Mask’n’ball: polarizirana stališča in berlinske refleksije

Večplastnosti maske

COVID-19 je nedvomno ključna beseda leta 2020, maska pa je tisti element, okoli katerega se v zadnjih nekaj mesecih bijejo družbeni boji. Razdeljenost stališč do tega pripomočka ne bi mogla biti globlja, slednje pa spričo hkratnosti kompleksnosti in omejevanja običajnega družbenega življenja ni presenetljivo. Maska je seveda »le« simbolni element in nikakor ne naslavlja številnih širših in še kako realnih vprašanj (denimo omejenega dostopa do zdravstvenih storitev ali šolanja na daljavo tistih učencev, ki doma nikakor nimajo ustreznega prostora ali podpore), zato ne gre ravno prispevati k tovrstnim polariziranim diskusijam na družbenih omrežjih, temveč jih predvsem presegati. Tudi ali pa morda še zlasti,  ko so akterji znane osebe iz javnega življenja, ki zastavijo svoj glas v predimenzionirani javni razpravi pro et contra maski. Z osrediščenjem nanje na tej ravni izgubljamo široko vsebinsko razprtost – predvsem pa se ob prevladi mask’n’balla v javnosti dogajajo ključni nedemokratični procesi drugje v družbi. Zato še kako potrebna širša kritika (ne)demokratičnega delovanja vlad in mednarodnih institucij.   

Berlinske refleksije in meje pandemije

Letošnje prvo avgustovske berlinske protikoronske proteste, ki so združili izjemno raznolike družbene skupine in posameznike, sem opazovala na terenu. Prvi njihov očiten dejavnik je množična mobilizacija nasprotnikov ukrepov iz celotnega nemškega prostora, kar nakazuje dobro organizirane in skomunicirane demonstracije in tudi zelo jasen cilj sicer heterogene skupine protestnikov. Pri tem ni ključno vprašanje števila protestnikov, četudi se je ravno okoli tega najbolj razgrela javna debata. 

Kdo je torej protestiral in zakaj? Sporočila so zahtevala svobodo, plakati so spraševali: »Je tu spet DDR?«, mediji so si prislužili oznako »lažnivi mediji«, skrajno desničarska AFD, Alternativa za Nemčijo, se je podpisala pod nekaj parol o svobodi za vse. Pod gesli »Brez maske si svoboden!« – ponovim: okoli tega elementa se namreč bije celoten simbolni boj – so skupaj korakale skupine dresdenskih neonacistov in novodobnih hipijevskih skupin, vihrale so nemške in mirovniške zastave, veliko je bilo govora o ljubezni, ki je zdravilo, protestniki so z dlanmi risali srčke in pošiljali sporočila ljubezni. Nedvomno jasna sporočila: svoboda in ljubezen.

Medtem so številni levičarski aktivisti nadeli masko in organizirali proti-demonstracije, osredinjene na boj proti rasizmu, nacionalizmu in pozivale k solidarnosti in osebni odgovornosti. Velik razcep v družbi se je še enkrat jasno pokazal tudi v stališčih okoli nošenja mask oziroma pri širšem pojmovanju meja korone. Proti koronske demonstracije v nemškem prostoru potekajo pod jasno taktirko skrajne desnice, ki ji je uspelo pritegniti različne iniciative, ki so tudi že doslej iskale prepoznaven prostor v javnosti. Mnoge od njih so se že doslej sklicevale na pravice: proti cepljenju, proti nekaterim sevanjem itd., zdaj pa je covid-19 postal osredinjena točka boja tudi za te doslej marginalizirane skupine in njihovo agendo.

Ocena, da gre zgolj za teorije zarote je nekoliko poenostavljena, zlasti ko se te skupine organizirajo v močnejših zavezništvih denimo trumpovih volivcev ali skrajne desnice, AFD in Pegide v Nemčiji. Zato je treba njihov politični domet resneje obravnavati. Povedano iz berlinske perspektive: poznane teorije ameriške provenience o novem svetovnem redu (NWO) in QAnon se prekrivajo z antisemitizmom. Ideje o posameznikih, ki vodijo globalni red, pa se nevarno gibljejo k relativizaciji nacističnih zločinov. In še to: bolj srhljivo od marširanja prepoznavnih nacijev med protestniki je bilo mestoma med ljudmi videti davidovo zvezdo. Najverjetneje res samo posamični primeri, a so nedvomno simptom skrb vzbujajočih družbenih procesov.  

Pomembno pri teh protestih je tudi, da so pod vprašaj postavili znanost. To je pomembna točka, ki jo je treba vzeti v obzir, a hkrati jasno pokazati, da so le raziskave in preverjeni podatki in ne nasprotno, mitologije, pot k premagovanju korone ali kateregakoli drugega izbruha virusa. Namreč, protesti se mestoma sklicujejo na švedski model kot alternativno obliko, a so hkrati pripravljeni spregledati, da se švedski model nikakor ne odvija v okrilju psevdoznanosti in zunaj osebne odgovornosti. Nasprotno, temelji na osebni odgovornosti!

Poseg v osebne svoboščine: vsi smo manjšine

Vprašanje posega v osebne svoboščine se v sodobnih družbah praviloma nanaša oziroma se dogaja ožjim družbenim skupinam, to je manjšinam ali pa posameznikom. Tokratna družbena sprememba je unikum, ki zadeva vse in nikogar ne izpušča. Tudi zato ne more biti predvidljivih in enoznačnih odzivov, ker gre preprosto za povsem novo, a zelo kompleksno družbeno realnost. Tako kot se s pandemijo spopadajo družbeni (pod)sistemi in države, išče rešitev tudi posameznik.

Na tej točki prihaja do trenj, nerazumevanja in pričakovano tudi konfliktov, ki jih je nujno reševati z ustreznim komuniciranjem. Zelo pomembno je, kakšen način komuniciranja, kakšen model uporablja država iz pozicije moči do družbenih sistemov in seveda tudi v mikro relaciji do posameznika. Tu se vzpostavljajo konfliktni odnosi in pri tem imamo v slovenskem prostoru zares neverjetno, neverjetno veliko smolo!

Veliki posegi v osebne svoboščine in v utečen življenjski stil so nekaj, kar lahko nekonfliktno funkcionira le krajši čas. Zatem se razblinja tudi nevarnost, na kateri so taki posegi utemeljevani – pri tem ni nujno, da ima to referenco v dejanskem stanju – in družba zahteva, da se spet zadiha s polnimi pljuči. Tak refleks vidimo sociologi v analizah različnih družbenih kriz, tudi denimo vojnih konfliktov, ko si družbe izjemno hitro prizadevajo vzpostaviti »staro normalnost«, to je stanja brez omejitev.   

Kam gredo protikoronski protesti?

Demonstracije od Berlina do Londona, Rima in Zagreba ter številnih globalnih središč imajo prepoznavno agendo v jasnem nasprotovanju ukrepom za zajezitev korona virusa, a gre za nadvse heterogeno druščino protestnikov. Razen glavnega cilja jih veliko drugega pravzaprav ne druži, zato menim, da ne gre za prepoznavno družbeno gibanje, posledično pa je domet teh demonstracij manjši. Na daljši rok ne vidim vezivnega elementa, razen v primeru da jih bodo povsem instrumentalizirale določene politične struje.

Slednje pa sej pravzaprav že zgodilo. Protikoronsko paranojo je zagrabila desnica in zaenkrat ji pod okriljem zdravstvene krize gre boljše kot bi si želeli. Psevdoznanstvene teorije pa so ji gotovo najbolj pisane na kožo, med njimi denimo omenjena »QAnon«.

Tako ne moremo mimo točke, ki se ji želim izogniti: kaj je torej s teorijami zarote in kakšna je njihova vloga v aktualnih protestih? Brez pretenzije po kakem zelo ambicioznem odgovoru sociologija uči, da teorije zarote najbolje delujejo v kompleksnih in konfliktnih situacijah, ko je v družbah veliko odprtih vprašanj, pri katerih znanost ne zmore podatki takojšnega odgovora ali pa tudi prizna, da odgovorov še nima. Pogosto gre za dalja časa prisotne, že obstoječe ideje, ki so oživljene in v takih situacijah tudi potencirane. Denimo dvomi okoli cepiv – kar je ena konstantnih družbeno konfliktnih tem tudi onkraj virusov in epidemij.

Vsekakor sta tako znanost kot država tista sistema, ki morata iznajti rešitve in odgovore, pri čemer pa je zelo verjetno, da nekateri odgovori enostavno nikoli ne bodo slišani. Instant odgovori, všečni množici, pa so predvsem domet populistične desnice. Degradacija znanosti pri iskanju odgovorov pa gre z roko v roki s fašističnimi tendencami, ki so znanosti vselej odvzele status kvalificiranega razlagalca družbene realnosti.

Najbrž je cepivo naslednja prelomna točka, torej po maski, okoli katere se zdaj bojujejo simbolni in dejanski boji. Tu smo pa na bolj spolzkih tleh. Znanost gre pri tem virusu tako rekoč iz ničelne točke in opraviti mora vse faze raziskav, preizkušanja in zdravljenja. Pri tem niso v pomoč nekateri fijaski; denimo pokazalo se je, da je bilo neko cepivo, uporabljeno na globalnem jugu, nadvse problematično. Vprašanje je, kaj želi skupina nasprotnikov cepiva doseči in koliko gre pri tem za ožji boj okoli morebitnega cepiva proti Covid-19 oziroma za legitimizacijo daljšega prizadevanja okoli splošne pravice do izbire pri cepljenju.  Če gre v ožjem smislu za,  kot razumem, pravico do izbire pri cepljenju, v tem osebno niti ne vidim tako velikega problema. To pa predvsem zato, ker bi se v taki izbirni situaciji večina prebivalstva proti novemu virusu zelo verjetno odločila za cepljenje.

Pri tovrstnih protestih oziroma nasprotovanju ukrepom gre za projektne upore. Zato tudi lahko skupaj korakajo skrajna desnica in deklarirano levičarska gibanja, nacionalisti, neonacisti in newagevske skupine. In vsi vihrajo transparente o svobodi. Nedvomno pa so nepremostljive svetovnonazorske in vrednostne razlike, zato pričakujem kratek dah takega skupnega delovanja. Brez grožnje korone jih namreč nič ne druži. Ko tem bojem odvzamemo naboj maske, namreč postanejo veliko bolj jasne tudi številne druge relacije.

Simona Zavratnik

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s