Webinar: VPLIV COVID-19 NA BALKANSKI POTI

V eni od naših prejšnjih objav smo objavili pogovor s prostovoljcem organizacije No Name Kitchen, ki na različne načine pomaga ljudem na poti v Srbiji, Bosni in Hercegovini in Grčiji. 5. maja 2020 je ta organizacija pripravila webinar, ki je obravnaval položaj oseb na poti v Grčiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Sodelovali so Alex Sawizki, prostovoljec No Name Kitchen v Patrasu, Grčija, Nidžara Ahmetašević, aktivistka iz Bosne in Hercegovine, Marta Stojić iz Srbije ter Jošt Žagar iz organizacije Info Kolpa iz Slovenije. Na tem mestu objavljamo nekaj poudarkov seminarja.

Situacija v vseh državah kaže na trend naraščajočega protimigrantskega razpoloženja, hkrati pa je jasno, da so vsakodnevna življenja ljudi na poti prežeta z različnimi vrstami nasilja, katerega povzročitelji so pogosto pripadniki uradnih služb in institucij.

Foto: osebni arhiv avtoric (Kolpa, 2019)

Po oceni prostovoljca v Patrasu se je nasilje policije nad osebami na poti v času ukrepov za zajezitev pandemije povečalo, saj so bile te osebe v času, ko je bilo na ulicah manj ljudi, vidnejše in še v večji meri tarča represivnih ukrepov. Zdaj, ko se ukrepi v zvezi s pandemijo sproščajo, jih vedno več zapušča Patras in potuje naprej v Italijo, od koder jih z ladij vračajo nazaj v Grčijo, med temi postopki pa pogosto doživljajo nasilje.

Tudi v Bosni in Hercegovini je vladna retorika o ljudeh na poti zastrašujoča, minister za varnost Fahrudin Radončić  govori celo o vojni proti migrantom, ki jih naslavlja kot ‘ilegalne’ ali zgolj ‘ekonomske’ migrante. Trenutno je v begunskih centrih v državi zaprtih okoli 6000 do 7000 ljudi. Hrane ni dovolj, higienske razmere so slabe, veliko je nasilja, zlasti s strani zasebnih agencij za varovanje, katerih delo financira IOM, ki je v veliki meri soodgovoren za stanje, o čemer smo pisale že v eni od predhodnih objav. Veliko oseb na poti živi tudi izven kolektivnih centrov, na ulici, v starih zapuščenih zgradbah, nekatere so v svoje domove sprejeli tudi lokalni prebivalci. Novo odprti kamp Lipa blizu Bihača naj bi po besedah IOM bil namenjen bivanju okuženih z novim virusom, medtem ko vlada trdi, da je namenjen vsem osebam na poti. Tudi tam je pogosto nasilje varnostnih služb in policijsko nasilje, ki je razširjeno tudi na ulicah in na mejah. IOM o tovrstnih dogajanjih praviloma molči. Neodvisno spremljanje dogajanja je nemogoče, saj novinarjem in aktivistom ni dovoljen vstop v begunske centre, ali pa jih morajo spremljati varnostniki ali predstavniki IOM.

Tudi v Srbiji je bil že pred izbruhom virusa pogost protimigrantski diskurz, tako v javnosti kot tudi na vladni ravni, osebe na poti so policisti pogosto zajeli na ulicah in jih odpeljali v begunske centre. Z razglasitvijo izrednega stanja ni bilo več mogoče začeti azilnega postopka in/ali regularizirati bivanja, vojska je na ulicah, na mejah in okoli begunskih centrov. Osebe na poti nimajo informacij, ne vedo, kaj se dogaja, vstop v begunske centre je prepovedan, higienskih pripomočkov in hrane je premalo. Seveda kljub temu v Srbijo osebe na poti še vedno prihajajo, trenutno zlasti iz Severne Makedonije in Albanije. Dogajajo se pushbacki, zlasti z juga Srbije v Severno Makedonijo.

Center na Idomeni, 2016 (foto: In-Sight Collaborative)

Kot vemo že nekaj časa, se nedovoljena vračanja ljudi preko meje v prejšnjo državo (t.i. pushbacki) dogajajo tudi v Sloveniji, od maja 2018 se vedno pogosteje dogaja, da policija osebam na poti ne dovoli zaprositi za azil, zlasti je to postalo normalizirana praksa na policijskih postajah na jugu Slovenije. Dogajajo se tudi grožnje s strani policije in pushbacki na Hrvaško in od tam v Bosno in Hercegovino. Nevladne organizacije osebam na poti poskušajo pomagati, opozarjajo na problematičnost vračanja, ki pa je v praksi še vedno pogosto. Prav zato se pogosto dogaja, da osebe na poti pridejo v azilni dom v Ljubljani, kjer zaprosijo za azil. Okrepile so se tudi težnje po legalizaciji t. i. pushbackov, kot se je to zgodilo na Madžarskem .

Kljub nekaterim specifikam prakse v omenjenih državah kažejo na vedno večjo sekurizitacijo in represijo migracijskih politik. To seveda ni specifika držav na ‘evropski periferiji’, ampak tudi institucionalizirana politika Evropske Unije, ki o dogajanjih praviloma molči. Hkrati morata na primer Bosna in Hercegovina in Srbija za vstop v Evropsko Unijo uveljaviti celo vrsto postopkov, med katerimi je tudi upravljanje z migracijami in mejami. Kriminalizacija oseb na poti pa ne zadeva le te skupine kot še posebej ranljive, saj se je pokazalo, da so vlade mnogih držav pandemijo izkoristile za naraščajočo represijo tudi nad tistimi, ki jih ponavadi imenujemo ‘domače prebivalstvo. Ignoriranje izkušenj in potreb oseb na poti torej ogroža tudi ‘naša’ vsakodnevna življenja.

Zapisala Sanja Cukut Krilić

Nova knjiga

Naše kolegice in kolegi, raziskovalke in raziskovalci na ZRC SAZU so izdali pomembno delo Doba velikih migracij na Slovenskem, več preberite:

https://isim.zrc-sazu.si/sl/publikacije/doba-velikih-migracij-na-slovenskem#v

Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja. Knjiga predstavi glavne obrise množičnih migracij, ki so ključno zaznamovale zgodovino slovenskega prostora, ter organizacijske in kulturno-umetniške dosežke slovenskih migrantov v novih domovinah. Namen knjige je tudi skozi življenjske zgodbe pokazati, kako so bile selitve vedno sestavni del vsakdanjega življenja v določenem zgodovinskem obdobju, v določenem lokalnem okolju in določeni družinski strategiji preživetja. Ob tem želi razprava istočasno obravnavati izseljevanje in priseljevanje kot skupno doživljanje in izkušnjo posameznega človeka, ki je vedno oboje hkrati, izseljenec in priseljenec.

Avtorji: Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik, Janja Žitnik Serafin

Čestitamo in beremo!

S TERENA: delo z begunci na Balkanu v času razmaha COVID-19

Intervju z Bruno Moránom, prostovoljcem iz organizacije No name Kitchen

“…imajo veliko večjo kontrolo nad njimi in niso več vidni na cesti. To je tudi glavni razlog, da  imajo begunske centre, da begunci niso vidni in da se več ni potrebno ukvarjati z njimi. Verjetno je korona virus zanimiv predvsem zato, ker niso vidni in so sedaj še bolj izolirani kot kadarkoli prej…” Bruno opisuje situacijo v Srbiji in odnos oblasti do beguncev, ki so sedaj še bolj skriti in nevidni v javnem prostoru.

Situacija beguncev se je v času Covid-19 spremenila. Veliko medijev je pozabilo poročati o beguncih, ki so obstali na Balkanski poti in v drugih državah. Pojavlja se tudi veliko lažnih novic in dezinformacij. Covid-19 ni samo ustavil vsakdanje življenje ljudi v različnih državah, temveč tudi mnoge procese in akcije nevladnih organizacij, ki so delovale v različnih begunskih centrih na Balkanu.

“…pomanjkanje hrane je vzrok za pretepe v begunskih centrih. In ko vidiš, da tisti ki upravljajo  begunski center obupano prosijo nevladne organizacije za hrano, ker zaradi pomanjkanja prihaja do konfliktov, veš da je to pokazatelj širšega problema…“ Iz teh in podobnih razlogov smo se odločili poročati o nekako »pozabljenih ljudeh« na Balkanski poti in se o tem pogovarjali s prostovoljcem Bruno Moránom.

Organizacija NNK je prisotna v Beogradu, kjer prostovoljci zbirajo informacije o situaciji v centrih (Šid, 2017, osebni arhiv avtoric).

Bruno prihaja iz Španije iz pokrajine Asturija in je po poklicu stevard. Je tudi so-ustanovitelj organizacije No Name Kitchen (NKK). No Name Kitchen je nevladna organizacija, ki so jo leta 2017 ustanovili prostovoljci, ki od tedaj pomagajo beguncem na poti v Bosni in Srbiji. No Name Kitchen priskrbi hrano, osnovne potrebščine, spalne vreče in skupnostni prostor za ljudi na poti. To je njihovo glavno poslanstvo.

Organizacija spremlja situacijo beguncev in pomaga tistim, ki so bili potisnjeni nazaj preko meja (‘pushbacks’) in so izkusili policijsko nasilje. Zato vsakodnevno vidijo različne poškodbe, kot so: rane, zvini, zlomljene kosti, sledi pretepanja. Prostovoljci mesečno poročajo o situaciji na meji in objavljajo zgodbe žrtev zlorab.

“Tudi med Covid-19 je večina v begunskih centrih, kjer so manj vidni širšemu prebivalstvu.”

Bruno je pojasnil trenutno situacijo na Balkanu in na mejah, kakšen je bil odziv Evropske Unije in kakšni so največji izzivi, s katerimi se spoprijemajo begunci in organizacije.

“…lahko greš v posteljo umazan, če je tvoj trebuh poln, ampak če zaspiš lačen je to velik problem..”

Celoten intervju si oglejte v spodnjem videu:

Bruno hvala in se vidimo kmalu na terenu!

Z Brunom se je pogovarjala Anja Zafošnik

FROM THE FIELD: Working with refugees in the Balkans during Covid-19

Interview with Bruno Morán, a volunteer from the organization No Name Kitchen

 “…they have much more control over them and they are not seen on the street and that’s mainly why they have the camps, so they are not visible and they don’t have to deal with them. Probably corona is something interesting for them because they are not visible they are even more isolated than before…” Bruno is referring to the situation in Serbia and government attitude towards people on the move, who are now even more hidden and invisible.

The situation of people on the move changed during Covid-19. Many media in some ways forgot to cover refugee stories in the Balkans and in other countries. There were also many fake news and disinformation. Covid-19 did not just stop ordinary life in different countries but it also stopped the operation of NGOs working and helping in refugee camps in the Balkans.

“….what is causing in the end the fights and things like that is food. And when you see that someone that is running a camp is desperate asking for NGOs that they need food somehow, because people are fighting at night, because there is not enough food, it’s clearly a sign that probably this is the biggest concern…”

Therefore, we decided to report about the somehow forgotten people on the move in the Balkans through an interview with Bruno Morán. Bruno talked with us from Spain and right now only one volunteer from their organisation No Name Kitchen is present in Belgrade, collecting information about the situation in the camps.

No Name Kitchen is present in Belgrade, collecting information about the situation in the camps (Šid, 2017, author’s personal archive).

Bruno comes from Asturias, Spain, by profession he’s a flight attendant and is the co-founder of No Name Kitchen (NNK). No Name Kitchen is an NGO founded by volunteers that helps refugees in transit in Bosnia and Serbia and it was established in 2017. No Name Kitchen provides food, basic necessities, sleeping bags and a community space for people on the move.

Additionally, No Name Kitchen monitors the situation of refugees and helps those who have been pushed back from the border and experienced violations from the police. They see wounds, sprains, broken bones on a daily basis and also volunteers publish a monthly report on the situation with the testimonies of victims of abuse.

 “Even during corona time all of them most of them they are in the camps and they are less visible to the population.”

Bruno talked about the current situation in the Balkans and on the borders, the response of the European Union and about the main challenges refugees and their organisation are facing.  

“…you can go to bed dirty and if your stomach is full it’s more or less alright, but if you go to bed hungry it is a concern…”

See full interview below:

Bruno thank you and see you soon on the field.

Written by Anja Zafošnik

Sezonsko delo: Pivo, solata in natakar, ki ju prinese na mizo

Migrantski delavci so nosilni steber sezonskega dela in ključni pri oskrbi s hrano

Ni dvoma, da je hrana ena osrednjih dimenzij človekove eksistence. Kot tudi o tem, da je pandemija zarezala globoko in brez dvoma boleče v to primarno potrebo človeka. Četudi je zadnje desetletje prineslo pomembne premisleke, vznikle iniciative in aktivnosti samooskrbe na terenu, pa tega projekta sodobne družbe v resnici nikoli niso zagnale. Prevladujoč model kmetijstva je pregloboko vpet v kapitalistični ustroj, da bi se odločevalci ukvarjali ali si želeli kakršne druge vizije oskrbe s hrano. Tako so poskusi ostali posameznikom, lokalnim kolektivom, postali so prakse majhnih skupnosti. In to nikakor ni slabo, le dovolj ni.   

Oskrba s hrano in vprašanje sezonskega dela sta evropske države  v tej pomladi 2020 pretresla skupaj z virusom. Trenutno je aktualno vprašanje kmetijstva, kmalu bo na dnevnem redu vprašanje turizma. Danes se pogovarjamo o tem, kdo in kdaj bo (da bo pravočasno) pobral hmelj, obral jagode, pobral solato in vrtnine, jutri se bomo pogovarjali o tem, kdo in kdaj bo (da bo turistična sezona kolikor toliko »rešena«) prinesel krožnik hrane na mizo obmorske restavracije, počistil plaže, sprejemal goste v kampih in čistil njihove apartmaje.  

Nesporno dejstvo je, da so migrantski delavci ključni za opravljanje sezonskega dela. So tisti, ki ga držijo pri življenju, pa najsi gre za oskrbo s hrano, zimsko smučarsko sezono ali poletni množični naskok na morje.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. In je prvovrstno vprašanje delavskih pravic, predvsem plačila in delovnih pogojev, če izpostavimo samo dve najbolj kritični točki, ki se ju rado na veliko spregleda.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. (Gorišnica, 2020, foto: arhiv avtoric)

V turizmu smo že v zadnjih nekaj sezonah spoznali modele izkoristiti-tujo-delovno-silo in jo po sezoni pospraviti do naslednje epizode. Kar se je pokazalo kot problem hmelja, utegne biti še večji problem v turizmu. Natakarice, receptorke, kuharice, čistilke, vzdrževalci, šoferji, čistilci … armada delavcev, ki bo stregla ljudem z razrahljanimi živci na dopustu po korona krizi.  Sezonci, ki so bojda lahko srečni, da imajo delo (slišimo pogosto ljudski glas, a v resnici gre za glas izkoriščevalskih politik, ki delavca reducirajo na nujno zlo oziroma najmanjši možen strošek), zato se ni treba ravno pretegniti zanje. Saj bodo šli takoj po sezoni. V premoru do naslednje pa delavske pravice oziroma krivice prejšnje sezone niso več tako v nebo vpijoče.

Ciklične migracije, ki se iz leta v leto dogajajo glede na sezonske potrebe kmetijstva, so za evropske ekonomije izjemno pomembne. Nikakor ne gre za nek marginalen, zanemarljiv del ekonomij. Dejstvo je, da je migrantsko delo stalnica sezonskega dela in ključno pri oskrbi s hrano. Viden pojav takih transnacionalnih migracij delavcev iz vzhoda, ki se napotijo proti poljem zahodnih držav, so številni organizirani prevozi romunskih, ukrajinskih in bolgarskih delavcev; številni kombiji, ki jih srečujemo na avtocesti proti Italiji so stalnica sezonskih nomadov na poti v sadovnjake in polja v severno Italijo.

Nekaj teh sezonskih delavcev iz tujine prihaja že leta tudi v Slovenijo. Najbrž še več jih iz Slovenije odhaja na polja in sadovnjake v Avstrijo in Italijo, sezonsko ali najpogosteje kot dnevni migrantski delavci, ki obirajo jagode, ribez, jabolka itd.

In kaj pravi slovenska država na sezonske delavce, v kontekstu 2020-korone-krize? Odloči, da je treba podaljšati časovno omejitev. Namesto doslej veljavnih 120 dni na leto je mogoče sezonsko delo opravljati vse do konca 2020. In to je vse. Nič o pravicah. Nič o izboljšanju položaja, ker bodo delavci dalj časa v sektorjih, ki so znani pod oznako »treh D-jev«. Nič v tej smeri. Le da: sezonske delavce bom mogoče neomejeno do konca leta držati na minimalnih standardih oziroma brez varstva delavskih pravic. In do konca leta se jih tudi bo. Ker se ne konča s koncem turistične sezone v septembru. Takrat nastopijo še trgatve na drugem koncu države in razcvet smučarske sezone še kakšen mesec kasneje. Leto se bo zaključilo, izredni pogoji pa nadaljevali. Četudi je priložnost po-koronskega premika očitna, se država ne namerava ukvarjati s pravicami sezoncev. Skrbi jo produktivnost kmetijstva, skrbijo jo dobički.

In kaj pravijo delodajalci na sezonske delavce? Da jih nujno rabijo, da bodo ostali brez opravljenega dela in da bo trpel dobiček. Aha, zakaj že? Je model instant izkoriščanja zadnjih let edini, ki ga znajo peljati? Resda še vedno deluje, a vse bolj omejeno in čedalje manj zanesljivo bo mogoče staviti na karto, da so vedno na voljo poceni tuji delavci.

Treba je – in to tako hitro kot je treba obrati hmelj ali prinesti pašto gostu, preden se ta pohladi – spremeniti odnos do sezonskega dela. Država in delodajalci. Ker so migranti v številnih sektorjih veljali za klasične sezonske delavce, je počasi a sistematično, prihajalo do sprejemljivosti nižanja delavskih pravic. Jasno, da smo vsi na slabšem.

Rešitve seveda gredo v smer preprostih ukrepov – zlasti dostojno plačilo je visoko na seznamu (pobude k temu se seveda že pojavljajo, dober primer je odprto pismo Delavske svetovalnice naslovljeno na Ministrstvo za kmetijstvo). Tako bi najbrž bilo manj težavno najti dovolj delavcev za poletno turistično sezono ali spomladanska poljedelska dela, in predvsem – nekaj dostojnosti bi vsi skupaj ohranili.

Komentirali sta Simona Zavratnik in Špela Perner

Webinar o beguncih na Balkanski poti v času COVID-19

20. aprila 2020 je v organizaciji transform! Europe s sedežem na Dunaju – mreže štiriintridesetih organizacij iz dvaindvajsetih držav, aktivnih na področju politične edukacije in kritične znanstvene analize, potekal webinar z naslovom Refugees in the Balkans and the Covid-19 Epidemic (Begunci in begunke na Balkanu in pandemija Covid-19). Gostji webinarja sta bili Emina Bužinkić (Hrvaška) in Nidžara Ahmetašević (Bosna in Hercegovina), aktivistki mreže Transbalkanska solidarnost, ki imata bogate aktivistične in raziskovalne izkušnje na tem področju.

Dan pred webinarjem se je v begunskem centru Bira v Bihaču, kjer so higienski pogoji že sicer izjemno slabi, premalo je hrane in vode, zgodil dogodek, ki pa v stanju vsesplošne kriminalizacije beguncev in begunk ni nič izjemnega. V Bosni in Hercegovini begunske centre upravlja Mednarodna organizacija za migracije (IOM), nadzor v njih pa izvajajo zasebne varnostne agencije. Dva varnostnika sta pretepla mladoletnika, ker naj bi povzročala preveč hrupa, eden od njiju je nezavesten obležal. Na kraj dogodka je prišla policija, ki pretepenih ni zaščitila oziroma jima nudila pomoči, temveč je nadaljevala z izvajanjem nasilja nad njima.

Begunski center Idomeni, 2016 (foto: Madi Williamson)

Dogodek je simptomatičen za prikaz nasilne narave trenutnih politik na področju begunstva in migracij. Ne le da so ljudje na poti in v begunskih kampih lačni, žejni, da živijo v popolnoma neprimernih pogojih. So tudi dehumanizirani in objekt najrazličnejših nasilnih praks. Podobno se je zgodilo nekaj dni nazaj v kampu Krnjača v Srbiji, ko so predstavniki v begunskem kampu začeli tepsti dečka, potem ko je ta zaprosil za pižamo, čemur so se uprli ostali prebivalci centra. Sledil je prihod policije, ki je nadaljevala z izvajanjem nasilja in nekatere bivajoče odpeljala na neznano lokacijo. Situacija pandemije bo tako nedvomno še potencirala najbolj rigidne postopke in instrumente, ki jih države imajo in v katerih pogosto sodelujejo tudi mednarodne in lokalne organizacije, ki morda nasilja ne izvajajo neposredno, a hkrati tudi ne nudijo zaščite. Seveda se tukaj pojavlja vprašanje, zakaj Mednarodna organizacija za migracije (IOM) ne opozarja na kršitve človekovih pravic in na porast nasilja? IOM, ki je tudi glavni upravitelj kampov v Bosni, bi morala o tem spregovoriti in opozoriti na nepravilnosti, ki se dogajajo. Vendar se zdi, da ravno zaradi financiranja s strani EU, IOM o tem raje ne govori na glas.

Hkrati se dogaja tudi racializacija begunskih teles, prebivalci namreč redno kličejo policijo, da se migranti kljub omejitvam gibanja gibljejo po cestah. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da mnoge nevladne organizacije nimajo več dostopa do begunskih centrov, zato je težje izvajati tako monitoring dogajanja kot tudi nuditi praktično pomoč in podporo. Različne ravni nasilja, degradacije in izključevanja se torej dogajajo v različnih javnih prostorih.

A hkrati se razvijajo tudi različne oblike solidarnostnih praks. Ljudje migrantom v Bosni in Hercegovini, zlasti tistim, ki živijo na cesti in praviloma nimajo mask, le-te pogosto priskrbijo, da lahko gredo v trgovino, lekarno, itn. Del lokalnega prebivalstva pomaga beguncem tudi z nudenjem hrane in zatočišča, saj kot vemo je v Bosni veliko zapuščenih hiš.

Kljub omejitvam gibanja seveda ljudje na poti še vedno potujejo in se gibajo, tudi preko meja nacionalnih držav in nezakoniti ‘pushbacki’ (na primer iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino) se še vedno dogajajo. Težava v Bosni in Hercegovini je tudi, da so organizacije civilne družbe skorajda ‘mrtve’ in da praviloma ni pričakovati njihove konkretne kritike in angažmaja na področju človekovih pravic beguncev in begunk.

Šid, 2017 (arhiv avtoric)

Tudi na Hrvaškem ljudje ne smejo izven meja občin, policijski in varnostni nadzor spominjata na vojno stanje, kar v mnogih prebivalcih obuja travmatične spomine na nedavno vojno. Dogaja se discipliniranje vseh skupin prebivalstva, dejanja solidarnosti niso spodbujana, uradne institucije jih želijo celo ustaviti, tisti, ki pomagajo pa so tudi sami pogosto stigmatizirani in kriminalizirani, razen če gre za organizacijo pomoči v okviru uradnih organizacij. Tovrstne izredne razmere seveda zelo zadevajo osebe na poti  in poglabljajo socialne neenakosti. Izjava mreže Transbalkanska solidarnost s tem v zvezi je dostopna na tej povezavi.

Odgovor na vprašanje, zakaj se za bivanje neprimerni begunski centri ne evakuirajo in zaprejo, je seveda političen, zlasti ko govorimo o prostoru nekdanje Jugoslavije, ki se ga v tovrstnih prizadevanjih v primerjavi z na primer Grčijo praviloma pozablja. Prav tako se na primer v Bosni in Hercegovini izjemno malo govori o otrocih brez spremstva, saj so politični predstavniki tisti, ki podpirajo politiko zaprtih mej, ki je veliko število teh otrok sploh producirala. Prav zato moramo neprestano analizirati same migracijske in mejne politike, ki so tovrstne negotovosti in stiske ne le povzročile, temveč jih še poglabljajo. In hkrati biti pozorni na razliko med humanitarnostjo, ki je seveda potrebna, a ne zadostna, in političnim oziroma aktivističnim delovanjem. Zato moramo razvijati oblike (trans)nacionalne solidarnosti in hkrati biti pozorni na vsakdanja življenja aktivistov in aktivistk, ki se s svojim delovanjem ne le izpostavljajo, temveč ogrožajo tudi lastno zdravje. Zgolj humanitarno delovanje namreč poglablja neenakosti, zato delovanje vlad ne sme postati edini kanal solidarnostnega dela, nujno so potrebne nove oblike solidarnosti.

Celoten webinar je dostopen na naslednji povezavi

Zapisali sta Sanja Cukut Krilić in Anja Zafošnik

Trije D-ji oskrbe s hrano

Se nam obeta sezona brez migrantskih delavcev?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dobrim tednom dni objavilo informacijo, da je delo v kmetijstvu, zlasti kar se tiče obiranja pridelka, ogroženo. Zaradi ‘varovanja javnega zdravja’ in z namenom preprečevanja širjenja epidemije so namreč preklicani postopki prihoda sezonskih delavcev v kmetijstvu, zlasti iz Romunije, tistih torej, od katerih so bili nekateri segmenti kmetijstva v zadnjih letih odvisni. Največ težav trenutno zaznavajo v hmeljarstvu in v dejavnostih obiranja ostalih pridelkov, predvsem jagodičevja in zelenjave. Tako je ministrstvo  pozvalo brezposelne, študente, osebe na čakanju, mlajše upokojence in vse zdrave, ki lahko delajo, da se odzovejo prošnji za opravljanje sezonskih del v kmetijstvu. Po mnenju ministrstva je odziv dober, nekateri naj bi bili pripravljeni delo opravljati celo brezplačno, zato naj ne bi bilo potrebe po tuji delovni sili. A hkrati je ministrstvo poudarilo, da ne bo posegalo v poslovni odnos med delodajalcem in iskalcem zaposlitve, kar se nanaša tudi na višino plačila, z izjemo dejstva, da Zakon o kmetijstvu določa zakonski minimum plačila za delo pri sezonskih opravilih. Za leta 2018 uvedeno ‘začasno in občasno delo v kmetijstvu’ namreč ne veljajo predpisi delovnega prava, delavci torej nimajo varstva delovnega razmerja in pravic, ki iz tega varstva izhajajo. Če ga je bilo do sedaj mogoče opravljati do 120 dni v letu, so najnovejši krizni ukrepi to omejitev odpravili, saj ga bo mogoče opravljati neomejeno vse do konca leta 2020.

Oglas ponudnika dela v hmeljarskih nasadih na enem od študentskih servisov (foto: osebni arhiv avtoric)

Je situacija ‘korona-krize’ drugačna? Bodo težka, fizično naporna ter hkrati podplačana dela v kmetijstvu res opravljali državljani in državljanke Slovenije? Trditev  Migranti/tujci opravljajo dela, ki jih domače prebivalstvo ne želi opravljati, je postala skorajda stalnica javnomnenjskih raziskav, ki preverjajo stališča prebivalcev o migrantih/migrantkah, tujih delavcih/delavkah. A  kot nas opozarjajo študije migracij in trga dela: ne gre le za to, da domači delavci v posameznih sektorjih niso na voljo oziroma določenih del ne želijo opravljati. Bodimo natančni: delavci in delavke na domačem trgu dela v splošnem niso na voljo za opravljanje del pod točno določenimi (obstoječimi) pogoji –  za dela, ki so podplačana in spadajo v segment t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult jobs) in kjer so pod vprašajem pogosto kar številni elementi spoštovanja delovno-pravne zakonodaje. In delo v kmetijstvu je zagotovo takšen primer. Poleg denimo v slovenskem prostoru dosti bolj izpostavljenih kršitev v gradbeništvu. Ali ni torej pogosto tudi v interesu delodajalcev, da rekrutirajo poceni delovno silo, ki je pripravljena opravljati delo v takšnih pogojih, namesto da bi delovali v smeri izboljšanja delovnih pogojev in zviševanja plač(il), pa naj delo opravlja t.i. domače prebivalstvo ali pa migranti/migrantke? Slovenija ni izjema pri zanašanju na sezonsko delo tujih delavcev v kmetijstvu, kar velja tako v evropskem kot globalnem merilu. Podoben je tudi govor njenih političnih predstavnikov, češ naj pomagajo nacionalnemu kmetijstvu. Tudi predstavniki britanske vlade in kmetijske industrije so nezaposlene osebe in študente v Združenem kraljestvu naprosili, naj zaradi ukrepov, povezanih s pandemijo, zaradi katerih migrantska delovna sila v državo ne bo mogla priti, pomagajo obirati pridelke v kmetijstvu. A glede na zadnje novice število za tovrstno delo pripravljenih ‘domačih’ delavcev ne bo dovolj visoko. Tako se že pripravljajo poleti, ki bodo sezonske delavce v kmetijstvu pripeljali iz Romunije.

Tudi Nemčija je po začetnem restriktivnem pristopu ubrala tovrstno strategijo. Le nekaj dni nazaj je trinajst čarterskih poletov iz Romunije kljub vsem ukrepom, ki so bili uvedeni za preprečevanje širjenja virusa, poletelo proti Nemčiji, kjer bodo delavci opravljali sezonska dela v kmetijstvu. Nemčija je namreč omejitve na mejah v začetku aprila sprostila na primer za sezonske delavce v kmetijstvu, ki naj bi jih po nekaterih ocenah potrebovali okoli 80.000.  

Pa tu ne gre le za zavedanje Nemčije, da tovrstne delavce potrebuje. Romunska vlada je v začetku aprila sprejela ukrep, s katerim so iz prepovedi komercialnih letov v žarišča virusa izključeni leti, ki bodo prevažali sezonske delavce. Morda še bolj presenetljiva pa je napoved za Italijo, da bo to pomlad samo v regijo Veneto prišlo 15.000 sezonskih delavcev iz Romunije, ki bodo obirali sadje in zelenjavo, prav tako dekret, ki bo omogočil ‘uvoz’ sezonskih delavcev pripravlja Španija.

A seveda prihod sezonskih delavcev na zahod ne bo tako neproblematičen, saj je nerealno pričakovati, da bodo visoko število delavcev, ki jih države Evropske unije potrebujejo, lahko prepeljala letala. Zato so se nekatere zaposlitvene agencije že obrnile na migrante, ki že živijo v kateri od držav Evropske unije.

Jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela (migrantov in migrantk op.a., foto: osebni arhiv avtoric)

Diskurz, da nacionalne ekonomije migrantsko delovno silo potrebujejo in da moramo zato olajšati pogoje za prihod in prebivanje zanje ‘koristnih’ skupin migrantov in migrantk, je seveda problematičen na več nivojih. Potreba po delovni sili tudi ni razlog za manj restriktivne migracijske politike, ki bodo omogočale prihod (zgolj) točno določenih skupin migrantov in migrantk. In migrantov in migrantk ne moremo razvrščati na manj in bolj zaželene glede na veščine in delo, ki ga opravljajo. A jasno je: ali bodo police v trgovinah s hrano polne, je v veliki meri odvisno od njihovega dela. Pa ne le to, ali bodo sadje in zelenjava obrani, temveč tudi, ali bodo opremljeni z ustrezno embalažo ter nenazadnje prepeljani na prevzemne točke.

Zato ponovimo opozorilo, da je kmetijstvo ena tistih panog, kjer je izkoriščanja delavcev in delavk ter primerov kršenja delovno pravne zakonodaje največ, delavci pa živijo in delajo skorajda v suženjskih pogojih. Prebivajo v neprimernih in prenatrpanih, včasih tudi nezakonitih namestitvah, na primer v kolibah in šotorih, kjer higienskih režimov in pravil fizične distance in samoizolacije ni mogoče spoštovati, enako velja za opravljanje dela na poljih, kjer ustrezna oprema ni na voljo. Raziskava v ZDA je pokazala, da delavci pri menjavi lokacije dela pogosto potujejo v skupinah, na primer z avtobusi in kombiji in da so pri tem odvisni od pogodbenikov oziroma vodij. V ZDA je po nekaterih ocenah kar dve tretjini delavcev v kmetijstvu nedokumentiranih migrantov, zlasti iz držav Latinske Amerike. Ironično je, da jih je državna administracija razglasila za nujen del nacionalnega gospodarstva, da jim posledično delodajalci izdajajo potrdila, da lahko potujejo na in z delovnega mesta, a jim hkrati grozi deportacija.

V tem kontekstu nekatere italijanske nevladne organizacije vlado pozivajo, naj legalizira bivanje nedokumentiranih migrantov in migrantk in izda dovoljenja za bivanje, da bodo lahko delali na primer v kmetijstvu, kar naj bi zmanjšalo izkoriščevalske prakse in neformalno ekonomijo.

‘Korona kriza’ je le še bolj nazorno pokazala, kako nestabilen in občutljiv je sistem  preskrbe s hrano. To mora voditi tudi k pravičnejšim in bolj dostojanstvenim delovnim pogojem za tiste, od katerih je to, kaj in koliko bomo imeli na naših krožnikih, v veliki meri odvisno.  

Zapisala je Sanja Cukut Krilić

Digital refugees. Transformations of migration routes or how smart phones replaced hand luggage

Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilić

While traditional hallmark of migration was a suitcase, today the luggage of modern migrants consists of a smart phone – it enables them to navigate, to communicate with the family while traversing transnational spaces, look for passable and safe paths, position subversive communication codes transcending the geographical, cultural and political borders, move between visibility and invisibility, and chart new migration maps. An important assumption underlying this book is that in modern societies routes are increasingly becoming primarily digital, which rises a whole spectrum of questions, ranging from the empowerment vs. control of refugees to communication rights and digital inequalities. The digital and spatial routes are undoubtedly uncertain and dangerous, but they are also the spaces of hope, innovative approaches to migration – and of sheer survival.

Changed social circumstances in networked societies have caused an increasing embeddedness of migration into not only spatial but also digital flows determined by technologies, platforms, and networks. Numerous analyses of migrant realities testify of control over their bodies through the use of information and communication technologies. The term digital divide has been coined to describe the social inequalities across gender, generation and class lines in access to such technologies. On the other hand, new technologies raise also questions related to democracy, communication and human rights that are evident in discussions about the autonomy of migration and about the agency of individuals on the move.

Within the complex relation of digitality and migrations, we identify the main protagonist – digital refugee, as well as certain key concepts which help us explain the transformation of migration processes and changes they introduce into modern societies. The thesis about “digital refugees” is explained through the concepts of the strengthening of external borders and selective penetrability of internal ones, vulnerability while on the move and autonomy as a response to border/migration policies. It is not solely smartphones and comprehensive advanced technologies that provide the framework for global mobility. The latter is also defined by the walls enclosing the Wests (be it the external EU border or barbed wires and fences along the border of Slovenia, Hungary, Croatia and some other countries at the Schengen periphery), by violence and persecution of migrating people or, in short, structural criminalization of migrations along the geographical dividing lines between the global centre and peripheries.

The book explores such transformations within contemporary migration movements by focussing on the contradictions embedded in the movement of refugees across borders of nation-states. The dilemma is framed through the examination of the notion of vulnerability that offers changed interpretations of “legitimate” and “illegitimate” refugees; and an analysis of classificatory mechanisms that not only construct individuals as worthy/unworthy of international protection, but also fail to capture the lived realities of individuals on the move. Such selection mechanisms are evident, for example in the gendered notions of refugees, the construction of safe countries and in illegal practices of pushing back individuals into the previous state of entry (the latter is evident from practices observed along the so called Balkan route in 2015) Rather than being exceptional practices, they are at the core of contemporary migration and refugee policies. They are manifested also through public opinion polls that are synchronised with political perceptions of migration as a crisis. Such a notion has come across quite strongly also in in Slovenia where instead of a consistent approach to migration, we have witnessed a sort of a crisis management approach to migrants at our “doorstep”. Reflections of climate change and climate refugees also call for a refined approach to vulnerabilities and responses that pertain to spatial and climate justice as well as to the social participation of individuals that have been displaced due to climate changes.

In view of the fact that increased securitization, restrictiveness and criminalisation of contemporary migration and refugee movements are the main culprits behind increased vulnerabilities and insecurities of people on the move, the authors argue for more solidarity and safe passages through the “gates” of contemporary nation-states. In this way, the notion of violent borders that make such passage impossible for the majority of the world’s population could be challenged and re-examined. Modern societies face two choices: we can demand increased mobility for all and higher solidarity, or we can let us become overwhelmed by wires, walls and electronic tracking systems. When choosing one or the other, we essentially indicate which type of future communities we are creating and whether these are in accord with the long tradition of struggles for equality, solidarity and democracy in Europe. Therefore – more migration for more solidarity.

Source: DIGITALNI BEGUNCI. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček, Fakulteta za družbene vede, Založba FDV in  ZRC SAZU, Založba ZRC, Ljubljana, 2020.

Digitalni begunci. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček

Digital refugees. Transformations of migration routes or how smart phones replaced hand luggage

Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilić

https://knjigarna.fdv.si/knjige/sociologija/ost-osrednje-socioloske-teme/i_800_digitalni-begunci-transformacije-migracijskih-poti-ali-ko-pametni-telefon-nadomesti-kovcek

Obseg: 172 strani / leto izida: 2020 ISBN: 978-961-235-913-3

Pametni telefon je postal eden od glavnih označevalcev prostorskih kot tudi digitalnih migracijskih poti, ki jih vedno bolj določajo tudi tehnologije, platforme in omrežja. Tovrstne poti postajajo vedno bolj nevarne in negotove in pričajo o strukturni kriminalizaciji in nadzoru oseb na poti, a hkrati odpirajo pomembna vprašanja o avtonomiji in delovalnosti posameznikov in posameznic kot odzivu na vedno bolj omejevalne migracijske in mejne politike. Monografija s poudarkom na gibanju beguncev in begunk čez meje nacionalnih držav analizira tovrstne transformacije. Gre zlasti za premislek o konceptu ranljivosti (predvsem žensk in otrok), za analizo percepcij migrantov in beguncev s strani javnosti in za refleksije podnebnih sprememb in ideje podnebnih beguncev, ki postavljajo pod vprašaj temeljne klasifikacijske mehanizme  konstruiranja bolj ali manj ‘legitimnih’ skupin migrantov in migrantk. V tem oziru se avtorici zavzemata za več solidarnosti pri gibanju posameznikov skozi ‘pregrade’ in ‘nasilne meje’ sodobnih nacionalnih držav.

The smartphone has become one of the main tenets of contemporary spatial as well as digital migration routes that are increasingly determined by technologies, platforms and networks. Such routes have become increasingly dangerous and uncertain, which testifies of structural criminalisation and control of people on the move, but also raises important questions about autonomy and agency of individuals as a response to restrictive migration and border policies. The monograph explores such transformations by focussing on the movement of refugees across the borders of nation-states through a rethinking of the notion of vulnerability (especially of women and children), the examination of perceptions of refugees and migrants by the public and a reflection of the notions of climate change and climate refugees that all challenge the main classificatory mechanisms constructing more or less »legitimate« groups of migrants. In this vein, the authors argue for more solidarity throughout the movement of individuals through the »gates« and »violent borders« of contemporary nation-states.

SOCIALNA DISTANCA IN SAMOIZOLACIJA, KAJ PA ZDRAVJE BEGUNCEV IN BEGUNK?

Omejitve gibanja preko meja nacionalnih držav, med različnimi administrativnimi enotami in v nekaterih državah celo izven zidov lastnega doma oziroma stanovanja, so med pandemijo virusa Covid-19 postale nova normalnost. Tokrat ne le za osebe, ki so na tak ali drugačen način pozicionirane na družbenem obrobju (na primer osebe ki prihajajo iz ‘družbeno in politično nezaželenih’ držav,  nedokumentirani migranti in migrantke, osebe v priporu, povezanem z migracijo, osebe v hišnem priporu itn.), temveč za veliko večino svetovnega prebivalstva, seveda s pomembno opombo: tudi dom(ovanje), ki nam je na voljo, neminovno odraža družbene razlike in neenakosti.  O tem smo in bomo na teh straneh še obširneje pisali.

Z namenom preprečevanja širjenja virusa covid-19 so prebivalstvu, torej tistim, ki to pravico seveda imajo, trenutno omejene tudi pravice do zdravstvene oskrbe in storitev, zlasti tistih, ki niso opredeljene kot nujne. Za preprečevanje širjenja virusa zdravstveni in drugi strokovnjaki kot tudi predstavniki različnih vej oblasti izpostavljajo predvsem dvoje: spoštovanje pravil socialne distance in samoizolacije ter dosledno upoštevanje higienskih ukrepov, zlasti umivanja rok in razkuževanja.

Dostava hrana in vode v enega od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Prav nič pretirana ni ugotovitev, da so bili nekateri kolektivni begunski centri že pred izbruhom pandemije na robu finančnih, kadrovskih in prostorskih kapacitet. Sami pogoji bivanja v teh centrih pa takšni, da so že sami po sebi predstavljali tveganje za slabše telesno in duševno zdravje njihovih prebivalcev in prebivalk. V razmerah, ko je bilo treba zagotoviti osnovne bivanjske pogoje in potrebe, je bilo malo možnosti za bolj temeljit premislek o zdravju oseb, ki so bivale v tovrstnih centrih, saj je bilo treba reševati najbolj akutne in težavne primere. Že pred izbruhom pandemije so nevladne organizacije, zdravstveno osebje in nenazadnje tudi globalni akterji na področju migracij (na primer UNHCR), opozarjali, da je potrebno na primer begunsko taborišče Moria na otoku Lesbos zaradi popolnoma neprimernih pogojev bivanja evakuirati in zapreti, saj predstavlja potencialno mesto za hitro širjenje nalezljivih bolezni .

Med njimi seveda tudi respiratornih obolenj, ki so posledica na primer pomanjkljivega dostopa do pitne vode, neustreznih higienskih pogojev, pomanjkanja (čistih) oblačil, uporabe za dihala škodljivih načinov ogrevanja in kuhanja hrane. Jasno je, da so strategije samoizolacije, skrbi zase in socialne distance ‘fizična nezmožnost’ v namestitvi, katere kapacitete so do 3.000, a v njej prebiva okoli 20.000 oseb.

Prhe v enem od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Po razglasitvi epidemije se zdi situacija za osebe v begunskih taboriščih še bolj zaostrena: dobava medicinske in zaščitne opreme in ostalih nujnih življenjskih potrebščin je v veliki meri ustavljena, nekatere organizacije so zaradi ukrepov distance in samoizolacije prenehale ali pa pomembno zmanjšale obseg svojih dejavnosti, operacije reševanja in iskanja migrantov in migrantk z ladjami v Sredozemskem morju so ustavljene, administrativne, pravne in jezikovne ovire, zaradi katerih osebe, ki bivajo v centrih, ne morejo dobiti zdravstvene oskrbe in pomoči, ostajajo in se poglabljajo. Azilni postopki so v veliki meri ustavljeni, njihovi izidi negotovi.

Pri tem niso le migranti in begunci v begunskih centrih tisti, ki ne morejo slediti ukrepom socialne izolacije, distance in upoštevanja strogih higienskih režimov. Begunci in begunke so na ravni Evropske Unije tudi med tistimi skupinami prebivalstva, ki so v večji meri zastopani med osebami z izkušnjo brezdomstva. Kakšno je zdravje tistih, ki jih uradne statistike o bivanju v kolektivnih namestitvah ne zajamejo in različne službe nikoli ne obravnavajo?

Če torej govorimo o javnozdravstvenih strategijah z namenom ohranjanja in varovanja ‘narodovega zdravja’, je na mestu razmislek o tistih, ki za upoštevanje tovrstnih ukrepov nimajo niti najosnovnejših možnosti, kar bo zahtevalo poglobljen razmislek ne le o (individualni) odgovornosti za zdravje, temveč tudi o družbeni solidarnosti in nujnosti kolektivnih (sistemskih) rešitev v času t.i. korona krize.

Razmišljala je Sanja Cukut Krilić