Mask’n’ball: polarizirana stališča in berlinske refleksije

Večplastnosti maske

COVID-19 je nedvomno ključna beseda leta 2020, maska pa je tisti element, okoli katerega se v zadnjih nekaj mesecih bijejo družbeni boji. Razdeljenost stališč do tega pripomočka ne bi mogla biti globlja, slednje pa spričo hkratnosti kompleksnosti in omejevanja običajnega družbenega življenja ni presenetljivo. Maska je seveda »le« simbolni element in nikakor ne naslavlja številnih širših in še kako realnih vprašanj (denimo omejenega dostopa do zdravstvenih storitev ali šolanja na daljavo tistih učencev, ki doma nikakor nimajo ustreznega prostora ali podpore), zato ne gre ravno prispevati k tovrstnim polariziranim diskusijam na družbenih omrežjih, temveč jih predvsem presegati. Tudi ali pa morda še zlasti,  ko so akterji znane osebe iz javnega življenja, ki zastavijo svoj glas v predimenzionirani javni razpravi pro et contra maski. Z osrediščenjem nanje na tej ravni izgubljamo široko vsebinsko razprtost – predvsem pa se ob prevladi mask’n’balla v javnosti dogajajo ključni nedemokratični procesi drugje v družbi. Zato še kako potrebna širša kritika (ne)demokratičnega delovanja vlad in mednarodnih institucij.   

Berlinske refleksije in meje pandemije

Letošnje prvo avgustovske berlinske protikoronske proteste, ki so združili izjemno raznolike družbene skupine in posameznike, sem opazovala na terenu. Prvi njihov očiten dejavnik je množična mobilizacija nasprotnikov ukrepov iz celotnega nemškega prostora, kar nakazuje dobro organizirane in skomunicirane demonstracije in tudi zelo jasen cilj sicer heterogene skupine protestnikov. Pri tem ni ključno vprašanje števila protestnikov, četudi se je ravno okoli tega najbolj razgrela javna debata. 

Kdo je torej protestiral in zakaj? Sporočila so zahtevala svobodo, plakati so spraševali: »Je tu spet DDR?«, mediji so si prislužili oznako »lažnivi mediji«, skrajno desničarska AFD, Alternativa za Nemčijo, se je podpisala pod nekaj parol o svobodi za vse. Pod gesli »Brez maske si svoboden!« – ponovim: okoli tega elementa se namreč bije celoten simbolni boj – so skupaj korakale skupine dresdenskih neonacistov in novodobnih hipijevskih skupin, vihrale so nemške in mirovniške zastave, veliko je bilo govora o ljubezni, ki je zdravilo, protestniki so z dlanmi risali srčke in pošiljali sporočila ljubezni. Nedvomno jasna sporočila: svoboda in ljubezen.

Medtem so številni levičarski aktivisti nadeli masko in organizirali proti-demonstracije, osredinjene na boj proti rasizmu, nacionalizmu in pozivale k solidarnosti in osebni odgovornosti. Velik razcep v družbi se je še enkrat jasno pokazal tudi v stališčih okoli nošenja mask oziroma pri širšem pojmovanju meja korone. Proti koronske demonstracije v nemškem prostoru potekajo pod jasno taktirko skrajne desnice, ki ji je uspelo pritegniti različne iniciative, ki so tudi že doslej iskale prepoznaven prostor v javnosti. Mnoge od njih so se že doslej sklicevale na pravice: proti cepljenju, proti nekaterim sevanjem itd., zdaj pa je covid-19 postal osredinjena točka boja tudi za te doslej marginalizirane skupine in njihovo agendo.

Ocena, da gre zgolj za teorije zarote je nekoliko poenostavljena, zlasti ko se te skupine organizirajo v močnejših zavezništvih denimo trumpovih volivcev ali skrajne desnice, AFD in Pegide v Nemčiji. Zato je treba njihov politični domet resneje obravnavati. Povedano iz berlinske perspektive: poznane teorije ameriške provenience o novem svetovnem redu (NWO) in QAnon se prekrivajo z antisemitizmom. Ideje o posameznikih, ki vodijo globalni red, pa se nevarno gibljejo k relativizaciji nacističnih zločinov. In še to: bolj srhljivo od marširanja prepoznavnih nacijev med protestniki je bilo mestoma med ljudmi videti davidovo zvezdo. Najverjetneje res samo posamični primeri, a so nedvomno simptom skrb vzbujajočih družbenih procesov.  

Pomembno pri teh protestih je tudi, da so pod vprašaj postavili znanost. To je pomembna točka, ki jo je treba vzeti v obzir, a hkrati jasno pokazati, da so le raziskave in preverjeni podatki in ne nasprotno, mitologije, pot k premagovanju korone ali kateregakoli drugega izbruha virusa. Namreč, protesti se mestoma sklicujejo na švedski model kot alternativno obliko, a so hkrati pripravljeni spregledati, da se švedski model nikakor ne odvija v okrilju psevdoznanosti in zunaj osebne odgovornosti. Nasprotno, temelji na osebni odgovornosti!

Poseg v osebne svoboščine: vsi smo manjšine

Vprašanje posega v osebne svoboščine se v sodobnih družbah praviloma nanaša oziroma se dogaja ožjim družbenim skupinam, to je manjšinam ali pa posameznikom. Tokratna družbena sprememba je unikum, ki zadeva vse in nikogar ne izpušča. Tudi zato ne more biti predvidljivih in enoznačnih odzivov, ker gre preprosto za povsem novo, a zelo kompleksno družbeno realnost. Tako kot se s pandemijo spopadajo družbeni (pod)sistemi in države, išče rešitev tudi posameznik.

Na tej točki prihaja do trenj, nerazumevanja in pričakovano tudi konfliktov, ki jih je nujno reševati z ustreznim komuniciranjem. Zelo pomembno je, kakšen način komuniciranja, kakšen model uporablja država iz pozicije moči do družbenih sistemov in seveda tudi v mikro relaciji do posameznika. Tu se vzpostavljajo konfliktni odnosi in pri tem imamo v slovenskem prostoru zares neverjetno, neverjetno veliko smolo!

Veliki posegi v osebne svoboščine in v utečen življenjski stil so nekaj, kar lahko nekonfliktno funkcionira le krajši čas. Zatem se razblinja tudi nevarnost, na kateri so taki posegi utemeljevani – pri tem ni nujno, da ima to referenco v dejanskem stanju – in družba zahteva, da se spet zadiha s polnimi pljuči. Tak refleks vidimo sociologi v analizah različnih družbenih kriz, tudi denimo vojnih konfliktov, ko si družbe izjemno hitro prizadevajo vzpostaviti »staro normalnost«, to je stanja brez omejitev.   

Kam gredo protikoronski protesti?

Demonstracije od Berlina do Londona, Rima in Zagreba ter številnih globalnih središč imajo prepoznavno agendo v jasnem nasprotovanju ukrepom za zajezitev korona virusa, a gre za nadvse heterogeno druščino protestnikov. Razen glavnega cilja jih veliko drugega pravzaprav ne druži, zato menim, da ne gre za prepoznavno družbeno gibanje, posledično pa je domet teh demonstracij manjši. Na daljši rok ne vidim vezivnega elementa, razen v primeru da jih bodo povsem instrumentalizirale določene politične struje.

Slednje pa sej pravzaprav že zgodilo. Protikoronsko paranojo je zagrabila desnica in zaenkrat ji pod okriljem zdravstvene krize gre boljše kot bi si želeli. Psevdoznanstvene teorije pa so ji gotovo najbolj pisane na kožo, med njimi denimo omenjena »QAnon«.

Tako ne moremo mimo točke, ki se ji želim izogniti: kaj je torej s teorijami zarote in kakšna je njihova vloga v aktualnih protestih? Brez pretenzije po kakem zelo ambicioznem odgovoru sociologija uči, da teorije zarote najbolje delujejo v kompleksnih in konfliktnih situacijah, ko je v družbah veliko odprtih vprašanj, pri katerih znanost ne zmore podatki takojšnega odgovora ali pa tudi prizna, da odgovorov še nima. Pogosto gre za dalja časa prisotne, že obstoječe ideje, ki so oživljene in v takih situacijah tudi potencirane. Denimo dvomi okoli cepiv – kar je ena konstantnih družbeno konfliktnih tem tudi onkraj virusov in epidemij.

Vsekakor sta tako znanost kot država tista sistema, ki morata iznajti rešitve in odgovore, pri čemer pa je zelo verjetno, da nekateri odgovori enostavno nikoli ne bodo slišani. Instant odgovori, všečni množici, pa so predvsem domet populistične desnice. Degradacija znanosti pri iskanju odgovorov pa gre z roko v roki s fašističnimi tendencami, ki so znanosti vselej odvzele status kvalificiranega razlagalca družbene realnosti.

Najbrž je cepivo naslednja prelomna točka, torej po maski, okoli katere se zdaj bojujejo simbolni in dejanski boji. Tu smo pa na bolj spolzkih tleh. Znanost gre pri tem virusu tako rekoč iz ničelne točke in opraviti mora vse faze raziskav, preizkušanja in zdravljenja. Pri tem niso v pomoč nekateri fijaski; denimo pokazalo se je, da je bilo neko cepivo, uporabljeno na globalnem jugu, nadvse problematično. Vprašanje je, kaj želi skupina nasprotnikov cepiva doseči in koliko gre pri tem za ožji boj okoli morebitnega cepiva proti Covid-19 oziroma za legitimizacijo daljšega prizadevanja okoli splošne pravice do izbire pri cepljenju.  Če gre v ožjem smislu za,  kot razumem, pravico do izbire pri cepljenju, v tem osebno niti ne vidim tako velikega problema. To pa predvsem zato, ker bi se v taki izbirni situaciji večina prebivalstva proti novemu virusu zelo verjetno odločila za cepljenje.

Pri tovrstnih protestih oziroma nasprotovanju ukrepom gre za projektne upore. Zato tudi lahko skupaj korakajo skrajna desnica in deklarirano levičarska gibanja, nacionalisti, neonacisti in newagevske skupine. In vsi vihrajo transparente o svobodi. Nedvomno pa so nepremostljive svetovnonazorske in vrednostne razlike, zato pričakujem kratek dah takega skupnega delovanja. Brez grožnje korone jih namreč nič ne druži. Ko tem bojem odvzamemo naboj maske, namreč postanejo veliko bolj jasne tudi številne druge relacije.

Simona Zavratnik

Begunska taborišča v 21. stoletju

Igra oblasti z ljudmi na migracijskih poteh

25. avgusta ob 17. uri je v Centru za tujce v Postojni, nedaleč stran od svetovno znane atrakcije, Postojnske jame, potekala protestna akcija, s katero smo javnost želeli opozoriti na nečloveške razmere, v katerih prebivajo prosilci za azil v omenjeni ustanovi. Že od začetka je to zaprto taborišče prostor brutalnih zlorab človekovih pravic. V njem se lahko znajde vsak, ki je tujec in ni uspel pravočasno urediti bivalnih dokumentov, zaprti pa ostanejo tudi do enega leta, največkrat brez stika z zunanjim svetom ali možnosti pritožbe. Kot povedo taboriščniki, je Center za tujce mnogo slabši kot navaden zapor:  “tam vsaj veš, zakaj si zaprt in koliko časa boš ostal, dobiš lahko odvetnika… tu pa si prepuščen na milost in nemilost enega inšpektorja”. Poskusi samomorov so zato nekaj vsakdanjega, psihično uničene taboriščnike pa se zapira v samice.  

Skupina kakih 70 protestnikov se je zbrala pred vhodom, kjer nas je pričakal postroj policistov, med katerimi je bila tudi posebna enota policije.

Izpred vhoda smo se nato prestavili na mesto, kjer smo lahko na daljavo komunicirali s prosilci za azil, med katerimi imajo mnogi dokumente in dokazila, da so zaprosili za azil ter bi morali  nanj čakati v azilnem domu bodisi na Viču ali Kotnikovi v Ljubljani ali pa v Logatcu. Pa so  vseeno  zaprti v kletkah postojnskega centra – v prostorih, ki so sicer prvotno namenjeni nastanitvi dveh oseb, je zdaj zaprtih 10 in več ljudi. Skozi okenske špranje, prekrite z rešetkami, so nam pripovedovali svoje izkušnje z zaposlenimi; tudi o pretepanju  in onemogočanju dostopa do zdravnika, ki so ga nazadnje videli pred kakim mesecem.

Med drugim so povedali,  da nimajo higienskih pripomočkov, ženske ne morejo dobiti vložkov ipd. Problematično je predvsem dejstvo, da očitno policija namesto zdravnika opravlja delo medicinske stroke, kar je lahko skrajno nevarno, saj azilantom dajejo podobna (morda celo ista?) zdravila, ne glede na bolezenske težave. Med njimi so astmatiki, ljudje z ledvičnimi obolenji, srčni bolniki ipd. Sumijo pa tudi, da jim v hrano podtikajo pomirjevala in uspavala, ker so neprestano zaspani in večino časa v centru prespijo. Policija jim hrano predaja kar skozi rešetke, ob čemer seveda ni poskrbljeno za higieno in zdravstveno varnost.

Pred dnevi je iz omenjenega centra v javnost prišel video posnetek dogodka, ko je ena oseba doživela srčni infarkt. Niso ji omogočili zdravniške pomoči, zato je moški poskušal  storiti samomor, a tudi zatem zdravniške pomoči še vedno ni bil deležen. Na posnetku lahko vidimo, kako obnemoglo leži na tleh, ostali pa prosijo za pomoč. Policija se po besedah azilantov na prošnje in nezadovoljstvo odziva s še več nasilja, grožnjami s policijskimi psi in podobno. Tudi med tem, ko smo se pogovarjali z zaprtimi azilanti, so ti poročali, da jim je policija grozila v pričo našega pogovora in jim želela preprečiti komunikacijo z nami.

Pogovor z azilanti se je odvijal preko nekaj naših ‘prevajalcev’, to je udeležencev protestniškega shoda, ki so zaprte nagovorili preko zvočnika, ti pa so dobesedno kričali odgovore skozi rešetke. Zaprti v postojnskem Centru za tujce so tudi povedali, da jim policija ob prihodu pobere ves denar in telefone, zato ne morejo komunicirati z zunanjim svetom in vzpostaviti stikov z družino. Mnogi so bili namreč ločeni od svojih družin. Navajajo pa tudi, da so med t. i. zaporniki v centru tudi otroci. Najmlajši naj bi bil star le okrog 2 leti.

Tisti, ki niso zaprti v celicah z vsaj devetimi drugimi osebami, so zaprti v kontejnerskem poslopju z betonskimi tlemi, kjer jih je po navedbah azilantov trenutno zaprtih kakih 75 oseb. Povedo, da hrane  ni dovolj za vse, da se prostorov ne čisti, da so se tam zaredili številni zajedavci od pršic, uši. V času korona krize, ko ves svet opozarja na higienske standarde, si dovolimo zapreti ljudi in ne omogočiti osnovnih kriterijev, ki omogočajo varnost vsakega od nas?! 

Zato se pridružujemo apelu in protestu zaprtih ljudi, prosilcev za azil, beguncev, ljudi na poteh – ali kakorkoli jih imenujemo – ki se že več kot mesec dni trudijo opozoriti javnost na nevzdržnost razmer in brezizhoden položaj, v katerem so se znašli. Njihovo temeljno sporočilo je z besedami enega od zaprtih: “nismo kriminalci, želimo le navadna življenja, ne zapirajte nas v taborišče«.

Zahtevamo pravične in transparentne postopke za azil. Apeliramo na medije, da poročajo o tej temi, ki je nevidna ali je obravnavana populisitčno in negativno nastrojeno proti beguncem in begunkam.

Zahtevamo, da se begunsko taborišče, ki je sramota za Slovenijo, nemudoma zapre, da se ljudem omogoči pravne in transparentne postopke za pridobitev azila ter da se ustavi sistem množičnih izgonov na Hrvaško, ki je samo pri nas terjal že na desetine življenj. »Gejm«, igra z življenji ljudi na migracijskih poteh, se mora nepreklicno nehati.

Poročala je Erina Borovic

OTROCI NA BEGUNSKIH POTEH

20. novembra letos bo minilo 31 let od sprejetja Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, s katero so otroci postali samostojna entiteta z lastnimi pravicami. Pri tem se porodi vprašanje, kakšen pomen ima v družbeni realnosti omenjena konvencija, glede na to, da velik del otrok še vedno ne uživa s konvencijo zagotovljenih pravic, na drugi strani pa s pretirano pozornostjo, ki jo namenjamo otrokom, prihaja do  pojava. t.i otrokocentričnosti. Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Ali je mogoče, da bi v obstoječem svetu neenakosti bili deležni čim bolj enakih pravic vsaj otroci?

Po svetu se s podhranjenostjo, nezagotovljenim šolanjem, slabim dostopom do zdravstva ipd. po ocenah UNICEF-a sooča 385 milijonov otrok. Revščina pogosto pripomore k temu, da družine z željo po boljšem življenju zapustijo svojo državo in se napotijo v dežele, kjer naj bi jim bilo bolje. Pa jim je res? Otroci iz tovrstnih družin tako poleg vsega pomanjkanja pridobijo še status otroka begunca oz. migranta, ki jim nemalokrat življenje še dodatno oteži.  Biti otrok in hkrati biti migrant tako rekoč podvoji ranljivosti – otrok namreč že sam po sebi predstavlja ranljivo osebo, saj je predvsem v zgodnjih letih njegovo preživetje odvisno od drugih, migranti pa so obenem osebe, ki so na svoji poti izpostavljeni številnim tveganjem, tako naravnim kot družbenim.  

Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Foto: UNICEF ZDA

Otroška begunska kriza, ki smo ji priča v današnjem času, je ocenjena kot najhujša, ki je sledila tisti po drugi svetovni vojni. Gre za humanitarno katastrofo, ki zahteva takojšnje ukrepanje! Ocene števila mladoletnih, ki so bili prisiljeni zaradi vojnih konfliktov ali revščine pobegniti iz matičnih držav, se gibljejo okoli 50 milijonov. Pogosto gre za žrtve vojn v Iraku, Jemnu, Siriji in Južnem Sudanu.

V letu 2019 je bilo zabeleženo, da je na področje Evrope vstopilo 33.200 otrok beguncev in migrantov. UNICEF prihode otrok beleži zlasti v naslednjih državah: Grčija, Španija, Italija, Malta, Bolgarija in Ciper. Ob pregledu prejšnjih let je opazno, da število prihodov narašča, v primerjavi z letom 2018 (ko je bilo zabeleženih 30.085 otrok), se je zvišalo za 7%. Prav tako opazimo štiri glavne države, v katerih se otroci po prihodu registrirajo kot prosilci mednarodne zaščite; kar 71% vseh otrok za status zaprosi v Nemčiji, Franciji, Grčiji in Španiji.

Kaj sledi po prihodu v državo gostiteljico? Otroci se v času  poti in prihoda soočajo s številnimi izzivi, od katerih omenimo le nekatere. Eno ključnih vprašanj je integracija – povedano drugače: kam pravzaprav ti otroci čutijo, da spadajo? Pri tem je pomembno opozoriti, da se koncept integracije v splošnem diskurzu pravzaprav pogosto uporablja za označevanje procesa neenakosti, ki zahteva prilagajanje manjšine obstoječi večini v družbi. Zato moramo biti zelo pozorni, da z integracijo naslavljamo izključno dvosmerni proces prilagajanja, solidarnosti in pravičnosti.

Kot drugo ključno vprašanje se na tej točki postavlja vprašanje izobraževanja. Izobraževalni sistemi posameznih držav imajo pomembno vlogo pri integraciji otrok v lokalno okolje, o tem seveda ni najmanjšega dvoma. Če kot primer vzamemo države Zahodnega Balkana in Slovenijo,  so begunski otroci v šolah bolj nevidni kot vidni. Pred leti, v času razpada Jugoslavije, so bili begunski otroci integrirani kot ranljiva skupina, medtem ko danes prevladuje večja diskriminacija. Kot poroča UNHCR, je šolanje begunskih otrok še danes pogosto nemogoče prav zaradi diskriminatornega odnosa stroke! Pravica do izobraževanja je seveda ena temeljnih človekovih pravic, ki je v tem primeru ključnega pomena za vzpostavljanje otrokovega obstoja v novi družbi, njegovega bodočega političnega in ekonomskega udejstvovanja ter na splošno omogočanja boljše prihodnosti. A kljub temu ostaja veliko število otrok, ki dostopa do izobraževanja nimajo, in jim je ta pravica odvzeta. Po podatkih UNHCR ima le 50% otrok beguncev doseženo primarno izobrazbo. Premik k boljšemu dostopu do izobraževanja je sicer zaznan, a je nadvse pomembno, da se še naprej zavzemamo za izboljšanje izobraževalnih politik kot enega temeljev integracije begunskih otrok.

Nazadnje je treba vsaj omeniti še vprašanja otrok brez spremstva. Gre za posameznike, mlajše od 18 let, ki so zapustili matično državo, in so se brez spremstva staršev oz. zakonsko določenih skrbnikov podali na raznolike migracijske poti, nekatere zelo dolgotrajne  – tako v času kot kilometrih in celinah. V letu 2019 UNICEF beleži, da naj bi v Evropo prišlo 9.000 otrok (27% vseh otrok) brez spremstva, kar govori o veliki ranljivosti te populacije in številnih tveganjih, o katerih pa pravzaprav le malo vemo.

Jasno je, da se begunski in migrantski otroci ne soočajo le s težavami, na katere naletijo na svojih poteh, ampak jih po prihodu v državo gostiteljico pričakajo še kompleksnejše enigme. In predvsem tudi dolgotrajnejše. Na splošno so migranti in begunci pogosto deležni različnih oblik neodobravanja in izključevanja v novih družbah in posledično se te nanašajo tudi na otroke migrante. V pričakovanju, da bodo drugje vendarle srečnejši, jim dejanja kot so zapiranje v posebne ustanove za begunce in migrante ter sovražni govor verjetno podrejo še tisto majhno upanje na brezskrbno otroštvo. Zato pozivamo, da države resno pristopijo k zavedanju o otrokovih pravicah in da vsaj otrokom migrantom zagotovijo prepotreben občutek varnosti in vsaj delček brezskrbnega otroštva.

Pisali sta Špela Vovk in Klara Andlovic

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Podnebne spremembe in migracije

Sodobne migracije seveda ne predstavljajo novega fenomena, specifičnega za današnji čas, temveč kot odziv na spreminjajoče se razmere obstajajo že, odkar obstaja homo sapiens. Neustreznost bivalnega okolja je tako od nekdaj predstavljala pomemben vzrok za preseljevanje, o katerem se dandanes med drugim govori v luči negativnih posledic podnebnih sprememb. Podnebne spremembe se primarno kažejo v dvigu morske gladine, kar ogroža približno petino svetovnega prebivalstva, ki živi ob obalnih regijah; v spremembah regionalnih in globalnih temperatur; dezertifikaciji zemlje in hujših sušah ter močnejšemu deževju, ki vpliva na pogostejše in obsežnejše poplave. Ob naraščanju globalne temperature bodo ekstremni vremenski pojavi še pogostejši in intenzivnejši ter tako nadalje ogrozili življenje, zdravje in blaginjo ljudi. Ne glede na zgodovinske dokaze, da ima človeštvo izredno sposobnost prilagoditve na spreminjajoče se razmere, se ob hitrosti in nepredvidljivosti podnebnih sprememb poraja vprašanje same izvedljivosti in primernosti prilagoditve.

Foto: Vir

Kdo je ta, ki se preseljuje?

Kljub temu, da je v novicah, akademskih člankih in vsakodnevnih pogovorih mogoče zaslediti najrazličnejša poimenovanja kot so okoljski begunci, okoljski migranti, podnebni begunci, ekološki begunci ipd., pa obstoječa Konvencija o statusu beguncev, na podlagi katere lahko posameznik sploh pridobi status begunca, na noben verjeten način ne zajema oseb, ki bežijo zaradi okoljskih težav. Potrebno je sicer upoštevati, da so migracije večinoma rezultat delovanja različnih dejavnikov (političnih, ekonomskih, okoljskih, družbenih, verskih, demografskih), ki jih zaradi tesne medsebojne povezanosti ni mogoče strogo ločevati in identificirati zgolj enega vzroka za preseljevanje. Nekateri vidijo rešitev za manko okoljskih vzrokov v pravni opredelitvi v razširitvi same Konvencije, ki bi zaobjela tudi »okoljske begunce«. Vprašanje pa je, ali je tako nadgradnjo sploh mogoče praktično implementirati. Vsekakor pa se od ljudi, ki se bodo prisiljeni seliti zaradi primarno okoljskih razlogov, ni moč distancirati zgolj zato, ker ne obstaja ustrezna pravna definicija in institucionalizirana oblika njihove obravnave.

Vprašanje različne odgovornosti držav

Ker se bodo zaradi posledic podnebnih sprememb v veliki meri prisiljeni preseljevati prebivalci globalnega Juga, se ni mogoče izogniti razmisleku o odgovornosti in moralni ter politični dolžnosti držav globalnega Severa.

Prebivalci držav OECD predstavljajo le petino svetovnega prebivalstva, vendar so z načinom življenja, ki krepko presega planetarne zmožnosti, odgovorni za 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, s čimer nosijo največjo odgovornost za podnebne spremembe. Kljub temu, da bodo negativne posledice podnebnih sprememb občutili vsi deli sveta, bodo države globalnega Severa zaradi večje političnoekonomske stabilnosti, ki se kaže kot posledica izkoriščanja človeškega dela in izčrpavanja naravnih virov drugih držav, manj prizadete. Ob tem pa jim optimalna geografska lega in sprejetje ustreznih ukrepov ter implementacija prilagoditvenih in blažitvenih strategij omogoča, da preprečijo najhujše. Medtem  so prebivalci držav globalnega Juga k podnebnim spremembam sicer prispevali najmanj, vendar jih okoljska kriza najbolj ogroža, saj so številne države locirane v ranljivih predelih sveta. Možnosti za in situ prilagoditev (tj. prilagoditev na mestu) omejuje ekonomskopolitična nestabilnost, kar je v veliki meri mogoče pripisati zahodni ekspanzionistični politiki, ki je v stoletjih kolonializma in imperializma pustošila »tretji svet«, s čimer nadaljuje še dandanes  ter obenem preprečuje demokratizacijo in razvoj zavoljo lastnih interesov.

Okoljske migracije je treba obravnavati z upoštevanjem različne stopnje ranljivosti in nesorazmerne odgovornosti, kar  pomeni, da imajo države, ki so imele od izgorevanja fosilnih goriv največjo korist, moralno, materialno in pravno odgovornost do držav in ljudi, ki jih bodo podnebne spremembe, kot posledica tovrstnih dejavnosti, najhuje prizadele.

Gostovala je Janja Pečan

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Viri:

  1. Armstrong A. E., Krasny, M. in Schuldt P. J. (2018). Communicating climate change: A guide for educators. Cornell University Press: Comstock Publishing Associates.
  2. Bade, K. J. (2005).Evropa v gibanju. Ljubljana: Založba /* Cf.
  3. International Organization for Migration. (2019). Glossary on Migration. Pridobljeno s:  https://publications.iom.int/system/files/pdf/iml_34_glossary.pdf
  4. Maslin, M. (2007). Globalno segrevanje – zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
  5. Plummer W. A. (1996). The Big Push: Emigration in the Age of Environmental Catastrophe. Indiana Journal of Global Legal Studies, 4(1), 231–237.
  6. Rice, J. (2009). North-South relations and the Ecological Debt: Asserting a Counter-Hegemonic Discourse. Critical Sociology, 35(2), 225–252. doi: 10.1177/0896920508099193.

Biti drugi

Populizem kot tegoba malega človeka

Ne, ne govorimo o vrednotenju rezultatov športnih ali drugih tekmovanj. Govorimo o vrednotenju človeškega življenja na podlagi barve kože, jezika, državljanstva, starosti, vere in priimka.

O rasizmu in ksenofobni, zastraševalni politiki smo povedale že marsikaj. Ti sta poleg nacionalizma priročni orodji v rokah populističnih politik. Kaj torej je in kakšna je populistična politika? Ta si prizadeva določeno družbeno temo podrediti z namenom nabiranja političnih točk in glasov. V tem primeru situacijo beguncev in begunk.

Naj poudarimo, da se populizem razvija in spreminja skozi čas, zato je pri branju in razčlenjevanju koncepta nujno zavedanje o ideoloških, političnih in kulturnih okvirjih. Ti so odraz časa in nenazadnje vplivajo na koncept ljudstva, ki predstavlja jedro populizma. Začetki populizma segajo že v pred antično Grčijo in pomenijo predvsem težnjo k absolutni politični moči ljudstva (demosa). Kasneje je ta pomenil boj za oblast ljudstva nasproti elitam, kot zahteva po enakosti političnih pravic in participacije malega človeka. Od 19. stoletja dalje se je populizma posluževala v glavnem desnica, ki nasprotuje idejam globalizacije, povezovanja in solidarnosti do tistih, ki v kategorijo ljudstva ne spadajo. Populizem namreč predpostavlja ‘naravne meje’ med ljudmi in drugimi. Nacionalna in etnična pripadnost pa sta družbeno konstruirana pojma, ki ustvarjata iluzijo omenjenih ‘naravnih meja’ in jih opravičujeta ter legitimirata.

Populizem ima torej že dolgo brado, v zadnjem stoletju pa je pomenil predvsem možnost za konstruiranje določenih, predvsem desničarskih, političnih predstav o občutku (nad)moči s pomočjo pogrevanja preteklosti, revizijo zgodovine in poveličevanjem simbolov in tradicij ter nacionalizmom in rasizmom.

Kdo pa so ti drugi in kdo ljudje?

Desni populizem se danes lahko identificira z geslom »mi, ljudje« (ang. »we, the people«), ki je ostanek buržoazne revolucije, a le do točke, ko se ti ljudje jasno ločijo od vseh drugih. Hkrati postaja vse bolj etno-nacionalističen, saj je v zadnjih letih uperjen predvsem proti tujcem in migrantom. Anti-elitizem pa se je preusmeril v akterje, ki naj bi bili odgovorni za globalizacijo in posebno za množične migracije; torej v elite, ki so tujcem ‘odprle vrata v Evropo’. Teoretiki navajajo, da desni populisti multikulturalizem dojemajo kot dekonstrukcijo naroda oziroma ljudstva. To je pokazala tudi Covid-kriza. Teorije zarot, lažne informacije in ločevalna politična retorika so doprinesle k kaosu v družbi in ustvarile pogoje za širitev in krepitev nacionalizma.

Kot ste že lahko brali, je politika v času epidemije opozarjala na nevarnost migracij, ki da povečujejo tveganje za okužbe. Tisti drugi (ang. »the others«), ki vstopajo v našo podalpsko deželico, nam želijo slabo, želijo naš denar, naše službe, zdaj pa s seboj nosijo še smrtonosni virus.

Tu pa se pokaže tista posebna lastnost populizma – sposoben se je identificirati s specifičnimi temami, s pomočjo katerih retoriko prilagodi situaciji in se politično udejanji v ustvarjanju strahu in označevanju grešnih kozlov, ki nosijo pripisano krivdo grožnje, v tem primeru evropski kulturi in zdravju. Posledica so visoke ograje, rezalna žica, zidovi in nezakonito vračanje migrantov in migrantk v države južneje od Slovenije. Vse to v imenu obrambe naših ljudi, naše kulture in seveda – naših žensk.

Foto: Janez Pelko

In zakaj so ti drugi tako priročni, čeprav jih ne maramo?

Rasizem v agendah desnih populističnih strank predstavlja orodje mobilizacije nezadovoljnega ljudstva.Ljudje so med krizo izgubljali službe, dohodke in mnogi so pristali na socialnem dnu. V takih in podobnih situacijah, pa je krivdo seveda lažje prevaliti na nekoga – drugega.

»Tudi pri nas je veliko lačnih in revnih, zakaj najprej ne poskrbimo zanje« se glasi eden izmed najpogostejših t. i. populističnih argumentov proti pomoči migrantom in migrantkam. A na vprašanje zakaj za svoje ne poskrbimo že tako ali tako, odgovora ne poda nihče. Ne gre torej zares za odtujitev pomoči »našim ljudem«, gre za izgovor, zatiskanje oči pred zavedanjem, da sistem sam po sebi ne deluje.

Svet ni črno bel, stvari niso enoznačne

Da ne bo pomote – populizem je prisoten tako na desnem, kot na levem političnem polu in se izraža v poenostavljanju in prikrivanju kontradikcij lastnih političnih odločitev, da bi te izpadle kot delovanje za ljudi. A pomembna razlika, ki jo gre poudariti je, da (skrajni) desni populisti namreč v ključnih trenutkih, kot je bila kriza Covid-19, iz diskurza in odločanja izključijo strokovno javnost, znanost in odločitve prepustijo laikom, kar daje občutek, da so v politični proces ljudje vključeni bolj kot sicer.Desni populizem je torej uperjen proti ljudem in jih izključuje na podlagi že navedenih (osebnih in družbeno pogojenih) lastnosti, levi populizem pa predstavlja pot v poglabljanje demokracije – decentralizacijo moči, kritika družbeno normaliziranih diskurzov, boj proti oblikam izključevanja in nasilja, varovanje okolja – in ne podeljuje ekskluzivnosti nobeni družbeni skupini.

Kot rečeno, je cilj desnih populističnih političnih strank ukinitev multikulturnih družb in ponovna obuditev elementov etnokracije  – ­ sistema, ki legitimno pravico do državljanstva, svoboščin in dobrin podeljuje na podlagi rase, vere ali jezika. Temelji na obujanju zgodovinskih trditev, kulturnih simbolov, mitologije in bližnje ter daljne preteklosti. Populisti na oblasti neprestano opozarjajo ljudi na sovražnike, teh pa nikoli ne zmanjka. Naj si bodo to partizani, komunisti, begunci in begunke ali preprosto turisti iz držav na ‘rdečem seznamu’. Pri vzbujanju strahu in sovraštva do tujega in nepoznanega, pa si desničarski populisti pogosto pomagajo s produkcijo lažnih novic, s katerimi dosežejo, če ne dejanskega cilja, vsaj kaotičen diskurz o določeni temi.

Nekoč nevtralna beseda ‘migrant’ je ob vseh, z grožnjo navdahnjenih pridevnikih, dobila negativno konotacijo in dosegla svoj namen – zastraševanje in sovraštvo do tujega.

Gostovala je Erina Borovič

Viri:

Brubaker, R. (2017). Between nationalism and civilizationism: the European populist moment in comparative perspective. Ethnic and Racial Studies, 40(8), 1191–1226.

Mudde, C. (2017): The populist radical right: A Reader. Routledge.

Wodak, R. (2015). Politics of fear. Sage.

Foto: Janez Pelko

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

S telefonom v novi svet

Fotografija nepremičnega sirskega dečka, ki je obležal na turški plaži, na katero ga je naplavilo po tem, ko mu je morje vzelo življenje, je leta 2015 pretresla še tako hladnokrvnega bralca. Izzvala je burne, številne in tudi raznolike odzive, med katerimi so se našli kritični, pomilovalni kot tudi koristni. Naša sogovornica, Shelley Taylor, je ena tistih, ki je pretresenost in zavest o resnosti situacije pretvorila v konkretna dejanja in sicer je s pomočjo zaposlenih v svojem tehnološkem podjetju  zasnovala idejo o aplikaciji, ki bi pomagala ljudem na poti. Shelley in ostali pa niso ostali le pri tem, aplikacijo so tudi razvili. In ne le to, aplikacija RefAid obstaja še danes, dodelana in nadgrajena, z ažuriranimi vsebinami, vezanimi tudi na epidemijo COVID-19.

Domači zaslon aplikacije, ki vključuje tudi zaznamek z informacijami o stanju epidemije v trenutni državi.

Razmišljanje iz začetnega obdobja razvoja aplikacije Shelley opiše nekako tako: »tudi sama sem bila  migrantka v novi družbi, a z niti približno tako travmatično izkušnjo, kot jo doživljajo begunci, katerih prihodu smo priča. Vendarle mi je tudi ta izkušnja omogočila, da sem se zavedala situacije v kateri se znajdejo prispeli migranti, sploh tisti, katerim je onemogočen dostop do informacij in oseb kot so prostovoljci Rdečega Križa in ostali.«

Skupaj z zaposlenimi v njenem podjetju, ki so privolili v sodelovanje, so se konec leta 2015 odločili za razvoj aplikacije, ki bi migrantom, beguncem in  prostovoljcem na enem mestu nudila informacije o aktualnih razmerah v državi, v katero so prišli, kot tudi o  storitvah, ki so jim na voljo glede na lokacijo.

Prve težave so se sicer pojavile kaj hitro: » aplikacijo smo postavili čez vikend, takrat smo se tudi povezali z enotami UNCHR in Rdečega Križa v večih državah. Dogovorili smo se, da nam svoje storitve opišejo in naštejejo v preprostih tabelah, iz česar bi mi nato postavili vsebino. Ker po dveh mesecih  še ni bilo poslanih podatkov iz organizacij, sem ponovno stopila v stik z  njimi in ugotovila, da se tudi sami soočajo s težavami; njihove storitve, pisarne in naloge so namreč tako raznolike in razpršene, da je zahtevalo ogromen časovni vložek in veliko dela, da so jih lahko sestavili v  skupno bazo. Podatke iz vseh sodelujočih organizacij smo nato združili v centralno bazo.«

Takrat se je, kot pravi sama, zavedla razlike med javnim in zasebnim sektorjem in različnimi načini delovanja le-teh. Povezali so se z organizacijami kot je Rdeči Križ v Veliki Britaniji in Zdravniki sveta v Belgiji, slednji so celo zaposlili osebo, ki se je ukvarjala zgolj z rekrutiranjem novih organizacij, ki bi želele sodelovati z ekipo RefAid in posredovati podatke o svojih storitvah, ki bi lahko pomagale beguncem, ki prispejo v novo družbo, najsi bo zgolj prehodno ali trajnejše. Shelley kot trenutno najpomembnejši del razvoja aplikacije poudarja prav sklepanje sodelovanj z novimi organizacijami, ki na eni strani delujejo kot vir informacij, na drugi pa kot kanal za razširjanje informacij o RefAid med begunce. Aplikacija se je v trgovinah z aplikacijami (seveda je brezplačna) pojavila v začetku leta 2016 in se hitro razširila najprej na 23 organizacij, do danes pa sodelujejo s 26 organizacijami. Želi si povezovanja z večimi državami in organizacijami, kar pa je glede na to, da nimajo posebnega financiranja, temveč gre zgolj za dodatno prostovoljno delo zaposlenih v različnih organizacijah kot tudi v njenem podjetju, zelo težko.

Letos je situacijo tako za osebe na poti kot tudi za prostovoljce in organizacije, ki sodelujejo z begunci, še poslabšal razmah virusa COVID-19, ki je dosegel prav vse kotičke sveta. Za Shelley in sodelavce je to pomenilo nov izziv; prepoznali so na eni strani potrebo po povezovanju z novimi organizacijami, ki lahko posredujejo informacije glede epidemije koronavirusa, ki bi koristile osebam na poti, kot tudi zapiranje in zaustavitev nekaterih dejavnosti in pisarn za pomoč beguncem v begunskih centrih in drugje. Slednje je pomenilo težji dostop do informacij o virusu, napotkih in dostopnosti zdravstvene pomoči za migrante. Od letošnje pomladi lahko torej uporabniki aplikacije RefAid, najsi gre za begunce, migrante ali prostovoljce, kolikor jih je pač še na terenu, v aplikaciji najdejo dodatno okence namenjeno ozaveščanju o epidemiji COVID-19 glede na državo v kateri se nahajajo. Informacije niso v vseh državah dostopne v vseh potrebnih jezikih, razlog za to je, da se želijo posluževati zgolj človeškega prevajanja, kar pa povsod ni mogoče.

Da uporaba takih ali drugačnih aplikacij razvitih s predstavljenim jasnim namenom vedno skriva tudi pasti je seveda jasno in to kritično opazko imamo kot uporabniki vedno v mislih. Da vedno obstaja možnost sledenja uporabnikom je namreč že jasno, hkrati pa so pogosto podatki zastareli, nepreverjeni in nezanesljivi, zato je pomembno poznati ozadje razvite aplikacije. A vseeno, na koncu ne smemo zanemariti pomena, ki ga aplikacije kot je RefAid lahko imajo za migrante in prostovoljce, ki z njimi delajo, sploh v luči medsebojnega povezovanja ki presega vrisane državne meje in gradi solidarne skupnosti.

S Shelly se je pogovarjala Špela Perner

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

INTEGRACIJA BEGUNCEV V SLOVENIJI

Uspešna ali neuspešna integracija v Sloveniji?

V zadnjih letih smo v Sloveniji priča vedno bolj raznolikim migracijskim procesom, ki sprožajo številna vprašanja o »primernem« številu in sestavi populacije migrantov in njihovem vključevanju v novo družbo. Hkrati so odlična priložnost za politične akterje za politično vzbujanje strahu in sovraštva.

Pa vendar migracije po svetu nenehno potekajo in sooblikujejo družbe in politike. Vsako leto se povečuje število ljudi, ki zaradi različnih razlogov zapuščajo svoje izvorne države v upanju po boljšem življenju. Da bi si lahko ustvarili življenje v novi državi, je potrebna dobra integracijska politika v nove družbe. Pri tem je potrebno poudariti, da je integracija dvosmerni proces, ki zahteva določena prilagajanja tako s strani večinske družbe kot s strani beguncev. Mnogokrat se zgodi, da večinsko prebivalstvo ni vključeno v proces integracije, kar lahko vodi v neodobravanje, strah, predsodke in stereotipe o beguncih, ki prihajajo v Slovenijo.

V raziskavi, ki sem jo opravila v letu 2018, sem ugotovila, da imajo begunci pri integraciji največje težave na področju učenja slovenskega jezika, iskanja stanovanja in pridobitve redne zaposlitve.

V času bivanja v azilnem domu je poskrbljeno za učenje slovenskega jezika, vendar bi bilo za hitrejše in uspešnejše učenje jezika potrebno večje število predvidenih ur za učenje. Razumevanje jezika predvsem izhaja iz uporabe v praksi, kjer je še veliko prostora za spremembe. Tu je pomembno ravno vključevanje večinskega prebivalstva, kjer lahko begunci uporabljajo slovenski jezik, obenem pa najdejo nove znance za druženje tudi izven svojega socialnega omrežja.

Eden izmed intervjuvancev pojasni: “Ja, sem imel kontakte, spoznal sem nove prijatelje. Spoznal sem jih na različne načine na zabavi, na cesti ali ko sem šel na pijačo, pa tam spoznal kakšne ljudi, druge begunce na različnih sestankih, ki smo jih imeli.” (Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2018)

Foto:S.Z.

Dejstvo je, da imamo v Sloveniji predvsem v Ljubljani problem z dostopnostjo do stanovanj, ne le za migrante in begunce, temveč tudi za večinsko prebivalstvo. Za nekoga, ki ni domač v slovenskem jeziku in nima znanja kje iskati stanovanja pa je situacija še težja.

Sogovornik pojasni, kdo jim je pomagal pri iskanju stanovanja: “Odnos (društvo) nam je pomagal pri iskanju stanovanja. Zdaj stanujem s prijatelji, stanujemo vsi skupaj.” (Intervjuvanec 3, osebni intervju, 2018)

 Velikokrat se zgodi, da imajo najemodajalci zadržke do beguncev in jim zato nočejo oddajati stanovanja. O tem velikokrat pričajo tudi begunci, ki so že velikokrat bili odslovljeni na podlagi države izvora in govorjenega jezika. Primerne rešitve bi bile večje število integracijskih hiš in dostopnost do socialnih in zasebnih stanovanj v manjših mestih, kar bi povezalo lokalno prebivalstvo z begunci in tako v precejšnji meri razbilo kategorizacijo na »mi« in »oni«.

V raziskavi sem raziskovala tudi možnosti beguncev za zaposlitev. Ugotovila sem, da so se v zadnjih letih možnosti zaposlovanja izboljšale, vendar lahko pričakujemo v naslednjih mesecih upad zaposlovanja ravno zaradi virusa Covid-19. Begunci imajo težave pri zaposlovanju predvsem v višje kvalificiranih poklicih, saj jih zaradi pomanjkanja znanja jezika in nepriznavanja potrdil o šolanju in delu, delodajalci pogosto ne zaposlijo.

Na vprašanje, kdo jim je pomagal pri iskanju zaposlitve intervjuvanec odgovori: “Zavod nam je pomagal. So službe, ampak prvo vprašanje je, ali znaš slovensko.” (Intervjuvanec 4, osebni intervju, 2018)

V prihodnosti bo potrebno narediti premike k izboljšanju priznavanja izobraževanja in delovnih izkušenj v matični državi, saj je področje priznavanja v Sloveniji še dokaj nedovršeno. O uspešni integraciji lahko govorimo le, ko bodo osebe ekonomsko neodvisne in bo njihov položaj primerljiv z večinskim prebivalstvom. 

“Imel sem nekaj kontaktov. Za njih je bilo pomembno, da imaš izkušnje v svojem delu. Nisem imel toliko izkušenj iz svojega področja in to je bil problem. Imam dokazila, da sem delal, ampak moje delo ni povezano s tem, kaj sem študiral doma. Zdaj pa bi rad delal tisto, kar sem tudi študiral. Sem programski inženir, delal pa sem v naftni industriji.” (Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2018).

V Sloveniji se je integracija v zadnjih letih izboljšala, vendar je še mnogo področij ostalo slabo opredeljenih in neraziskanih na zakonodajnem področju kot tudi v praksi.

V dobi sodobnih globalnih migracij in transnacionalnih mobilnosti zagovarjanje zapiranja meja, družbenega izključevanje in ograjevanja z bodečo žico je preprosto nemogoče. Za relativno homogeno zaprto Slovenijo je prišel čas heterogenosti kulturno in etnično različne družbe ne samo kot nov trend, temveč tudi kot način življenja. Za uspešno integracijo in odprto družbo bo potrebna nova miselnost prebivalstva, ki bo spoštovala in razumela položaj ljudi in dejstvo, da ima vsak pravico seliti se in v tem smo enaki!

Pisala je Anja Zafošnik

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Begunke v Covid-19 pandemiji

Kot smo na tem mestu že večkrat zapisale, je pandemija Covid-19 še zaostrila življenjske pogoje ljudi na družbenih obrobjih, med njimi so tudi begunci in begunke in druge skupine ljudi na poti. V skupnostih, ki so že tako ranljive, so ženske dodatno ogrožene. Ženske so praviloma v vseh družbah tiste, ki opravijo večino skrbstvenega dela in begunke pri tem niso nikakršna izjema. Družbene norme narekujejo, da naj ženske skrbijo za otroke in starejše in ko ti zbolijo, so tudi same bolj ranljive. Zaradi dodatnih odgovornosti doma pa imajo manjše možnosti za ekonomsko dejavnost zunaj družine. Podatki kažejo, da ima prekinitev šolanja oziroma prehod na šolanje na domu praviloma bolj negativne posledice za dekleta, ki se v teh primerih manj pogosto vrnejo v šolo kot fantje, kar se je na primer pokazalo že ob izbruhu virusa ebola. Pomanjkanje možnosti izobraževanja in finančne varnosti je seveda povezano z večjim tveganjem za izkoriščanje, ki lahko vključuje prisilne in zgodnje poroke, spolni odnos v zameno za denar ali drugo uslugo, druge oblike spolne zlorabe in trgovanje z ljudmi.

Posebna težava je dostop do zdravstvene oskrbe, ki je praviloma za to skupino prebivalstva že tako slab, zlasti se kaže težava dostopa do storitev na področju reproduktivnega zdravja. Te so bile med epidemijo skorajda ustavljene, kar ima neposredne posledice za povečano umrljivost mater. Težava je še bolj izrazita v državah, v katerih je dostop do zdravstvenih storitev že tako omejen in infrastruktura slaba. To so hkrati tudi države, v katerih je največ begunk in beguncev in prisilno razseljenih oseb.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Foto: UNHCR/I. Pavicevic

Velik problem je nasilje na podlagi spola.  Ena od raziskav v Grčiji je pokazala, da se večina begunk v begunskih centrih boji uporabljati neosvetljena stranišča brez ključavnic in redke umivalnike, ki so bili na voljo, saj se bojijo, da bodo med njihovo uporabo doživele nasilje. Obseg tovrstne problematike jasno kaže dejstvo, da so ZDA leta 2019 sprejele zakon, da morajo humanitarne organizacije, ki dobivajo financiranje s strani države, v tovrstnih prostorih zagotoviti zadostno osvetljenost in ključavnice. Ena od možnosti je tudi ločitev teh prostorov po spolu. Težava je tudi zagotovitev zadostne količine izdelkov za osebno higieno, na primer mila ali izdelkov, potrebnih med menstruacijo, saj so pogosto prekinjene dobavne poti, humanitarne organizacije pa imajo omejen dostop do kolektivnih centrov. V situacijah vsesplošnih omejitev gibanja in preživljanja časa s člani istega gospodinjstva, so ženske dosti bolj ranljive tudi za doživljanje nasilja v družini, hkrati pa nasilje dosti težje tudi prijavijo, saj imajo manj zasebnosti in težje pridejo do telefona, zatočišča so težje dostopna, itn.

Jasno je torej, da se globalni odgovori na epidemijo Covid-19 dogajajo v situaciji ukoreninjenih neenakosti in nepravičnosti na področju spolnega in reproduktivnega zdravja. Kot take  negativno vplivajo na zdravje, blagostanje in ekonomsko situacijo begunk, ki so bile že pred epidemijo med manj zaščitenimi  skupinami ljudi. Prav zato  bodo nesorazmerno bolj občutile tudi negativne ekonomske in socialne, ne le zdravstvene posledice pandemije.  Če smo za izhodišče našega bloga izpostavile dejstvo, da migrante, begunce in ljudi na poti »koronakriza« zadeva drugače kot domače prebivalstvo, je treba dodati, da na drugačen način zadeva tudi oba spola. Med mobilnimi populacijami seveda ne le begunk, temveč na primer tudi delavk in delavcev v skrbstvenih in zdravstvenih sektorjih, delavcev v gradbeništvu, nedokumentiranih migrantov in migrantk.

Zapisala Sanja Cukut Krilić

Digitalne migracije

Novinar Gorazd Rečnik na Valu 202 o digitalnih beguncih.

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon

“Revolucija pametnih telefonov je pomembno vplivala na migracije, ki so vpisane v samo bistvo človeških družb. Digitalno tehnologijo migranti uporabljajo za organizacijo poti, izmenjavo informacij, z njo vzdržujejo stike v transnacionalnih okoljih, z družino in nevladnimi organizacijami. Po besedah Simone Zavratnik gre za prenosni arhiv vseh informacij, ki so na terenu potrebne, da se nekomu iz izvorne družbe uspe prebiti do želene destinacije. Pametni telefoni so sicer tudi vir nepreverjenih, netočnih informacij in tudi nadzora.”

Oddaja Kje pa vas čevelj žuli, 1. 7. 2020 na naslednji povezavi:

https://val202.rtvslo.si/2020/06/kje-pa-vas-cevelj-zuli-219/

Italija in begunci: v mesta ali v begunska taborišča?

Po podatkih italijanskega notranjega ministrstva se sredi maja 2020 v Italiji nahaja 85.790 prosilcev za azil, od teh jih je v raznih sprejemnih centrih nameščenih dobrih 63.000 in v tako imenovanih razpršenih namestitvah (sistem SPRAR) nekaj več kot 22.000. Največ jih je v Lombardiji, medtem ko jih je v sosednji Furlaniji-Julijski krajini nekaj čez 3.000 – velika večina v raznih centrih, le 292 pa je vključenih v  sistem SPRAR. 

V zadnjih dveh letih je bil ta sistem razpršene namestitve – ki je že od začetka velik birokratski zalogaj za vsako od 9.000 italijanskih občin, ki so se prostovoljno odločila za ta način sprejemanja beguncev – s Salvinijevimi in zdaj še s Contejevim dekreti, spremenjen v SIPROIMI (to je sistem zaščite za nosilce pravice do mednarodne zaščite in za mladoletne osebe brez spremstva), ki pa prosilcem za azil ne omogoča več vključitve v projekt. 

Sistem razpršene namestitve naproti begunskim centrom 

Na primeru mesteca Aiello del Friuli blizu Palmanove, ki ima 2200 prebivalcev, lahko vidimo, da je še kako smiselno izvajati sistem SPRAR: domačini so na pobudo župana Andrea Bellavite ponudili samostojna stanovanja za 14 beguncev, katerim strokovno osebje v projektu poišče delo, jih učijo italijanščino, uvajajo v kulturo okolja in pomagajo pri urejanju dokumentov, hkrati pa usposobljena ekipa okolico senzibilizira za sprejemanje beguncev, vsem skupaj pa omogoča dostojno sobivanje. Nekateri teh beguncev so se že tako dobro integrirali v italijansko družbo, da so lahko zaprosili za združitev družine. Pri vsem tem je povedna informacija, da se večina prebivalcev tega kraja na volitvah običajno izreka za desne opcije, a s primernim in pozornim delom občinske uprave ter sodelavcev SPRAR-a, jim sprejemanje beguncev v vsakdanje okolje ne predstavlja nepremostljivih težav. 

Aiello del Friuli (foto: osebni arhiv avtorice).

Po vzoru občine Aiello bi glede na razmerje med številom prebivalcev in sprejetimi begunci lahko Italija na primeren human način sprejela približno 400.000 beguncev. In če to razmerje prenesemo še na EU, bi se na ta način lahko vsako leto sprejelo tudi do nekaj milijonov beguncev. Zveni kot obetajoča misel, kajne?

Ta način sprejemanja beguncev je veliko bolj human za vse, za državo pa tudi veliko cenejši kot zapiranje ljudi v centre. Tudi po trajanju vključenosti beguncev v SPRAR je ta model ugodnejši v primerjavi s centri, ker se begunci prej vključijo v družbo in so prej sposobni avtonomnega življenja. Osebe v centrih ne smejo delati, se ne morejo izobraževati, odvzeto jim je osnovno dostojanstvo, okoliški prebivalci pa jih vidijo predvsem kot tujce, ki brezdelno postopajo naokoli. Ker imajo mobilne telefone, to pri domačinih pogosto še dodatno vzbuja odpor ter jemlje človeški impulz po pomoči, sprejemanju in razumevanju. Dejstvo je, da domačini v resnici ne vedo, v kako nesmiselni in tudi brezizhodni situaciji se begunci nahajajo.  

Begunski center v Gradišču ob Soči 

V Furlaniji-Julijski krajini je v nekdanji vojašnici v Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo) poleg torinskega eden največjih centrov za begunce v Severni Italiji, ki je razdeljen v različne enote, v katerih se nahaja trenutno približno 300 ljudi. Od tega jih je 180 prosilcev za azil in imajo možnost prostega gibanja, 60 jih je v področju s karanteno, ki je trenutno polno zasedena stavba, 45 pa jih je zaprtih v t.i. CPR (Centro per rimpatrio) in  čakajo na deportacijo iz države. Tu bivajo v razmerah, ki so povsem nehumane in mnogo slabše od običajnega zapora, saj gre za pravcate kovinske kletke. V preteklih mesecih je v še nepojasnjenih okoliščinah umrl gruzijski migrant, Vakhtang. Zaradi obupnih bivanjskih razmer, slabe higiene in hrane ipd., pogosto izbruhnejo upori, predvsem prihaja do gladovnih stavk. Prave taboriščne razmere, ki vladajo v centru, seveda zlahka pripeljejo do t.i. »ekstremnih vedenj«, ki pa so v resnici le pričakovan upor zaradi nemogočih življenjskih razmer in neperspektivnosti takega življenja v zaprti enklavi.

Gradišče ob Soči, demonstracije pred begunskim centrom (osebni arhiv avtorice).

V času korona krize so se razmere le še poslabšale. Država sicer več ne izvaja deportacij, a  vprašanje je, kaj se v resnici dogaja z obolelimi za COVID-19, saj občasna pričevanja zaprtih pač nikakor niso v skladu s tem, kar trdijo oblasti

Aktivisti pred poslopjem begunskega centra v Gradišču ob Soči, namenjenem deportacijam beguncev (foto: osebni arhiv avtorice).

Videm, Trst 

Kot naslednji primer omenimo Videm, kjer je v nekdanji vojašnici Cavarzerani nameščenih približno 400 prosilcev za azil, a v trenutnih korona razmerah zmanjkuje prostora za namestitev vseh. In ker mesto ne premore dovolj prostovoljskih organizacij in posameznikov, ki bi pomagale skrbeti zanje, je stanje precej dramatično, saj so prepuščeni ulici.

V Trstu in okolici pa ravno zahvaljujoč številčnejšim in bolje organiziranim prostovoljskim, humanitarnim in nevladnim organizacijam občinska oblast v običajnih razmerah zmore zagotavljati razmeroma ustrezne pogoje za begunce v državnih sprejemnih centrih CAS (Centri di accoglienza dello Stato). Prav tako v Trstu delujejo že prej omenjeni SPRAR  (katerega pobudnik, največji strokovnjak in ‘motor’ projekta je ravno Tržačan, odvetnik Gianfranco Schiavone), nevladne organizacije za begunce (ICS: Consorzio Italiano di Solidarietà) in razmeroma močna Mreža DASI (Diritti di Accoglienza Solidarietà Internazionale), seveda pa tudi Karitas in še mnoge druge. 

V Trstu SPRAR v več stotih stanovanjih omogoča bivanje približno 1000 beguncev.

V teh dneh je 150 centrov za sprejem beguncev prepolnih, zato so usposobili stare hotele, hostle, postavljajo celo večje šotore, kamor nameščajo begunce, ki morajo najprej v karanteno. Veliko beguncev ostaja brez zatočišča, na cesti in zanje v teh dneh skrbi predvsem nevladna »Linea d’Ombra«. 

Trst, prostovoljci Linea d’Ombra in La Strada Si.Cura (foto: Fb organizacije No CPR no Frontiere)

Mediji so po eni strani polni svaril pred begunci, po drugi strani pa svarijo pred kolapsom državnih sprejemnih centrov. Tako mestna kot deželna oblast pa predvsem »negujejo« retoriko varovanja meje pred begunci. 

Pia Lešnik, profesorica italijanščine in aktivistka