Nevladne organizacije in COVID-19. Zakaj so (lahko) pomembne za migrante, begunce, nas?

V Sloveniji deluje precejšnje število nevladnih organizacij, nekatere so bolj druge manj znane širši javnosti. Poznajo jih praviloma predvsem tisti prebivalci, ki jih potrebujejo, tisti, ki jim NVO kakorkoli pomagajo pri oskrbi na ravni vsakdanjega življenja in poznajo jih predvsem tisti, ki so od njih deloma ali celo v večji meri odvisni (npr. preskrba s hrano, obleko, šolskimi potrebščinami). Po drugi strani velikokrat ljudje ne poznajo nevladnih organizacij, mnogi jim tudi ne zaupajo. Vendarle menim, da si je v nastajajočih družbenih spremembah (tudi kar se tiče korona virusa) treba priznati, da nevladne organizacije potrebujemo. Potrebujemo jih v družbi in potrebuje jih država, saj velikokrat izvajajo projekte oziroma aktivnosti, ki nadomestijo manko javnih institucij, sicer pristojnih za soočanje in delovanje v okviru konkretnih tematik.

S pojavom virusa COVID-19 so aktivne tudi nevladne organizacije, ki nudijo pomoč pri vsakodnevnih opravilih tistim, ki tega ne morejo storiti, na primer z nudenjem hrane, učno pomočjo, pomoč pri oskrbi stvari iz trgovin ipd. Nekatere NVO pa se poleg skrbi za državljane ukvarjajo bolj specifično tudi z migranti in begunci, ki so v Slovenijo prišli in ostali iz različnih razlogov. Nanje smo, tako se prevladujoče zdi, v vsej tej »korona paniki« skorajda pozabili. Na Slovenski Filantropiji so nam povedali, da nadaljujejo s svojimi programi, vendar v manjšem in drugačnem obsegu. Pravijo, da sedaj v veliki meri pomagajo begunskim družinam oziroma begunskim otrokom pri učenju. Tistim z novo pridobljenim statusom pa tudi pri iskanju stanovanja. V Mariboru so begunci vključeni v projekt »Viški hrane – obrok ljudem, ne smetem«. V Ljubljani so prostovoljci humanitarnega društva UP ostali in še naprej delujejo v Azilnem domu, pove prostovoljka Faila Pašić Bišič.

V nekaterih medijskih objavah se migrante že opisuje kot prenašalce virusa, ali kot tiste, ki bodo ogrozili našo #Ostanidoma kampanjo (o tem več v našem naslednjem blogu v prihajajočih dneh in tednu). Če odštejemo zlonamernost in namerno zavajanje takih medijev ostane evidentno preprosto dejstvo – da lahko doma ostanemo le tisti, ki dom imamo. Smo kot družba popolnoma spregledali položaj delavcev migrantov, ki tudi v korona časih krpajo ceste v centru mesta in ki nimajo druge izbire kot ostati na gradbiščih?! Eden izmed delavcev situacijo na gradbišču pojasni: »Po pravici povedano, mi moramo delati. Mi moremo delati, da bi preživeli, jebiga. Kdor ne pride v službo, je odpuščen.«

Številni delavci iz drugih držav so ostali v »izolaciji na gradbiščih širom Slovenije«, daleč stran od svojih družin in zunaj države. Smo pozabili, smo spregledali, da se tudi migranti in begunci bojijo okužbe? Ali pač za delavce velja, da so imuni? Smo pozabili tudi, da se bombardiranja in vojni spopadi v različnih državah niso ustavili. Da so begunci že nekaj mesecev na poti in so svojo pot pričeli že veliko preden se je pričela pandemija COVID-19.

Obširneje poroča Komunal:

Pisala je Anja Zafošnik

Begunci v COVID-19 krizi: odziv globalnih akterjev

Na pandemijo so se (dokaj ažurno) odzvali tudi ključni globalni akterji na področju migracijskih in azilnih politik, zlasti Visoki komisariat združenih narodov za begunce (UNHCR) in Mednarodna organizacija za migracije (IOM). V tem besedilu podajava pregled nekaterih temeljnih stališč, izhodišč in usmeritev politik.

V skupni izjavi The rights and health of refugees, migrants and stateless must be protected in COVID-19 response se OHCHR, IOM, UNCHR in WHO dotikajo teme ranljivosti beguncev in migrantov v času nastale krize. Do sedaj nam je virus že pokazal, da ne diskriminira in smo ogroženi vsi, zato je pomembno, da na tej točki razmislimo o treh četrtinah svetovnih migrantov in beguncev, ki so trenutno obstali na območjih, na katerih so zdravstveni sistemi že tako preobremenjeni in so se nezmožni konstruktivno soočiti s krizo. Realnost vsakdanjega življenja teh skupin zajema prenaseljene kampe, začasna naselja, provizorična zavetja in sprejemne centre, ki pogosto nimajo ustrezno urejenih dostopov do zdravstvenih storitev, čiste vode in sanitarij. Kot prvo ključno točko organizacije  navajajo, da je nujno potrebno, da omogočimo takojšnjo izpustitev teh skupin iz zaskrbljujočih razmer (formalnih in neformalnih) krajev pridržanja.

”Migrant children and their families and those detained without a sufficient legal basis should be immediately released.” (WHO, 2020)

Kot drugo točko poudarjajo, da če želimo nadzorovati potek Covid-19, je nujen vključujoč pristop, ki ščiti pravice do življenja in zdravja vsakega posameznika. Za namen preprečitve katastrofe morajo vlade delovati v namen zaščite in pri tem vključevati vse skupine ljudi. V nacionalne odzive na pandemijo morajo biti tako vključeni tudi migranti in begunci in omogočen jim mora biti enak dostop do zdravstvenih storitev, ki zajemajo preprečevanje, testiranje in zdravljenje. Kot tretjo ključno točko izpostavljajo vprašanja zapiranja meja in omejevanja čezmejnih gibanj. Pri implementaciji teh ukrepov je potrebno upoštevati Konvencijo o varstvu človekovih pravic in standarde za zaščito beguncev, še poudarijo.

V času, ko obstaja globalna grožnja kolektivnemu obstoju človeštva, mora biti naš primarni fokus na ohranjanju življenja, ne glede na formalne statuse. Nastala kriza zahteva koherenten in učinkovit globalen pristop, ki za seboj ne pušča nikogar. Pri tem ne smemo pustiti, da bi nas strah in nestrpnost ogrožala pri učinkovitosti odzivov.

”We are all in this together. We can only defeat this virus when each and every one of us is protected”.

Poglejmo nekoliko podrobneje načrt in stališča Združenih narodov. Vodilni strokovnjaki za javno zdravje pri UNHCR pravijo, da  morata biti v središču delovanja preventiva in vključevanje neumeščenih, še posebej na območjih s šibkimi zdravstvenimi storitvami. Zavezani so k preprečevanju in odzivanju na trenutno krizno zdravstveno stanje, njihov glavni cilj pa je zaščititi begunce in migrante ter skupnosti, ki jih gostijo. Oddelek za javno zdravje UNHCR-ja opozarja na nevarnosti, ki pretijo in sprejema ukrepe za upočasnitev širjenja, zmanjševanja vpliva in reševanja življenj. To je posebej pomembno za ranljive skupine, saj mora biti odziv osredotočen na tiste, ki jih družba pogosto zanemarja. Zdravje vseh je povezano z zdravjem marginaliziranih članov skupnosti.

Nadaljnje je potrebo vedeti, tako UNHCR, da virus ne preizkuša le obstoječih zdravstvenih sistemov in mehanizmov odzivov na krizo, temveč tudi naše sposobnosti sodelovanja pri nastalih izzivih. Razmere bodo pokazale, do katere mere razvoj (družbeni in gospodarski) dosega tudi tiste na robu družbe. Potrebno je premagati ovire, ki onemogočajo cenovno dostopno zdravljenje in se spopasti z ukoreninjenimi razlikami, ki so posledica dohodka, spola, rase, narodnosti in religije. Potrebno je premagati sistemske pristranskosti, ki spregledujejo pravice manjšin. Korona kriza predstavlja preizkus našim obstoječim načelom in vrednotam, zato je pomembna mednarodna podpora in vključevanje. Širjenje virusa s seboj prinaša številne negotovosti in strah, ljudje pa kar se da hitro iščejo ‘grešne kozle’. Situacijo je potrebno tako nadzorovati, da krivda ne preide na begunce in migrante. Panika in diskriminacija nikoli nista bili rešitvi, zato morajo po mnenju UNHCR politični voditelji prevzeti vodilno vlogo, graditi zaupanje in delovati v skupno dobro. UNHCR je izdal zahtevo za 225 milijonov Ameriških dolarjev za nujno zmanjševanje tveganja in zmanjševanje vplivov izbruhov virusa v ranljivih skupnostih.

”Covid-19 preti celotnemu človeštvu – in zato se mora celotno človeštvo boriti nazaj.” (UNHCR, 2020)

Zanimiv v tem kontekstu je primer Izjemno sirskih beguncev v Švici, ki pomagajo ranljivim skupinam domačih prebivalcev v času izbruha. Gre za dobro prakso delovanja, ki posameznikom ponuja most v zunanji svet, ki ga nujno potrebujejo. Sirski begunec Shadi Shhadeh je v državi, ki mu je ponudila zatočišče, našel praktičen način za pomoč drugim. Aktiviral je mrežo prostovoljcev v Ženevi in Lozani, ki starejšim in potrebnim pomoči nudijo opravljanje različnih storitev. Navdih za delovanje je bil občutek odgovornosti za tiste, ki potrebujejo pomoč in dolga leta izkušenj, nevarnosti in negotovosti, ki so bila za njim. Idejo so razširili preko plakatov, ki nudijo e-mail kontakt. Prostovoljcem so dodeljene naloge pri čemer morajo upoštevati stroge smernice za skrb za zdravje. Na eni strani na to lahko gledamo kot na zaščito posameznikov, saj ostajajo doma, ter na drugi strani istočasno kot preventivo za preobremenitev zdravstvenega sistema. Trenutno imajo 26 prostovoljcev, njihova mreža pa raste iz dneva v dan.

”We lived, and we are still living, a crisis as refugees. That makes us probably in a better position to understand that there is a crisis and how to help.” (UNHCR, Shadi, 2020)

Drugi v seriji velikih globalnih igralcev v polju migracij, IOM je v času korona-krize pripravil strateški plan za pomoč državam pri boljši pripravljenosti ter zajezitvi COVID-19. Načrt vsebuje širok spekter ukrepov, med drugim čezmejne koordinacije, usposabljanje in simulacije za državne uslužbence, vaje za mobilnost prebivalstva, klice v sili, higienske in sanitarne storitve ter povečanje nadzora. COVID-19 ne predstavlja le zdravstvene krize, pač pa tudi največjo krizo mobilnosti, saj se spreminjajo vzorci priseljevanja, letalskih povezav, odnosi do tujcev ter režimi upravljanja meja in migracij. Vse dodatne spremembe so povzročile potrebo po izboljšavi načrtov za reševanje vidikov mobilnosti v času novega virusa, zato je IOM v sredini marca zagnal 116 milijonov vreden načrt globalne strateške pripravljenosti in odziva (SRP) za podporo državam, ki bodo potrebovala dodatna sredstva, bodisi finančna, tehnična ali operativna.

Nadgrajeni načrt obsega širok spekter dejavnosti za vse regije sveta, vključujoč preko-mejno koordinacijo, pojav humanitarnih potreb v novih okoljih, krepitev zmogljivosti vladnega osebja za nadzor bolezni, postavitev in izboljšanje naprav za umivanje rok, spremljanje gibanja ljudi znotraj in zunaj meja ter razširjanje informacij o tem kako ostati zdrav, zlasti za migrante, begunce in ostale razseljene osebe. Tudi The United Nations Network on Migration poziva k temu, da so v prizadevanje za ublažitev vplivov COVID-19, vključeni vsi oziroma da migranti nikakor ne ostanejo izključeni. Migranti se pri dostopu do zdravstvenega varstva pogosto srečujejo z ovirami, ki jim preprečujejo enakopravno obravnavo ter s tem pridobijo status potencialnih žrtev zdravstvenega sistema. Uspeh zdravstvenega oziroma kateregakoli sistema je odvisen od nediskriminacije, a le če je pred tem izpolnjen predpogoj, da se vse institucije borijo proti ksenofobiji.

Če strnemo, strateški dokumenti in tudi izjave za javnost UNHCR in IOM, kažejo na visoko zavedanje problema COVID-19 v povezavi z migracijami in potencialnimi tveganji za zdravje migrantov in beguncev. A tudi ti ukrepi in izhodišča so za zdaj ne-testirani na terenu. Od tam, predvsem iz nekaterih begunskih centrov, pa prihajajo poročila zdravstvenih delavcev in drugih humanitarnih delavcev, ki so skrb vzbujajoča.

Zato je na mestu za konec omeniti platformo na Twitterju: Live blog: Refugees in the Covid-19 crisis (https://twitter.com/Refugees), ki pa na globalni ravni prinaša izmenjavo nasvetov, praks in navodil za varnost in zaščito zdravja v COVID-19 pandemiji.

Po spletu sta brskali in pisali Špela Vovk in Klara Andlovic.

#StayHome. A privilege not afforded to refugees and migrants on the routes

#StayHome – the trending motto overflowing our newsfeeds needs to be supplemented with: if you have one. Not all population groups have the luxury of staying at home in a safe environment, isolated from the pandemic. The latter is made evident by the often overcrowded refugee centres, which themselves present a “quarantine” for those whose visibility is often most disturbing and unwanted in society.

Migrant workers and migrants on the route are being trapped along the country roads, between national borders and in the poor suburbs of European cities. However, we should not forget that many workers at the frontline of the pandemic come from migrant groups: nurses, doctors, the care sector, cleaners, bakers … all the key people whose work is vital for preventing the complete shutdown of society. Their ceaseless work allows us to keep breathing!

Migrant workers are extremely valuable for the functioning of modern societies. The pandemic crisis therefore calls for a revaluation of work, including migrant work!

So, what is missing during the pandemic in relation to refugees and migrants on the move? I believe it is good protocols and scenarios. The answer to the question “what needs to be done and how in the event of an unexpected pandemic crisis?” was by no means clearly answered in European societies. So-called migration management was created ad hoc. 

Protocols are required on the day-to-day level, e.g. when a person is infected at a densely populated refugee center. Such protocols should set out the treatment for infected person and other people in the location, but also resettlement to other countries if needed and feasible. In both cases, care for refugees during the pandemic relies hugely on international solidarity. The same applies for migrants trapped in-between state borders and along migratory routes. 

It is not enough to urge people: “Wash your hands!” If you are living in a refugee centre, chances are you have no access to soap and sufficient clean water, as communicated by the NGOs and humanitarian workers from the field. 

Above all, migrants must be treated in the same way as citizens; this simple rule should be followed and basically all social players will be winners. Those who are in the application procedures should automatically be granted regular status through a shortened procedure or, by the rule they gain temporary residence permits which allow refugees to access public health.

Written by Simona Zavratnik 

S TERENA: Pogovor s prostovoljko v grških begunskih centrih

Ohranjanje dvo-metrske razdalje z ostalimi osebami in redno umivanje rok po navodilih zna biti izziv, če živiš v šotoru v begunskem centru, zasnovanem za 1000 ljudi, trenutno pa vas tam biva približno 7000. Kako torej zagotoviti, da na takih območjih ne pride do razmaha kakršnekoli bolezni, kaj šele tako nalezljive kot je COVID-19? Kateri so dodatni izzivi ki jih grožnja koronavirusa prinaša za stanujoče in prostovoljce v centrih? 

Odgovore smo dobili direktno od osebe, aktivne na terenu. Madi Williamson je američanka, po izobrazbi medicinska sestra, a kot pravi sama, je njeno osrednjo poslanstvo prostovoljstvo in sodelovanje v begunskih centrih po svetu. Je predstavnica organizacije In-Sight, v okvir katere poteka  koordinacija prostovoljcev v dve begunskih centrih; na otoku Hios v Grčiji in v Libanonu. Predstavila je dodatne izzive, ki jih za življenje v centrih in za delovanje prostovoljcev predstavlja COVID-19, opisala grške vladne ukrepe povezane s taborišči in opisala načine, s katerimi se trudijo preprečiti razmah virusa v centrih na otoku Hios.

Z Madi Williamson sem se pogovarjala Špela Perner.

Webinar: Kaj pandemija COVID-19 pomeni za begunce po svetu

Na webinarju organiziranem v obdobju, ko se države globalno  soočajo z pojavom nove bolezni, ki je postavila pod vprašaj trenutno organiziranost svetovnega ekonomskega in zdravstvenih ter  socialnih sistemov držav, je bila posebna pozornost posvečena vplivu virusa na begunce kot eni izmed najbolj ranljivih skupin. Begunski centri po svetu se spopadajo z ovirami in težavami, ki  so prisotne še iz časov pred razmahom virusa, le da so zdaj potencirane. Dostop do pitne vode je, sploh na otokih, še bolj otežen, zaradi prenaseljenosti pa so higienski pogoji še slabši, kar lahko pri pojavu virusa v centrih pripelje do nenadzorovanega širjenja na vse prebivalce centrov. Prenaseljenost taborišč močno vpliva na mentalno zdravje tam prebivajočih, ki se ob zavedanju lastnega položaja in ukrepov držav počutijo (še bolj) nemočne, saj se tudi tistih navodil za preprečevanje širjenja bolezni, do katerih sploh imajo dostop, ne morejo držati zaradi pomanjkljive infrastrukture. 

Stiska je toliko večja pri prebivalcih centrov, ki so v izvornih državah pridobili ustrezno zdravstveno izobrazbo, s katero bi lahko v ciljnih oziroma tranzitnih državah – v katerih se nahajajo begunski centri -, aktivno sodelovali v zdravstvenih ustanovah, ki se soočajo s pomanjkanjem osebja. Na poti do tega so največja ovira dolgotrajni birokratski postopki, ki pa se zaradi trenutne pandemije še daljšajo ali celo ustavljajo. S tem se ustvarja dvojna škoda; na eni strani se ne mobilizira potencialne delovne sile v zdravstvu, ki je močno primanjkuje, na mikro ravni pa se ne pripomore k osamosvajanju, integraciji in osebni izpolnitvi beguncev, s čimer se podaljšuje njihov negotov položaj.

Poleg daljšanja birokratskih postopkov so pomembni še drugi ukrepi držav, ki imajo neposreden vpliv na dinamike vsakdanjega življenja v centrih. Z ustavitvijo letalskih prevozov ni mogoče prihajanje prostovoljcev, prav tako je onemogočena  dostava materiala, potrebnega za življenje v okviru vsaj minimalnih higienskih standardov. 

Če povzamemo; v toku življenja ki je trenutno zaznamovano z razmahom virusa COVID-19 se v begunskih centrih po svetu odvijajo realnosti ljudi ujetih v šotore, brez možnosti rednega umivanja rok po danih nam navodilih, kaj šele življenja na razdalji  1,5 m do najbližje osebe. Trenutne razmere je potrebno prepoznati kot problematične iz vidika človekovih pravic in jim posvetiti več pozornosti ter zagotoviti boljše pogoje za možnost preprečitve okužbe stanujočih. Kot možni rešitvi sta tekom webinarja bili predstavljeni predvsem dve ideji. Prva bi bila prerazporeditev stanujočih v centrih po širšem območju Evrope v centre, ki še imajo proste kapacitete. S tem bi  omogočili higienski minimum in dostop do potrebščin večjemu številu beguncev. Druga ideja, ki je npr. na Portugalskem že uveljavljena, pa bi bila dodelitev statusa začasnih državljanom prosilcem za azil, s čimer bi se jim omogočil dostop do storitev javnega zdravstva.

Pisali sta Špela Perner in Anja Zafošnik

Webinar sta organizirala: Colloquium on Refugees, Migrants & Statelessness in  Center for International & Area Studies, Weinberg College, Northwestern, 1. aprila 2020.

Oldboysi, zataknjeni v letu 1991 (Komentar k občinskim mejam)

To, glas razuma, argumentov, presoje! In tudi priznanje, da marsičesa (še) ne vemo. Berem namreč intervju z dr. Ivanom Erženom z NIJZ v znanem političnem tedniku.  Zato od dne, ko na tiskovnih konferencah več ni bilo ljudi iz NIJZ, takrat dr. Nine Pirnat, pogrešam, opozarjam, bemtim – kje da so ljudje, ki kaj vedo vedo? Ker je to ena redkih – če ne edina – varovalka, da ne bo Jelko Kacin pod krinko kriznega komuniciranja vlade ošabno, arogantno in pokroviteljsko odmerjal kazen za karantence. Hej, smo v karanteni, nismo pa kreteni.  

Oldboysi, ki so se zataknili v letu 1991. In edini, ki jim je vojna / sovražnik / izredno stanje pisano na kožo! Ker je postranska škoda manj problematična v takih časih? Ker ta sploh ni pomembna? Pa četudi je to avtoritarna država. Četudi je to korakanje v fašizem ob pop songu o »lepi naši«. Ne ne, ne bo šlo. Strah deluje nekaj časa in pri nekaj ljudeh. Discipliniranje ravno tako. Pametna poteza vlade bi bila namesto zastraševanja s kontrolami, če si bodo drznili iti par korakov naokoli in pri tem prečkali občinsko mejo, da ta ukrep elegantno in brez velikega pompa ukinejo. Lahko tudi brez priznanja o strelu mimo. 

Občinske meje. To je pa fascinantno vprašanje, vzemimo recimo ponekod na Štajerskem, kjer je za vsakim ovinkom lepa mala občina. A tudi če želim odredbo o omejitvi gibanja dosledno spoštovati, je to zelo problematično – ker je ne znam. Primer od včeraj z nabiranja regrata na obrobju Ljubljane, za Bežigradom, kjer živim. S prijateljico in njenim kul psom se odpravimo na sprehod. Dol k Savi, pa vrečo vzamem za regrat, ker ve za dobre place. In gremo skozi Savlje. Savlje so tržnica Ljubljane, vsaj našega dela mesta in vrste pri lokalnih kmetih so dolge. Menda v Klečah enako. Fajn videt, dober občutek. Sigurno boljša zelenjava kot marsikaj v štacunah, se priduša moja podeželska duša. No, pol pa nama na tej kratki poti nazaj od Save in čez »Nemško cesto« (menda je zdaj to Obvozna cesta?) butne v obraz tabla »Ljubljana«. Jaz jo ignoriram, ona pač ne. Kaj zdaj, a sva ble zunaj občine? Ma ne, to je vse MOL … sigurno je. In ne, nimam dokaza. Ne, ne vem, kje točno grejo meje. Tista njiva ob tabli, a je pol tu in pol v neki drugi entiteti. Jao … sfaljeno! Onkraj situacije z obrobja Ljubljane ostaja dejstvo, da se občinskih mej v naravi nikjer ne da dosledno upoštevati. Zahteva je (tudi) zato neracionalna. 

Zato bi bila dobra poteza vlade preklic omejitve gibanja na občine. Nikakor pa ne strašenje s policijo, redarji, kaznimi in celo vojsko. (Ok, to slednjo na mejah in to je druga tema in druga razprava.)

In če tega umika ne bo kmalu, bo pač glas ljudstva to zahteval še bolj glasno. Ker ne gre za strokoven, temveč političen ukrep. Ker ga ni mogoče zaviti v prozoren celofan skrbi za ranljive ljudi in skupine; to skrb dobro poznamo, to so naši starši in stari starši, to so prijateljice, ki v teh tednih brez možnosti spremstva očeta same rojevajo v porodnišnicah, to so otroci prijateljic, ki imajo astmo, epilepsijo, sladkorno. Smo z njimi, živimo z njimi in smo odgovorni. Moja pot v sosednjo občino s tem nima nikakršne zveze. Zato si je ne pustim vzeti in zato bom hodila, kamor me je volja. 

#Ostanidoma dobro razumemo. Na intimni ravni smo ga ponotranjili in v etiki skrbi za druge in zase prepoznali kot nujni del novih družbenih realnosti. A ravno zato, ker je nova realnost tako zelo odprta, z malo jasnimi odgovori in veliko vprašanji, je potreben skrben družbeni dogovor o razmerju med varnostjo in svobodo. Pravzaprav je to vedno bil sestavni del občutljivega ravnovesja funkcioniranja družb. Pokroviteljsko discipliniranje je korak v smer, ki pelje v globeli politike, ki je avtoritarna, populistična, vase zagledana in nazadnjaška. In zaradi vsega tega nevarna. Zastraševanje je zgrešeno. Ker, saj vemo, žuganje s policaji… Ne vem, koliko je policajev. Vem pa, koliko je nas, kritičnih ljudi.    

Komentirala je Simona Zavratnik 

O BLOGU

#Ostanidoma. Migracije, begunci in COVID-19

Globalna epidemija koronavirusa  (COVID-19) in vpliv, ki ga ima na naša vsakodnevna življenja, jasno kažejo, da gre za tematiko, ki bo imela daljnosežne ne le (javno)zdravstvene in epidemiološke, temveč tudi družbene, kulturne in ekonomske posledice. Doslej so bile v ospredju predvsem zdravstvene implikacije, ki se nanašajo na preprečevanje in obvladovanje števila okužb in zmanjševanja števila smrtnih izidov. Priporočila globalnih akterjev na področju javnega zdravja,  predvsem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), so bila, četudi so jih vlade v praksi interpretirale in implementirale na različne načine, usmerjena zlasti k zagotavljanju primernih higienskih pogojev za »zajezitev« okužb, na primer z umivanjem rok, s primerno količino tekočine in z ohranjanjem primerne družbene izolacije, to je vzdrževanjem prostorske, fizične razdalje.

Pričakovano se je kmalu pokazalo, da se že na tej ravni zadeve za nekatere skupine prebivalstva močno zapletejo. Kaj naj z ukrepom brezdomci, ki nimajo dostopa do pitne vode, živijo v začasnih in zasilnih bivališčih, ali celo na ulici; kako zagotoviti prostorsko distanco v domovih za starejše osebe, kjer se je s tako imenovano koronakrizo pokazala dolgoletna kadrovska, finančna in infrastrukturna podhranjenost tega področja; kako reševati problematiko žrtev nasilja v družini, ki so zaprte doma s povzročitelji; kako naj ukrepajo delavci migranti v kolektivnih »samskih domovih« (če so v krizi sploh še obdržali zaposlitev); kako naj si pogosto umivajo roke begunke, begunci in otroci v kolektivnih centrih, kjer je le malo prostorov za higieno in le malo vode. In seznam se nadaljuje…

  • Kaj se zgodi, če doma nimaš, ali pa ta ni v skladu s trenutno družbeno zaželenimi načini (pre)bivanja?
  • V kakšnem svetu živimo, ko načelo #Ostani doma postavimo zunaj prevladujočega družbenega jedra (karkoli že mainstreem society natančno pomeni), na družbeno obrobje?  
  • Kakšne so spremenjene družbene realnosti, ko države predpišejo omejitve gibanja, potovanj, javnega zbiranja in celo zapirajo meje? Tokrat za vse, ne le za nekatere.
  • Katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza; kako javnost gleda na Kitajce, Italijane?
  • Kako bo nova realnost preoblikovala trge dela in ali bodo migrantski delavci prvi, ki bodo izgubili zaposlitve? Mar niso ključni ravno v sektorjih, ki danes bijejo prve linije boja proti koroni? 
  • Kako pandemija vzpostavlja »nove normalnosti« na področju globalnih potovanj, kaj to pomeni za migrante, turiste, novodobne nomade?
  • In nazadnje, najpomembnejše, kakšne oblike solidarnosti in pomoči zaznamujejo obdobje korone in ali se bodo nastajajo morda obdržale onkraj krize?

To so bila glavna izhodišča ekipe sociologinj, raziskovalk in študentk, ki se je v začetku karantene v  marcu 2020 virtualno zbrala in dosedanje raziskave migracij in begunstva diskutirala v novi korona-realnosti, ki se dinamično odvija pred očmi. Odločile smo se, da naša razmišljanja zapišemo v tem blogu. Ker verjamemo, da naši odzivi štejejo. In ker nikakor ni sprejemljivo, da bi se korona-realnost spremenila v nevaren (politični) eksperiment, ki bo družbam prinesel manj varnosti, manj svobode, manj kritične refleksije.