrajali dalje tudi v rimski medicinski tradiciji in se nadaljevali vse tja do renesanse, obdobja velikega družbenega in humanističnega napredka, kar se je odražalo tudi na medicinskem področju. Kot ugotavljata v študiji Byrd in Clayton (2001) je tudi v času nastanka angleških kolonij ponovno, oziroma še zmeraj, prevladovalo močno proti-črnsko, rasistično in biološko determinirano delovanje. 

Rasistične razlike v zdravstvu so predvsem posledica množičnega suženjstva Afroameričanov v 17. stoletju, ki zakorenini rasizem v sodobnih družbah na temelju razlikovanja med »belim« in »črnim«. Temnopolta telesa so bila videna kot primerna za suženjstvo ter kot nekaj, kar je potrebno disciplinirati in nadzorovati (Hammonds in Reverby, 2019). Po ameriški državljanski vojni je število obolelih in mrtvih med temnopolto populacijo strmo naraslo, med drugimi tudi zaradi rasističnega južnjaškega zdravstvenega sistema. Strah pred odvisnostjo od vladne miloščine, ki bi spodkopala belsko avtoriteto in omogočila državljanstvo temnopoltega prebivalstva, je preprečil idejo o zdravstvenem sistemu za temnopolte tudi v sferi politike. Kot odziv na ta izključujoč odnos so Afroameričani ustanovili svoje zdravstvene šole, vendar je bilo to za ekonomsko ogroženo populacijo že od samega začetka obsojeno na neuspeh. Biti bolan in hkrati biti temnopolt je bila usodna »kombinacija« tudi v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju, saj so njihovo situacijo še dodatno poslabšali prostorska segregacija, neustrezni in prenatrpani bivanjski pogoji in težko fizično delo (Hammonds in Reverby, 2019).

V 20. stoletju se je tako med zdravstvenimi strokovnjaki razširilo razumevanje, da bolezen ne razlikuje med temnopoltimi in belci, prav tako pa se je v družbi pojavilo zavedanje, da na zdravstvene izide lahko vplivajo individualni in kolektivni dejavniki. Kljub številnim prizadevanjem, predvsem s strani črnske populacije, se je spreminjanje rasno segregiranih zdravstvenih sistemov izkazalo za velik zalogaj. Podobno kot se suženjstvo ni končalo leta 1865, ampak se je le preoblikovalo v nove oblike izkoriščanja najemnega dela, se tudi segregacija zdravstvenega sistema ni končala, temveč je samo spremenila svojo obliko. Zdravstvene razlike v 20. stoletju so bile tako rezultat praks osnovanih na ideologijah rasnega razlikovanja ter dejstva, da temnopolti prebivalci še vedno niso bili prepoznani kot enakopravni člani družbe (Hammonds in Reverby, 2019).  21. stoletje, ki je doba pospešenega tehnološkega razvoja, pa ni  prineslo tudi odmika od rasizma, temveč je ukoreninjene rasistične učinke marsikje še stopnjevalo, hkrati pa je prineslo nove razlikovalne rasizme, poznane tudi kot rasizem brez ras, v katerem ima glavno besedo govorica kulturne razlike (Balibar).  Glavni naslovniki novih rasizmov pa so prav migranti!

Zgodovinski prelet kaže, da prepleti področij zdravstva in rasizma, ki se zdita morda na prvi pogled nepovezani, koreninijo daleč v preteklost. In da je bilo polje obravnave človekovega telesa in njegovo zdravje močno zaznamovano skozi rasistično prizmo. Aktualizirano v času današnje pandemije lahko trdimo, da številne prakse kažejo na vznik novih rasizmov do »kužnega« drugega, tistega, ki prinaša virus (glej tudi https://virusnimameja.com/2020/04/08/drugi-kuzni-ljudje-z-druzbenega-obrobja-v-casu-covid-19/).

Iz osebne izkušnje lahko navedem izključujoč odnos do govorcev italijanščine na nekem letališču na obrobju Londona v začetku meseca marca 2020, ko smo iz Ljubljane še leteli in se tudi povsem utečeno vračali na Brnik. Pravzaprav ne pomnim, kdaj sem slišala tako tiho govoriti med seboj italijanske govorce in hkrati zaznala toliko nelagodnosti ob razkritju njihovega jezika (Simona). Nadalje, če za primer vzamemo čisto vsakodnevno (oziroma v času strogih ukrepov ne tako zelo vsakodnevno) opravilo odhoda v trgovino ali v mesto, smo lahko priča izogibanju posameznikom, ki so pripadniki drugih ras, etnij, kultur. In istočasno smo sami lahko kaj kmalu žrtve izogibanja drugih. Kot pove Klara: trenutno (maj, 2020) bivam ob majhnem obmorskem istrskem mestecu, kjer sem občasno že deležna neprijetnih občutkov,  tudi strahu, drugačne obravnave in »prakse distanciranja«, zaradi svojega naglasa, ki kaže na to, da nisem od tu.

Seveda se logično poraja vprašanje, ali se bodo v krizi pandemije 2020 porajajoči rasizmi nadaljevali in ohranili v družbenem kolektivnem spominu tudi onkraj globalne zdravstvene krize. Se bomo – potem ko bodo sproščeni ukrepi zajezitve virusa – vsepovprek izogibali vseh Azijcev, za vsak slučaj, če ne prepoznamo povsem zanesljivo Kitajce ali pa bomo rasistični kar do vseh prebivalcev Daljnega Vzhoda? Ali pa se bo morda razvila čisto nova oblika paranoičnega rasizma, kjer se bomo, v strahu pred virusom COVID – 19, distancirali od prav vseh? Bomo priča novi praksi, ki rasistično obravnava tiste, za katere se je doslej zdelo, da ne morejo biti njegovi naslovniki, npr. na splošno Italijani? Sumimo, da se neke vrste »rasistični preobrat« pravzaprav že dogaja. Pa ne le da je »sumljivi drugi« Italijan v evropskem prostoru, je tudi Afričan na Kitajskem.  

Pisale so Špela Vovk, Klara Andlovic, Simona Zavratnik

Viri:

  1. Balibar, E. (2004). Ali obstaja »neorasizem«?. ČKZ, letnik 32, številka 217/218, str. 115-125.
  2. Bryd, W. M. in Clayton, L. A. (2001). A. Race, medicine, and health care in the United States: a historical survey. Dostopno prek http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=3&sid=9eabc5b4-8b14-4a95-b745-5990f090a9ea%40sdc-v-sessmgr01&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=edsbas.C385E48F&db=edsbas
  3. Hammonds, E. M. in Reverby. S. M. (2019). Toward a Historically Informed Analysis of Racial Health Disparities Since 1619. PubMed Central 109 (10), 1248-1349. American Public Health Association. Dostopno prek https://ajph.aphapublications.org/doi/abs/10.2105/AJPH.2019.305262

Begunci v COVID-19 krizi: odziv globalnih akterjev

Na pandemijo so se (dokaj ažurno) odzvali tudi ključni globalni akterji na področju migracijskih in azilnih politik, zlasti Visoki komisariat združenih narodov za begunce (UNHCR) in Mednarodna organizacija za migracije (IOM). V tem besedilu podajava pregled nekaterih temeljnih stališč, izhodišč in usmeritev politik.

V skupni izjavi The rights and health of refugees, migrants and stateless must be protected in COVID-19 response se OHCHR, IOM, UNCHR in WHO dotikajo teme ranljivosti beguncev in migrantov v času nastale krize. Do sedaj nam je virus že pokazal, da ne diskriminira in smo ogroženi vsi, zato je pomembno, da na tej točki razmislimo o treh četrtinah svetovnih migrantov in beguncev, ki so trenutno obstali na območjih, na katerih so zdravstveni sistemi že tako preobremenjeni in so se nezmožni konstruktivno soočiti s krizo. Realnost vsakdanjega življenja teh skupin zajema prenaseljene kampe, začasna naselja, provizorična zavetja in sprejemne centre, ki pogosto nimajo ustrezno urejenih dostopov do zdravstvenih storitev, čiste vode in sanitarij. Kot prvo ključno točko organizacije  navajajo, da je nujno potrebno, da omogočimo takojšnjo izpustitev teh skupin iz zaskrbljujočih razmer (formalnih in neformalnih) krajev pridržanja.

”Migrant children and their families and those detained without a sufficient legal basis should be immediately released.” (WHO, 2020)

Kot drugo točko poudarjajo, da če želimo nadzorovati potek Covid-19, je nujen vključujoč pristop, ki ščiti pravice do življenja in zdravja vsakega posameznika. Za namen preprečitve katastrofe morajo vlade delovati v namen zaščite in pri tem vključevati vse skupine ljudi. V nacionalne odzive na pandemijo morajo biti tako vključeni tudi migranti in begunci in omogočen jim mora biti enak dostop do zdravstvenih storitev, ki zajemajo preprečevanje, testiranje in zdravljenje. Kot tretjo ključno točko izpostavljajo vprašanja zapiranja meja in omejevanja čezmejnih gibanj. Pri implementaciji teh ukrepov je potrebno upoštevati Konvencijo o varstvu človekovih pravic in standarde za zaščito beguncev, še poudarijo.

V času, ko obstaja globalna grožnja kolektivnemu obstoju človeštva, mora biti naš primarni fokus na ohranjanju življenja, ne glede na formalne statuse. Nastala kriza zahteva koherenten in učinkovit globalen pristop, ki za seboj ne pušča nikogar. Pri tem ne smemo pustiti, da bi nas strah in nestrpnost ogrožala pri učinkovitosti odzivov.

”We are all in this together. We can only defeat this virus when each and every one of us is protected”.

Poglejmo nekoliko podrobneje načrt in stališča Združenih narodov. Vodilni strokovnjaki za javno zdravje pri UNHCR pravijo, da  morata biti v središču delovanja preventiva in vključevanje neumeščenih, še posebej na območjih s šibkimi zdravstvenimi storitvami. Zavezani so k preprečevanju in odzivanju na trenutno krizno zdravstveno stanje, njihov glavni cilj pa je zaščititi begunce in migrante ter skupnosti, ki jih gostijo. Oddelek za javno zdravje UNHCR-ja opozarja na nevarnosti, ki pretijo in sprejema ukrepe za upočasnitev širjenja, zmanjševanja vpliva in reševanja življenj. To je posebej pomembno za ranljive skupine, saj mora biti odziv osredotočen na tiste, ki jih družba pogosto zanemarja. Zdravje vseh je povezano z zdravjem marginaliziranih članov skupnosti.

Nadaljnje je potrebo vedeti, tako UNHCR, da virus ne preizkuša le obstoječih zdravstvenih sistemov in mehanizmov odzivov na krizo, temveč tudi naše sposobnosti sodelovanja pri nastalih izzivih. Razmere bodo pokazale, do katere mere razvoj (družbeni in gospodarski) dosega tudi tiste na robu družbe. Potrebno je premagati ovire, ki onemogočajo cenovno dostopno zdravljenje in se spopasti z ukoreninjenimi razlikami, ki so posledica dohodka, spola, rase, narodnosti in religije. Potrebno je premagati sistemske pristranskosti, ki spregledujejo pravice manjšin. Korona kriza predstavlja preizkus našim obstoječim načelom in vrednotam, zato je pomembna mednarodna podpora in vključevanje. Širjenje virusa s seboj prinaša številne negotovosti in strah, ljudje pa kar se da hitro iščejo ‘grešne kozle’. Situacijo je potrebno tako nadzorovati, da krivda ne preide na begunce in migrante. Panika in diskriminacija nikoli nista bili rešitvi, zato morajo po mnenju UNHCR politični voditelji prevzeti vodilno vlogo, graditi zaupanje in delovati v skupno dobro. UNHCR je izdal zahtevo za 225 milijonov Ameriških dolarjev za nujno zmanjševanje tveganja in zmanjševanje vplivov izbruhov virusa v ranljivih skupnostih.

”Covid-19 preti celotnemu človeštvu – in zato se mora celotno človeštvo boriti nazaj.” (UNHCR, 2020)

Zanimiv v tem kontekstu je primer Izjemno sirskih beguncev v Švici, ki pomagajo ranljivim skupinam domačih prebivalcev v času izbruha. Gre za dobro prakso delovanja, ki posameznikom ponuja most v zunanji svet, ki ga nujno potrebujejo. Sirski begunec Shadi Shhadeh je v državi, ki mu je ponudila zatočišče, našel praktičen način za pomoč drugim. Aktiviral je mrežo prostovoljcev v Ženevi in Lozani, ki starejšim in potrebnim pomoči nudijo opravljanje različnih storitev. Navdih za delovanje je bil občutek odgovornosti za tiste, ki potrebujejo pomoč in dolga leta izkušenj, nevarnosti in negotovosti, ki so bila za njim. Idejo so razširili preko plakatov, ki nudijo e-mail kontakt. Prostovoljcem so dodeljene naloge pri čemer morajo upoštevati stroge smernice za skrb za zdravje. Na eni strani na to lahko gledamo kot na zaščito posameznikov, saj ostajajo doma, ter na drugi strani istočasno kot preventivo za preobremenitev zdravstvenega sistema. Trenutno imajo 26 prostovoljcev, njihova mreža pa raste iz dneva v dan.

”We lived, and we are still living, a crisis as refugees. That makes us probably in a better position to understand that there is a crisis and how to help.” (UNHCR, Shadi, 2020)

Drugi v seriji velikih globalnih igralcev v polju migracij, IOM je v času korona-krize pripravil strateški plan za pomoč državam pri boljši pripravljenosti ter zajezitvi COVID-19. Načrt vsebuje širok spekter ukrepov, med drugim čezmejne koordinacije, usposabljanje in simulacije za državne uslužbence, vaje za mobilnost prebivalstva, klice v sili, higienske in sanitarne storitve ter povečanje nadzora. COVID-19 ne predstavlja le zdravstvene krize, pač pa tudi največjo krizo mobilnosti, saj se spreminjajo vzorci priseljevanja, letalskih povezav, odnosi do tujcev ter režimi upravljanja meja in migracij. Vse dodatne spremembe so povzročile potrebo po izboljšavi načrtov za reševanje vidikov mobilnosti v času novega virusa, zato je IOM v sredini marca zagnal 116 milijonov vreden načrt globalne strateške pripravljenosti in odziva (SRP) za podporo državam, ki bodo potrebovala dodatna sredstva, bodisi finančna, tehnična ali operativna.

Nadgrajeni načrt obsega širok spekter dejavnosti za vse regije sveta, vključujoč preko-mejno koordinacijo, pojav humanitarnih potreb v novih okoljih, krepitev zmogljivosti vladnega osebja za nadzor bolezni, postavitev in izboljšanje naprav za umivanje rok, spremljanje gibanja ljudi znotraj in zunaj meja ter razširjanje informacij o tem kako ostati zdrav, zlasti za migrante, begunce in ostale razseljene osebe. Tudi The United Nations Network on Migration poziva k temu, da so v prizadevanje za ublažitev vplivov COVID-19, vključeni vsi oziroma da migranti nikakor ne ostanejo izključeni. Migranti se pri dostopu do zdravstvenega varstva pogosto srečujejo z ovirami, ki jim preprečujejo enakopravno obravnavo ter s tem pridobijo status potencialnih žrtev zdravstvenega sistema. Uspeh zdravstvenega oziroma kateregakoli sistema je odvisen od nediskriminacije, a le če je pred tem izpolnjen predpogoj, da se vse institucije borijo proti ksenofobiji.

Če strnemo, strateški dokumenti in tudi izjave za javnost UNHCR in IOM, kažejo na visoko zavedanje problema COVID-19 v povezavi z migracijami in potencialnimi tveganji za zdravje migrantov in beguncev. A tudi ti ukrepi in izhodišča so za zdaj ne-testirani na terenu. Od tam, predvsem iz nekaterih begunskih centrov, pa prihajajo poročila zdravstvenih delavcev in drugih humanitarnih delavcev, ki so skrb vzbujajoča.

Zato je na mestu za konec omeniti platformo na Twitterju: Live blog: Refugees in the Covid-19 crisis (https://twitter.com/Refugees), ki pa na globalni ravni prinaša izmenjavo nasvetov, praks in navodil za varnost in zaščito zdravja v COVID-19 pandemiji.

Po spletu sta brskali in pisali Špela Vovk in Klara Andlovic.

Webinar: Kaj pandemija COVID-19 pomeni za begunce po svetu

Na webinarju organiziranem v obdobju, ko se države globalno  soočajo z pojavom nove bolezni, ki je postavila pod vprašaj trenutno organiziranost svetovnega ekonomskega in zdravstvenih ter  socialnih sistemov držav, je bila posebna pozornost posvečena vplivu virusa na begunce kot eni izmed najbolj ranljivih skupin. Begunski centri po svetu se spopadajo z ovirami in težavami, ki  so prisotne še iz časov pred razmahom virusa, le da so zdaj potencirane. Dostop do pitne vode je, sploh na otokih, še bolj otežen, zaradi prenaseljenosti pa so higienski pogoji še slabši, kar lahko pri pojavu virusa v centrih pripelje do nenadzorovanega širjenja na vse prebivalce centrov. Prenaseljenost taborišč močno vpliva na mentalno zdravje tam prebivajočih, ki se ob zavedanju lastnega položaja in ukrepov držav počutijo (še bolj) nemočne, saj se tudi tistih navodil za preprečevanje širjenja bolezni, do katerih sploh imajo dostop, ne morejo držati zaradi pomanjkljive infrastrukture. 

Stiska je toliko večja pri prebivalcih centrov, ki so v izvornih državah pridobili ustrezno zdravstveno izobrazbo, s katero bi lahko v ciljnih oziroma tranzitnih državah – v katerih se nahajajo begunski centri -, aktivno sodelovali v zdravstvenih ustanovah, ki se soočajo s pomanjkanjem osebja. Na poti do tega so največja ovira dolgotrajni birokratski postopki, ki pa se zaradi trenutne pandemije še daljšajo ali celo ustavljajo. S tem se ustvarja dvojna škoda; na eni strani se ne mobilizira potencialne delovne sile v zdravstvu, ki je močno primanjkuje, na mikro ravni pa se ne pripomore k osamosvajanju, integraciji in osebni izpolnitvi beguncev, s čimer se podaljšuje njihov negotov položaj.

Poleg daljšanja birokratskih postopkov so pomembni še drugi ukrepi držav, ki imajo neposreden vpliv na dinamike vsakdanjega življenja v centrih. Z ustavitvijo letalskih prevozov ni mogoče prihajanje prostovoljcev, prav tako je onemogočena  dostava materiala, potrebnega za življenje v okviru vsaj minimalnih higienskih standardov. 

Če povzamemo; v toku življenja ki je trenutno zaznamovano z razmahom virusa COVID-19 se v begunskih centrih po svetu odvijajo realnosti ljudi ujetih v šotore, brez možnosti rednega umivanja rok po danih nam navodilih, kaj šele življenja na razdalji  1,5 m do najbližje osebe. Trenutne razmere je potrebno prepoznati kot problematične iz vidika človekovih pravic in jim posvetiti več pozornosti ter zagotoviti boljše pogoje za možnost preprečitve okužbe stanujočih. Kot možni rešitvi sta tekom webinarja bili predstavljeni predvsem dve ideji. Prva bi bila prerazporeditev stanujočih v centrih po širšem območju Evrope v centre, ki še imajo proste kapacitete. S tem bi  omogočili higienski minimum in dostop do potrebščin večjemu številu beguncev. Druga ideja, ki je npr. na Portugalskem že uveljavljena, pa bi bila dodelitev statusa začasnih državljanom prosilcem za azil, s čimer bi se jim omogočil dostop do storitev javnega zdravstva.

Pisali sta Špela Perner in Anja Zafošnik

Webinar sta organizirala: Colloquium on Refugees, Migrants & Statelessness in  Center for International & Area Studies, Weinberg College, Northwestern, 1. aprila 2020.