Vprašanja, ki jih je treba izreči, ko se države pripravljajo na sprejem in oskrbo beguncev

Prve varne države ob vojnih konfliktnih črtah, v katere ljudje enostavno pribežijo, so v drugačnem položaju kot vse naslednje, geografsko bolj oddaljene države, ki bodo begunce sprejemale praviloma na osnovi dogovorjenih kvot ali vladnih odločitev. O tem, kako so te kvote dogovorjene – ali gre za dogovor na evropski ravni in na osnovi kakšnih kriterijev – je pomembno izhodišče, ki bo ključno zaznamovalo dogajanje na terenu širom EU in v drugih državah v regiji.

Prve varne države, od Poljske, Moldavije, Madžarske in drugih teritorialni stičnih držav, bodo v nekaj dnevih v situaciji, ko bodo lahko beguncem ponudile začasno zaščito, za krajši čas, ne pa tudi dolgotrajnejše rešitve. Seveda je ta prvi korak nadvse pomemben, a pomeni kratkotrajno rešitev, praviloma namestitev v objektih za večje število ljudi kot so ogrevani šotori, začasna kontejnerska naselja, eventualno prazni objekti ali objekti, ki jih je mogoče izprazniti in za krajši čas ponuditi za namene oskrbe ljudi, na primer šole, dvorane ali zdravstvena ali turistična infrastruktura. Prav veliko hotelov, apartmajev ali praznih šol seveda ni na razpolago v obmejnih prostorih.

Od te točke naprej je ključna organizirana strategija mednarodne skupnosti, ki mora koordinirati razseljene ljudi na kar najbolj human način. Gre za občutljive procese v krizni situaciji, kjer ni vedno pravilo (še manj je pravilno) matematično izračunavanje. Ljudje so pribežali iz težkih situacij in številni so travmatizirani. Zato je še kako ključno, da so v procese vključeni strokovnjaki, ki nudijo tako namestitev kot drugo oskrbo, recimo tudi psihosocialno podporo. Brez usklajenega delovanja akterjev, od  evropske, vladne, do nevladne in medvladne ravni, si ni mogoče predstavljati kolikor toliko hitro in uspešno delovanje na terenu. Združeni narodi s svojimi globalnimi agencijami in znanjem morajo biti jedro humanitarne intervencije.   

Večina držav v tej novi humanitarni intervenciji so tiste, ki bodo begunce sprejele na osnovi politik in premisleka v svojih državah. Vse nadaljnje politike sprejema in oskrbe beguncev pa so v veliki meri definirane skozi izhodiščne predpostavke, torej premislek in politike delovanja na nacionalni ravni. Zato je pomembno, da postavimo nekaj ključnih vprašanj o lokalni slovenski situaciji, ki kličejo po odgovorih. Med njimi o kriterijih, namestitvah, akterjih delovanja in dolgoročnih odzivih. 

Kriteriji

Kakšni so kriteriji glede določitve kvote oziroma številke ljudi na begu iz Ukrajine, ki jim lahko ponudimo varno zatočišče? Kriteriji so namreč najboljša podlaga za ciljno delovanje in dejansko uspešne politike. Zaveza o določeni številki zaenkrat ni dodatno pojasnjena, a potrebuje odgovore tako na strateški kot operativni ravni. Spomnimo, pred nekaj desetletji je v Slovenijo prišlo večje število beguncev s področja vojnih konfliktov v bivši Jugoslaviji, kar pomeni, da izkušnje na terenu so. Na nekaterih področjih tudi zelo dobre, prvi organizirani odziv ni izostal v času bosanskih beguncev. A vendarle je treba jasno izreči, da je razlika v številu velika. Če je bilo na višku vojnih konfliktov v bivši Jugoslaviji v Sloveniji okoli 75.000 registriranih beguncev, je predvidenih 200.000 ljudi povsem drugačen organizacijski izziv. Zato je še kako treba zavihati rokave in se lotiti logistike. Ker namreč ob taki številki je neizbežno, da bodo begunci tako rekoč v skorajda vsaki občini.

Nastanitev

Kako učinkovito organizirati nastanitev na terenu, kako povezati obstoječe vire in znanje in preprečiti parcialno delovanje? Govorimo o institucionalizirani namestitvi in oskrbi, torej tistem delu, ki je najprej v domeni države oziroma v drugi fazi najverjetneje lokalnih skupnosti. A je situacija povsem drugačna kot je bila pred nekaj desetletji, ko je bila »pri roki« infrastruktura, predvsem prazne vojašnice, ki so se tako rekoč spremenile v begunske centre. Takih objektov danes seveda ni oziroma jih je zelo malo, mednje pa gre verjetno šteti nekaj turistične infrastrukture v lasti države in občin. Kakšna je torej strategija vlade, kako bomo na nek vsaj približno human način omogočili osnoven bivanjski standard? Šotori to seveda niso. Gradnja oziroma vzpostavljanje kontejnerskih naselij traja nekaj časa. Če jo imamo v mislih, je vsako čakanje odveč. Kajti nekaj je gotovo: najbolj želena izhodišča politik, da gre za zelo kratkotrajen rešitve pri nastanitvi beguncev, so praviloma napačna. O čem torej govorimo – so to opuščeni industrijski kompleksi, izpraznjeni stanovanjske stavbe širom slovenskih krajev, ali vendarle bolj kot ne športne hale in drugi le deloma primerni začasni objekti?        

Nastanitev pri družinah

V številnih evropskih državah se bodo begunci najprej naslonili in zatekli k obstoječim mrežam, to je sorodnikom in prijateljem. Obsežna transnacionalna skupnost ukrajinskih migrantksih delavcev je pri tem pomembna. Že zaradi obstoječih omrežij je smotrno, da vsaka država – v funkciji kar najbolj učinkovitih odzivov – sodeluje z morebitnimi obstoječimi organizacijami na svojih tleh. Tu je namreč izjemno veliko neformalnih informacij, ki so pomembne za identificiranje dejanskih potreb beguncev. Vprašanje je torej, ali kdo že danes deluje pri mreženju v tej smeri? Ta vidik ne gre spregledati tudi v Sloveniji, četudi gre bolj za vprašanje nastanitev pri slovenskih družinah kot pri relativno maloštevilni skupnosti Ukrajincev v Sloveniji. A ko se bo pokazala pripravljenost lokalnega prebivalstva za sprejem družin, je te aktivnosti potrebno organizirati – od registracije beguncev na lokalnih uradih, do denimo vpisa otrok v lokalni vrtec ali šolo.  

Akterji oziroma omrežja akterjev

Nekaj omenjenih vidikov jasno kaže, da je begunska politika kompleksno področje, ki zahteva presečno delovanje in povezovanje različnih akterjev in tudi družbe kot celote. Državne agencije morajo biti prvi dejavnik in trenutna organizacijska struktura nalaga skrb za migracije predvsem Ministrstvu za notranje zadeve z njegovimi različnimi sektorji. Za sprejem je poleg organizacij Združenih narodov tu osrednja točka delovanja. Pri registraciji se že nekoliko bolj zaplete, ali jo bodo izvajale nevladne organizacije ali denimo je lahko v pristojnosti upravnih enot, ki različne tovrstne aktivnosti že opravljajo za državljane in tujce?

Dolgoročni odzivi na begunsko krizo

Če zapišemo, da jih je še kako potrebno imeti v mislih, je to pravzaprav najbolj osrednja misel, ki je nobena politika ne sme spregledati. Če že ne urad za begunsko politiko kot osrednja javna institucija, pa vsaj na znanju in kompetencah temelječa skupina morala biti osnova vladnih politik na terenu. Štejejo izkušnje, šteje sposobnost sodelovanja z akterji, ki imajo znanje, šteje pripravljenost učenja dobrih praks in šteje tudi vizija, ki begunstvo ne bo kovala kot kratkoročni politični kapital. In da, obrniti se gre k nevladnim organizacijam in njihovem velikem potencialu za dobrobit sodobnih družb.

Simona Zavratnik

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s