Vprašanja, ki jih je treba izreči, ko se države pripravljajo na sprejem in oskrbo beguncev

Prve varne države ob vojnih konfliktnih črtah, v katere ljudje enostavno pribežijo, so v drugačnem položaju kot vse naslednje, geografsko bolj oddaljene države, ki bodo begunce sprejemale praviloma na osnovi dogovorjenih kvot ali vladnih odločitev. O tem, kako so te kvote dogovorjene – ali gre za dogovor na evropski ravni in na osnovi kakšnih kriterijev – je pomembno izhodišče, ki bo ključno zaznamovalo dogajanje na terenu širom EU in v drugih državah v regiji.

Prve varne države, od Poljske, Moldavije, Madžarske in drugih teritorialni stičnih držav, bodo v nekaj dnevih v situaciji, ko bodo lahko beguncem ponudile začasno zaščito, za krajši čas, ne pa tudi dolgotrajnejše rešitve. Seveda je ta prvi korak nadvse pomemben, a pomeni kratkotrajno rešitev, praviloma namestitev v objektih za večje število ljudi kot so ogrevani šotori, začasna kontejnerska naselja, eventualno prazni objekti ali objekti, ki jih je mogoče izprazniti in za krajši čas ponuditi za namene oskrbe ljudi, na primer šole, dvorane ali zdravstvena ali turistična infrastruktura. Prav veliko hotelov, apartmajev ali praznih šol seveda ni na razpolago v obmejnih prostorih.

Od te točke naprej je ključna organizirana strategija mednarodne skupnosti, ki mora koordinirati razseljene ljudi na kar najbolj human način. Gre za občutljive procese v krizni situaciji, kjer ni vedno pravilo (še manj je pravilno) matematično izračunavanje. Ljudje so pribežali iz težkih situacij in številni so travmatizirani. Zato je še kako ključno, da so v procese vključeni strokovnjaki, ki nudijo tako namestitev kot drugo oskrbo, recimo tudi psihosocialno podporo. Brez usklajenega delovanja akterjev, od  evropske, vladne, do nevladne in medvladne ravni, si ni mogoče predstavljati kolikor toliko hitro in uspešno delovanje na terenu. Združeni narodi s svojimi globalnimi agencijami in znanjem morajo biti jedro humanitarne intervencije.   

Večina držav v tej novi humanitarni intervenciji so tiste, ki bodo begunce sprejele na osnovi politik in premisleka v svojih državah. Vse nadaljnje politike sprejema in oskrbe beguncev pa so v veliki meri definirane skozi izhodiščne predpostavke, torej premislek in politike delovanja na nacionalni ravni. Zato je pomembno, da postavimo nekaj ključnih vprašanj o lokalni slovenski situaciji, ki kličejo po odgovorih. Med njimi o kriterijih, namestitvah, akterjih delovanja in dolgoročnih odzivih. 

Kriteriji

Kakšni so kriteriji glede določitve kvote oziroma številke ljudi na begu iz Ukrajine, ki jim lahko ponudimo varno zatočišče? Kriteriji so namreč najboljša podlaga za ciljno delovanje in dejansko uspešne politike. Zaveza o določeni številki zaenkrat ni dodatno pojasnjena, a potrebuje odgovore tako na strateški kot operativni ravni. Spomnimo, pred nekaj desetletji je v Slovenijo prišlo večje število beguncev s področja vojnih konfliktov v bivši Jugoslaviji, kar pomeni, da izkušnje na terenu so. Na nekaterih področjih tudi zelo dobre, prvi organizirani odziv ni izostal v času bosanskih beguncev. A vendarle je treba jasno izreči, da je razlika v številu velika. Če je bilo na višku vojnih konfliktov v bivši Jugoslaviji v Sloveniji okoli 75.000 registriranih beguncev, je predvidenih 200.000 ljudi povsem drugačen organizacijski izziv. Zato je še kako treba zavihati rokave in se lotiti logistike. Ker namreč ob taki številki je neizbežno, da bodo begunci tako rekoč v skorajda vsaki občini.

Nastanitev

Kako učinkovito organizirati nastanitev na terenu, kako povezati obstoječe vire in znanje in preprečiti parcialno delovanje? Govorimo o institucionalizirani namestitvi in oskrbi, torej tistem delu, ki je najprej v domeni države oziroma v drugi fazi najverjetneje lokalnih skupnosti. A je situacija povsem drugačna kot je bila pred nekaj desetletji, ko je bila »pri roki« infrastruktura, predvsem prazne vojašnice, ki so se tako rekoč spremenile v begunske centre. Takih objektov danes seveda ni oziroma jih je zelo malo, mednje pa gre verjetno šteti nekaj turistične infrastrukture v lasti države in občin. Kakšna je torej strategija vlade, kako bomo na nek vsaj približno human način omogočili osnoven bivanjski standard? Šotori to seveda niso. Gradnja oziroma vzpostavljanje kontejnerskih naselij traja nekaj časa. Če jo imamo v mislih, je vsako čakanje odveč. Kajti nekaj je gotovo: najbolj želena izhodišča politik, da gre za zelo kratkotrajen rešitve pri nastanitvi beguncev, so praviloma napačna. O čem torej govorimo – so to opuščeni industrijski kompleksi, izpraznjeni stanovanjske stavbe širom slovenskih krajev, ali vendarle bolj kot ne športne hale in drugi le deloma primerni začasni objekti?        

Nastanitev pri družinah

V številnih evropskih državah se bodo begunci najprej naslonili in zatekli k obstoječim mrežam, to je sorodnikom in prijateljem. Obsežna transnacionalna skupnost ukrajinskih migrantksih delavcev je pri tem pomembna. Že zaradi obstoječih omrežij je smotrno, da vsaka država – v funkciji kar najbolj učinkovitih odzivov – sodeluje z morebitnimi obstoječimi organizacijami na svojih tleh. Tu je namreč izjemno veliko neformalnih informacij, ki so pomembne za identificiranje dejanskih potreb beguncev. Vprašanje je torej, ali kdo že danes deluje pri mreženju v tej smeri? Ta vidik ne gre spregledati tudi v Sloveniji, četudi gre bolj za vprašanje nastanitev pri slovenskih družinah kot pri relativno maloštevilni skupnosti Ukrajincev v Sloveniji. A ko se bo pokazala pripravljenost lokalnega prebivalstva za sprejem družin, je te aktivnosti potrebno organizirati – od registracije beguncev na lokalnih uradih, do denimo vpisa otrok v lokalni vrtec ali šolo.  

Akterji oziroma omrežja akterjev

Nekaj omenjenih vidikov jasno kaže, da je begunska politika kompleksno področje, ki zahteva presečno delovanje in povezovanje različnih akterjev in tudi družbe kot celote. Državne agencije morajo biti prvi dejavnik in trenutna organizacijska struktura nalaga skrb za migracije predvsem Ministrstvu za notranje zadeve z njegovimi različnimi sektorji. Za sprejem je poleg organizacij Združenih narodov tu osrednja točka delovanja. Pri registraciji se že nekoliko bolj zaplete, ali jo bodo izvajale nevladne organizacije ali denimo je lahko v pristojnosti upravnih enot, ki različne tovrstne aktivnosti že opravljajo za državljane in tujce?

Dolgoročni odzivi na begunsko krizo

Če zapišemo, da jih je še kako potrebno imeti v mislih, je to pravzaprav najbolj osrednja misel, ki je nobena politika ne sme spregledati. Če že ne urad za begunsko politiko kot osrednja javna institucija, pa vsaj na znanju in kompetencah temelječa skupina morala biti osnova vladnih politik na terenu. Štejejo izkušnje, šteje sposobnost sodelovanja z akterji, ki imajo znanje, šteje pripravljenost učenja dobrih praks in šteje tudi vizija, ki begunstvo ne bo kovala kot kratkoročni politični kapital. In da, obrniti se gre k nevladnim organizacijam in njihovem velikem potencialu za dobrobit sodobnih družb.

Simona Zavratnik

Vojni konflikt v Ukrajini bo z domov pregnal številne ljudi

Nova vojna v Evropi

Le tri desetletja po velikih vojnih konfliktih v osrčju Evrope, na prostoru bivše skupne države Jugoslavije, je od današnjega dne odprta nova vojna na evropskih tleh. Glede na moč, motive in apetite akterjev, od Rusije do ZDA, Kitajske in NATO, je najbrž edino zanesljivo vedenje, da je ukrajinski konflikt nemogoče natančno analitično uokviriti ter predvidevati in napovedati njegovo intenzivnost, obseg in predvsem posledice.

Zunaj strateških preigravanj vpletenih in tistih, ki pogledujejo proti Rusiji in njeno dejanje preračunavajo v svojih geostrateških politikah, pa so vedno znova ljudje, ki jih vojni konflikti preženejo z domov. Ljudje na begu, begunci, tisti, ki v avtomobilskih kolonah zapuščajo konfliktno območje in kmalu – precej verjetno – širšo Ukrajino. Kajti zelo malo je gotovosti, da bo območje vojne v resnici zelo lokalizirano. Za številne ljudi je današnje jutro signal za beg. In kot v vseh vojnah – nikoli ne morejo oditi vsi, zato je treba imeti v mislih lokalno prebivalstvo, ki ostaja, in tiste, ki so že na begunskih poteh.

Begunske poti kot odgovor na vojno

O njih, ljudeh na begu, beguncih, je zaenkrat še malo govora. Mediji poročajo, da so sosednje države pripravljene sprejeti begunce, denimo Poljska in Češka. V začetku tedna piše Guardian, da se srednjeevropske države na zahodni meji Ukrajine pripravljajo na potencialni pritok milijonov beguncev v primeru večje ruske invazije. Poljska pa že predstavlja dom okoli dvema milijonoma Ukrajincev.

Kljub naraščajočim in obsežnim humanitarnim potrebam je ohranjanje prisotnosti agencij Združenih narodov v Ukrajini še nejasno, prav tako, kako dolgo in kako bodo humanitarne organizacije sploh lahko operativne na terenu. Verjetno bodo humanitarne aktivnosti prenesene na mejo, kjer bo potrebne največ pomoči razseljenim osebam. Ali pri njihovem odhodu v sosednje države.

EU še ni razglasila načrta podpore za ljudi, ki jih je vojna neposredno prizadela. Tu ne gre za sankcije, tu gre za jasne rešitve – sprejemanja ljudi in njihove oskrbe, in to onkraj dolgih formalnih procedur.

V Sloveniji je s strani političnih akterjev na ožjo  temo preganjanja ljudi zaradi oboroženega konflikta v Ukrajini, pričakovano, molk. Med nevladnimi organizacijami je Karitas – kot del evropske mreže – že pristopil k zbiranju finančne pomoči. Prispevke je mogoče nakazati preko telefonskega doniranja.

Kot vselej se je aktiviral kritičen del civilne družbe, ki že kontinuirano nasprotuje agresiji in vojnam vseh diktatorskih režimov. Mnogotere odzive, tudi akcije civilne družbe in NVO, gre pričakovati v naslednjih dneh.

Kam, če si ukrajinski begunec?

UNHCR, visoki komisariat Združenih narodov za begunce je v današnji izjavi izrazil najvišjo stopnjo zaskrbljenost zaradi vojnih konfliktov in poudarja: Humanitarne posledice za civilno prebivalstvo bodo uničujoče. V vojni ni zmagovalcev, a nešteto življenj bo raztrganih.

Prav tako apelira, da vlade sosednjih držav ohranijo meje odprte za tiste, ki iščejo varnost in zaščito, in sporočajo, da bodo okrepili svoje delovanje v Ukrajini. Poleg največjega globalnega akterja se za delo na terenu organizirajo številne manjše organizacije iz Zahodne Evrope, ki se bodo aktivirale predvsem pri delu z begunci na Poljskem. Pomembna stalnica v begunskih gibanjih pa so vedno prve varne države, kar se nedvomno zavedajo Poljska, Slovaška in Romunija. Zdi se, da na Madžarsko pri tem nihče na zares računa.

Spomniti velja, da so ukrajinski migrantski delavci prisotni v številnih zahodnoevropskih državah, zato gre pričakovati, da se bodo mnogi na begu oprli na svoje sorodniške in prijateljske mreže, denimo v Italiji, Nemčiji, Združenem kraljestvu itd.

Prisilne migracije šele v nastajanju

Ne gre dvomiti, da smo dobili novo krizno žarišče v osrčju Evrope, ki bo vnovič aktualiziralo humanitarni potencial Evrope. Lahko sicer ugibamo, ali bo šlo »zgolj« za kak milijon ali pa – bolj verjetno – pet ali celo več milijonov razseljenih ljudi. Ti ljudje na begu potrebujejo na svoji strani trdno in jasno evropsko politiko, ki bo varovala njihova življenja pred bombami in vsakovrstno vojaško agresijo ter spoštovala in zagotavljala njihove pravice ter temeljne svoboščine. To potrebujemo vsaj enaki meri, če ne še bistveno bolj, kot sankcije, ki jih je EU najavlja in izvaja. Obsežni vojni konflikti v zadnje pol stoletja kažejo, da je begunsko vprašanje na mizi še dolgo potem, ko vsaj v glavnem potihne rohnenje orožja.

Simona Zavratnik, sociologinja