»Vezni člen je naša lokalna prostovoljka«

Izobraževanje ukrajinskih beguncev v Novem mestu

Ruska invazija na Ukrajino, ki se je začela konec februarja in še traja, je v Evropo pregnala skoraj sedem milijonov  (UNHCR) beguncev, od tega je v Sloveniji registriranih že vsaj sedem tisoč. Slovenske oblasti so se relativno hitro odzvale na prihod večjega števila ljudi, ki so bežali pred vojno, ki je nemudoma postala epicenter medijskega in političnega dogajanja. Ukrajinskim beguncem so nudene namestitve na različnih lokacijah po Sloveniji: npr. v nastanitvenem centru v Logatcu, na Debelem rtiču, velik del jih biva pri sorodnikih, ki so že prej stanovali v Sloveniji; izkazale pa so se tudi nekatere občine, lokalne skupnosti, mediji in drugi, npr. pri odmevnem projektu namestitve več deset sirot iz Luganska v Slavinu pri Postojni.

Na področju integracije ukrajinskih beguncev v slovensko družbo je zaznati drugačen trend, kot se ga spomnimo pri prihodu beguncev iz Bližnjega vzhoda. Za hitro in učinkovito vključenost oseb v lokalno, delovno in socialno okolje so se nekatere institucije pokazale kot izjemno učinkovite. Med njimi Razvojno izobraževalni center (RIC) iz Novega Mesta ukrajinskim beguncem, ki so nastanjeni v bližnji okolici, s pomočjo lokalne prostovoljke sicer ukrajinske državljanke, nudi brezplačne tečaje slovenščine.

O hitri odzivnosti, sprejemu in učnem okolju, kjer se učijo begunci, smo se pogovarjali s koordinatorko izobraževanja in zaposleno na RIC Novo mesto Ano Marijo Blažič.

  • Zakaj ste se odločili, da boste v RIC Novo Mesto začeli z izobraževanjem ukrajinskih beguncev?

Dejansko je šlo za spontano reakcijo. Prostovoljka Irina Nesterova, ki si je vedno želela postati učiteljica, je bila pri nas najprej udeleženka izobraževanj: želela si je izboljšati svoje kompetence za zaposlitev. Na enem izmed teh tečajev: učenju italijanščine, sva se tudi spoznali. Mislim, da je ta mehki psihološki pristop poznanstva, ki je že bilo vzpostavljeno, bil pomemben razlog za to, da se je njena identiteta s časom preoblikovala: postala je učiteljica ruščine pri nas. Potem je sledila vojna v Ukrajini. Pokazala je pripravljenost, da bi poučevala begunce iz Ukrajine, jaz pa sem prevzela organizacijski del.

  • Odzvati ste se morali hitro?

Tako. Zdaj smo imeli učiteljico, pripraviti smo morali učilnice, poiskati gradivo, ga natisniti, se z Irino dogovoriti o učnih metodah itd. Mi takrat še nismo vedeli, koliko udeležencev bo prišlo. Vedeli smo samo, da prihajajo. Učna skupina pa se je formirala sproti, ko so že bili tukaj. O tečajih smo jih obveščali preko socialnih omrežij, povedali pa so jim tudi tam, kjer so bili nameščeni. Irina je npr. tudi na Facebook strani Ukrajincev v Sloveniji objavila, da se bo poučevanje začelo. Prijave so tako prihajale iz večih strani. Pri nas so sicer begunci nastanjeni različno, v večini pri zasebnikih ali pri sorodnikih.

  • Koliko beguncev pa prihaja k vam?

Prva delavnica poučevanja se je začela konec marca in na njega je prišlo nekaj manj kot 30 udeležencev, dočim prijavljenih je bilo 18. To je bilo en mesec po vojni. Mi smo bili eni izmed prvih, ki smo organizirali tečaj slovenščine v lokalnem okolju. Visoki udeležbi je po mojem mnenju botrovalo dejstvo, da smo izobraževanje organizirali hitro in da se nismo zanašali na morebitne administrativne ovire. Udeleženci se vozijo iz Ivančne Gorice, Žužemberka, Novega Mesta itd.

  • Tudi njihova pripravljenost za učenje se je pokazala kmalu po prihodu.

Svetovalno središče Novo mesto in mene kot svetovalko obiščejo različne ciljne skupine, ki prihajajo z raznovrstnimi vprašanji in iščejo različne oblike pomoči. Med drugimi so, kot smo že omenili prišli tudi Ukrajinci, čigar glavni cilj je bil – čim prej se naučiti  slovenski jezik. Pri tem niso želeli izgubljati časa, ne dneva, zato se ob prihodu v Slovenijo isti trenutek odločili za učenje slovenščine. Iz tega lahko sklepamo, da so izredno priden narod.  Bili so in so še vedno, izredno motivirani in se zavedajo, da ob prihodu v tujo državo morajo znati tudi jezik. Znanje jezika države, katera je trenutno njihov dom pa tudi pomeni čimprejšnja zaposlitev in vir dohodka za življenje.

  • To verjetno kaže na to, da si želijo ostati?

Res je. Vendar je marsikdo že tudi povedal, da se bodo ob prvi priložnosti, ko se vse skupaj umiri, vrnili. Navkljub vsemu sem lahko videla, da si za čas, ko bodo tukaj, želijo naučiti jezika. Tudi če bodo tukaj samo eno leto. Angleščina za njih ni dovolj. To me je presenetilo. Pri priseljencih iz drugih držav nisem začutila te zagnanosti in motiviranosti.  Želijo si pridobiti zaposlitev, razlog za udeležbo pa je tudi psihološko socialne narave in sicer zamotiti možgane, da ne razmišljajo o domu, ker jim to spodbudi različna čustva.

  • Kakšna pa je izobrazba udeležencev?

Zelo različno. Od četrte stopnje, pa tudi do univerzitetne. Ne bi pa rekla, da je izobrazba igrala ključno vlogo. Začutila sem, da so si želeli biti vredni tudi v neki drugi državi in pokazati to s svojim delom ne glede na starost. V skupini imamo ljudi od 18 let pa tudi gospoda, ki je bil krepko čez 60. Ne glede na spol in starost, so bili pripravljeni sodelovati vsi.

  • Kakšna je danes po dveh mesecih dinamika te skupine?

Z učiteljico sva hitro ugotovili, da je skupina prevelika. Načeloma sledimo pravilu, da delamo v razredu z do 15 udeleženci. Skupini smo tako razdelili na ponedeljkovo in sredino. Nekaj srečanj kasneje je ena skupina povedala, da se odpravlja na delo na Primorsko. Ko so odšli, nam je tako ostala samo sredina, ki šteje do 15 udeležencev. Prihajajo redno. Razdelili smo jim učno gradivo, zvezke in pisala. Jaz jih zjutraj vedno pozdravim, želimo ustvariti toplo učno okolje, kjer se bodo počutili sprejete. Dinamika je zdaj utečena in program gre dobro naprej. Nekateri izmed njih pa so se že tudi zaposlili. Predvsem moški. Učenje poteka enkrat na teden do treh ur.

  • Kako pa je s vključenostjo v lokalno skupnost?

Nekateri so že integralni del lokalnega okolja. Oglasili pa so se tudi že na Upravnih enotah.  Opazila sem tudi, da se hitro prilagajajo lokalnemu okolju, sprejeli so situacijo, v kateri so se znašli. Spoznali so lokalne institucije, kot so pošta, bolnišnica, ipd. in na ta način jim je lažje.

  • A velja podobno tudi obratno? Jih je lokalno okolje sprejelo?

Pomembno vlogo pri tem igra učiteljica Irina, ki prihaja iz našega okolja in tako ona s svojo izkušnjo že pokaže in nakaže neko pot. Tako jim ona pomaga pri tej vpetosti v okolje. Sicer pa vsi mi sočustvujemo z begunci. S strani pristojnih institucij pa se je pokazal tudi interes, da bi se jim nudila psiho-socialna pomoč. Vezni člen je vsekakor igrala lokalna prostovoljka, učiteljica in njihova državljanka.

  • Bi bilo drugače, če bi učila Slovenka?

V tistem uvodnem delu je ključno vlogo vsekakor odigralo dejstvo, da je njihova oseba tista, ki vodi izobraževanje. To je pomenilo vzpostavitev varnega okolja. Ona je bila prvi kontakt s Slovenijo. Sedaj pa ko so že varni v okolju, pa spoznavajo tudi druge in je lažje.

  • Ste že kdaj v preteklosti izvajali podobne programe za druge begunce?

Mi imamo vrsto projektov za različne ciljne skupine, npr. tečaj slovenščine kot drugi jezik, lahko pa so tujci poslani tudi s strani Zavoda za zaposlovanje.

  • Izkušenj z begunci iz vojnega območja, pa še nimate?

Ne, to pa je zdaj prvič.

  • Kaj pa so se pokazale kot najpomembnejše lastnosti izobraževalca in koordinatorja v takšni situaciji?

Biti empatičen, čuten iin razumevajoč. Ustvariti najprej varno učno okolje.

  • Kako hitro se sicer Ukrajinci učijo slovenščine glede na to, da sta si jezika sorodna?

Jezika sta res podobna. V uvodni uri sva se dogovorili, da bom jaz udeležence pozdravila v slovenščini Irini pa bo pa prevajala v ukrajinščino. Hitro pa se je ugotovilo, da ko sem jaz govorila, so že vsi prikimavali, še predno bi slišali prevod. Na tak način smo tudi prebili led in so ugotovili, da ne bo pretežko.

  • Kako dalje?

Nadaljujemo s poučevanjem, spodbujamo pa jih, da se vključujejo tudi v ostale  izobraževalne dejavnosti RIC-a Novo Mesto. Povedali pa so nam tudi, da podobnih institucij v Ukrajini nimajo, zato so bili presenečeni, kaj vse jim nudimo. Svetovalno središče igra nek zunanji člen integracije v lokalno okolico, da ni to samo družina in sorodniki. Pomagamo pa jim tudi pri iskanju zaposlitve, prevajanjem življenjepisov v slovenščino itd. S programom bomo nadaljevali, če pa se pokaže dodaten interes, bomo ustanovili novo skupino.

Pogovarjala se je Katja Lihtenvalner.

Vprašanja, ki jih je treba izreči, ko se države pripravljajo na sprejem in oskrbo beguncev

Prve varne države ob vojnih konfliktnih črtah, v katere ljudje enostavno pribežijo, so v drugačnem položaju kot vse naslednje, geografsko bolj oddaljene države, ki bodo begunce sprejemale praviloma na osnovi dogovorjenih kvot ali vladnih odločitev. O tem, kako so te kvote dogovorjene – ali gre za dogovor na evropski ravni in na osnovi kakšnih kriterijev – je pomembno izhodišče, ki bo ključno zaznamovalo dogajanje na terenu širom EU in v drugih državah v regiji.

Prve varne države, od Poljske, Moldavije, Madžarske in drugih teritorialni stičnih držav, bodo v nekaj dnevih v situaciji, ko bodo lahko beguncem ponudile začasno zaščito, za krajši čas, ne pa tudi dolgotrajnejše rešitve. Seveda je ta prvi korak nadvse pomemben, a pomeni kratkotrajno rešitev, praviloma namestitev v objektih za večje število ljudi kot so ogrevani šotori, začasna kontejnerska naselja, eventualno prazni objekti ali objekti, ki jih je mogoče izprazniti in za krajši čas ponuditi za namene oskrbe ljudi, na primer šole, dvorane ali zdravstvena ali turistična infrastruktura. Prav veliko hotelov, apartmajev ali praznih šol seveda ni na razpolago v obmejnih prostorih.

Od te točke naprej je ključna organizirana strategija mednarodne skupnosti, ki mora koordinirati razseljene ljudi na kar najbolj human način. Gre za občutljive procese v krizni situaciji, kjer ni vedno pravilo (še manj je pravilno) matematično izračunavanje. Ljudje so pribežali iz težkih situacij in številni so travmatizirani. Zato je še kako ključno, da so v procese vključeni strokovnjaki, ki nudijo tako namestitev kot drugo oskrbo, recimo tudi psihosocialno podporo. Brez usklajenega delovanja akterjev, od  evropske, vladne, do nevladne in medvladne ravni, si ni mogoče predstavljati kolikor toliko hitro in uspešno delovanje na terenu. Združeni narodi s svojimi globalnimi agencijami in znanjem morajo biti jedro humanitarne intervencije.   

Večina držav v tej novi humanitarni intervenciji so tiste, ki bodo begunce sprejele na osnovi politik in premisleka v svojih državah. Vse nadaljnje politike sprejema in oskrbe beguncev pa so v veliki meri definirane skozi izhodiščne predpostavke, torej premislek in politike delovanja na nacionalni ravni. Zato je pomembno, da postavimo nekaj ključnih vprašanj o lokalni slovenski situaciji, ki kličejo po odgovorih. Med njimi o kriterijih, namestitvah, akterjih delovanja in dolgoročnih odzivih. 

Kriteriji

Kakšni so kriteriji glede določitve kvote oziroma številke ljudi na begu iz Ukrajine, ki jim lahko ponudimo varno zatočišče? Kriteriji so namreč najboljša podlaga za ciljno delovanje in dejansko uspešne politike. Zaveza o določeni številki zaenkrat ni dodatno pojasnjena, a potrebuje odgovore tako na strateški kot operativni ravni. Spomnimo, pred nekaj desetletji je v Slovenijo prišlo večje število beguncev s področja vojnih konfliktov v bivši Jugoslaviji, kar pomeni, da izkušnje na terenu so. Na nekaterih področjih tudi zelo dobre, prvi organizirani odziv ni izostal v času bosanskih beguncev. A vendarle je treba jasno izreči, da je razlika v številu velika. Če je bilo na višku vojnih konfliktov v bivši Jugoslaviji v Sloveniji okoli 75.000 registriranih beguncev, je predvidenih 200.000 ljudi povsem drugačen organizacijski izziv. Zato je še kako treba zavihati rokave in se lotiti logistike. Ker namreč ob taki številki je neizbežno, da bodo begunci tako rekoč v skorajda vsaki občini.

Nastanitev

Kako učinkovito organizirati nastanitev na terenu, kako povezati obstoječe vire in znanje in preprečiti parcialno delovanje? Govorimo o institucionalizirani namestitvi in oskrbi, torej tistem delu, ki je najprej v domeni države oziroma v drugi fazi najverjetneje lokalnih skupnosti. A je situacija povsem drugačna kot je bila pred nekaj desetletji, ko je bila »pri roki« infrastruktura, predvsem prazne vojašnice, ki so se tako rekoč spremenile v begunske centre. Takih objektov danes seveda ni oziroma jih je zelo malo, mednje pa gre verjetno šteti nekaj turistične infrastrukture v lasti države in občin. Kakšna je torej strategija vlade, kako bomo na nek vsaj približno human način omogočili osnoven bivanjski standard? Šotori to seveda niso. Gradnja oziroma vzpostavljanje kontejnerskih naselij traja nekaj časa. Če jo imamo v mislih, je vsako čakanje odveč. Kajti nekaj je gotovo: najbolj želena izhodišča politik, da gre za zelo kratkotrajen rešitve pri nastanitvi beguncev, so praviloma napačna. O čem torej govorimo – so to opuščeni industrijski kompleksi, izpraznjeni stanovanjske stavbe širom slovenskih krajev, ali vendarle bolj kot ne športne hale in drugi le deloma primerni začasni objekti?        

Nastanitev pri družinah

V številnih evropskih državah se bodo begunci najprej naslonili in zatekli k obstoječim mrežam, to je sorodnikom in prijateljem. Obsežna transnacionalna skupnost ukrajinskih migrantksih delavcev je pri tem pomembna. Že zaradi obstoječih omrežij je smotrno, da vsaka država – v funkciji kar najbolj učinkovitih odzivov – sodeluje z morebitnimi obstoječimi organizacijami na svojih tleh. Tu je namreč izjemno veliko neformalnih informacij, ki so pomembne za identificiranje dejanskih potreb beguncev. Vprašanje je torej, ali kdo že danes deluje pri mreženju v tej smeri? Ta vidik ne gre spregledati tudi v Sloveniji, četudi gre bolj za vprašanje nastanitev pri slovenskih družinah kot pri relativno maloštevilni skupnosti Ukrajincev v Sloveniji. A ko se bo pokazala pripravljenost lokalnega prebivalstva za sprejem družin, je te aktivnosti potrebno organizirati – od registracije beguncev na lokalnih uradih, do denimo vpisa otrok v lokalni vrtec ali šolo.  

Akterji oziroma omrežja akterjev

Nekaj omenjenih vidikov jasno kaže, da je begunska politika kompleksno področje, ki zahteva presečno delovanje in povezovanje različnih akterjev in tudi družbe kot celote. Državne agencije morajo biti prvi dejavnik in trenutna organizacijska struktura nalaga skrb za migracije predvsem Ministrstvu za notranje zadeve z njegovimi različnimi sektorji. Za sprejem je poleg organizacij Združenih narodov tu osrednja točka delovanja. Pri registraciji se že nekoliko bolj zaplete, ali jo bodo izvajale nevladne organizacije ali denimo je lahko v pristojnosti upravnih enot, ki različne tovrstne aktivnosti že opravljajo za državljane in tujce?

Dolgoročni odzivi na begunsko krizo

Če zapišemo, da jih je še kako potrebno imeti v mislih, je to pravzaprav najbolj osrednja misel, ki je nobena politika ne sme spregledati. Če že ne urad za begunsko politiko kot osrednja javna institucija, pa vsaj na znanju in kompetencah temelječa skupina morala biti osnova vladnih politik na terenu. Štejejo izkušnje, šteje sposobnost sodelovanja z akterji, ki imajo znanje, šteje pripravljenost učenja dobrih praks in šteje tudi vizija, ki begunstvo ne bo kovala kot kratkoročni politični kapital. In da, obrniti se gre k nevladnim organizacijam in njihovem velikem potencialu za dobrobit sodobnih družb.

Simona Zavratnik

Vojni konflikt v Ukrajini bo z domov pregnal številne ljudi

Nova vojna v Evropi

Le tri desetletja po velikih vojnih konfliktih v osrčju Evrope, na prostoru bivše skupne države Jugoslavije, je od današnjega dne odprta nova vojna na evropskih tleh. Glede na moč, motive in apetite akterjev, od Rusije do ZDA, Kitajske in NATO, je najbrž edino zanesljivo vedenje, da je ukrajinski konflikt nemogoče natančno analitično uokviriti ter predvidevati in napovedati njegovo intenzivnost, obseg in predvsem posledice.

Zunaj strateških preigravanj vpletenih in tistih, ki pogledujejo proti Rusiji in njeno dejanje preračunavajo v svojih geostrateških politikah, pa so vedno znova ljudje, ki jih vojni konflikti preženejo z domov. Ljudje na begu, begunci, tisti, ki v avtomobilskih kolonah zapuščajo konfliktno območje in kmalu – precej verjetno – širšo Ukrajino. Kajti zelo malo je gotovosti, da bo območje vojne v resnici zelo lokalizirano. Za številne ljudi je današnje jutro signal za beg. In kot v vseh vojnah – nikoli ne morejo oditi vsi, zato je treba imeti v mislih lokalno prebivalstvo, ki ostaja, in tiste, ki so že na begunskih poteh.

Begunske poti kot odgovor na vojno

O njih, ljudeh na begu, beguncih, je zaenkrat še malo govora. Mediji poročajo, da so sosednje države pripravljene sprejeti begunce, denimo Poljska in Češka. V začetku tedna piše Guardian, da se srednjeevropske države na zahodni meji Ukrajine pripravljajo na potencialni pritok milijonov beguncev v primeru večje ruske invazije. Poljska pa že predstavlja dom okoli dvema milijonoma Ukrajincev.

Kljub naraščajočim in obsežnim humanitarnim potrebam je ohranjanje prisotnosti agencij Združenih narodov v Ukrajini še nejasno, prav tako, kako dolgo in kako bodo humanitarne organizacije sploh lahko operativne na terenu. Verjetno bodo humanitarne aktivnosti prenesene na mejo, kjer bo potrebne največ pomoči razseljenim osebam. Ali pri njihovem odhodu v sosednje države.

EU še ni razglasila načrta podpore za ljudi, ki jih je vojna neposredno prizadela. Tu ne gre za sankcije, tu gre za jasne rešitve – sprejemanja ljudi in njihove oskrbe, in to onkraj dolgih formalnih procedur.

V Sloveniji je s strani političnih akterjev na ožjo  temo preganjanja ljudi zaradi oboroženega konflikta v Ukrajini, pričakovano, molk. Med nevladnimi organizacijami je Karitas – kot del evropske mreže – že pristopil k zbiranju finančne pomoči. Prispevke je mogoče nakazati preko telefonskega doniranja.

Kot vselej se je aktiviral kritičen del civilne družbe, ki že kontinuirano nasprotuje agresiji in vojnam vseh diktatorskih režimov. Mnogotere odzive, tudi akcije civilne družbe in NVO, gre pričakovati v naslednjih dneh.

Kam, če si ukrajinski begunec?

UNHCR, visoki komisariat Združenih narodov za begunce je v današnji izjavi izrazil najvišjo stopnjo zaskrbljenost zaradi vojnih konfliktov in poudarja: Humanitarne posledice za civilno prebivalstvo bodo uničujoče. V vojni ni zmagovalcev, a nešteto življenj bo raztrganih.

Prav tako apelira, da vlade sosednjih držav ohranijo meje odprte za tiste, ki iščejo varnost in zaščito, in sporočajo, da bodo okrepili svoje delovanje v Ukrajini. Poleg največjega globalnega akterja se za delo na terenu organizirajo številne manjše organizacije iz Zahodne Evrope, ki se bodo aktivirale predvsem pri delu z begunci na Poljskem. Pomembna stalnica v begunskih gibanjih pa so vedno prve varne države, kar se nedvomno zavedajo Poljska, Slovaška in Romunija. Zdi se, da na Madžarsko pri tem nihče na zares računa.

Spomniti velja, da so ukrajinski migrantski delavci prisotni v številnih zahodnoevropskih državah, zato gre pričakovati, da se bodo mnogi na begu oprli na svoje sorodniške in prijateljske mreže, denimo v Italiji, Nemčiji, Združenem kraljestvu itd.

Prisilne migracije šele v nastajanju

Ne gre dvomiti, da smo dobili novo krizno žarišče v osrčju Evrope, ki bo vnovič aktualiziralo humanitarni potencial Evrope. Lahko sicer ugibamo, ali bo šlo »zgolj« za kak milijon ali pa – bolj verjetno – pet ali celo več milijonov razseljenih ljudi. Ti ljudje na begu potrebujejo na svoji strani trdno in jasno evropsko politiko, ki bo varovala njihova življenja pred bombami in vsakovrstno vojaško agresijo ter spoštovala in zagotavljala njihove pravice ter temeljne svoboščine. To potrebujemo vsaj enaki meri, če ne še bistveno bolj, kot sankcije, ki jih je EU najavlja in izvaja. Obsežni vojni konflikti v zadnje pol stoletja kažejo, da je begunsko vprašanje na mizi še dolgo potem, ko vsaj v glavnem potihne rohnenje orožja.

Simona Zavratnik, sociologinja   

Vse več nasilja v družinah v času covida-19

»Za večino državljank in državljanov dosledno upoštevanje ukrepov, socialne izolacije pomeni varnost, za žrtve nasilja v intimno partnerskih odnosih pa ujetost v past.« (Društvo SOS)

Ob vstopu v leto 2021 covid-19 ostaja ena od osrednjih tem naših življenj. V preteklem letu so bile opravljene številne raziskave, ki so se osredotočale predvsem na vpliv virusa na telesno zdravje, na njegove značilnosti, možnosti za zdravljenje in na odkritje cepiva – z medicinskega vidika bi lahko rekli, da počasi prehajamo na zeleno vejo, vendar je ključnega pomena nameniti pozornost tudi družbenim posledicam pandemije, saj slednje utegnejo biti zelo dolgoročne. Ko govorimo o žrtvah virusa moramo imeti v mislih dve vrsti žrtev: 1) tiste, na katere ima virus neposreden vpliv, to so posamezniki, ki se okužijo z virusom in 2) žrtve, ki trpijo za (na zunaj) manj opaznimi, posrednimi posledicami, denimo tudi zaradi nasilja v domnevno varnih oazah izolacije.

V času, ko sta fizična izolacija in distanciranje nekaj povsem vsakodnevnega, se istočasno povečujejo tveganje za nasilje nad ženskami, njihovo zlorabo, izkoriščanje in zanemarjanje. Za čas pred pandemijo lahko rečemo, da so imele žrtve nasilja vsaj teoretično možnost, da so se temu izognile, bodisi z odhodom na delovno mesto, ali pa z odhodom partnerja na delovno mesto, prav tako pa so imele boljši dostop do varnih hiš. Pandemija je povzročila nemalo preobratov tudi na tem področju. Številne izgube zaposlitve, karantena ter delo od doma so žrtvam nasilja še dodatno povečale stisko in zmanjšale možnosti za umik in pobeg.

Foto: Ilustracija, Portal Udar

Nasilje v družini v času pandemije je globalni pojav

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poroča, da se je nasilje med ženskami v času pandemije močno povečalo. Najpogostejša oblika nasilja je nasilje nad intimnimi partnerji/icami, ki so mu še posebej izpostavljene nekatere ranljive skupine. Te se poleg novo nastale situacije soočajo še z drugimi dejavniki tveganja kot so velika gostota prebivalstva, slabe življenjske razmere in omejene zdravstvene, socialne ter varstvene storitve. To so predvsem migrantke in begunke ter tiste posameznice, ki živijo na območjih konfliktov. Nadaljnje so posebej ranljive tudi starejše ženske in osebe z različnimi vrstami oviranosti, ki se zaradi danih omejitev soočajo z dodatnimi ovirami pri dostopu do osnovnih življenjskih storitev, kot so socialna pomoč in oskrba na domu. Gre za ranljivejše skupine, ki so v času covida-19 dodatno izpostavljene nasilju in jih le to prizadene nesorazmerno (WHO, 2020).

Stopnjevanje nasilja nad ženskami je posledica stresa, vse večje gospodarske krize ter manjšega dostopa do storitev pomoči. V osnovi je nasilje nad ženskami posledica strukturnih sistemov, ki omogočajo in ohranjajo neenakost med spoloma na različnih družbenih ravneh. K temu prispevajo tudi posamezne politične krize na določenih območjih in njihove socialno-ekonomske nestabilnosti. V času pandemije pa imajo izolacija, omejitve gibanja in ukrepi karantene še posebno izrazit vpliv na ženske. Možnosti, da so ženske in njihovi otroci izpostavljeni nasilju znotraj družine se iz dneva v dan močno povečujejo, saj družinski člani preživljajo vse več časa doma in so v tesnem stiku, z odvzeto možnostjo odmika. Stres v gospodinjstvih se povečuje, tveganje pa dodatno stopnjujejo še ekonomske stiske in potencialne izgube zaposlitve.

Kaj se dogaja v Sloveniji?

O zaznavanju ter dinamiki, vključno z morebitnim porastom nasilja v družinah v času pandemije v Sloveniji,  sva se pogovarjali s tremi nevladnimi organizacijami z dolgo tradicijo in številnimi izkušnjami na tem področju: Društvo Ženska svetovalnica, Društvom SOS ter Zavod Emma. Ključno pozornost pri tem namenjamo načinom reševanja nasilja v družinah v spremenjeni družbeni situaciji, v kateri je ključno za javno zdravje, da se izvajajo določeni ukrepi za obvladovanje pandemije.  

Vse tri organizacije so zaznale občutno povečanje nasilja v družinah (med 30% in 50%) med glavnimi razlogi za to pa so: nenehna prisotnost ter nadzor povzročitelja, osamljenost, ekonomska skrb ter povečana skrb za družino. Sprva je bilo celo zaznati upad klicev žrtev nasilja:

»Ob pričetku razglasitve epidemije je bil v prvem mesecu zaskrbljujoč upad klicev žrtev nasilja, ki so oziroma bi potrebovale nujno pomoč.« (Društvo Ženska svetovalnica)

Glede obravnave nasilja v družinah v času pandemije se je izkazalo, da so pri društvih za čas karantene uvedli dodatno krizno telefonsko svetovanje žrtvam nasilja, večino svetovanja opravijo preko telefona, v akutnih primerih pa tudi v živo, ob upoštevanju vseh ukrepov zaradi pandemije:

»To razumemo, zato zdaj, ko je javno življenje popolnoma zaprto delamo in prilagajamo način delovanja tako, da smo čim bolj dostopni. Vsi naši programi in programi drugih NVO za pomoč ženskam, žrtvam nasilja delujemo. SOS telefon je tako kot že 31 let na voljo za klice vsak dan med 12.00 in 22.00 uro. Z našimi svetovalkami se je možno povezati tudi preko elektronske pošte. Večina svetovanja je zaradi upoštevanja zdravstvenih priporočil na daljavo z uporabo različnih platform. Imamo tudi on-line skupino za samopomoč. Izvajamo osebno zagovorništvo in spremstvo z upoštevanjem vseh zdravstvenih priporočil.  Ravno tako so odprte vse varne namestitve, Krizni centri, Varne hiše, Zatočišča in Materinski domovi.« (Društvo SOS)

Vsi sodelujoči intervjuvanci se strinjajo, da jim je pandemija covid-19 nedvomno otežila delo. Prekinilo se je izvajanje skupin za samopomoč, večino dela je na daljavo, prav tako je bilo veliko dela z upoštevanjem vseh priporočil in ukrepov vlade za varno namestitev uporabnikov:

»Da. Delale smo veliko na daljavo. Poučile smo ženske o tehnologiji na daljavo in razreševale stiske zaradi spremembe dela. V Kriznem centru smo imele ogromno dela z upoštevanjem vseh priporočil in ukrepov vlade, da smo uporabnicam in njihovim otrokom zagotovile varno namestitev.« (Zavod Emma)

Društva so na vprašanje, ali sta koronavirus in karantena pozitivno oziroma negativno vplivala na prepoznavo prej neznanega nasilja v družinah odgovarjala, da sta epidemija in s tem karantena nedvomno negativno vplivala na prepoznavo nasilja, saj so bile žrtve pod nenehnim nadzorom povzročitelja nasilja.

O vlogi države oziroma pristojnih javnih služb za spremljanje in reševanje problematike nasilja v času pandemije so bili odgovori društev nekoliko različni, odvisno od posamične izkušnje:

»Naše izkušnje s sodelovanjem z državnimi institucijami so načeloma dobre in smo se povezovali tudi v času epidemije, čeprav preko elektronskih povezav. Pri reševanju problematike nasilja smo pomembni vsi, tako državne institucije, kot nevladniki.« (Zavod Emma)

Pravkar smo se prijavili na razpis za delovanja programa Psihosocialne pomoči in čakamo na rezultate. Država si je vzela tri mesece časa, da se odloči ali bo program še financiran ali ne. Vmes pa delamo v negotovosti.« (Zavod Ženska svetovalnica)

»Ugotavljamo, da vprašanje varnosti žensk pred nasiljem v intimno partnerskih odnosih mora biti prepoznano kot življenjsko nevarno in da kot tako zahteva takojšnjo obravnavo. Ženske in otroci, ki jim grozi nasilje, potrebujejo našo takojšnjo pozornost. Zato bi moralo biti v ospredju prioritet delovanja vseh služb. Zahteva hiter odziv policije, sodstva in centrov za socialno delo za zagotavljanje varnosti žrtve in takojšnje odločanje o varnostnih ukrepih ter koordiniranem delovanju. Prioriteta pri izbiri varnostnih ukrepov za zaščito bi morala biti umikanje povzročitelja iz »varnega mehurčka«.  Pomoč ženskam žrtvam nasilja mora biti v vseh načrtih za nujno pomoč saj je bilo dovolj tragičnih zaključkov.

Združeni narodi so ob 16 Dnevih akcij proti nasilju nad ženskami postavili 4 cilje in sicer finančno podporo programom za zaščito žrtev nasilja, Hiter odziv, Preprečevanje in informiranje ter zbiranje podatkov, ki bi dokazali nujnost obstoja programov za zaščito življenj. Pridružimo se globalnim akcijam za dvig občutljivosti družbe na neenak položaj žensk, ker nihče ne more sam premagati trdno zakoreninjenih prepričanj o položaju ženske v družbi po spolni pripadnosti.« (Društvo SOS)

Foto: Lupa Portal

Bo pandemija spremenila gledišče o nasilju v družini?  

Za uspešen odziv na pandemijo je potreben holističen pristop in le dolgoročno spremljanje ter ocenjevanje učinkov ukrepov lahko pokaže, ali ukrepi namenjeni omejevanju širjenja virusa covid-19 neposredno vplivajo na porast nasilja na podlagi spola in nasilja v družinah na globalni ravni. Spremembe v številu zabeleženih primerov nasilja v družinah v času karantene zahtevajo poglobljeno raziskovanje, ki bo dalo odgovor tako na zamolk (denimo na začetku epidemije) kot tudi na občuten porast klicev na pomoč v kasnejšem obdobju in dolgem trajanju epidemije (kot kažejo primeri NVO).

Rezultati, ki kažejo na povečano stopnjo nasilja v času korona krize, sploh niso tako presenetljivi, saj vemo, da vsaka nova družbena kriza še bolj poglobi obstoječe krize. Zdi se, da je epidemija na nek način pripomogla k temu, da je večje število žrtev poiskalo pomoč, a je hkrati povzročila, da se je v mnogih družinah in partnerskih odnosih nasilje sploh pojavilo. In – nikakor ne smemo pozabiti – da se je nadaljevalo tam, kjer je bilo že pred tem prisotno. Zato gre na koncu ponoviti dobro znan recept: zelo pomembno je ozaveščanje o nasilju, tako potencialnih žrtev kot najširše javnosti. Nujno je, da se ozaveščanje začne na makro nivoju, če želimo doseči učinek tudi na mikro ravni.

Priporočila za nadaljnje branje:

Kot nadaljnje priporočilo za branje bi predlagali poročilo UNODC: Vpliv Covida-19 na nasilje nad ženskami in dekleti (ang. Research brief: What crime and helpline data say about the impact of the COVID-19 pandemic on reported violence against women and girls). V poročilu gre za pregled podatkov o nasilju nad ženskami in dekleti, ki jih je zbral UNODC v letu 2020 o žrtvah intimnih umorov, žrtvah femicida, žrtvah spolnega napada in posilstva ter žrtvah, ki  doživljajo kakršno koli drugo nasilje na podlagi spola.  Ocena temelji na omejenem številu držav zaradi nedostopnosti podatkov in raznolikosti nastajajočih trendov. V raziskavo je vključenih 36 držav, osredotoča pa se predvsem na ilustrativne primere držav, pri čemer ne gre za sklepanje o svetovnih trendih in o splošnem globalnem vplivu virusa na nasilje nad ženskami. Več na: https://reliefweb.int/report/world/research-brief-what-crime-and-helpline-data-say-about-impact-covid-19-pandemic-reported

Pisali sta Klara Andlovic in Špela Vovk

Izid zbornika: #Ostanidoma. Migracije, begunci in covid-19

Z velikim veseljem vas obveščamo o izidu zbornika #Ostanidoma. Migracije, begunci in covid-19!

Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 169, število strani 168, leto izida: 2021.

V publikaciji #Ostanidoma. Migracije, begunci in covid-19 smo zbrale razmišljanja o migracijah in družbenem obrobju v obdobju pandemije covida-19. Članice kolektiva blogerk – Simona, Sanja, Špela, Anja, Klara in še ena Špela – smo od prve karantene, natančneje od 7. aprila 2020, objavljale zapise na blogu in jih konec leta 2020, med drugo karanteno, uredile in pripravile za bralstvo v tem zborniku.

Analize člankov obravnavajo ljudi na poteh: migrante, ki so ostali ujeti med zaprtimi nacionalnimi mejami; begunce, ki so v času zdravstvene krize postali še bolj družbeno nevidni; delavce migrante, ki so v prvih vrstah boja proti pandemiji; izključene druge, kužne druge, zaznamovane druge … vse tiste torej, ki jih je pandemija še bolj utrdila v zaznamovanosti na družbenem obrobju.

Nedvomno slogan #ostanidoma ni privilegij beguncev in migrantov na poteh. Jasno sporočilo zapisov, ki prečijo karantensko leto 2020, je: varni smo le, ko smo lahko varni vsi.

V publikaciji #Ostanidoma. Migracije, begunci in covid-19 smo zbrale razmišljanja o migracijah in družbenem obrobju v obdobju pandemije covida-19. Članice kolektiva blogerk – Simona, Sanja, Špela, Anja, Klara in še ena Špela – smo od prve karantene, natančneje od 7. aprila 2020, objavljaje zapise na blogu in jih konec leta 2020, med drugo karanteno, uredile in pripravile za bralstvo v tem zborniku.

Analize člankov obravnavajo ljudi na poteh: migrante, ki so ostali ujeti med zaprtimi nacionalnimi mejami; begunce, ki so v času zdravstvene krize postali še bolj družbeno nevidni; delavce migrante, ki so v prvih vrstah boja proti pandemiji; izključene druge, kužne druge, zaznamovane druge … vse tiste torej, ki jih je pandemija še bolj utrdila v zaznamovanosti na družbenem obrobju.

Zbornik lahko naročite na naslednji povezavi: https://forms.gle/uuDZiM5vjLHAZ8WU9 .

Globalno učenje za vzgojo strpnih globalnih državljank in državljanov

Konec oktobra 2020 so bili objavljeni rezultati Programa mednarodne primerjave dosežkov učencev in učenk (Programme for International Student Assessment – PISA) o globalnih kompetencah.[1] Raziskava je pokazala, da slovenski 15-letniki v primerjavi z vrstniki iz držav članic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development – OECD) v povprečju poročajo o podobni ravni zavedanja o različnih globalnih vprašanjih, spoštovanju ljudi iz drugih kultur, podobni ravni spretnosti razumevanja perspektive drugih in spretnosti miselnega prilagajanja v novih okoliščinah. Vendar pa v primerjavi z mladostniki iz držav OECD v povprečju poročajo o nižji zaznani samoučinkovitosti pri pojasnjevanju globalnih vprašanj, slabšem zanimanju za spoznavanje drugih kultur, manj pozitivnem odnosu do priseljencev, slabši spretnosti medkulturnega komuniciranja in slabši odzivnosti na različna globalna vprašanja. Slovenski 15-letniki so poročali tudi o manj pogosti vključenosti v posamezne aktivnosti, povezane z globalnim učenjem v šoli, v primerjavi z učenci iz držav OECD pa so poročali tudi o večji prisotnosti diskriminatornega vedenja učiteljev do učencev iz drugih kultur.[2]

Ti podatki so zagotovo zaskrbljujoči in kažejo na potrebo po sistemskem pristopu. V Sloveniji so tematike človekovih pravic, razvoja in mednarodnega razvojnega sodelovanja, medkulturnega dialoga, strpnosti ter migracij običajno naslovljene v okviru globalnega učenja[3] v formalnem in neformalnem izobraževanju ter priložnostnem učenju. Globalno učenje je vseživljenjski proces učenja in delovanja, ki poudarja soodvisnost ter posameznikovo vpetost v globalno dogajanje. Namen procesa je spodbujati posameznike in skupnosti za lastno angažiranje ter delovanje na področju naslavljanja ključnih skupnih izzivov človeštva. Tako izobraženi in usposobljeni aktivni državljani lahko z lastnim delovanjem ter delovanjem v okviru raznih organizacij prispevajo k bolj pravičnim in trajnostnim ekonomskim, socialnim, okoljskim ter na človekovih pravicah temelječim državnim in mednarodnim politikam.

Foto: osebni arhiv avtorice

Globalno učenje je vključeno v Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030,[4] ki so jo države članice Organizacije združenih narodov soglasno sprejele na Vrhu o trajnostnem razvoju septembra 2015 v New Yorku, med podcilji 4. cilja trajnostnega razvoja (kakovostno izobraževanje) opredeljuje globalno učenje: »4.7 Do leta 2030 poskrbeti, da bodo vsi učenci pridobili znanje in spretnosti, potrebne za spodbujanje trajnostnega razvoja, tudi z izobraževanjem o trajnostnem razvoju in trajnostnem načinu življenja, človekovih pravicah, enakosti spolov, spodbujanju kulture miru in nenasilja, državljanstvu sveta ter spoštovanju kulturne raznolikosti in prispevka kulture k trajnostnemu razvoju.« Cilji trajnostnega razvoja predstavljajo skupni imenovalec človekovega dostojanstva in dostojnega življenja ob spodbujanju blaginje v okviru omejitev varovanja planeta. Prepoznavajo, da mora biti odprava revščine usklajena s strategijami, ki gradijo gospodarsko rast in naslavljajo vrsto socialnih potreb, vključno z izobraževanjem, zdravstvom, socialnim varstvom ter zaposlitvenimi možnostmi, hkrati pa naslavljati podnebne spremembe in varstvo okolja.

Platforma SLOGA je leta 2019 Centru za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede naročila pripravo analize stanja globalnega učenja v Sloveniji,[5] ki izpostavlja potrebo po jasnejši in celovitejši konceptualizaciji definicij globalnega učenja (iz leta 2008) ter vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (iz leta 2007), saj sta obe rahlo zastareli, hkrati pa ne odražata ideje Agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Nevladne organizacije že vrsto let pozivajo k vključevanju globalnega učenja v sistem formalnega izobraževanja. Globalno učenje je vključeno v novem strateškem dokumentu na področju otrokovih pravic, Programu za otroke 2020–2025,[6] ki ga je Vlada Republike Slovenije potrdila v začetku novembra 2020. V podpoglavju o vključujočem predšolskem in šolskem izobraževanju je vključen cilj spodbuditi aktivno državljanstvo otrok ter vključiti globalno učenje v predšolsko in šolsko izobraževanje z umestitvijo globalnega učenja v novo belo knjigo na področju izobraževanja.

Foto: osebni arhiv avtorice.

Globalno učenje je ključno orodje za krepitev razumevanja medsebojne povezanosti in povezav med človekovimi pravicami, cilji trajnostnega razvoja ter migracijami. Četudi je svoboda gibanja temeljna človekova pravica, zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic (13. člen), so aktualni migracijski tokovi v Evropi pogosto problematizirani v današnjem diskurzu. Vendar je mobilnost že od nekdaj sestavni del človeške narave in je vedno prispevala h gradnji ter krepitvi gospodarskega, socialnega in kulturnega bogastva sveta. Migranti pomembno prispevajo k razvoju njihovih izvornih in ciljnih držav s prenosom sredstev, spretnosti, tehnologije, modelov upravljanja, vrednot ter idej. Medtem ko se javni diskurz v Evropi pogosto osredotoča na namenjanje sredstev mednarodnega razvojnega sodelovanja za omejevanje oziroma upravljanje migracijskih tokov, »/r/azvojna pomoč občutno prispeva k izboljšanju možnosti preživetja, dostopa do izobraževanja, h krepitvi družbene enakosti in gospodarske rasti ter kot taka prispeva, da so dolgoročno migracije zgolj izbira in ne nuja.«[7] Rezultati raziskave PISA, ki poročajo o manj pozitivnem odnosu slovenskih mladostnikov do priseljencev, so vsekakor zaskrbljujoči, vendar lahko odražajo tudi manko državne strategije na področju komuniciranja o migracijah. Julija 2019 je bila sprejeta Strategija Vlade RS na področju migracij,[8] vendar strateški dokument ne naslavlja komunikacijskega vidika s ciljem razumevanja pojava.

Nevladne organizacije, ki delujejo na področju globalnega učenja, že vrsto let poudarjajo pomen globalnega učenja kot ključnega orodja za vključujočo trajnostno družbo. Številni projekti nevladnih organizacij si prizadevajo »odpirati oči in duha«, kar je smoter globalnega učenja.[9] Med temi je evropski projekt #MigratED, v katerem kot partnerska organizacija sodeluje Platforma SLOGA, ki je prejel nagrado za vseživljenjsko učenje kot najboljša praksa v kategoriji »učenje, ki opolnomoči«. Nagrado podeljuje Platforma za vseživljenjsko učenje (Lifelong Learning Platform – LLLP). Projekt si prizadeva razširjati dobre prakse globalnega učenja o vprašanjih medkulturnega dialoga, migracij, človekovih pravic in trajnostnega razvoja ter ozaveščati mlade o človekovih pravicah in migracijah z uporabo digitalnih orodij, s tem pa prispevati k vključujočem izobraževanju tudi za otroke ter mlade z migrantskim ozadjem. V okviru projekta so mladi pripravili kratke filme o migracijah. Kratki film učenk Osnovne šole Livada (Ljubljana) predstavlja zgodbe učencev in učiteljice njihove večkulturne šole, znane po vključevanju otrok iz priseljenskih družin. Dijaki in dijakinje II. gimnazije Maribor so pripravili kratki film o prisilnih migracijah z naslovom »Krokodilje solze«, ki opozarja na uničujoče posledice dolgotrajnih oboroženih spopadov v Siriji in Afganistanu. Zagovornika ciljev trajnostnega razvoja v okviru Inštituta za afriške študije v kratkem filmu razmišljata o migracijah v vsakdanjem življenju. Lucija Tacer, mladinska delegatka pri Organizaciji združenih narodov, v kratkem filmu oriše, kako so migracije zaznamovale njeno življenje. Pripravljenih je bilo tudi več razmišljanj mladih o migracijah, med temi tudi soavtoric bloga #Ostanidoma – Migracije, begunci in Covid-19. Gradiva, ki so jih pripravili mladi, tako predstavljajo uporabna orodja za vrstniško učenje o migracijah, strpnosti in vključevanju v družbo. Vključujoče izobraževanje mora upoštevati potrebe najranljivejših učečih se, med katerimi so tudi migrantski in begunski otroci.

Cilji trajnostnega razvoja obljubljajo, da ne bodo nikogar pustili zadaj. Globalno učenje je pomembno orodje za krepitev globalnih kompetenc mladih, za vzgojo strpnih globalnih državljank in državljanov. S krepitvijo globalnih kompetenc so mladi opolnomočeni, da postanejo nosilci pozitivnih sprememb in da razvijajo sposobnosti za spoprijemanje z globalnimi izzivi.

Pisala je Adriana Aralica iz Platforme SLOGA


[1] Vir.

[2] Več informacij.

[3] Več informacij.

[4] Povezava.

[5] Povezava.

[6] Vir.

[7] CONCORD Europe, 10 myths about migration and development, povezava.

[8] Povezava.

[9] Več informacij o vlogi nevladnih organizacij v poročilu »Za trajnostni razvoj, ki nikogar ne pusti ob strani«; povezava.

ANTI-MIGRANT, FAR-RIGHT AND POPULIST MOBILISATION ALONG THE BALKAN ROUTE

Identitarians from Austria, Germany and Switzerland at the Greek border with Turkey on the Evros river in early March. (Foto: K.L., Twitter)

Introduction

Greece has reached boiling point as a result of the steady influx of refugees and migrants, with over 1,2 million people arriving since 2014, intending to make a journey further north[1] . For people fleeing war, poverty and repression in the Middle East, Africa, and Asia, the Western Balkan route has become one of the main paths into Europe. The sudden arrival of migrants and refugees generally found Balkan countries unprepared.

After Slovenia, Croatia and North Macedonia closed off their borders in early 2016[2] , severely limiting the options for further travel deeper into Europe for the 50,000 plus refugees in Greece[3] . These people found themselves stranded in Greece, approximately a third of them on islands, but many continue to make the perilous journey via this route. Since then, Slovenia has continued to tighten control at its borders with Croatia. It is gradually extending its fence along the border[4] and mobilising additional police units[5] , which increased the pressure on Croatia especially with regard to its borders with Bosnia and Herzegovina (BiH), and Serbia. Subsequently, another bottleneck was created, leaving the authorities in BiH’s North-western Una-Sana Canton to cope with the majority of the 7,000–8,000 migrants who are in the country at any given time, according to an IOM estimate[6] . A similar situation exists in Serbia’s northern province of Vojvodina, resulting from Hungary’s much larger fence along its southern border and its heavy-handed treatment of refugees.

The current impasse creates unsustainable and often inhumane conditions for everyone trapped behind these fences. Whilst the migrants are bearing the brunt of the consequences of this reality and the failures of the migration and asylum policy in Europe, the situation has also been poisoning the public opinion in the transit countries along the Balkan route, and further. There are two main competing narratives in the media and public discourse, which centre around what are often perceived as irreconcilable, zero sum concerns about the treatment and wellbeing of migrants, particularly the incidents of human rights violations and violence, and about the safety and security of local population and their property. While media and humanitarian organisations and human rights watchdogs are attempting to raise awareness about the alarming situation on the borders and in refugee camps and reception centres, far-right extremists and populists are using it to create a spectacle that allows them to cast themselves in a role of Europe’s defenders.

This impasse is evolving into a ‘perfect storm’, in which a failing policy and inability to address the root causes of the problem, are creating opportunities for populists and extremists to advance their agendas, enabling criticism of political opponents and mobilisation of supporters.

This advisory brief presents an analysis of the efforts to influence public opinion, and the impact these have had on citizen-mobilisation in the region.

Border Pushback: The Ugly Face of the EU’s Migration Policy

Disturbing reports about the levels of excessive force used against migrants and brutality committed by the Croatian police at the country’s external border began to appear in public from 2016 onwards.

In 2019–2020, various Croatian and international human rights organizations, such as the Human Rights Watch[7] , Amnesty International[8] , the Centre for Peace Studies[9] and Are You Syrious (AYS) have drawn attention to the Croatian border police’s excessive use of violence. Countless international media including; Radio Free Europe[10] , Al Jazeera Balkans[11] , Deutsche Welle[12] , and the Swiss public broadcaster SRF[13] have also documented asylum seekers’ testimonies of their treatment in Croatia. These reports, often corroborated by aid workers and physicians, reveal an unprecedented degree the level of brutality used by the Croatian border police in their treatment of migrants and refugees near the border with BiH. Croatian outlet Dnevnik was further able to obtain a testimony by a local police officer, largely confirming the wrongdoing of the border police[14] . The Croatian police’s track record of torture, humiliation, and abuse of asylum seekers[15] , using practices such as spray-painting the heads of those caught attempting to cross the border with red crosses[16] , or shooting at migrants[17] is mounting.

Image for post
Guardian reports about spray-painting the heads of detained migrants.

Unfortunately, the Croatian police are not an exception, they are rather, the rule. The Border Violence Monitoring Network, which since 2016 has consistently monitoredhuman rights violations at the external borders of the European Union, in its latest report from September 2020, documented 40 cases of pushbacks, affecting 1548 people in Greece and along the Balkan Route, including Romanian, Austrian and international (primarily Czech) police units in North Macedonia[18] .

On 22 October, the EU Commissioner for Home Affairs, Ylva Johansson tweeted that after reviewing the Danish Refugee Council’s report[19] on the pushbacks by the Croatian police, she is planning to discuss the matter with the Croatian authorities.

Reviewing the comments, which speakers of the local languages (Bosnian, Croatian, Serbian) have left on the media websites and their social media accounts under the reports about border police violence, it becomes evident that opinions are divided along the two main narratives. A sizeable portion of users seemingly enjoy the stories and cheer on the police violence, with comments such as “Go Croatia!”, “Bravo, Croatian police!” in reaction to reports on abusive practices. They often refer to the migrants using hateful and dehumanising language, branding them as ISIS terrorists or comparing them to a zombie invasion. Another category of internet user justifies the violent pushback on administrative grounds, using the (flawed) arguments of reciprocity and equivalence. They find it unfair that people are attempting to cross borders without documents when they similarly would not be allowed to enter other countries without valid travel documents. Finally, there are users who show empathy for migrants and often lash out at other commenters.

While migrants have to bear the brunt of the harassment by authorities, those attempting to help, or advocate for refugees, or report about the abuse become secondary targets. Both international and local journalists covering these stories were threatened or fined by the police while documenting the situation along the Balkan route[20] . Nidzara Ahmetasevic, a Sarajevo-based journalist, in one incident saw police officers knocking down several migrants and refugees to the sidewalk and then taking them into a police vehicle. Police officers threatened Ahmetasevic with a fine, even after she identified herself as a journalist[21] . An account of how authorities prevent access for journalists and obstruct their work, was described by Deutsche Welle journalist, Ajdin Kamber, who describes the experiences of being ejected from government buildings and being harassed by the police as he (and others) try to do his job[22] . Human rights defenders and journalists who report on the situation in Una-Sana canton and migration issues in the region are also viciously targeted online. Vanja Stokic, an editor-in-chief of the eTrafika.net portal, was threatened in the comments under a photo she posted on her Facebook profile. The commenter explicitly mentions “cutting off heads,” using numerous expletives for both the migrants and those who help them. Stokic reported it to the police and the suspect was arrested[23] , though the prosecutor later dropped the case on the grounds that it does not meet the criteria to qualify as either the criminal offence of endangering security or incitement to hate and violence[24] .

Image for post
Threats Stokic received from Zivanovic. (Source: Facebook)

Media Stunts, Border Patrols, and Parliamentary Debates of Far-Right Extremists and Populists

The European far-right media also regularly report on the desperate situation in Greek refugee camps and tensions along the migration routes, weaponising the refugees’ / migrants’ suffering to spread anti-migration propaganda. After Turkey’s President Recep Tayyip Erdogan opened the country’s borders with eastern Greece[25] , Austrian and German far-right extremists revisited their media-stunts playbook and in March, shortly before Greece went into coronavirus lockdown, they travelled to Greece to “report” about the situation at the Turkish/Greek border.

The CovertAction Magazine reported the first group of eight to ten people, most of them members of far-right Identitarian Movement from Germany, Austria, and Switzerland, arrived at the Greek border with Turkey on the Evros river in early March[26] , followed by a trickle of several other individuals and groups, visiting Lesbos and the camp Moria, which continued up until August.

According to one of the activists, the purpose of these trips was to meet with Greek patriots, to show solidarity and support.[27] In reality, the images and footage from the trips were used to promote hateful propaganda, portraying refugees as invaders, “dangerous soldiers of Islam” who came to destroy Europe.[28] The far-right activists used different social media platform for the promotion of these materials, creating videos and articles, using hashtags such as #IstandWithGreece[29] and #niewieder2015[30] .

Image for post
Leader of Austrian Identitarians, Sellner on trip to Greece. (Source: Twitter)

In Slovenia, a group of anti-migration activists, consisting of assorted far-right extremists and ex-convicts, formed a paramilitary unit in 2018, named ‘Stajerska Varda’ (Styrian Guard)[31] . Presenting itself as a civil initiative and a voluntary defence community, the group patrols the borders with Croatia and Italy with an objective to intercept migrants attempting to cross the border illegally. In September, the amendments to the State Border Control Law and the Law on the Protection of Public Order were adopted, prohibiting individuals and groups from “controlling the state’s borders similar to police duties”[32] but other than that, authorities did little to prevent the activities of these anti-migration vigilante patrols. As of today, Stajerska Varda continues their border interventions and is consistently promoting its anti-migration views and military-like activities on their Facebook page.

Image for post
Austrian Kurier reports on Slovenian paramilitary unit, Stajerska Varda.

Groups with similar missions are also self-organising in Serbia. An informal group calling itself ‘Narodne Patrole’ (People’s Patrols) was handing out leaflets to migrants in the center of Belgrade, “informing” them that their freedom of movement is restricted due to frequent attacks on Serbian girls and women[33] . The group has a very active Facebook presence and also uses other social media accounts for organizing public events, such as the recent “Let’s clean the park” rally, advertised with a picture of a park with migrants in it. Another group engaging in similar activities is ‘Nacionalna obrana Levijatan’ (National Defence Levijatan), a part of the wider Levijatan movement in Serbia that unsuccessfully ran in recent parliamentary elections. According to its leader, their goal is “to put migrants on notice when they are misbehaving, without using violence or harassing anyone.”[34]

Image for post
People’s Patrols units organizing an anti-migration intervention in Belgrade. (Source: Facebook)

The far-right and populist anti-immigration activists visiting Greece’s borders and refugee camps for a photo opportunity, patrolling the forests of Slovenia and streets of Serbia, exploit the current humanitarian crisis as an opportunity for self-promotion. They create a spectacle, using misleading and manipulative content to amplify their message, hoping to gain new supporters.

While the groups patrolling the borders or the streets in the countries along the Balkan route can be dismissed as fringe and most are, at least declaratively, disavowed by government representatives and parties in the EU countries won, have nevertheless, won seats in the national parliaments on vociferous anti-migration platforms. They have been normalising the narratives of migrant pushback and repressions, while preventing a humane, sustainable, EU-wide solution to migration.

The Austrian Freedom Party (FPÖ), a junior partner in the government between 2017 and 2019, regularly stirs domestic anti-migrant sentiment, running controversial ads in print media and online. The party leadership commonly refers to migration as “creeping Islamisation” and “population displacement.”

In Germany, the anti-migration, racist, and xenophobic rhetoric has helped the political party, ‘Alternative for Germany’ enter the Bundestag in 2017 and become the largest opposition party. It appealed to voters with an overtly Islamophobic campaign and fearmongering around migration[35] , although it recently fired a prominent figure, Christian Lueth, after he was recorded saying that migrants coming to the country could be shot or gassed[36] .

In Croatia, the newly formed populist ethno-nationalist Homeland Movement, formed around the unsuccessful presidential candidate and popular singer Miroslav Skoro, entered the parliament in July this year, finishing third. Even though migration was not the dominant theme of the campaign, they are generally in favour of tough, restrictive migration policies. In Slovenia, where politicians are likelwise distancing themselves from openly anti-migration rethoric, their most important media mouthpieces are not. Specifically, most influential media around the leading conservative SDS party, such as online portals ‘Democracy’, tabloid ‘Škandal24.si,’ and the TV channel Nova24.tv have been publishing Islamophobic content, using it with the aim of stirring outrage at covered children spotted in a park in the center of Ljubljana[37] ,warning against dangers to democracy by electing politicians with immigrant backgrounds[38] , or arguing that the Muslim immigrants’ contribution to the society is to “bring third world diseases, danger of terrorist attacks, and sexual assaults on women.”[39]

Dominik Nepp, a Viennese city councilor and the leader of FPO in Vienna, ran an ad in September, ahead of the State elections in Vienna,[40] depicting a dark, masked figure with a knife in the background and a (white) woman screaming in fear in the forefront, accompanied by the following text “it is a fact that with the mass migration of 2015, Vienna became an absolute stronghold of crime.” He spent between 300–400 EUR on this particular message to reach between 80,000–90,000 people in Vienna. Between 28 Mar 2019–26 Oct 2020, his page spent over 200,000 EUR on Facebook ads. In May, he ran a series of ads targeting the entire Austria. According to the data provided by Facebook, his campaign spent between 15,800 to 22,295 EUR on only eight ads, each containing clear anti-migration and Islamophobic messages. One of the ads depicts a crowded inflatable raft boat, with a slogan “Sea rescue is human smuggling.”[41] Another shows a young couple, the woman wearing a headscarf.[42] The message on this ad simply reads — “stop the immigration”.

The Public Reacts: Online Mobilisation and Protests around Migration Issues

Many migrants stranded in the Una-Sana Canton, right outside the EU’s external border between BiH and Croatia, have to live outside of officially designated reception centres, in appalling conditions, without electricity and water.[43] The humanitarian crisis escalates periodically with worsening weather conditions and was this year further compounded by the COVID19 pandemic. To make matters worse, the reception centres were forcibly emptied at the end of September, ahead of elections in November, ostensibly due to public pressure[44] . The action was strongly condemned by the EU, which provides funding for these facilities[45] .

Desperate, with nowhere to go the migrants are locked in a vicious cycle of mistrust, fear, and increasing violence with the local populations. The unmet and mismanaged public safety concerns of the local population on the one hand, and the basic needs of the migrant population on the other, are inevitably leading to friction between residents and people in transit, all of which is fueled by misinformation and propaganda by extremists and populists. Fear, in combination with anger towards authorities for not being able to solve the problem, contributes to the appeal of the anti-migration narrative. Public gatherings against migrants and refugees, are sometimes organized by the local politicians who use trumped up numbers related to reported crimes committed by migrants[46] . In Bihac in August hundreds of citizens gathered in the town square and demanded that the authorities solve the problem of “irregular migrants and the prevention of the influx of new migrants in the region”[47] .

Protests against migrants also happened in Velika Kladusa, a town about 10 kilometres from the Croatian border. Citizens also began to organise online, where closed Facebook groups with titles like “Stop the invasion of migrants” or “Stop illegal migrants” were created for and by local citizens to share information, news updates, and personal experiences related to the migrant crisis. For example, a piece of news published by a local portal about 30 migrants arriving by bus from Sarajevo in late August, violating the cantonal government’s movement restrictions[48] , was shared to a public page followed by over 50,000 people, where it inspired not only calls for violence and online hate speech, but also offline action.

Image for post
Facebook groups with titles like “Stop the invasion of migrants” were formed. (Source: Facebook)

Self-appointed vigilantes and groups are increasingly taking matters in their own hands, under the pretext of protecting safety of other and public order. Following news such as the one about new migrants’ arrival circulating online, the situation in Velika Kladusa escalated. Locals began blocking traffic, intercepting buses, and dragging out migrants they found among the passengers[49] . Bus and taxi drivers transporting migrants, as well as volunteers and aid workers were targeted after their personal details and photos were published in these private groups. Media also reported other violent incidents and a pervasive atmosphere of fear in town[50] .

A man who was filmed as he assaulted a bus with migrants in Velika Kladusa[51] was celebrated as a hero among anti-migrant activists, both at public gatherings[52] and online. Also near Velika Kladusa, as a result of an arson attack with Molotov cocktails on a makeshift accommodation, five migrants were almost burned alive[53] . Another migrant was seriously wounded with knife in Sarajevo in September and local man was arrested for attempted murder[54] .

After the Europe’s largest refugee camp, Moria[55] (on the Greek island of Lesbos), burned to the ground in early September, thousands of people marched in the streets, of Berlin[56] , Vienna[57] , but also in other German cities such as Cologne, Munich, and Leipzig, as well as in Paris, France[58] , calling on authorities to take in more of the over 12,000 who were left without a shelter since the fire. Protesters held up signs saying Wir haben platz/We have room, or EU-Politik tötet/EU Politics kills.

Conclusion

Public discourse and narratives around migration develop in the context of government action. The anti-migration public discourse and narratives thrive in a situation of government inaction and policy failure. While propaganda and misinformation also contribute to fueling resentment and mobilising action, civic engagement — both vigilante justice and acts of solidarity and altruism — is usually motivated by what the public perceives as lacking.

The complexity of the migration-related problems and the tainted history of attempts to solve them in Europe puts far right activists and populist politicians at a distinct advantage. As the ousted AfD spokesperson Christian Lueth aptly put it in an interview that cost him his position, the worse off Germany is, the better for his party[59] .

On the one hand, the far-right parliamentary parties spend money on anti-immigrant ads on Facebook and in the print media, spreading misinformation and propaganda, and many alt-media outlets, are systematically pushing out stories to incite hate and violence, often using the infrastructure of social media platforms. Citizens using private groups are sharing these stories, fostering atmosphere in which calls to defend the communities have led to violence against migrants trapped in Bosnia and Herzegovina and Serbia. On the other hand, Initiatives such as COURAGE — Mut zur Menschlichkeit[60] , attempting to bring people from the burnt down Moria to safety in Austria, through crowdfunding sustainable accommodation and care, show the existing capacity and the good will of ordinary citizens.

While policies to address the incitement of hate and violence on the platforms should be improved, they will do little to curb the migration-related violence as long as flashpoints and bottlenecks like Moria or camps in Una-Sana Canton in Bosnia Herzegovina continue to exist. The festering of humanitarian crisis at and outside of Europe’s borders, the normalisation of the status-quo of squalid, inhumane conditions in refugee camps and the EU’s collective failure to effectively respond to the migration crisis have far reaching consequences. The EU Pact on Migration and Asylum[61] announced on 23 of September, as the Commission’s new approach to migration, in addition to solving technical hurdles of the asylum process, should also endeavour to shift the narrative around migration, thus far dominated by the far right and populist messages, in the direction of solidarity.

This article has been produced as part of the Resonant Voices Initiative in the EU, funded by the European Union’s Internal Security Fund — Police.

Writtten by Katja Lihtenvalner.

Katja is an activist, journalist and media analyst, currently living in Greece.


Article was originally published on https://resonantvoices.info/https://resonantvoices.info/anti-migrant-far-right-and-populist-mobilisation-along-the-balkan-route/?fbclid=IwAR35s50RUAIpwQ06uIChTSXVzr6-OD2Tx6DlMTlUGukIybN_iJZFN0FcQQg

References:

1.Greece sea and land arrivals monthly: Operations Portal. (2020)UNHCR. Available at: https://pr.fo/34HpT00

2.Kingsley, Patrick. (09/03/2016) Balkan countries shut borders as attention turns to new refugee routes. The Guardian. Available at: https://pr.fo/34HlIl2

3.According to the International Rescue Committee, Available at: https://pr.fo/2TFsu4j

4.Fighting over the Slovenian Border Barrier (2020). Deutsche Welle. Available at: https://p.dw.com/p/3hSmm

5.Albert, Rénes. (27/08/2020). Slovenia sends 1,000 police to Croatian border to halt migrant wave. Remix. Available at: https://pr.fo/35UMaH6

6.IOM’s Migration Response (2020) IOM Bosnia and Herzegovina. Available at: https://pr.fo/3kJRrrr

7.Croatia: Asylum Seekers Forced Back to Serbia (20/01/2017) Human Rights Watch. Available at: https://pr.fo/31XnVa0; Croatia: Migrants Pushed Back to Bosnia and Herzegovina (11/12/2018) Human Rights Watch. Available at: https://pr.fo/2HNxCkq

8.Croatia: Fresh evidence of police abuse and torture of migrants and asylum seekers (11/06/2020) Amnesty International. Available at: https://pr.fo/2Gfr79r

9.Report on Pushbacks and Violence From the Republic of Croatia: Illegal Practices and Systemic Human Rights Violations at EU Borders. (03/04/2019) Center for Peace Studies. Available at: https://pr.fo/2HHzziF

10.https://pr.fo/2HQ6YHs

11.Migranti prijavljuju nove slučajeve nasilja hrvatske policije (18/12/2019) Al Jazeera Balkans. Available at: https://pr.fo/34KMQQ2

12.Izbjeglica: „Hrvatski policajci su me tjerali da plivam nazad u Bosnu, a ne znam!” (17/07/2019). DeutscheWelle. Available at: https://p.dw.com/p/3MCRH

13.Prügel an der EU-Grenze: Wie Kroatien Migranten abschiebt (15/05/2019). SRF. Available at: https://pr.fo/2HQIi1X

14.Policajac priznao za DNEVNIK.hr da uhvaćene migrante po naredbi šefova vraćaju na granicu. (21/10/2019). Dnevnik.ba. Available at: https://pr.fo/3jGBfG5

15.Croatia: Fresh evidence of police abuse and torture of migrants and asylum-seekers. (11/06/2020). Amnesty International. Available at: https://pr.fo/2Gfr79r

16.Tondo, Lorenzo (28/05/2020). Crosses on our heads to ‘cure’ Covid-19: refugees report abuse by Croatian police. The Guardian. Available at: https://pr.fo/3jNBVJA

17.Jamieson, Alistair (18/11/2019) Migrant shot by Croatian police in mountains near Slovenian border. EuroNews & Reuters. Available at: https://pr.fo/3oRvfOD

18.Illegal Push-backs and Border Violence Reports: Balkan Region (2020) Border Violence Monitoring Network. Available at: https://pr.fo/35UNoCc

19.Gadzo, Mersiha (22/10/2020) Refugees allege physical, sexual abuse by Croatian authorities. Al Jazeera. Available at: https://pr.fo/2HKJvaF

20.Kazna od 500 KM i zabrana snimanja: Policijaci spriječili novinara Ajdina Kambera u obavljanju posla (24/04/2020). Etrafika. Available at: https://pr.fo/2TD0MoS

21.Policajci u Sarajevu napali novinarku (17/06/2020) Oslobodjenje. Available at: https://pr.fo/2JpjqPi

22.Kamber, Ajdin (06/11/2019). Zašto je novinar DW-a nepoželjan u vladi USK-a?. DeutscheWelle. Available at: https://p.dw.com/p/3SYpm

23.Lulić, Stevan. (24/05/2020) Uhapšen osumnjičeni za prijetnje Vanji Stokić .Nezavisne Novine. Available at: https://pr.fo/31YrQUj

24.Tomić, Nataša. (28/05/2020) Društvo novinara BiH osudilo prijetnje smrću Vanji Stokić. Etrafika. Available at: https://pr.fo/37YHW3S

25.van Hagen, Isobel. (29/02/2020) Turkey opens borders with Europe as tensions rise with Syria and Russia. ABC News. Available at: https://pr.fo/3mL1rkR

26.Rivera, Ellen. (29/04/2020) European Far Right and Identitarians Exploit Greek Immigration Crisis. Covert Action Magazine. https://pr.fo/2TFdS53

27.Wessels, Till-Lucas. (19/03/2020). An der Grenze Europas. Sezession. Availalable at: https://archive.is/RrlRE

28.Schützen wir Griechenlands Grenzen! (03/03/2020). Identitäre Bewegung Deutschland. Available at: https://www.youtube.com/watch?v=KUO-zOIAP6s

29.#IStandWithGreece hashtag gathers waves of support for Greece on refugee crisis. (03/03/2020). Neos Kosmos. Available at: https://pr.fo/37Zt4lJ

30.Schützt unsere Grenzen Nie wieder 2015! (2020). Die Oesterreicher. Available at: https://pr.fo/3oLSnhp

31.Patriot games: Slovenian paramilitaries face down migrant ‘threat’ on border. (11/11/2019) Reuters. Available at: https://pr.fo/37YOIXi

32.Poslanci podprli zakonska predloga za omejitev delovanja t. i. vard. (24/08/2020). Slovenske Novice. Available at: https://pr.fo/34KNVay

33.Narodne patrole u centru Beograda — pogledajte njihov razgovor sa emigrantima. (22/02/2020) Srbin.info. Available at: https://www.youtube.com/watch?v=T4P_l6pvUmA

34.Stošić, Petar (13/07/2020) Lider Levijatana iznosi svoju stranu priče: Koji to fašisti grade kuću Romima? IndexHR. Available at: https://pr.fo/34L8QtW

35.Wildman, Sarah. (31/08/2020). The German far right is running Islamophobic ads starring women in bikinis. Vox. Available at: https://pr.fo/2HI77gE

36.Far-right German politician sacked for reportedly suggesting migrants could be killed. (28/09/2020). The Guardian. Available at: https://pr.fo/37Y9A19

37.V Ljubljani v rjuho zavite že majhne punčke! (30/08/2018). Skandal24. Available at: https://pr.fo/2TFutWj

38.Muslimani na Švedskem želijo prevzeti državo: “Vi imate ure, mi pa imamo čas”. (19/09/2018) Demokracija. Available at: https://pr.fo/3jIjEO0

39.NE, HVALA! Društvo slovenskih pisateljev vam ponuja možnost: “Spoznajte muslimana!”. (12/04/2018). NovaTV24. Available at: https://pr.fo/3oGEyR7

40.Dominic Nepp Ads (15/09/2020) Facebook Ad Library. Available at: https://pr.fo/35PJ5Iu

41.Dominic Nepp Ads (18/05/2020) Facebook Ad Library. Available at: https://pr.fo/2Gjt7h4

42.Dominic Nepp Ads (18/05/2020) Facebook Ad Library. Available at: https://pr.fo/3oMnOYC

43.Kamp iz Noćne More: Migranti u BiH žive u teškim uslovima i nemaju šta da jedu! Organizacije upozoravaju da im preti humanitarna katastrofa! (VIDEO). (24/10/2019). Kurir.rs. Available at: https://pr.fo/3oGaeGm

44.Sharma, Aditya (01/10/2020). Bosnia: Authorities evict hundreds from UN-run migrant camp. Deutsche Welle. Available at: https://pr.fo/3egX65U

45.EU statement — Transfer of refugees and migrants from Bira. (01/10/2020). IOM Bosnia and Herzegovina. Available at: https://pr.fo/3efHRtC

46.Ramić, Ser. (29/08/2020). Antimigrantski narativ: Manipulacije brojem krivičnih djela u USK. Istinomjer.ba. Available at: https://pr.fo/3oL36Z9

47.Hiljade Ljudi Na Protestima U Bihaću: Očistite Naš Grad, Ulice I Mjesne Zajednice Od Migranata, Lopova, Narkomana… (29/08/2020) Crna Hronika. Available at: https://pr.fo/322SgUW

48.Litrić, Azra. (21/08/2020). Uprkos mjerama USK: Autobus iz Sarajeva dovezao 30 migranata u Krajinu. MojCazin.ba. Available at: https://pr.fo/3221W1X

49.Kod Velike Kladuše mještani ponovo izašli na ulicu, čekaju autobuse s migrantima. (18/08/2020). Klix.ba. Available at: https://pr.fo/2HRwvjV

50.Mrkić-Radević, Branka. (21/08/2020). LOV NA MIGRANTE U KRAJINI (FOTO): Nikada nije bilo gore, tuku ih gdje stignu! Žurnal.info. Available at: https://pr.fo/35JKn7C

51.MUŠKARAC DASKOM POLUPAO PROZORE AUTOBUSA KOJI JE PREVOZIO MIGRANTE: Snimljen incident u Velikoj Kladuši. (16/08/2020). Kurir.rs. Available at: https://pr.fo/2Ge2eef

52.“SVI SMO MI BAJKIN!”: Pogledajte kako je u Velikoj Kladuši dočekan Sead Karajić koji je vratio autobus s migrantima. (17/08/2020). USN. https://pr.fo/3jEw8pK

53.Elias-Bursac, Ellen. (10/08/2020) AYS Weekend Digest 8–9/8/2020: Bosnia, shocking attempt to burn asylum seekers alive. Medium. Available at: https://pr.fo/37ZuAUX

54.Sarajevo: Migrant teško ranjen nožem, uhapšen bh. Državljanin (03/09/2020). Klix.ba. Available at: https://pr.fo/2GiDMIQ

55.Moria refugee camp. (19/10/2020). Wikipediahttps://pr.fo/3kLNGBB

56.Jachmann, Luis Nicolas. (21/09/2020). “Wir haben Platz” — Tausende fordern Aufnahme von mehr Geflüchteten aus Moria. Euronews. Available at: https://pr.fo/3jKWuGP

57.“Wir haben Platz” in Wien: Demo für Flüchtlinge aus Moria. (03/10/2020) Vienna Online. Available at: https://pr.fo/37ZuWuL

58.Thousands march in Berlin to demand Germany take in Moria refugees. (21/09/2020). DeutscheWelle. Available at: https://pr.fo/3ehrNaT

59.Fuchs, Christian. (28/08/2020) “Je schlechter es Deutschland geht, desto besser für die AfD”. Zeit Online. Available at: https://pr.fo/2TCzb7o

60.COURAGE — Mut zur Menschlichkeit. (2020). Respekt.net. Available at: https://pr.fo/35S6n0o

61.New Pact on Migration and Asylum: A fresh start on migration in Europe. (2020). European Commissionhttps://pr.fo/35Rgh2b


Vabilo na akcijsko delavnico: pogovori o migracijah v času pandemije

Datum izvedbe: 22. 10. ob 16h do 19.30

Avtorice bloga #OSTANIDOMA. MIGRACIJE, BEGUNCI IN COVID-19 vljudno vabimo na pogovor o migracijah, upravljanju migracij in migracijskih politikah v času pandemije. Pogovor bo izpeljan v okviru “IC4LoP collective action seed funding.” Na srečanju bo predstavljeno delovanje naše skupine, osrednje teme in raziskovalna področja avtoric, odprt pa bo tudi prostor za diskusijo.

Dnevni red:

16.30 – 18.00

Uvod in predstavitev izhodišč: zaustavljena mobilnost, kako potekajo migracije v času pandemije?

(prispevek: Simona Zavratnik in Sanja Cukut Krilić)

Diskusija

Odmor (15 minut)

18.15 – 19.40

Spremljanje problematike migracij v povezavi s pandemijo in zdravjem migrantov

Diskusija

Priprava tekstov – blog in druge publikacije

(prispevki: Anja Zafošnik, Špela Perner, Špela Vovk, Klara Andlovic)

Prijave sprejemamo na mail spelaperner@gmail.com

Prijave so obvezne, zaradi vključitve v sestanek ZOOM.

Vabljeni!

Financerji dogodka:

Kako se Avstrija spoprijema z zaposlovanjem beguncev?

Kako se Avstrija spoprijema z zaposlovanjem beguncev?

Velikokrat se radi zgledujemo po sosedih, predvsem po Avstriji. Pa naj bo to višina plače, gospodarstvo, ali pa vključevanje beguncev. Pa se Slovenija pri integraciji beguncev res lahko zgleduje po Avstriji?

Med letoma 2015 in 2016, ko je veliko število ljudi na poti prečkalo meje Slovenije smo velikokrat slišali, da Slovenija ni njihova ciljna država. Hočejo v Nemčijo! Nekateri so kljub temu ostali v Sloveniji in Avstriji. Če prihajaš iz obrobne vasice na meji z Avstrijo, ti vsakdo reče: pa saj če ne boš dobila službe v Sloveniji, še vedno lahko greš v Avstrijo. Res je, veliko ljudi iz obrobnih vasic dela v Avstriji, veliko jih migrira na delo vsakodnevno, tako je še bilo pred Covid-19.

Avstrija se sooča z migracijami ne le kot sprejema, temveč tudi kot tranzitna država. Po številu prosilcev za azil na prebivalca se uvršča na tretjo mesto med državami sprejema v EU, takoj za Nemčijo in Švedsko. (Migration Policy Centre and the Bertelsmann Stiftung, 2016) V prejšnjih letih je Javni zavod za zaposlovanje (AMS) v Avstriji veliko sredstev namenil za integracijo beguncev na trgu dela, predvsem za učenje nemškega jezika. Deležniki procesa so prepričani, da je znanje nemškega jezika izjemno pomembno za nadaljnje zaposlovanje, in da je potrebno s pridobivanjem kvalifikacij pričeti takoj po končanem tečaju jezika.

Foto: E.M., vir

”Težko je najti službo tukaj za vse nas. Država je mala. Najprej sem se morala naučiti nemško, potem sem se učila, potem izobrazila. Prvi dve leti nisem dobila odgovora ali sem upravičena do statusa begunca.” (Intervjuvanka iz Irana, osebni intervju, 2019[1])

Predvsem pa je pomembno hitro priznavanje že pridobljenih kvalifikacij. Javni zavod za zaposlovanje (AMS), ki je odgovoren za politike na področju trga dela, poudarja, da ne bi smeli usmerjati begunce v dela, ki zahtevajo nižje kvalifikacije samo zaradi pomanjkanja znanja nemškega jezika. Potrebno bi bilo upoštevati tudi njihova pridobljena znanja in izkušnje in si tako prizadevati za čim hitrejšo vključitev na trg dela tudi za osebe, ki opravljajo dela, za katera se zahtevajo višje kvalifikacije. Njihove kompetence analizira Javni zavod za zaposlovanje, kar je pomembno za kategorizacijo kvalifikacij in zagotavljanje informacij, kje nadaljevati z usposabljanjem in  pridobivanjem novih kompetenc.

”Sistem tukaj je zelo dober, mesto ti pomaga pri marsikaterih stvareh. Pomagajo ti pri priznavanju in pridobivanju certifikatov/potrdil. Dobil sem tudi različne ugodnosti od sistema in zdaj je čas, da tudi jaz pomagam financirati sistem. Tako naj bi šle stvari. Ni lahkih služb, seveda so dobre in slabe stvari. Sistem tukaj je res dober, v tej organizaciji sem zelo vesel. Seveda sem imel tudi slabe trenutke, ampak generalno sem imel dobre izkušnje.‘‘ (Intervjuvanec iz Sirije, osebni intervju, 2019)

Ena izmed dobrih praks v Avstriji je program prostovoljnega vključevanja in integracije, ki traja eno leto. Namenjen je osebam, ki imajo status begunca ali subsidiarne zaščite in od pridobitve njihovega statusa ni minilo več kot dve leti. Cilji programa so vključevanje v družbeno življenje, poučevanje nemškega jezika, izboljšanje možnosti za vstop na trg dela s pridobivanjem različnih znanj na različnih poklicnih področjih, krepitev socialnih in medkulturnih kompetenc ter celostna integracija. Upravičenci, ki sodelujejo v programu, so upravičeni do minimalnega plačila. Program je podoben usposabljanju, ki ga poznamo tudi v Sloveniji preko Zavod za zaposlovanje, ki nudi usposabljanje na delovnem mestu, vendar se ta program v Avstriji še dodatno osredotoča tudi na vključevanje in integracijo.

Foto: vir

Pozitivna sprememba na področju zaposlovanja je tudi odstranitev nekaterih omejitev pri zaposlovanja prosilcev za azil, ki lahko vstopijo na trg dela 6 mesecev po vložitvi prošnje za azil.

Uspešna integracija beguncev na trg dela je zelo odvisna tudi od pripravljenosti podjetji na vključevanje beguncev. Glede na raziskave (Migration Policy Centre and the Bertelsmann Stiftung, 2016), se kažejo pozitivne spremembe na tem področju, saj se predvsem večja podjetja že odločajo za zaposlovanje beguncev.

Pa je res vse tako dobro?

Zdi se, da je Avstrija lahko v nekaterih pogledih vzor pri integraciji beguncev, pa vendar obstaja še veliko zakonov in področij, ki bi se lahko v prihodnosti izboljšali, predvsem kar se tiče samega izvajanja zakonov v vsakodnevnem življenju, kar je v veliki meri odvisno od ravnanja vlade. V zadnjih dveh letih je na primer sedanja vlada konkretno znižala sredstva za jezikovne tečaje beguncev. Po drugi strani pa  je vztrajala pri kriteriju za ohranjanje socialne pomoči, da mora njihovo znanje nemškega jezika dosegati vsaj raven B2. Pomeni tekoče razumevanje, pisanje in govorjenje nemškega jezika.

Naj zaključim z ugotovitvijo, da je Avstrija v številnih pogledih primer dobre prakse integracije beguncev, ampak kot lahko vidimo, je položaj beguncev v Avstriji odvisen tudi od politične klime v državi in kako populistično gledanje na to skupino vodi v omejevanje njihovih socialnih, kulturnih, političnih in ekonomskih pravic.

Raziskovala je Anja Zafošnik

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Viri:


[1] Intervjuje sem opravila v sklopu raziskovanja za magistrsko nalogo v Avstriji leta 2019.

Digitalni zdravnik na poti

Eden od vidikov ranljivosti beguncev in migrantov je tudi zdravstveni. Gre za osebe, ki nimajo možnosti stalnega in neoviranega dostopa do zdravstvenih storitev, poleg tega pa so pogosto izpostavljeni tudi rasizmu, ki se pojavlja  med zdravstvenim osebjem. Tekom epidemije COVID-19 so ti vidiki še toliko bolj vidni in posledično zaskrbljujoči, pri čemer je treba rešitve misliti na najširših, to je transnacionalnih oziroma kar na globalni ravni, saj gre za vprašanja, ki presegajo okvirje nacionalnih držav. »Zdravstvena ranljivost« – kot poimenujem to stanje – pri beguncih pomeni tudi, da so ali bodo številni med njimi postali šibki ali celo prešibki za premagovanje dolgih poti. Mnogim ljudem na poteh pa niso tuja vprašanja, ali bodo sploh dočakali svoj končni cilj.

Med begunci in osebami na poti so najpogostejše akutne poškodbe in bolezni, nezdravljene kronične bolezni, slabo duševno zdravje, nalezljive bolezni in pa poškodbe, ki so posledica neurejenega in nestabilnega izvornega okolja, življenja na poti, v slabih higienskih in splošnih življenjskih razmerah, v večjih množicah in brez dostopa do zdravstvenih storitev, ko bi te bile potrebne.

Foto: Šid, 2017 (osebni arhiv avtoric)

Kot ena izmed rešitev oziroma orodij za reševanje (tudi) zdravstvenih težav ljudi na poti se ponujajo digitalna orodja, predvsem v obliki različnih aplikacij, ki jih uporabnik prenese na svoj pametni telefon, ob predpostavki da ima to ljubo srečo, da mu ga niso odvzeli in uničili tekom poti ali da ga niso uničile vremenske razmere, nesreče, udarci… Zaradi visokega deleža uporabe telefonov med begunci in zaradi njihove dostopnosti in priročnosti na tej točki vidimo naprave in aplikacije kot poskuse korektiva trenutnih razmer za osebe na poti, aplikacije in storitve pa kot obliže, poskuse približevanja njihovih zdravstvenih stanj tistim, ki živimo povprečna, sedentarna vsakdanja življenja.

Ena izmed vsakdanjih in samoumevnih iznajdb v zdravstvu za vse, ki imamo osebnega zdravnika in redni dostop do zdravniške pomoči, je zdravstvena kartoteka pri izbranem zdravniku, v kateri vodijo evidenco o zdravstvenem stanju, jemanju zdravil, prebolelih boleznih in ostalem. Lahko si predstavljamo, da v primeru odprave na begunsko pot iskanje kartoteke oziroma popis zgodovine zdravstvenih stanj ni na prioritetni listi, zato so še kako uporabne aplikacije kot je npr. Doctor X, ki se opredeljujejo kot večjezikovni potni listi za vse, ki obiščejo zdravnika izven svoje države oziroma nimajo stalnega dostopa do svoje kartoteke. Gre za poskus ene od nevladnih organizacij, s katerim skušajo doseči eno izmed ključnih vodil na področju upravljanja z migracijami in izboljšanja življenja beguncev; povezovanje oseb in storitev na njihovi poti in zagotavljanje čim bolj ustrezne zdravstvene pomoči, ko je ta potrebna. Omogoča premagovanje jezikovnih ovir in državnih meja, kolikor je to glede na trenutne migracijske politike tako v Evropi kot širše, sploh mogoče.

Drug podoben poskus, ki naslavlja problematiko izgube zdravstvenih evidenc, hkrati pa olajšuje izvajanje cepilnih shem pri otrocih tekom poti je aplikacija CImA (Children Immunization App); gre za evidenco o opravljenih cepljenjih  otrok, ki se premikajo iz države v državo ali pa živijo v begunskem centru, kjer se osebje menjuje. Omogoča sledenje cepljenjem večih otrok, vsebuje podatke o cepivih in navaja Jordansko cepilno shemo (razvit in preizkušen je bil v centrih v Jordaniji). Prenosljive bolezni bi namreč lahko izpostavili kot drugega izmed dolgoročnejših zdravstvenih problemov oseb na poti. Seveda  ne v populistično diskriminatornem smislu dojemanja beguncev kot kužnih oseb, ki prenašajo bolezni med domačo prebivalstvo evropskih držav, temveč kot dela populacije, ki je zaradi življenja v slabih higienskih pogojih in v nagnetenih begunskih centrih, ki so posledica neurejenih migracijskih politik, podvržena hitrejšemu prenašanju in širjenju prenosljivih bolezni znotraj centrov. Življenjske okoliščine so temu delu populacije onemogočile skrb za nekaj, kar je pri nas že samoumevno in se posledic obdobja, ko še ni bilo tako, več ne spomnimo. Namreč cepljenja.

Foto: IOM

Post-travmatske motnje in duševne bolezni na splošno so še en izmed vidikov, ki kažejo depriviligiranost ljudi na poti, saj gre za pogoste bolezni  med to skupino prebivalstva, ki se jim ne posveča dovolj pozornosti, hkrati pa za to tudi ni neomejenih možnosti. Število prostovoljcev je (sploh trenutno) namreč zelo majhno, kar je posledica preventivnih ukrepov držav v času epidemije COVID-19, iz istih razlogov pa so ljudje na poti ujeti v taboriščih ob ustavljenih in upočasnjenih postopkih za pridobitev azila. Vse skupaj vodi v kopičenje množic ljudi, ki se počutijo vedno bolj obupani in preživljajo travmatično obdobje brez možnosti iskanja pomoči. Tudi tukaj se porajajo ideje in razvijajo aplikacije za pomoč osebam  (HELP@APP), a duševno zdravje je poleg akutnih stanj verjetno najboljši prikaz dejstva, da vsega digitalna orodja in sistemi ne morejo rešiti. Čeprav so namreč predstavljena orodja rezultat dobrih idej in namenov manjših organizacij ter raziskovanja in razvijanja glede na zaznane potrebe in prepoznane težave, ne morejo rešiti negotovosti prihodnjega dne in občutkov nemoči, s katerimi se milijone ljudi srečuje vsak dan.

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo. Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Pisala je Špela Perner