Družbene razsežnosti mednarodnih migracij: migranti v globalno-lokalnem trgu dela

»Drugorazredni_e migranti_ke« za »prvorazredno« gospodarstvo

Pravica do svobodnega gibanja znotraj meja carinskih unij, kakršna je EU, ki ekonomskim migrantom dovoljuje, da si po svoji lastni želji izbirajo kraj dela, je tesno povezana z razvojem evropskega in globalnega gospodarstva. Slednje je še kako vidno ravno v zadnjih mesecih, ko se na globalni ravni soočamo z epidemijo COVID-19, ki je upočasnila in dodatno zapletla prihode tujih delavcev v Slovenijo in vse druge države. V novih okoliščinah so bili »ogroženi« predvsem segmenti gospodarstva, odvisni od dela migrantk_ov, med drugim prevozništvo, kmetijstvo, gradbeništvo in turizem. Migracije tako niso ključne zgolj pri reševanju demografskih izzivov, kot so nizka rodnost, staranje prebivalstva in posledično pomanjkanje delovno aktivnega prebivalstva, temveč pomembno vplivajo tudi na gospodarsko rast, trende strukturne brezposelnosti in ponudbo na trgu dela. Že dolgo vemo, da migranti_ke v veliki meri zapolnjujejo številna prosta delovna mesta v globalnem gospodarstvu.

Mednarodne migracije so logična posledica odnosa, ki ga Wallerstein poimenuje odnos med centrom in periferijo ter so pomemben dejavnik, ki ga želijo države v času globalnega gospodarstva načrtno usmerjati in z njim upravljati. S selitvenimi tokovi (ang. migration flow) si na eni strani zagotavljajo delovno silo za opravljanje t.i. 3 D del (dirty, dangerous and difficult), ki jih delavci_ke na nacionalnih trgih dela največkrat ne želijo opravljati, in delovno silo, ki lahko pomembno vpliva na konkurenčno gospodarsko prednost posameznih držav. Zlasti slednje predstavlja državam na periferiji resno težavo, saj z izseljevanjem prebivalstva izgubljajo visokokvalificirano prebivalstvo.  

Selitveni tokovi (ang. migration flows) na območju Slovenije: živahne selitve v in iz Slovenije

Raziskovanje mednarodnih migracij na območju Slovenije je z vidika obsežnih in reprezentativnih raziskav precej podhranjeno. Ena tistih raziskav, ki pa nudi vpogled, je bila opravljena na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani in naslavlja dva pomembna učinka migracij –  njihov vpliv na število prebivalstva in njegovo izobraženost – ter analizira ključne selitvene tokove v zadnje pol stoletja, natančneje med leti 1961 in 2013. Za slednje je značilno predvsem to, da je selitveni prirast v 70. letih 20. stoletja rastel, v desetletju pred osamosvojitvijo pa padal. Naraščanje selitvenega prirasta v 70. letih je mogoče pojasniti s postopnim odprtjem  meja nekdanje Jugoslavije in rastjo delovno intenzivne industrije v Sloveniji. Zaradi te se namreč pojavi potreba po nizko kvalificirani delovni sili, ki je v veliki meri prihajala iz republik nekdanje Jugoslavije, predvsem Bosne in Hercegovine ter je zapolnjevala delovna mesta, ki jih slovenski kvalificirani industrijski delavci več niso želeli opravljati. Zagon gospodarstva, izboljšanje življenjskega standarda in omejevanje priseljevanja v države Zahodne Evrope (npr. Nemčijo, Francijo) botrujejo temu, da je bilo v zgodovini Slovenije to obdobje najintenzivnejšega priseljevanja.

V 80. letih se dinamika nekoliko umiri, selitveni prirast začne upadati in notranji migracijski tokovi se začnejo postopoma umirjati. Zadnje desetletje pred osamosvojitvijo Slovenije je čas, ko Jugoslavija pade v dolžniško krizo, začne se obdobje visoke inflacije, zvišanja življenjskih stroškov in pomanjkanja nekaterih temeljnih surovin. Mnogi avtorji opozarjajo, da je to obdobje, ko se v Slovenijo v večji meri priseljujejo ženske (za razliko od prej prevladujočih tokov moške migracije), kar je delno pogojeno z možnostjo njihovega zaposlovanja v glavnem na nekvalificiranih delovnih mestih v zdravstvu in gostinstvu ter iz razlogov združevanja družin. Dinamika se ponovno spremeni v 90. letih po osamosvojitvi (z izjemo leta 1998 in 1999), ko začne število priseljenih tujcev_k postopoma naraščati. Tako je po podatkih Eurostata v Sloveniji leta 1999 živelo približno 33.000, v letu 2010 pa kar 82.000 prebivalcev_k brez državljanstva Republike Slovenije, večina iz držav nekdanje Jugoslavije. Je pa potrebno povedati, da je veliko prebivalcev_k iz časa notranjih migracij med republikami nekdanje Jugoslavije po osamosvojitvi pridobilo državljanstvo Slovenije.

Po letu 2008 je mogoče opaziti izrazit trend odseljevanja prebivalcev_k Slovenije v države Zahodne Evrope. S pojavom gospodarske krize in liberalizacijo mejnih režimov pride do stagnacije priseljevanja in nadaljnjega povečevanja odseljevanja. Selitveni prirast se naglo zmanjša, a z izjemo leta 2010 ostaja pozitiven, in to v celoti na račun selitev tujcev_k (za prebivalce_ke z državljanstvom RS je negativen). To je čas odpuščanja moške nizko kvalificirane delovne sile, ki je v času med 2005 in 2008 v Slovenijo prihajala opravljati predvsem dela v gradbeništvu, zato je mogoče trend odseljevanja pojasniti z vračanjem delavcev ali njihovo selitvijo v države Zahodne Evrope. Vendarle se v tem obdobju v deležu odselitev naglo povečuje tudi delež državljanov_k RS.

V letu 2012 je bilo letno število odseljenih državljanov_k RS prvič večje od števila odseljenih tujcev_k, prvič pa se pokaže tudi naraščajoč vpliv selitev državljanov_k RS na povprečno izobraženost odseljenih. Delež najbolj izobraženih je bil pri državljanih_kah RS bistveno višji kot med tujci_kami. Srečujemo se s pojavom t.i. »bega možganov«, ki se nanaša predvsem na migracije, katerih vzroki so povezani s trgom dela in z zaposlitvenimi možnostmi. Slednjemu botruje tudi vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki v letu 2004 prinese nekatere pomembne spremembe. Za mnoge prebivalce_ke Slovenije vstop v Evropsko unijo pomeni nove poklicne in ekonomske priložnosti na  trgu dela EU.

Leta 2012, ko se posledice gospodarske krize začnejo izrazito kazati v vsakdanjem življenju ljudi in v državnih ukrepih, nastopijo novi razlogi in novo obdobje za izseljevanje prebivalcev_k Slovenije v tujino. Ker so se odzivi države na gospodarsko krizo v veliki meri kazali v omejevanju javne porabe in nižanju plač, je to obdobje vodilo predvsem v postopno izgubljanje zaupanja prebivalcev_k v vlado. Odnos in zaupanje do države sta pomembna dejavnika, ki jima gre posvetiti pozornost, ko govorimo o razlogih za izbiro države bivanja in dela.

Zato bi bilo zanimivo nasloviti vprašanje migracij tudi v povezavi z epidemijo COVID-19 in političnim dogajanjem v obdobju pandemije. Predvsem pa je nujno opozoriti na pomanjkanje (sekundarnih) reprezentativnih raziskav, ki bi obravnavale migracijska gibanja po letu 2013. Vemo pa, kar kažejo grobi statistični podatki, da se je v Slovenijo v letu 2019 priselilo skoraj 3.800 državljanov Slovenije in 27.000 tujih državljanov, odselilo pa skoraj 6.600 slovenskih in 8.500 tujih državljanov. Tako je bil v letu 2019 selitveni prirast najvišji po letu 2008. 

Migrant_ka kot zunanji sovražnik: »drugi« in fokus na pravice

Pokazali smo, da so bile migracije na območju današnje Slovenije vedno prisotne. Razmislek tistih, ki nasprotujejo priseljevanju tujcev_k ali se jih bojijo, gre največkrat v smeri, da »tujci_ke odžirajo službe državljanom_kam, znižujejo njihove plače, izkoriščajo socialne sisteme, v katere niso prispevali in so breme na plečih socialne države«. Tovrstna stališča so najbolj nevarna v obliki retorike političnih strank, ki jo uporabljajo za nabiranje političnih točk. In to je seveda izjemno problematično. Ne le zato, ker odvrača pogled od v uvodu omenjenih pozitivnih vidikov migracij, temveč tudi oblikuje podobo  migrantov_k kot zunanjih sovražnikov­_ic, kot »drugih«, nevrednih enako dostojnega človekovega življenja, dostojnih delovnih pogojev, plačila ter palete kulturnih, socialnih in političnih pravic. Gre za tisti izsek iz realnosti, ki nas znova in znova opozarja, da na migracije ne smemo in ne moremo gledati zgolj skozi prizmo demografije in gospodarstva, temveč tudi, in predvsem, skozi prizmo političnih in drugih pravic migrantov_k.

Za blog je pisala Sara Ugrin.

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Bevc, Milena in Uršič, Sonja. 2014. »Obseg meddržavnih selitev in izobraženost selivcev ter njun vpliv na število in izobraženost prebivalcev Slovenije«. Dve domovini: Razprave o izseljenstvu, 40(2014): 91-110.

Bevc, Milena. 2014. »Meddržavne selitve prebivalcev Slovenije in njihov vpliv na demografska gibanja v državi«. IB revija, 2(2014): 5-20.

Zavratnik Zimic, Simona. 2003. »Volume VI -Slovenia. The perspective of a country on the ‘Schengen periphery’«. Nibelungengasse: International Organization for migration.

Zavratnik, Simona in Cukut Krilić, Sanja. 2020. Digitalni begunci. Transformacije migracijskih poti ali ko pametni telefon nadomesti kovček. Ljubljana: Založba FDV, ZRC, SAZU.

Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek: http://www.stat.si/statweb (25. 8. 2020).

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.

Mask’n’ball: polarizirana stališča in berlinske refleksije

Večplastnosti maske

COVID-19 je nedvomno ključna beseda leta 2020, maska pa je tisti element, okoli katerega se v zadnjih nekaj mesecih bijejo družbeni boji. Razdeljenost stališč do tega pripomočka ne bi mogla biti globlja, slednje pa spričo hkratnosti kompleksnosti in omejevanja običajnega družbenega življenja ni presenetljivo. Maska je seveda »le« simbolni element in nikakor ne naslavlja številnih širših in še kako realnih vprašanj (denimo omejenega dostopa do zdravstvenih storitev ali šolanja na daljavo tistih učencev, ki doma nikakor nimajo ustreznega prostora ali podpore), zato ne gre ravno prispevati k tovrstnim polariziranim diskusijam na družbenih omrežjih, temveč jih predvsem presegati. Tudi ali pa morda še zlasti,  ko so akterji znane osebe iz javnega življenja, ki zastavijo svoj glas v predimenzionirani javni razpravi pro et contra maski. Z osrediščenjem nanje na tej ravni izgubljamo široko vsebinsko razprtost – predvsem pa se ob prevladi mask’n’balla v javnosti dogajajo ključni nedemokratični procesi drugje v družbi. Zato še kako potrebna širša kritika (ne)demokratičnega delovanja vlad in mednarodnih institucij.   

Berlinske refleksije in meje pandemije

Letošnje prvo avgustovske berlinske protikoronske proteste, ki so združili izjemno raznolike družbene skupine in posameznike, sem opazovala na terenu. Prvi njihov očiten dejavnik je množična mobilizacija nasprotnikov ukrepov iz celotnega nemškega prostora, kar nakazuje dobro organizirane in skomunicirane demonstracije in tudi zelo jasen cilj sicer heterogene skupine protestnikov. Pri tem ni ključno vprašanje števila protestnikov, četudi se je ravno okoli tega najbolj razgrela javna debata. 

Kdo je torej protestiral in zakaj? Sporočila so zahtevala svobodo, plakati so spraševali: »Je tu spet DDR?«, mediji so si prislužili oznako »lažnivi mediji«, skrajno desničarska AFD, Alternativa za Nemčijo, se je podpisala pod nekaj parol o svobodi za vse. Pod gesli »Brez maske si svoboden!« – ponovim: okoli tega elementa se namreč bije celoten simbolni boj – so skupaj korakale skupine dresdenskih neonacistov in novodobnih hipijevskih skupin, vihrale so nemške in mirovniške zastave, veliko je bilo govora o ljubezni, ki je zdravilo, protestniki so z dlanmi risali srčke in pošiljali sporočila ljubezni. Nedvomno jasna sporočila: svoboda in ljubezen.

Medtem so številni levičarski aktivisti nadeli masko in organizirali proti-demonstracije, osredinjene na boj proti rasizmu, nacionalizmu in pozivale k solidarnosti in osebni odgovornosti. Velik razcep v družbi se je še enkrat jasno pokazal tudi v stališčih okoli nošenja mask oziroma pri širšem pojmovanju meja korone. Proti koronske demonstracije v nemškem prostoru potekajo pod jasno taktirko skrajne desnice, ki ji je uspelo pritegniti različne iniciative, ki so tudi že doslej iskale prepoznaven prostor v javnosti. Mnoge od njih so se že doslej sklicevale na pravice: proti cepljenju, proti nekaterim sevanjem itd., zdaj pa je covid-19 postal osredinjena točka boja tudi za te doslej marginalizirane skupine in njihovo agendo.

Ocena, da gre zgolj za teorije zarote je nekoliko poenostavljena, zlasti ko se te skupine organizirajo v močnejših zavezništvih denimo trumpovih volivcev ali skrajne desnice, AFD in Pegide v Nemčiji. Zato je treba njihov politični domet resneje obravnavati. Povedano iz berlinske perspektive: poznane teorije ameriške provenience o novem svetovnem redu (NWO) in QAnon se prekrivajo z antisemitizmom. Ideje o posameznikih, ki vodijo globalni red, pa se nevarno gibljejo k relativizaciji nacističnih zločinov. In še to: bolj srhljivo od marširanja prepoznavnih nacijev med protestniki je bilo mestoma med ljudmi videti davidovo zvezdo. Najverjetneje res samo posamični primeri, a so nedvomno simptom skrb vzbujajočih družbenih procesov.  

Pomembno pri teh protestih je tudi, da so pod vprašaj postavili znanost. To je pomembna točka, ki jo je treba vzeti v obzir, a hkrati jasno pokazati, da so le raziskave in preverjeni podatki in ne nasprotno, mitologije, pot k premagovanju korone ali kateregakoli drugega izbruha virusa. Namreč, protesti se mestoma sklicujejo na švedski model kot alternativno obliko, a so hkrati pripravljeni spregledati, da se švedski model nikakor ne odvija v okrilju psevdoznanosti in zunaj osebne odgovornosti. Nasprotno, temelji na osebni odgovornosti!

Poseg v osebne svoboščine: vsi smo manjšine

Vprašanje posega v osebne svoboščine se v sodobnih družbah praviloma nanaša oziroma se dogaja ožjim družbenim skupinam, to je manjšinam ali pa posameznikom. Tokratna družbena sprememba je unikum, ki zadeva vse in nikogar ne izpušča. Tudi zato ne more biti predvidljivih in enoznačnih odzivov, ker gre preprosto za povsem novo, a zelo kompleksno družbeno realnost. Tako kot se s pandemijo spopadajo družbeni (pod)sistemi in države, išče rešitev tudi posameznik.

Na tej točki prihaja do trenj, nerazumevanja in pričakovano tudi konfliktov, ki jih je nujno reševati z ustreznim komuniciranjem. Zelo pomembno je, kakšen način komuniciranja, kakšen model uporablja država iz pozicije moči do družbenih sistemov in seveda tudi v mikro relaciji do posameznika. Tu se vzpostavljajo konfliktni odnosi in pri tem imamo v slovenskem prostoru zares neverjetno, neverjetno veliko smolo!

Veliki posegi v osebne svoboščine in v utečen življenjski stil so nekaj, kar lahko nekonfliktno funkcionira le krajši čas. Zatem se razblinja tudi nevarnost, na kateri so taki posegi utemeljevani – pri tem ni nujno, da ima to referenco v dejanskem stanju – in družba zahteva, da se spet zadiha s polnimi pljuči. Tak refleks vidimo sociologi v analizah različnih družbenih kriz, tudi denimo vojnih konfliktov, ko si družbe izjemno hitro prizadevajo vzpostaviti »staro normalnost«, to je stanja brez omejitev.   

Kam gredo protikoronski protesti?

Demonstracije od Berlina do Londona, Rima in Zagreba ter številnih globalnih središč imajo prepoznavno agendo v jasnem nasprotovanju ukrepom za zajezitev korona virusa, a gre za nadvse heterogeno druščino protestnikov. Razen glavnega cilja jih veliko drugega pravzaprav ne druži, zato menim, da ne gre za prepoznavno družbeno gibanje, posledično pa je domet teh demonstracij manjši. Na daljši rok ne vidim vezivnega elementa, razen v primeru da jih bodo povsem instrumentalizirale določene politične struje.

Slednje pa sej pravzaprav že zgodilo. Protikoronsko paranojo je zagrabila desnica in zaenkrat ji pod okriljem zdravstvene krize gre boljše kot bi si želeli. Psevdoznanstvene teorije pa so ji gotovo najbolj pisane na kožo, med njimi denimo omenjena »QAnon«.

Tako ne moremo mimo točke, ki se ji želim izogniti: kaj je torej s teorijami zarote in kakšna je njihova vloga v aktualnih protestih? Brez pretenzije po kakem zelo ambicioznem odgovoru sociologija uči, da teorije zarote najbolje delujejo v kompleksnih in konfliktnih situacijah, ko je v družbah veliko odprtih vprašanj, pri katerih znanost ne zmore podatki takojšnega odgovora ali pa tudi prizna, da odgovorov še nima. Pogosto gre za dalja časa prisotne, že obstoječe ideje, ki so oživljene in v takih situacijah tudi potencirane. Denimo dvomi okoli cepiv – kar je ena konstantnih družbeno konfliktnih tem tudi onkraj virusov in epidemij.

Vsekakor sta tako znanost kot država tista sistema, ki morata iznajti rešitve in odgovore, pri čemer pa je zelo verjetno, da nekateri odgovori enostavno nikoli ne bodo slišani. Instant odgovori, všečni množici, pa so predvsem domet populistične desnice. Degradacija znanosti pri iskanju odgovorov pa gre z roko v roki s fašističnimi tendencami, ki so znanosti vselej odvzele status kvalificiranega razlagalca družbene realnosti.

Najbrž je cepivo naslednja prelomna točka, torej po maski, okoli katere se zdaj bojujejo simbolni in dejanski boji. Tu smo pa na bolj spolzkih tleh. Znanost gre pri tem virusu tako rekoč iz ničelne točke in opraviti mora vse faze raziskav, preizkušanja in zdravljenja. Pri tem niso v pomoč nekateri fijaski; denimo pokazalo se je, da je bilo neko cepivo, uporabljeno na globalnem jugu, nadvse problematično. Vprašanje je, kaj želi skupina nasprotnikov cepiva doseči in koliko gre pri tem za ožji boj okoli morebitnega cepiva proti Covid-19 oziroma za legitimizacijo daljšega prizadevanja okoli splošne pravice do izbire pri cepljenju.  Če gre v ožjem smislu za,  kot razumem, pravico do izbire pri cepljenju, v tem osebno niti ne vidim tako velikega problema. To pa predvsem zato, ker bi se v taki izbirni situaciji večina prebivalstva proti novemu virusu zelo verjetno odločila za cepljenje.

Pri tovrstnih protestih oziroma nasprotovanju ukrepom gre za projektne upore. Zato tudi lahko skupaj korakajo skrajna desnica in deklarirano levičarska gibanja, nacionalisti, neonacisti in newagevske skupine. In vsi vihrajo transparente o svobodi. Nedvomno pa so nepremostljive svetovnonazorske in vrednostne razlike, zato pričakujem kratek dah takega skupnega delovanja. Brez grožnje korone jih namreč nič ne druži. Ko tem bojem odvzamemo naboj maske, namreč postanejo veliko bolj jasne tudi številne druge relacije.

Simona Zavratnik

Begunska taborišča v 21. stoletju

Igra oblasti z ljudmi na migracijskih poteh

25. avgusta ob 17. uri je v Centru za tujce v Postojni, nedaleč stran od svetovno znane atrakcije, Postojnske jame, potekala protestna akcija, s katero smo javnost želeli opozoriti na nečloveške razmere, v katerih prebivajo prosilci za azil v omenjeni ustanovi. Že od začetka je to zaprto taborišče prostor brutalnih zlorab človekovih pravic. V njem se lahko znajde vsak, ki je tujec in ni uspel pravočasno urediti bivalnih dokumentov, zaprti pa ostanejo tudi do enega leta, največkrat brez stika z zunanjim svetom ali možnosti pritožbe. Kot povedo taboriščniki, je Center za tujce mnogo slabši kot navaden zapor:  “tam vsaj veš, zakaj si zaprt in koliko časa boš ostal, dobiš lahko odvetnika… tu pa si prepuščen na milost in nemilost enega inšpektorja”. Poskusi samomorov so zato nekaj vsakdanjega, psihično uničene taboriščnike pa se zapira v samice.  

Skupina kakih 70 protestnikov se je zbrala pred vhodom, kjer nas je pričakal postroj policistov, med katerimi je bila tudi posebna enota policije.

Izpred vhoda smo se nato prestavili na mesto, kjer smo lahko na daljavo komunicirali s prosilci za azil, med katerimi imajo mnogi dokumente in dokazila, da so zaprosili za azil ter bi morali  nanj čakati v azilnem domu bodisi na Viču ali Kotnikovi v Ljubljani ali pa v Logatcu. Pa so  vseeno  zaprti v kletkah postojnskega centra – v prostorih, ki so sicer prvotno namenjeni nastanitvi dveh oseb, je zdaj zaprtih 10 in več ljudi. Skozi okenske špranje, prekrite z rešetkami, so nam pripovedovali svoje izkušnje z zaposlenimi; tudi o pretepanju  in onemogočanju dostopa do zdravnika, ki so ga nazadnje videli pred kakim mesecem.

Med drugim so povedali,  da nimajo higienskih pripomočkov, ženske ne morejo dobiti vložkov ipd. Problematično je predvsem dejstvo, da očitno policija namesto zdravnika opravlja delo medicinske stroke, kar je lahko skrajno nevarno, saj azilantom dajejo podobna (morda celo ista?) zdravila, ne glede na bolezenske težave. Med njimi so astmatiki, ljudje z ledvičnimi obolenji, srčni bolniki ipd. Sumijo pa tudi, da jim v hrano podtikajo pomirjevala in uspavala, ker so neprestano zaspani in večino časa v centru prespijo. Policija jim hrano predaja kar skozi rešetke, ob čemer seveda ni poskrbljeno za higieno in zdravstveno varnost.

Pred dnevi je iz omenjenega centra v javnost prišel video posnetek dogodka, ko je ena oseba doživela srčni infarkt. Niso ji omogočili zdravniške pomoči, zato je moški poskušal  storiti samomor, a tudi zatem zdravniške pomoči še vedno ni bil deležen. Na posnetku lahko vidimo, kako obnemoglo leži na tleh, ostali pa prosijo za pomoč. Policija se po besedah azilantov na prošnje in nezadovoljstvo odziva s še več nasilja, grožnjami s policijskimi psi in podobno. Tudi med tem, ko smo se pogovarjali z zaprtimi azilanti, so ti poročali, da jim je policija grozila v pričo našega pogovora in jim želela preprečiti komunikacijo z nami.

Pogovor z azilanti se je odvijal preko nekaj naših ‘prevajalcev’, to je udeležencev protestniškega shoda, ki so zaprte nagovorili preko zvočnika, ti pa so dobesedno kričali odgovore skozi rešetke. Zaprti v postojnskem Centru za tujce so tudi povedali, da jim policija ob prihodu pobere ves denar in telefone, zato ne morejo komunicirati z zunanjim svetom in vzpostaviti stikov z družino. Mnogi so bili namreč ločeni od svojih družin. Navajajo pa tudi, da so med t. i. zaporniki v centru tudi otroci. Najmlajši naj bi bil star le okrog 2 leti.

Tisti, ki niso zaprti v celicah z vsaj devetimi drugimi osebami, so zaprti v kontejnerskem poslopju z betonskimi tlemi, kjer jih je po navedbah azilantov trenutno zaprtih kakih 75 oseb. Povedo, da hrane  ni dovolj za vse, da se prostorov ne čisti, da so se tam zaredili številni zajedavci od pršic, uši. V času korona krize, ko ves svet opozarja na higienske standarde, si dovolimo zapreti ljudi in ne omogočiti osnovnih kriterijev, ki omogočajo varnost vsakega od nas?! 

Zato se pridružujemo apelu in protestu zaprtih ljudi, prosilcev za azil, beguncev, ljudi na poteh – ali kakorkoli jih imenujemo – ki se že več kot mesec dni trudijo opozoriti javnost na nevzdržnost razmer in brezizhoden položaj, v katerem so se znašli. Njihovo temeljno sporočilo je z besedami enega od zaprtih: “nismo kriminalci, želimo le navadna življenja, ne zapirajte nas v taborišče«.

Zahtevamo pravične in transparentne postopke za azil. Apeliramo na medije, da poročajo o tej temi, ki je nevidna ali je obravnavana populisitčno in negativno nastrojeno proti beguncem in begunkam.

Zahtevamo, da se begunsko taborišče, ki je sramota za Slovenijo, nemudoma zapre, da se ljudem omogoči pravne in transparentne postopke za pridobitev azila ter da se ustavi sistem množičnih izgonov na Hrvaško, ki je samo pri nas terjal že na desetine življenj. »Gejm«, igra z življenji ljudi na migracijskih poteh, se mora nepreklicno nehati.

Poročala je Erina Borovic

OTROCI NA BEGUNSKIH POTEH

20. novembra letos bo minilo 31 let od sprejetja Mednarodne konvencije o otrokovih pravicah, s katero so otroci postali samostojna entiteta z lastnimi pravicami. Pri tem se porodi vprašanje, kakšen pomen ima v družbeni realnosti omenjena konvencija, glede na to, da velik del otrok še vedno ne uživa s konvencijo zagotovljenih pravic, na drugi strani pa s pretirano pozornostjo, ki jo namenjamo otrokom, prihaja do  pojava. t.i otrokocentričnosti. Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Ali je mogoče, da bi v obstoječem svetu neenakosti bili deležni čim bolj enakih pravic vsaj otroci?

Po svetu se s podhranjenostjo, nezagotovljenim šolanjem, slabim dostopom do zdravstva ipd. po ocenah UNICEF-a sooča 385 milijonov otrok. Revščina pogosto pripomore k temu, da družine z željo po boljšem življenju zapustijo svojo državo in se napotijo v dežele, kjer naj bi jim bilo bolje. Pa jim je res? Otroci iz tovrstnih družin tako poleg vsega pomanjkanja pridobijo še status otroka begunca oz. migranta, ki jim nemalokrat življenje še dodatno oteži.  Biti otrok in hkrati biti migrant tako rekoč podvoji ranljivosti – otrok namreč že sam po sebi predstavlja ranljivo osebo, saj je predvsem v zgodnjih letih njegovo preživetje odvisno od drugih, migranti pa so obenem osebe, ki so na svoji poti izpostavljeni številnim tveganjem, tako naravnim kot družbenim.  

Na eni strani imamo torej otroka, ki nima nobene zaščite, na drugi pa otroka, ki  je zaščiten do te mere, da mu s tem lahko že škodimo. Foto: UNICEF ZDA

Otroška begunska kriza, ki smo ji priča v današnjem času, je ocenjena kot najhujša, ki je sledila tisti po drugi svetovni vojni. Gre za humanitarno katastrofo, ki zahteva takojšnje ukrepanje! Ocene števila mladoletnih, ki so bili prisiljeni zaradi vojnih konfliktov ali revščine pobegniti iz matičnih držav, se gibljejo okoli 50 milijonov. Pogosto gre za žrtve vojn v Iraku, Jemnu, Siriji in Južnem Sudanu.

V letu 2019 je bilo zabeleženo, da je na področje Evrope vstopilo 33.200 otrok beguncev in migrantov. UNICEF prihode otrok beleži zlasti v naslednjih državah: Grčija, Španija, Italija, Malta, Bolgarija in Ciper. Ob pregledu prejšnjih let je opazno, da število prihodov narašča, v primerjavi z letom 2018 (ko je bilo zabeleženih 30.085 otrok), se je zvišalo za 7%. Prav tako opazimo štiri glavne države, v katerih se otroci po prihodu registrirajo kot prosilci mednarodne zaščite; kar 71% vseh otrok za status zaprosi v Nemčiji, Franciji, Grčiji in Španiji.

Kaj sledi po prihodu v državo gostiteljico? Otroci se v času  poti in prihoda soočajo s številnimi izzivi, od katerih omenimo le nekatere. Eno ključnih vprašanj je integracija – povedano drugače: kam pravzaprav ti otroci čutijo, da spadajo? Pri tem je pomembno opozoriti, da se koncept integracije v splošnem diskurzu pravzaprav pogosto uporablja za označevanje procesa neenakosti, ki zahteva prilagajanje manjšine obstoječi večini v družbi. Zato moramo biti zelo pozorni, da z integracijo naslavljamo izključno dvosmerni proces prilagajanja, solidarnosti in pravičnosti.

Kot drugo ključno vprašanje se na tej točki postavlja vprašanje izobraževanja. Izobraževalni sistemi posameznih držav imajo pomembno vlogo pri integraciji otrok v lokalno okolje, o tem seveda ni najmanjšega dvoma. Če kot primer vzamemo države Zahodnega Balkana in Slovenijo,  so begunski otroci v šolah bolj nevidni kot vidni. Pred leti, v času razpada Jugoslavije, so bili begunski otroci integrirani kot ranljiva skupina, medtem ko danes prevladuje večja diskriminacija. Kot poroča UNHCR, je šolanje begunskih otrok še danes pogosto nemogoče prav zaradi diskriminatornega odnosa stroke! Pravica do izobraževanja je seveda ena temeljnih človekovih pravic, ki je v tem primeru ključnega pomena za vzpostavljanje otrokovega obstoja v novi družbi, njegovega bodočega političnega in ekonomskega udejstvovanja ter na splošno omogočanja boljše prihodnosti. A kljub temu ostaja veliko število otrok, ki dostopa do izobraževanja nimajo, in jim je ta pravica odvzeta. Po podatkih UNHCR ima le 50% otrok beguncev doseženo primarno izobrazbo. Premik k boljšemu dostopu do izobraževanja je sicer zaznan, a je nadvse pomembno, da se še naprej zavzemamo za izboljšanje izobraževalnih politik kot enega temeljev integracije begunskih otrok.

Nazadnje je treba vsaj omeniti še vprašanja otrok brez spremstva. Gre za posameznike, mlajše od 18 let, ki so zapustili matično državo, in so se brez spremstva staršev oz. zakonsko določenih skrbnikov podali na raznolike migracijske poti, nekatere zelo dolgotrajne  – tako v času kot kilometrih in celinah. V letu 2019 UNICEF beleži, da naj bi v Evropo prišlo 9.000 otrok (27% vseh otrok) brez spremstva, kar govori o veliki ranljivosti te populacije in številnih tveganjih, o katerih pa pravzaprav le malo vemo.

Jasno je, da se begunski in migrantski otroci ne soočajo le s težavami, na katere naletijo na svojih poteh, ampak jih po prihodu v državo gostiteljico pričakajo še kompleksnejše enigme. In predvsem tudi dolgotrajnejše. Na splošno so migranti in begunci pogosto deležni različnih oblik neodobravanja in izključevanja v novih družbah in posledično se te nanašajo tudi na otroke migrante. V pričakovanju, da bodo drugje vendarle srečnejši, jim dejanja kot so zapiranje v posebne ustanove za begunce in migrante ter sovražni govor verjetno podrejo še tisto majhno upanje na brezskrbno otroštvo. Zato pozivamo, da države resno pristopijo k zavedanju o otrokovih pravicah in da vsaj otrokom migrantom zagotovijo prepotreben občutek varnosti in vsaj delček brezskrbnega otroštva.

Pisali sta Špela Vovk in Klara Andlovic

Viri in priporočila za nadaljnje branje:

Prispevek je bil pripravljen v sodelovanju s Platformo SLOGA v okviru projekta #MigratED (Digitalna orodja za okrepljene teme migracij in človekovih pravic v izobraževanju). Projektne aktivnosti #MigratED v Sloveniji sofinancirata program Evropske unije Erasmus+ in Ministrstvo za javno upravo.Vsebina odraža le poglede avtorice in ne uradnih stališč financerjev.