Podnebne spremembe in migracije

Sodobne migracije seveda ne predstavljajo novega fenomena, specifičnega za današnji čas, temveč kot odziv na spreminjajoče se razmere obstajajo že, odkar obstaja homo sapiens. Neustreznost bivalnega okolja je tako od nekdaj predstavljala pomemben vzrok za preseljevanje, o katerem se dandanes med drugim govori v luči negativnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne spremembe se primarno kažejo v dvigu morske gladine, kar ogroža približno petino svetovnega prebivalstva, ki živi ob obalnih regijah; v spremembah regionalnih in globalnih temperatur; dezertifikaciji zemlje in hujših sušah ter močnejšemu deževju, ki vpliva na pogostejše in obsežnejše poplave. Ob naraščanju globalne temperature bodo ekstremni vremenski pojavi še pogostejši in intenzivnejši ter tako nadalje ogrozili življenje, zdravje in blaginjo ljudi. Ne glede na zgodovinske dokaze, da ima človeštvo izredno sposobnost prilagoditve na spreminjajoče se razmere, se ob hitrosti in nepredvidljivosti podnebnih sprememb poraja vprašanje same izvedljivosti in primernosti prilagoditve.

Foto: Vir

Kdo je ta, ki se preseljuje?

Kljub temu, da je v novicah, akademskih člankih in vsakodnevnih pogovorih mogoče zaslediti najrazličnejša poimenovanja kot so okoljski begunci, okoljski migranti, podnebni begunci, ekološki begunci ipd., pa obstoječa Konvencija o statusu beguncev, na podlagi katere lahko posameznik sploh pridobi status begunca, na noben verjeten način ne zajema oseb, ki bežijo zaradi okoljskih težav. Potrebno je sicer upoštevati, da so migracije večinoma rezultat delovanja različnih dejavnikov (političnih, ekonomskih, okoljskih, družbenih, verskih, demografskih), ki jih zaradi tesne medsebojne povezanosti ni mogoče strogo ločevati in identificirati zgolj enega vzroka za preseljevanje. Nekateri vidijo rešitev za manko okoljskih vzrokov v pravni opredelitvi v razširitvi same Konvencije, ki bi zaobjela tudi »okoljske begunce«. Vprašanje pa je, ali je tako nadgradnjo sploh mogoče praktično implementirati. Vsekakor pa se od ljudi, ki se bodo prisiljeni seliti zaradi primarno okoljskih razlogov, ni moč distancirati zgolj zato, ker ne obstaja ustrezna pravna definicija in institucionalizirana oblika njihove obravnave.

Vprašanje različne odgovornosti držav

Ker se bodo zaradi posledic podnebnih sprememb v veliki meri prisiljeni preseljevati prebivalci globalnega Juga, se ni mogoče izogniti razmisleku o odgovornosti in moralni ter politični dolžnosti držav globalnega Severa.

Prebivalci držav OECD predstavljajo le petino svetovnega prebivalstva, vendar so z načinom življenja, ki krepko presega planetarne zmožnosti, odgovorni za 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, s čimer nosijo največjo odgovornost za podnebne spremembe. Kljub temu, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb občutili vsi deli sveta, bodo države globalnega Severa zaradi večje političnoekonomske stabilnosti, ki se kaže kot posledica izkoriščanja človeškega dela in izčrpavanja naravnih virov drugih držav, manj prizadete. Ob tem pa jim optimalna geografska lega in sprejetje ustreznih ukrepov ter implementacija prilagoditvenih in blažitvenih strategij omogoča, da preprečijo najhujše. Medtem  so prebivalci držav globalnega Juga k podnebnim spremembam sicer prispevali najmanj, vendar jih okoljska kriza najbolj ogroža, saj so številne države locirane v ranljivih predelih sveta. Možnosti za in situ prilagoditev (tj. prilagoditev na mestu) omejuje ekonomskopolitična nestabilnost, kar je v veliki meri mogoče pripisati zahodni ekspanzionistični politiki, ki je v stoletjih kolonializma in imperializma pustošila »tretji svet«, s čimer nadaljuje še dandanes  ter obenem preprečuje demokratizacijo in razvoj zavoljo lastnih interesov.

Okoljske migracije je treba obravnavati z upoštevanjem različne stopnje ranljivosti in nesorazmerne odgovornosti, kar  pomeni, da imajo države, ki so imele od izgorevanja fosilnih goriv največjo korist, moralno, materialno in pravno odgovornost do držav in ljudi, ki jih bodo podnebne spremembe, kot posledica tovrstnih dejavnosti, najhuje prizadele.

Gostovala je Janja Pečan

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Viri:

  1. Armstrong A. E., Krasny, M. in Schuldt P. J. (2018). Communicating climate change: A guide for educators. Cornell University Press: Comstock Publishing Associates.
  2. Bade, K. J. (2005).Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /* Cf.
  3. International Organization for Migration. (2019). Glossary on Migration. Pridobljeno s:  https://publications.iom.int/system/files/pdf/iml_34_glossary.pdf
  4. Maslin, M. (2007). Globalno segrevanje – zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
  5. Plummer W. A. (1996). The Big Push: Emigration in the Age of Environmental Catastrophe. Indiana Journal of Global Legal Studies, 4(1), 231–237.
  6. Rice, J. (2009). North-South relations and the Ecological Debt: Asserting a Counter-Hegemonic Discourse. Critical Sociology, 35(2), 225–252. doi: 10.1177/0896920508099193.

Biti drugi

Populizem kot tegoba malega človeka

Ne, ne govorimo o vrednotenju rezultatov športnih ali drugih tekmovanj. Govorimo o vrednotenju človeškega življenja na podlagi barve kože, jezika, državljanstva, starosti, vere in priimka.

O rasizmu in ksenofobni, zastraševalni politiki smo povedale že marsikaj. Ti sta poleg nacionalizma priročni orodji v rokah populističnih politik. Kaj torej je in kakšna je populistična politika? Ta si prizadeva določeno družbeno temo podrediti z namenom nabiranja političnih točk in glasov. V tem primeru situacijo beguncev in begunk.

Naj poudarimo, da se populizem razvija in spreminja skozi čas, zato je pri branju in razčlenjevanju koncepta nujno zavedanje o ideoloških, političnih in kulturnih okvirjih. Ti so odraz časa in nenazadnje vplivajo na koncept ljudstva, ki predstavlja jedro populizma. Začetki populizma segajo že v pred antično Grčijo in pomenijo predvsem težnjo k absolutni politični moči ljudstva (demosa). Kasneje je ta pomenil boj za oblast ljudstva nasproti elitam, kot zahteva po enakosti političnih pravic in participacije malega človeka. Od 19. stoletja dalje se je populizma posluževala v glavnem desnica, ki nasprotuje idejam globalizacije, povezovanja in solidarnosti do tistih, ki v kategorijo ljudstva ne spadajo. Populizem namreč predpostavlja ‘naravne meje’ med ljudmi in drugimi. Nacionalna in etnična pripadnost pa sta družbeno konstruirana pojma, ki ustvarjata iluzijo omenjenih ‘naravnih meja’ in jih opravičujeta ter legitimirata.

Populizem ima torej že dolgo brado, v zadnjem stoletju pa je pomenil predvsem možnost za konstruiranje določenih, predvsem desničarskih, političnih predstav o občutku (nad)moči s pomočjo pogrevanja preteklosti, revizijo zgodovine in poveličevanjem simbolov in tradicij ter nacionalizmom in rasizmom.

Kdo pa so ti drugi in kdo ljudje?

Desni populizem se danes lahko identificira z geslom »mi, ljudje« (ang. »we, the people«), ki je ostanek buržoazne revolucije, a le do točke, ko se ti ljudje jasno ločijo od vseh drugih. Hkrati postaja vse bolj etno-nacionalističen, saj je v zadnjih letih uperjen predvsem proti tujcem in migrantom. Anti-elitizem pa se je preusmeril v akterje, ki naj bi bili odgovorni za globalizacijo in posebno za množične migracije; torej v elite, ki so tujcem ‘odprle vrata v Evropo’. Teoretiki navajajo, da desni populisti multikulturalizem dojemajo kot dekonstrukcijo naroda oziroma ljudstva. To je pokazala tudi Covid-kriza. Teorije zarot, lažne informacije in ločevalna politična retorika so doprinesle k kaosu v družbi in ustvarile pogoje za širitev in krepitev nacionalizma.

Kot ste že lahko brali, je politika v času epidemije opozarjala na nevarnost migracij, ki da povečujejo tveganje za okužbe. Tisti drugi (ang. »the others«), ki vstopajo v našo podalpsko deželico, nam želijo slabo, želijo naš denar, naše službe, zdaj pa s seboj nosijo še smrtonosni virus.

Tu pa se pokaže tista posebna lastnost populizma – sposoben se je identificirati s specifičnimi temami, s pomočjo katerih retoriko prilagodi situaciji in se politično udejanji v ustvarjanju strahu in označevanju grešnih kozlov, ki nosijo pripisano krivdo grožnje, v tem primeru evropski kulturi in zdravju. Posledica so visoke ograje, rezalna žica, zidovi in nezakonito vračanje migrantov in migrantk v države južneje od Slovenije. Vse to v imenu obrambe naših ljudi, naše kulture in seveda – naših žensk.

Foto: Janez Pelko

In zakaj so ti drugi tako priročni, čeprav jih ne maramo?

Rasizem v agendah desnih populističnih strank predstavlja orodje mobilizacije nezadovoljnega ljudstva.Ljudje so med krizo izgubljali službe, dohodke in mnogi so pristali na socialnem dnu. V takih in podobnih situacijah, pa je krivdo seveda lažje prevaliti na nekoga – drugega.

»Tudi pri nas je veliko lačnih in revnih, zakaj najprej ne poskrbimo zanje« se glasi eden izmed najpogostejših t. i. populističnih argumentov proti pomoči migrantom in migrantkam. A na vprašanje zakaj za svoje ne poskrbimo že tako ali tako, odgovora ne poda nihče. Ne gre torej zares za odtujitev pomoči »našim ljudem«, gre za izgovor, zatiskanje oči pred zavedanjem, da sistem sam po sebi ne deluje.

Svet ni črno bel, stvari niso enoznačne

Da ne bo pomote – populizem je prisoten tako na desnem, kot na levem političnem polu in se izraža v poenostavljanju in prikrivanju kontradikcij lastnih političnih odločitev, da bi te izpadle kot delovanje za ljudi. A pomembna razlika, ki jo gre poudariti je, da (skrajni) desni populisti namreč v ključnih trenutkih, kot je bila kriza Covid-19, iz diskurza in odločanja izključijo strokovno javnost, znanost in odločitve prepustijo laikom, kar daje občutek, da so v politični proces ljudje vključeni bolj kot sicer.Desni populizem je torej uperjen proti ljudem in jih izključuje na podlagi že navedenih (osebnih in družbeno pogojenih) lastnosti, levi populizem pa predstavlja pot v poglabljanje demokracije – decentralizacijo moči, kritika družbeno normaliziranih diskurzov, boj proti oblikam izključevanja in nasilja, varovanje okolja – in ne podeljuje ekskluzivnosti nobeni družbeni skupini.

Kot rečeno, je cilj desnih populističnih političnih strank ukinitev multikulturnih družb in ponovna obuditev elementov etnokracije  – ­ sistema, ki legitimno pravico do državljanstva, svoboščin in dobrin podeljuje na podlagi rase, vere ali jezika. Temelji na obujanju zgodovinskih trditev, kulturnih simbolov, mitologije in bližnje ter daljne preteklosti. Populisti na oblasti neprestano opozarjajo ljudi na sovražnike, teh pa nikoli ne zmanjka. Naj si bodo to partizani, komunisti, begunci in begunke ali preprosto turisti iz držav na ‘rdečem seznamu’. Pri vzbujanju strahu in sovraštva do tujega in nepoznanega, pa si desničarski populisti pogosto pomagajo s produkcijo lažnih novic, s katerimi dosežejo, če ne dejanskega cilja, vsaj kaotičen diskurz o določeni temi.

Nekoč nevtralna beseda ‘migrant’ je ob vseh, z grožnjo navdahnjenih pridevnikih, dobila negativno konotacijo in dosegla svoj namen – zastraševanje in sovraštvo do tujega.

Gostovala je Erina Borovič

Viri:

Brubaker, R. (2017). Between nationalism and civilizationism: the European populist moment in comparative perspective. Ethnic and Racial Studies, 40(8), 1191–1226.

Mudde, C. (2017): The populist radical right: A Reader. Routledge.

Wodak, R. (2015). Politics of fear. Sage.

Foto: Janez Pelko

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

S telefonom v novi svet

Fotografija nepremičnega sirskega dečka, ki je obležal na turški plaži, na katero ga je naplavilo po tem, ko mu je morje vzelo življenje, je leta 2015 pretresla še tako hladnokrvnega bralca. Izzvala je burne, številne in tudi raznolike odzive, med katerimi so se našli kritični, pomilovalni kot tudi koristni. Naša sogovornica, Shelley Taylor, je ena tistih, ki je pretresenost in zavest o resnosti situacije pretvorila v konkretna dejanja in sicer je s pomočjo zaposlenih v svojem tehnološkem podjetju  zasnovala idejo o aplikaciji, ki bi pomagala ljudem na poti. Shelley in ostali pa niso ostali le pri tem, aplikacijo so tudi razvili. In ne le to, aplikacija RefAid obstaja še danes, dodelana in nadgrajena, z ažuriranimi vsebinami, vezanimi tudi na epidemijo COVID-19.

Domači zaslon aplikacije, ki vključuje tudi zaznamek z informacijami o stanju epidemije v trenutni državi.

Razmišljanje iz začetnega obdobja razvoja aplikacije Shelley opiše nekako tako: »tudi sama sem bila  migrantka v novi družbi, a z niti približno tako travmatično izkušnjo, kot jo doživljajo begunci, katerih prihodu smo priča. Vendarle mi je tudi ta izkušnja omogočila, da sem se zavedala situacije v kateri se znajdejo prispeli migranti, sploh tisti, katerim je onemogočen dostop do informacij in oseb kot so prostovoljci Rdečega Križa in ostali.«

Skupaj z zaposlenimi v njenem podjetju, ki so privolili v sodelovanje, so se konec leta 2015 odločili za razvoj aplikacije, ki bi migrantom, beguncem in  prostovoljcem na enem mestu nudila informacije o aktualnih razmerah v državi, v katero so prišli, kot tudi o  storitvah, ki so jim na voljo glede na lokacijo.

Prve težave so se sicer pojavile kaj hitro: » aplikacijo smo postavili čez vikend, takrat smo se tudi povezali z enotami UNCHR in Rdečega Križa v večih državah. Dogovorili smo se, da nam svoje storitve opišejo in naštejejo v preprostih tabelah, iz česar bi mi nato postavili vsebino. Ker po dveh mesecih  še ni bilo poslanih podatkov iz organizacij, sem ponovno stopila v stik z  njimi in ugotovila, da se tudi sami soočajo s težavami; njihove storitve, pisarne in naloge so namreč tako raznolike in razpršene, da je zahtevalo ogromen časovni vložek in veliko dela, da so jih lahko sestavili v  skupno bazo. Podatke iz vseh sodelujočih organizacij smo nato združili v centralno bazo.«

Takrat se je, kot pravi sama, zavedla razlike med javnim in zasebnim sektorjem in različnimi načini delovanja le-teh. Povezali so se z organizacijami kot je Rdeči Križ v Veliki Britaniji in Zdravniki sveta v Belgiji, slednji so celo zaposlili osebo, ki se je ukvarjala zgolj z rekrutiranjem novih organizacij, ki bi želele sodelovati z ekipo RefAid in posredovati podatke o svojih storitvah, ki bi lahko pomagale beguncem, ki prispejo v novo družbo, najsi bo zgolj prehodno ali trajnejše. Shelley kot trenutno najpomembnejši del razvoja aplikacije poudarja prav sklepanje sodelovanj z novimi organizacijami, ki na eni strani delujejo kot vir informacij, na drugi pa kot kanal za razširjanje informacij o RefAid med begunce. Aplikacija se je v trgovinah z aplikacijami (seveda je brezplačna) pojavila v začetku leta 2016 in se hitro razširila najprej na 23 organizacij, do danes pa sodelujejo s 26 organizacijami. Želi si povezovanja z večimi državami in organizacijami, kar pa je glede na to, da nimajo posebnega financiranja, temveč gre zgolj za dodatno prostovoljno delo zaposlenih v različnih organizacijah kot tudi v njenem podjetju, zelo težko.

Letos je situacijo tako za osebe na poti kot tudi za prostovoljce in organizacije, ki sodelujejo z begunci, še poslabšal razmah virusa COVID-19, ki je dosegel prav vse kotičke sveta. Za Shelley in sodelavce je to pomenilo nov izziv; prepoznali so na eni strani potrebo po povezovanju z novimi organizacijami, ki lahko posredujejo informacije glede epidemije koronavirusa, ki bi koristile osebam na poti, kot tudi zapiranje in zaustavitev nekaterih dejavnosti in pisarn za pomoč beguncem v begunskih centrih in drugje. Slednje je pomenilo težji dostop do informacij o virusu, napotkih in dostopnosti zdravstvene pomoči za migrante. Od letošnje pomladi lahko torej uporabniki aplikacije RefAid, najsi gre za begunce, migrante ali prostovoljce, kolikor jih je pač še na terenu, v aplikaciji najdejo dodatno okence namenjeno ozaveščanju o epidemiji COVID-19 glede na državo v kateri se nahajajo. Informacije niso v vseh državah dostopne v vseh potrebnih jezikih, razlog za to je, da se želijo posluževati zgolj človeškega prevajanja, kar pa povsod ni mogoče.

Da uporaba takih ali drugačnih aplikacij razvitih s predstavljenim jasnim namenom vedno skriva tudi pasti je seveda jasno in to kritično opazko imamo kot uporabniki vedno v mislih. Da vedno obstaja možnost sledenja uporabnikom je namreč že jasno, hkrati pa so pogosto podatki zastareli, nepreverjeni in nezanesljivi, zato je pomembno poznati ozadje razvite aplikacije. A vseeno, na koncu ne smemo zanemariti pomena, ki ga aplikacije kot je RefAid lahko imajo za migrante in prostovoljce, ki z njimi delajo, sploh v luči medsebojnega povezovanja ki presega vrisane državne meje in gradi solidarne skupnosti.

S Shelly se je pogovarjala Špela Perner

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

INTEGRACIJA BEGUNCEV V SLOVENIJI

Uspešna ali neuspešna integracija v Sloveniji?

V zadnjih letih smo v Sloveniji priča vedno bolj raznolikim migracijskim procesom, ki sprožajo številna vprašanja o »primernem« številu in sestavi populacije migrantov in njihovem vključevanju v novo družbo. Hkrati so odlična priložnost za politične akterje za politično vzbujanje strahu in sovraštva.

Pa vendar migracije po svetu nenehno potekajo in sooblikujejo družbe in politike. Vsako leto se povečuje število ljudi, ki zaradi različnih razlogov zapuščajo svoje izvorne države v upanju po boljšem življenju. Da bi si lahko ustvarili življenje v novi državi, je potrebna dobra integracijska politika v nove družbe. Pri tem je potrebno poudariti, da je integracija dvosmerni proces, ki zahteva določena prilagajanja tako s strani večinske družbe kot s strani beguncev. Mnogokrat se zgodi, da večinsko prebivalstvo ni vključeno v proces integracije, kar lahko vodi v neodobravanje, strah, predsodke in stereotipe o beguncih, ki prihajajo v Slovenijo.

V raziskavi, ki sem jo opravila v letu 2018, sem ugotovila, da imajo begunci pri integraciji največje težave na področju učenja slovenskega jezika, iskanja stanovanja in pridobitve redne zaposlitve.

V času bivanja v azilnem domu je poskrbljeno za učenje slovenskega jezika, vendar bi bilo za hitrejše in uspešnejše učenje jezika potrebno večje število predvidenih ur za učenje. Razumevanje jezika predvsem izhaja iz uporabe v praksi, kjer je še veliko prostora za spremembe. Tu je pomembno ravno vključevanje večinskega prebivalstva, kjer lahko begunci uporabljajo slovenski jezik, obenem pa najdejo nove znance za druženje tudi izven svojega socialnega omrežja.

Eden izmed intervjuvancev pojasni: “Ja, sem imel kontakte, spoznal sem nove prijatelje. Spoznal sem jih na različne načine na zabavi, na cesti ali ko sem šel na pijačo, pa tam spoznal kakšne ljudi, druge begunce na različnih sestankih, ki smo jih imeli.” (Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2018)

Foto:S.Z.

Dejstvo je, da imamo v Sloveniji predvsem v Ljubljani problem z dostopnostjo do stanovanj, ne le za migrante in begunce, temveč tudi za večinsko prebivalstvo. Za nekoga, ki ni domač v slovenskem jeziku in nima znanja kje iskati stanovanja pa je situacija še težja.

Sogovornik pojasni, kdo jim je pomagal pri iskanju stanovanja: “Odnos (društvo) nam je pomagal pri iskanju stanovanja. Zdaj stanujem s prijatelji, stanujemo vsi skupaj.” (Intervjuvanec 3, osebni intervju, 2018)

 Velikokrat se zgodi, da imajo najemodajalci zadržke do beguncev in jim zato nočejo oddajati stanovanja. O tem velikokrat pričajo tudi begunci, ki so že velikokrat bili odslovljeni na podlagi države izvora in govorjenega jezika. Primerne rešitve bi bile večje število integracijskih hiš in dostopnost do socialnih in zasebnih stanovanj v manjših mestih, kar bi povezalo lokalno prebivalstvo z begunci in tako v precejšnji meri razbilo kategorizacijo na »mi« in »oni«.

V raziskavi sem raziskovala tudi možnosti beguncev za zaposlitev. Ugotovila sem, da so se v zadnjih letih možnosti zaposlovanja izboljšale, vendar lahko pričakujemo v naslednjih mesecih upad zaposlovanja ravno zaradi virusa Covid-19. Begunci imajo težave pri zaposlovanju predvsem v višje kvalificiranih poklicih, saj jih zaradi pomanjkanja znanja jezika in nepriznavanja potrdil o šolanju in delu, delodajalci pogosto ne zaposlijo.

Na vprašanje, kdo jim je pomagal pri iskanju zaposlitve intervjuvanec odgovori: “Zavod nam je pomagal. So službe, ampak prvo vprašanje je, ali znaš slovensko.” (Intervjuvanec 4, osebni intervju, 2018)

V prihodnosti bo potrebno narediti premike k izboljšanju priznavanja izobraževanja in delovnih izkušenj v matični državi, saj je področje priznavanja v Sloveniji še dokaj nedovršeno. O uspešni integraciji lahko govorimo le, ko bodo osebe ekonomsko neodvisne in bo njihov položaj primerljiv z večinskim prebivalstvom. 

“Imel sem nekaj kontaktov. Za njih je bilo pomembno, da imaš izkušnje v svojem delu. Nisem imel toliko izkušenj iz svojega področja in to je bil problem. Imam dokazila, da sem delal, ampak moje delo ni povezano s tem, kaj sem študiral doma. Zdaj pa bi rad delal tisto, kar sem tudi študiral. Sem programski inženir, delal pa sem v naftni industriji.” (Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2018).

V Sloveniji se je integracija v zadnjih letih izboljšala, vendar je še mnogo področij ostalo slabo opredeljenih in neraziskanih na zakonodajnem področju kot tudi v praksi.

V dobi sodobnih globalnih migracij in transnacionalnih mobilnosti zagovarjanje zapiranja meja, družbenega izključevanje in ograjevanja z bodečo žico je preprosto nemogoče. Za relativno homogeno zaprto Slovenijo je prišel čas heterogenosti kulturno in etnično različne družbe ne samo kot nov trend, temveč tudi kot način življenja. Za uspešno integracijo in odprto družbo bo potrebna nova miselnost prebivalstva, ki bo spoštovala in razumela položaj ljudi in dejstvo, da ima vsak pravico seliti se in v tem smo enaki!

Pisala je Anja Zafošnik

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Begunke v Covid-19 pandemiji

Kot smo na tem mestu že večkrat zapisale, je pandemija Covid-19 še zaostrila življenjske pogoje ljudi na družbenih obrobjih, med njimi so tudi begunci in begunke in druge skupine ljudi na poti. V skupnostih, ki so že tako ranljive, so ženske dodatno ogrožene. Ženske so praviloma v vseh družbah tiste, ki opravijo večino skrbstvenega dela in begunke pri tem niso nikakršna izjema. Družbene norme narekujejo, da naj ženske skrbijo za otroke in starejše in ko ti zbolijo, so tudi same bolj ranljive. Zaradi dodatnih odgovornosti doma pa imajo manjše možnosti za ekonomsko dejavnost zunaj družine. Podatki kažejo, da ima prekinitev šolanja oziroma prehod na šolanje na domu praviloma bolj negativne posledice za dekleta, ki se v teh primerih manj pogosto vrnejo v šolo kot fantje, kar se je na primer pokazalo že ob izbruhu virusa ebola. Pomanjkanje možnosti izobraževanja in finančne varnosti je seveda povezano z večjim tveganjem za izkoriščanje, ki lahko vključuje prisilne in zgodnje poroke, spolni odnos v zameno za denar ali drugo uslugo, druge oblike spolne zlorabe in trgovanje z ljudmi.

Posebna težava je dostop do zdravstvene oskrbe, ki je praviloma za to skupino prebivalstva že tako slab, zlasti se kaže težava dostopa do storitev na področju reproduktivnega zdravja. Te so bile med epidemijo skorajda ustavljene, kar ima neposredne posledice za povečano umrljivost mater. Težava je še bolj izrazita v državah, v katerih je dostop do zdravstvenih storitev že tako omejen in infrastruktura slaba. To so hkrati tudi države, v katerih je največ begunk in beguncev in prisilno razseljenih oseb.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Foto: UNHCR/I. Pavicevic

Velik problem je nasilje na podlagi spola.  Ena od raziskav v Grčiji je pokazala, da se večina begunk v begunskih centrih boji uporabljati neosvetljena stranišča brez ključavnic in redke umivalnike, ki so bili na voljo, saj se bojijo, da bodo med njihovo uporabo doživele nasilje. Obseg tovrstne problematike jasno kaže dejstvo, da so ZDA leta 2019 sprejele zakon, da morajo humanitarne organizacije, ki dobivajo financiranje s strani države, v tovrstnih prostorih zagotoviti zadostno osvetljenost in ključavnice. Ena od možnosti je tudi ločitev teh prostorov po spolu. Težava je tudi zagotovitev zadostne količine izdelkov za osebno higieno, na primer mila ali izdelkov, potrebnih med menstruacijo, saj so pogosto prekinjene dobavne poti, humanitarne organizacije pa imajo omejen dostop do kolektivnih centrov. V situacijah vsesplošnih omejitev gibanja in preživljanja časa s člani istega gospodinjstva, so ženske dosti bolj ranljive tudi za doživljanje nasilja v družini, hkrati pa nasilje dosti težje tudi prijavijo, saj imajo manj zasebnosti in težje pridejo do telefona, zatočišča so težje dostopna, itn.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Kot take  negativno vplivajo na zdravje, blagostanje in ekonomsko situacijo begunk, ki so bile že pred epidemijo med manj zaščitenimi  skupinami ljudi. Prav zato  bodo nesorazmerno bolj občutile tudi negativne ekonomske in socialne, ne le zdravstvene posledice pandemije.  Če smo za izhodišče našega bloga izpostavile dejstvo, da migrante, begunce in ljudi na poti »koronakriza« zadeva drugače kot domače prebivalstvo, je treba dodati, da na drugačen način zadeva tudi oba spola. Med mobilnimi populacijami seveda ne le begunk, temveč na primer tudi delavk in delavcev v skrbstvenih in zdravstvenih sektorjih, delavcev v gradbeništvu, nedokumentiranih migrantov in migrantk.

Zapisala Sanja Cukut Krilić

Digitalne migracije

Novinar Gorazd Rečnik na Valu 202 o digitalnih beguncih.

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon

“Revolucija pametnih telefonov je pomembno vplivala na migracije, ki so vpisane v samo bistvo človeških družb. Digitalno tehnologijo migranti uporabljajo za organizacijo poti, izmenjavo informacij, z njo vzdržujejo stike v transnacionalnih okoljih, z družino in nevladnimi organizacijami. Po besedah Simone Zavratnik gre za prenosni arhiv vseh informacij, ki so na terenu potrebne, da se nekomu iz izvorne družbe uspe prebiti do želene destinacije. Pametni telefoni so sicer tudi vir nepreverjenih, netočnih informacij in tudi nadzora.”

Oddaja Kje pa vas čevelj žuli, 1. 7. 2020 na naslednji povezavi:

https://val202.rtvslo.si/2020/06/kje-pa-vas-cevelj-zuli-219/

Italija in begunci: v mesta ali v begunska taborišča?

Po podatkih italijanskega notranjega ministrstva se sredi maja 2020 v Italiji nahaja 85.790 prosilcev za azil, od teh jih je v raznih sprejemnih centrih nameščenih dobrih 63.000 in v tako imenovanih razpršenih namestitvah (sistem SPRAR) nekaj več kot 22.000. Največ jih je v Lombardiji, medtem ko jih je v sosednji Furlaniji-Julijski krajini nekaj čez 3.000 – velika večina v raznih centrih, le 292 pa je vključenih v  sistem SPRAR. 

V zadnjih dveh letih je bil ta sistem razpršene namestitve – ki je že od začetka velik birokratski zalogaj za vsako od 9.000 italijanskih občin, ki so se prostovoljno odločila za ta način sprejemanja beguncev – s Salvinijevimi in zdaj še s Contejevim dekreti, spremenjen v SIPROIMI (to je sistem zaščite za nosilce pravice do mednarodne zaščite in za mladoletne osebe brez spremstva), ki pa prosilcem za azil ne omogoča več vključitve v projekt. 

Sistem razpršene namestitve naproti begunskim centrom 

Na primeru mesteca Aiello del Friuli blizu Palmanove, ki ima 2200 prebivalcev, lahko vidimo, da je še kako smiselno izvajati sistem SPRAR: domačini so na pobudo župana Andrea Bellavite ponudili samostojna stanovanja za 14 beguncev, katerim strokovno osebje v projektu poišče delo, jih učijo italijanščino, uvajajo v kulturo okolja in pomagajo pri urejanju dokumentov, hkrati pa usposobljena ekipa okolico senzibilizira za sprejemanje beguncev, vsem skupaj pa omogoča dostojno sobivanje. Nekateri teh beguncev so se že tako dobro integrirali v italijansko družbo, da so lahko zaprosili za združitev družine. Pri vsem tem je povedna informacija, da se večina prebivalcev tega kraja na volitvah običajno izreka za desne opcije, a s primernim in pozornim delom občinske uprave ter sodelavcev SPRAR-a, jim sprejemanje beguncev v vsakdanje okolje ne predstavlja nepremostljivih težav. 

Aiello del Friuli (foto: osebni arhiv avtorice).

Po vzoru občine Aiello bi glede na razmerje med številom prebivalcev in sprejetimi begunci lahko Italija na primeren human način sprejela približno 400.000 beguncev. In če to razmerje prenesemo še na EU, bi se na ta način lahko vsako leto sprejelo tudi do nekaj milijonov beguncev. Zveni kot obetajoča misel, kajne?

Ta način sprejemanja beguncev je veliko bolj human za vse, za državo pa tudi veliko cenejši kot zapiranje ljudi v centre. Tudi po trajanju vključenosti beguncev v SPRAR je ta model ugodnejši v primerjavi s centri, ker se begunci prej vključijo v družbo in so prej sposobni avtonomnega življenja. Osebe v centrih ne smejo delati, se ne morejo izobraževati, odvzeto jim je osnovno dostojanstvo, okoliški prebivalci pa jih vidijo predvsem kot tujce, ki brezdelno postopajo naokoli. Ker imajo mobilne telefone, to pri domačinih pogosto še dodatno vzbuja odpor ter jemlje človeški impulz po pomoči, sprejemanju in razumevanju. Dejstvo je, da domačini v resnici ne vedo, v kako nesmiselni in tudi brezizhodni situaciji se begunci nahajajo.  

Begunski center v Gradišču ob Soči 

V Furlaniji-Julijski krajini je v nekdanji vojašnici v Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo) poleg torinskega eden največjih centrov za begunce v Severni Italiji, ki je razdeljen v različne enote, v katerih se nahaja trenutno približno 300 ljudi. Od tega jih je 180 prosilcev za azil in imajo možnost prostega gibanja, 60 jih je v področju s karanteno, ki je trenutno polno zasedena stavba, 45 pa jih je zaprtih v t.i. CPR (Centro per rimpatrio) in  čakajo na deportacijo iz države. Tu bivajo v razmerah, ki so povsem nehumane in mnogo slabše od običajnega zapora, saj gre za pravcate kovinske kletke. V preteklih mesecih je v še nepojasnjenih okoliščinah umrl gruzijski migrant, Vakhtang. Zaradi obupnih bivanjskih razmer, slabe higiene in hrane ipd., pogosto izbruhnejo upori, predvsem prihaja do gladovnih stavk. Prave taboriščne razmere, ki vladajo v centru, seveda zlahka pripeljejo do t.i. »ekstremnih vedenj«, ki pa so v resnici le pričakovan upor zaradi nemogočih življenjskih razmer in neperspektivnosti takega življenja v zaprti enklavi.

Gradišče ob Soči, demonstracije pred begunskim centrom (osebni arhiv avtorice).

V času korona krize so se razmere le še poslabšale. Država sicer več ne izvaja deportacij, a  vprašanje je, kaj se v resnici dogaja z obolelimi za COVID-19, saj občasna pričevanja zaprtih pač nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo oblasti

Aktivisti pred poslopjem begunskega centra v Gradišču ob Soči, namenjenem deportacijam beguncev (foto: osebni arhiv avtorice).

Videm, Trst 

Kot naslednji primer omenimo Videm, kjer je v nekdanji vojašnici Cavarzerani nameščenih približno 400 prosilcev za azil, a v trenutnih korona razmerah zmanjkuje prostora za namestitev vseh. In ker mesto ne premore dovolj prostovoljskih organizacij in posameznikov, ki bi pomagale skrbeti zanje, je stanje precej dramatično, saj so prepuščeni ulici.

V Trstu in okolici pa ravno zahvaljujoč številčnejšim in bolje organiziranim prostovoljskim, humanitarnim in nevladnim organizacijam občinska oblast v običajnih razmerah zmore zagotavljati razmeroma ustrezne pogoje za begunce v državnih sprejemnih centrih CAS (Centri di accoglienza dello Stato). Prav tako v Trstu delujejo že prej omenjeni SPRAR  (katerega pobudnik, največji strokovnjak in ‘motor’ projekta je ravno Tržačan, odvetnik Gianfranco Schiavone), nevladne organizacije za begunce (ICS: Consorzio Italiano di Solidarietà) in razmeroma močna Mreža DASI (Diritti di Accoglienza Solidarietà Internazionale), seveda pa tudi Karitas in še mnoge druge. 

V Trstu SPRAR v več stotih stanovanjih omogoča bivanje približno 1000 beguncev.

V teh dneh je 150 centrov za sprejem beguncev prepolnih, zato so usposobili stare hotele, hostle, postavljajo celo večje šotore, kamor nameščajo begunce, ki morajo najprej v karanteno. Veliko beguncev ostaja brez zatočišča, na cesti in zanje v teh dneh skrbi predvsem nevladna »Linea d’Ombra«. 

Trst, prostovoljci Linea d’Ombra in La Strada Si.Cura (foto: Fb organizacije No CPR no Frontiere)

Mediji so po eni strani polni svaril pred begunci, po drugi strani pa svarijo pred kolapsom državnih sprejemnih centrov. Tako mestna kot deželna oblast pa predvsem »negujejo« retoriko varovanja meje pred begunci. 

Pia Lešnik, profesorica italijanščine in aktivistka

Begunci, koronavirus in propaganda

»Vas je strah? Preberite, katere bolezni s seboj v Evropo prinašajo migranti.« To je zgolj eden od naslovov v slovenskih strankarskih propagandističnih medijih, s katerimi se je skušalo v času begunske »krize« v Evropi od leta 2015 izvajati neposredno psihopolitiko zastraševanja pred  begunci. Ker politična propaganda običajno ne želi biti abstraktna, je tudi domača postregla z zelo otipljivo zasejanimi neposrednimi strahovi: z njihovim prihodom bo k nam prišel hepatitis A, tifus, tuberkuloza, obstaja velika verjetnost, da se bodo začele širiti nalezljive bolezni, ki v državah izvora  še niso izkoreninjene, kar velja za črevesne okužbe, hepatitis A, tifus, tuberkolozo, različna virusna prehladna obolenja in nekatere kožne bolezni, kot so garje in ušivost.

Kasneje je strankarski »fear-mongering« doživel številne paranoidne in fantazmatske uprimeritve, med drugim je v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega. Če je kdo kužen, je to ravno begunec. Spodaj bom poskušal pojasniti, kako si predstavljam omenjene pojme.

…”med drugim je (strankarski »fear-mongering«, op. ur.) v svojih tehnikah prepričevanja uporabil nekaj, kar predstavlja biološki in zdravstveni korelat stigmatizacije, njeno neposredno materializacijo, tj. reprezentacijo begunca kot kužnega.”

Učinki stigmatizacije

Stigmatizacija je po Erwingu Goffmanu široko vpeljan označevalec za procese izražanja odpora v okolju, ki zavrača neželeno drugačnost Drugega. Z njo se socialno izloči nekoga na podlagi atributov, ki ga naredijo za drugačnega od večine, torej bodisi etnične pripadnosti, barve kože, veroizpovedi, političnega prepričanja ali izobrazbe s tem, da se ga označuje za manjvrednega, nezaželenega in nevarnega.

Če pogledamo običajne kriterije, po katerih se vrši stigmatizacija, so to največkrat natanko značilnosti skupin ljudi, ki jih zakonodaje širom sveta ščitijo pred diskriminacijo ali izbruhi sovraštva in netolerance. V slovenski zakonodaji jih opišeta 63. člen Ustave in 297. člen Kazenskega zakonika, ki govorita o regulaciji spodbujanja sovraštva in nestrpnosti. Vendar za razliko dejanj, opisanih v njih, stigmatizacija kot družbeni proces ni kaznivo dejanje, čeprav so njene žrtve deležne enakih postopkov: diskreditiranja, sovraštva, norčevanja, žalitev, blatenja, socialne izključitve, psihičnega nasilja, zaničevanja, posmeha.

Koncept kužnosti

Sam sem pred leti kot posebno obliko stigmatizacijskega mehanizma vpeljal koncept kužnosti in ga povezal ne zgolj s psihopolitiko sovraštva, temveč tudi s paranoidnimi vzorci razlag, konspiracizmom in predvsem ustvarjanjem »seznamov« individualiziranih mrež stigmatiziranih oseb. Oseba, ki je politično nekompatibilna, postane kužna na podlagi politične fantazmagorije, skozi katero se vanjo projicira sovraštvo in mržnjo do te mere, da je že biti v kontaktu z njo lahko usodno – v ta namen se je politične oponente, v očeh sedanje vladajoče politike predvsem »levičarje«, »komuniste«, »socialiste«, »levake«, »ultralevičarje«, »liberalce«, opisovalo ne zgolj s seznami njihovim domnevno nedopustnih, negativnih, kriminalnih, kaznivih, nemoralnih in tem podobnih dejanj, ampak se jih je tudi prikazovalo kot po značaju čudaške, zle, pokvarjene, zlobne, nehumane in nemoralne. Njihova kužnost pa je vsebovala še en element, ki bi ga lahko dejansko opisal kot »haptičnega«: biti z njimi v kontaktu je na abstraktni ravni postalo nevarno, zato je pomembno funkcijo okuženosti začel predstavljati dotik: če se je oseba A rokovala z osebo B, z njo pisala kavo ali čaj, stopila v isti prostor ali celo bila z njo v katerikoli obliki kontakta, je nemudoma postala politično kužna in okužena.

Rjuharice in razkužila

Logika kužnosti kot posebna forma stigmatizacije se je skozi haptičnost materializirala v primeru prihoda beguncev v Slovenijo. Najbolj natančno jo v času pred epidemično krizo ponazarja cela vrsta člankov, posvečenih tako imenovanim »rjuharicam«. Leta 2018 se je slovenska desna politika močno ukvarjala z »burkiniji«, kjer je domača retorična folklora sovraštva v resnično maloštevilne muslimanke v Sloveniji projicirala zdravstveno nevarnost okužbe. Najbolj razvpiti primer je bil takrat dogodek v Termah Vivat, kjer se je kopalka v oblačilih, ki ne ustrezajo dominantni oblačilni kulturi domačih krajev, znašla v središču političnih diskusij z argumentom, da ogroža zdravje vseh drugih obiskovalcev kopališča. Za kužno so jo naredila oblačila.

Omenjala so se razkužilna sredstva in poudarjalo se je, da si mora osebje v bolnišnicah stalno umivati roke, medtem ko je kopalkam muslimanskega porekla dovoljeno vse. Predsednik nacionalne stranke Zmago Jelinčič je takrat opozarjal, da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, zaradi česar da je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna. Ob splošni paranoji vpričo kužnosti tovrstnih kopalk je opozoril še na »prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive«, čemur so se priključili Janševi propagandni mediji in portali. O vsem tem pišem v prispevku Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika.

Otipljivost kužnosti

Haptičnost kot poglavitni element kužnosti se je dobesedno materializirala z nastopom koronske pandemije – tokrat je postala realna zdravstvena nevarnost. In čeprav se je dogajanje okoli beguncev zaradi odkritja novega »sovražnika«, kot so mu dejali vladajoči tudi v Sloveniji, nekoliko umaknilo v ozadje javne pozornosti, ni povsem zamrlo, zato sta se v mesecih po marcu letos oba registra podvojila in združila moči. V psihopolitični agendi sovraštva in stigmatizacije so nenadoma begunci postali kužni – tokrat niso bili več garjavi, temveč okuženi s koronavirusom. Poprejšnja politična kužnost kot propagandna koncepcija je sedaj postala »otipljivo« biološka in zdravstvena, s tem pa je za nazaj legitimirala mitologijo o beguncih kot prenašalcih bolezni – tistih torej, ki imajo tifus in so garjavi.

22. marca letos je poslanec Branko Grims zapisal, da bodo »vsi okuženi ilegalni migranti ostali v Sloveniji in odžirali že tako premajhne zdravstvene kapacitete slovenskim državljanom…! Upam da bodo vsaj sedaj tudi najbolj ideološko zaplankani razumeli, zakaj potrebuje vojska pooblastila za obrambo meje takoj!!« V svojem znamenitem govoru na Nova24TV, ki je dolg kar 27 minut, je spregovoril o tem, da so virus pripravili Kitajci v svojih laboratorijih, begunci pa so seveda njegovi prenašalci, zato so iz varnostnega preskočili v obči zdravstveni problem. O njegovem govoru podrobneje pišem v prispevku Grimsovi dvomi v uradne verzije okoli koronavirusa.

Faktografija je v napoto

Delo je pod naslovi »Ali migranti povečujejo tveganje za prenos virusa?« ubesedilo splošno politično duhovno klimo časa, v kateri se je s tezo o kužnosti beguncev poskušalo legitimirati podelitev večjih pooblastil vojski in tudi njihovo navzočnost na meji, kjer bi bolj drastično nadzirali njihov vstop v državo. Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti. Povedano drugače: psihopolitika zavračanja beguncev je v svoje roke dobila novo nepričakovano orožje, virus je postal instrumentaliziran za siceršnje doseganje partikularnih ciljev, povezanih s siceršnjimi ksenofobnimi in islamofobnimi idejami.

“Številni mediji, med drugimi tudi »Časnik«, naklonjen desnici in Janševi oblasti, so začeli promovirati tezo, da migracije pospešujejo širjenje koronavirusa, zato jih moramo seveda ustaviti.”

Kužnost je kot politična propagandna tehnika postala žal izjemno materializirana in s tem za mnoge prepričljivejša, politika paranoje pa z izbruhom pandemije navidezno bolj verodostojna – seveda zgolj za neznanstveni pogled. Ampak kaj bi z znanostjo, dejstvi in statistikami – ko je na oblasti režim, ki se ima za svoj uspeh zahvaliti lažem, zastraševanju, iskanju sovražnikov, konstrukciji nevarnega Drugega, postane faktografija zgolj v napoto.

Boris Vezjak, filozof.

Grška epidemija ksenofobije in rasizma

Lov na čarovnice in licemerstvo »lokalnih atijev«

Hotel v Kranidiju na Peloponezu deluje pod okriljem Mednarodne organizacije za migracije  (IOM) in gosti več kot 450 prosilcev za azil iz podsaharske Afrike.

Grško podeželje jo je tekom epidemije covid19 odneslo relativno dobro. Drastični nadzor pri omejitvi gibanja je veljal predvsem za mesta, otoki so se izolirali za nekaj časa, vaščani pa so navkljub zaprtim kavarnam uživali svobodo gibanja.

Po novici o večjem številu okuženih v turističnem Kranidiju se je vlada tam odločila za popolno omejitev gibanja. Ukrepi so povzročili negodovanje domačinov. Črnska telesa so bila razlog za dodatne rasistične komentarje.

Vsakega, ki je malo spremljal dogajanje tekom epidemije v Grčiji, je dogajanje v Kranidiju moralo zbosti v oči. Ko grška vlada napoti posadko politikov in medicinskih strokovnjakov v begunski center, to pomeni, da se dogaja nekaj sumljivega.

V karanteno celotna lokalna skupnost

Oblasti so se odločile za nenavadno stroge ukrepe: množična testiranja in v karanteno za dva tedna celotna lokalna celotna skupnost. Še več kot to, prepoved gibanja od  osmih zvečer do osmih zjutraj, prepoved telovadbe ter drugi ukrepi, ki niso veljali v ostalih delih Grčije. Domačini so pobesneli!

Politični veljaki so drveli na Peloponez: Srečali so se namestnik ministra za civilno zaščito, Nikos Hardalias, pa predstavniki Helenske nacionalne organizacije za javno zdravje, pa župan Giannis Georgopoulos in guverner Panagiotis Nikas. Še več: Grška vlada je poslala celo vojsko, ki je pred hotelom postavila več šotorov.

»Ni potrebe za paniko. Potrebujemo treznost«, je domačine nagovoril Hardalias. »Hotel se zapira in zapečati. Nihče ne vstopa in nihče ga ne zapušča,« je še napovedal. Vlada je poslala tudi dodatno zdravstveno osebje v begunski hotel. Takšne pozornosti ni bil deležen noben begunski objekt.

Naj spomnimo, da je bilo tekom epidemije nekaj sto tisoč beguncev in migrantov v Grčiji potisnjenih popolnoma na rob. Ko so odkrili prve okužene v begunskih centrih Ritsona  in Malakasa so na hitro poslali celotni kamp v karanteno, brez množičnih testiranj in posebne zdravstvene oskrbe. Podobno je veljalo na otoških centrih (Lesbos, Hios in Samos),  kar je milo rečeno bizaren ukrep. Begunci in migrantje namreč tam živijo v nabasanih centrih ter šotorih, v slabih higienskih razmerah ter s pomanjkljivo medicinsko pomočjo. Pričakovati, da bodo lahko izvajali zaščitne ukrepe za preprečitve okužbe, se zdijo smešne.

Primer iz Kranidija je bil tudi zato zelo specifičen in ukrepi sila nenavadni.

Eden izmed logičnih razlogov bi lahko bila oddaljenost od bolnišnic. To je tudi bil razlog, ki so ga politični veljaki pred kamerami najpogosteje omenjali. Vendar za nekoga, ki spremlja grško politiko in družbo že dolgo, »nenadno zanimanje za zdravstveno stanje beguncev«  ne more biti edini alibi vlade za vse te ukrepe.

»V kolikor nam je znano skrb za okužbo ne zadeva samo lokalno skupnost, ampak kar celotno regijo,« je za Kontra News povedal zdravnik Sotiris Papadimitriou. Molk. Zagata.

Zgodba je postajala vse bolj jasna: vključevala je mlada dekleta iz begunskega hotela in odrasle moške iz lokalne skupnosti.

»Družinski ati« (Grki jim pravijo: »οι οικογενειάρχες«, »οι νοικοκυραίοι«, «Έλληνες λεβέντες») so prenesli covid-19 v ostalo lokalno skupnost, ker so revnim mladim begunkam plačevali drobiž za seksualne usluge.

Kdo bo zdaj odgovarjal, da mora cela skupnost ostati doma?

Lov na čarovnice

Komentarji na socialnih medijih so butali z rasistično retoriko. Že tako proti-begunsko vzdušje v Grčiji, je na površje prineslo najslabše v ljudeh. Stresno vzdušje tekom epidemije je vsakdanji grški rasizem, občutek superiornosti in islamofobijo še potenciralo.

»Danes sem slišal nekaj zelo zaskrbljujočega: nekatere migrantke iz hotela, bi se naj prostituirale za deset evrov,« je eden izmed lokalcev klical na lokalno TV. »In zdaj moramo za to odgovarjati mi vsi?« se je spraševal. 

Ni bilo za pričakovati, da bo grška javnost stopila na stran migrantk. Pri tem so olje na ogenj prilivali še mediji. Nekateri izmed njih so se s tragično zgodbo azilantk zabavali kar na naslovnici:

»Javna hiša v Kranidiju. Afričanke so se vaščanom ponujale.« V eni izmed naslednjih izdaj so begunski hotel preimenovali kar v »Porno-hotel«.

»Migranti stojijo zbrani v skupinah po deset. Družijo se pri avli vhoda v hotel. Ne upoštevajo varnostnih razdalj, ne nosijo mask,« je poročal še en domač medij. Pri tem niso pozabili omeniti, da bi »ti ljudje morali biti zaprti vsak v svojih sobah po dva tedna«. V kakšnih razmerah živijo, po koliko jih je natrpanih v sobah, novinarjev ni zanimalo.

Mediji so precej agresivno vrivali mnenje, da so za nastalo situacijo krive migrantke, ki so prodajale svoje seksualne usluge in pa kasneje izolirani prosilci za azil, ki so si v nabasanem hotelu privoščili sprehod po avli hotela. Posledično smo že lahko brali, da je to tudi razlog, da letos turistov ne bo v ta del Peloponeza. Nekdo pač mora biti odgovoren za porazno turistično sezono, ki nedvomno čaka Grke.

Epidemija poneumljanja, ksenofobije in rasizma se je tokrat bolestno hitro razširila, a prinesla tudi delček upora.

Medijski gnus, seksizem in rasizem

»Espresso in Demokracija, ki spadata v isto skupino medijskih gnusov, seksizma in rasizma, sta v četrtek, 23. aprila objavili ogabni naslovnici, s katerimi sta vulgarno ciljali na begunke v Kranidiju, ki bi naj bile krive za prenos virusa na »grške ate«, ki so jih spolno izkoriščali. Ni jih skrbelo zdravje žensk, ni jih skrbelo, ali so bile ujete v trgovino z ljudmi. Zanimal jih je samo lov na čarovnice,« je feministična skupina »Brez tolerance« ostro obsodila pisanje medijev.

Odzvalo se je tudi nekaj vidnih javnih osebnosti, ki so stopile na stran migrantk, predvsem pa obtožile licemerstvo lokalne skupnosti.

»Če torej prav razumem, družinski atiji so zdaj panični, zato ker ne vejo o prostituciji migrantk nič,« je novinar Kostis Papaioannou očrnil hipokrizijo lokalne skupnosti, ki je težave skušala zdaj naprtiti prosilkam za azil. »Naenkrat stranke s tem nimajo ničesar. Naenkrat ti grški očetje izginejo in krive so migrantke,« je še napisal.

Stroga omejitev gibanja v hotelu Galaxy so veljale do 21. 5. in po tem dnevu so begunci spet lahko zapustili hotel.

Enomesečna intenzivna propaganda in pranje lastnega imena pa je na žalost naredila svoje.

»Prebivalci so izjemno zaskrbljeni zaradi svojega zdravja, bojijo se izbruha izgredov in pozivajo k okrepitvi policijskih enot,« je svojo skrb zdaj izrazil občinski svet in predlagal, da je migrante potrebno premestiti na drugo območje, »da bi se izognili socialni krizi«.

Grška vlada v teh tednih že premešča več sto beguncev in migrantov iz otokov. Če ne bo posebnega političnega interesa, ali pa če ne bo IOM našla ustrezne rešitve, je težko verjeti, da bo rešitev za begunce v Kranidiju znana kmalu.

Hotel Galaxy in njeni prebivalci bodo tako prepuščeni lokalni epidemiji ksenofobije in rasizma. Epidemija, ki jo je veliko težje premagati kot covid-19.

Katja Lihtenvalner, novinarka in aktivistka nam je pisala iz Aten   

Opomba avtorice in blogerk: Ko govorimo o konkretnem begunskem hotelu, je potrebno upoštevati grški kontekst, v katerem so številne hotelske namestitve lastniki oddali v najem organizacijam, ki so pristojne za namestitev prosilcev za azil, predvsem IOM in nekaterim NVO. Tako je več grških počitniških kapacitet najetih s strani nevladnih in mednarodnih organizacij za namene begunskih zatočišč, v nasprotnem primeru pa bi ti hoteli samevali.

Recenzija zbornika: Meje epidemije: Covid-19 in migrantski delavci in delavke

24. marca 2020 zvečer je vlada v Indiji zaradi virusa Covid-19 razglasila zaprtje države, ki je začelo veljati takoj naslednji dan. Nepregledno število delavcev in delavk in njihovih družinskih članov je zapustilo kraje, kjer so delali in se večinoma peš podalo na stotine kilometrov dolge poti v domači kraj. Javni prevoz je prenehal voziti, trgovine so se zaprle, izgubili so delo, mnogi so že tako delali le za dnevno plačilo. Nekateri so bili prisiljeni oditi iz stanovanj, iz katerih so jih najemodajalci izgnali, ker naj zaradi izgube dela ne bi bili več sposobni plačevati najemnine. Drugi so se preprosto bali revščine in lakote. V času pisanja zbornika (konec marca 2020) je po uradnih podatkih zaradi izčrpanosti, vročine in/ali lakote na poti umrlo 22 ljudi. Glede na to, da je v Indiji po nekaterih ocenah okoli 100 milijonov notranjih delovnih migrantov in migrantk pa je dejanska številka verjetno še precej višja. Bi lahko trpljenje teh ljudi preprečili z zagotovitvijo ustrezne količine hrane in primerne namestitve v krajih, kjer so delali? Kaj je v ozadju kolon, ki so zapuščale (zlasti) mesta? Ali in na kakšne načine so kasta, rasa, spol in druge dimenzije, ki vplivajo na družbene neenakosti, pomembni v vladnih strategijah spoprijemanja s pandemijo virusa? Kaj bo pandemija pomenila za globalno in skrbstveno ekonomijo?

Zbornik Borders of an Epidemic: Covid-19 and Migrant Workers je delo raziskovalnega inštituta Calcutta Research Group in vabljenih novinarjev, aktivistov in družboslovcev, ki se v svojih prispevkih osredotočajo zlasti na etične in politične implikacije pandemije v Indiji, zlasti za delavce in delavke, ki so udeleženi v notranjih migracijah na državnem terotoriju. Pri tem zbornik ne zanemarja globalnih razsežnosti pandemije. Kot pravi avtor uvoda Ranabir Samaddar, epidemija, ukrepi za nadzorovanje širjenja virusa in geopolitika še nikoli niso bili tako zelo povezani. Hkrati je pandemija razkrila, kako je individualno zdravje odvisno od zdravja vseh članov in članic skupnosti, medtem ko so javno zdravstvo dodobra načela desetletja politik varčnosti, privatizacije in neprimernega načrtovanja. Če je torej upravljanje s prebivalstvom, da bi zajezili epidemijo, sestaven del sodobne biopolitike, kako zaščititi pravice prav vseh članov družbe in na tej podlagi oblikovati nove načine delovanja in organizacije družbene podpore? Kako govoriti o samoizolaciji v primerih, ko si 10 oseb v slumih ali favelah deli majhno kolibo, kako nekomu, ki komajda zasluži dovolj za en obrok na dan, svetovati uporabo razkužil za roke, kako ljudem, ki so preboleli tuberkulozo, svetovati etiketo pri kašljanju? Jasno je, da sta razredna in kastna pripadnost še kako pomembni pri načinih obvladovanja širjenja virusa. Prvi dve poglavji se osredotočata na posledice pandemije za globalno ekonomijo. Ravi Anand Palat meni, da je izid pandemije za globalno ekonomijo negotov, a vsekakor potrebujemo temeljito spremembo institucionalnih struktur v svetovni ekonomiji. Ritajyoti Bandyopadhyay se tozadevno osredotoča na neformalno ekonomijo, ki je ključna za funkcioniranje dobršnega dela ekonomije v državi. A vendarle so se težave začele že dosti pred pandemijo, ki je družbene neenakosti le še okrepila, saj so se na primer ulični prodajalci v Indiji že prej srečevali z prisilno odstranitvijo njihovih stojnic, birokratsko apatijo in povečevanjem deleža nakupov preko spleta, kar je mnoge spravilo na rob preživetja, z nenadnim zapiranjem države pa je njihov položaj le še bolj zaostren.

Naslednjih pet poglavij se ukvarja s tematiko dela migrantov in migrantk. Badri Narayan Tiwari analizira ambivalentnost obstoječega političnega in ekonomskega reda do teles migrantov in migrantk, ki so pogojno cenjena le, kadar omogočajo nadaljnji razvoj ekonomije in osnovno preživetje delavcev, a postanejo problematična, ko se jih percipira kot nosilce bolezni, zlasti ko gre za revne osebe. Te živijo v slumih, na ulici in na pločnikih in so s te perspektive nekakšno ‘preveč vidno družbeno telo’.  Naslednja štiri poglavja na različnih primerih opozarjajo na negotovost, napetosti in strah, ki so ga doživljali ljudje na poti ne le med potovanjem v domač kraj, temveč tudi, ko so se vanj že vrnili. Tam so jih namreč pogosto pričakale grožnje, ustrahovanje in sporne prakse, ko so jih na primer poškropili z insekticidi ali belili, da bi t.i. domače prebivalstvo zaščitili pred virusom, preden so sploh lahko vstopili na območje domačega kraja. Utsa Sarmin piše o primerih, ko jih je prebivalstvo v krajih, kamor so se vrnili, celo fizično napadalo, saj naj bi bili kontaminirani z virusom ‘od zunaj’, iz mest. Manish K Jha in Ajeet Kumar Pankaj to pripišeta globoko hierarhični strukturi indijskih vasi. Hkrati eksodus delavcev, ki so prevladujoče živeli v ozračju govoric, nepravilnih in nepopolnih informacij o virusu in strahu pred njim, vidita kot klasično manifestacijo neprevzemanja odgovornosti za te ljudi, ki jih država  gleda kot individualizirane in nemočne posameznike, ki jih je moč zavreči, ko ekonomiji niso več potrebni. Smrti ljudi na poti v tranzitu so za državo le nesreča.

Dve poglavji sta namenjeni tematiki skrbi in ekonomije skrbi. Madrulihata Basu in Sibaji Pratim Basu menita, da bo pomen ekonomije skrbi z vsakim dnem epidemije bolj jasen, saj je tematiko skrbi nujno povezati s pojmom dela. Tisti, ki skrbijo za naše stare ljudi, bolne, otroke, itn. so namreč v veliki meri migranti, oziroma bodimo natančnejši – migrantke. V Indiji se je na primer dogajalo, da so medicinske sestre s severovzhoda države bile deležne slabšalnih pripomb, nekatere so morale zapustiti stanovanja, v katerih so prebivale, hkrati pa jim ni bila zagotovljena ustrezna varovalna oprema. Tudi Ambar Kumar Ghosh in Anasua Basu Ray Chaudhury reflektirata pomen skrbi med epidemijo, ko migranti in migrantke postanejo prvi, ki jih socialne in druge politike zanemarijo. Na eni strani jim sicer država nudi določene pravice, a v selektivnem obsegu, ker so za njeno ekonomijo vir poceni delovne sile, a hkrati njihovo vedenje neprenehoma disciplinira in nadzoruje. So delavci, ki delajo le za dnevno plačilo, pomagajo v gospodinjstvih, vlečejo rikše in so neprestano pod drobnogledom tako lokalnih administracij kot tudi ‘lokalnega prebivalstva’, ki jih gleda kot outsiderje.

Zadnja tri poglavja se ukvarjajo s pomenom rase, kaste in spola. Ishita Dey meni, da je pandemija prinesla nove mehanizme nadzorovanja in socialne stigme, zlasti v velikih mestih, kjer so migranti tisti, ki nudijo vrsto ključnih storitev in od katerih je odvisno delovanje osnovnih infrastruktur, a so hkrati tisti, ki težko spoštujejo pravila fizičnega distanciranja. Mestom začasna in tranzitna narava dela migrantov ustreza. Samata Biswas s tem v zvezi pokaže, kako so se prebivalci mest oddaljili prav od migrantov, torej tistih, ki so mesta gradili in od katerih je odvisno funkcioniranje množice storitev. Paula Banerjee sklene, da pri soočanju z virusom nismo ‘vsi na isti ladji’, saj sta npr. rasa in spol pomembna v vzorcih umrljivosti.

Četudi je zbornik nastal zlasti kot odgovor na situacijo v Indiji, odpira mnoga vprašanja, ki si jih družboslovci zastavljamo tudi v evropskem in slovenskem kontekstu. Jasno je, da nas krize prizadanejo na različne načine in politike ‘upravljanja’ z njimi pogosto le še poglabljajo razkol med priviligiranimi in nepriviligiranimi skupinami prebivalstva. Zdi se, da so migrantski delavci res družbena skupina, katerih veščine in delo s pridom izkoristimo, a zanje ne poskrbimo, ko potrebujejo pomoč. Tovrstnih primerov tudi v Evropi beležimo v izobilju.

Zbornik je dostopen na http://www.mcrg.ac.in/RLS_Migration_2020/COVID-19.pdf ,

Spletna stran Calcutta Research Group http://www.mcrg.ac.in

Recenzirala je Sanja Cukut Krilić