V eni od naših prejšnjih objav smo objavili pogovor s prostovoljcem organizacije No Name Kitchen, ki na različne načine pomaga ljudem na poti v Srbiji, Bosni in Hercegovini in Grčiji. 5. maja 2020 je ta organizacija pripravila webinar, ki je obravnaval položaj oseb na poti v Grčiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Sodelovali so Alex Sawizki, prostovoljec No Name Kitchen v Patrasu, Grčija, Nidžara Ahmetašević, aktivistka iz Bosne in Hercegovine, Marta Stojić iz Srbije ter Jošt Žagar iz organizacije Info Kolpa iz Slovenije. Na tem mestu objavljamo nekaj poudarkov seminarja.
Situacija v vseh državah kaže na trend naraščajočega protimigrantskega razpoloženja, hkrati pa je jasno, da so vsakodnevna življenja ljudi na poti prežeta z različnimi vrstami nasilja, katerega povzročitelji so pogosto pripadniki uradnih služb in institucij.
Po oceni prostovoljca v Patrasu se je nasilje policije nad osebami na poti v času ukrepov za zajezitev pandemije povečalo, saj so bile te osebe v času, ko je bilo na ulicah manj ljudi, vidnejše in še v večji meri tarča represivnih ukrepov. Zdaj, ko se ukrepi v zvezi s pandemijo sproščajo, jih vedno več zapušča Patras in potuje naprej v Italijo, od koder jih z ladij vračajo nazaj v Grčijo, med temi postopki pa pogosto doživljajo nasilje.
Tudi v Bosni in Hercegovini je vladna retorika o ljudeh na poti zastrašujoča, minister za varnost Fahrudin Radončić govori celo o vojni proti migrantom, ki jih naslavlja kot ‘ilegalne’ ali zgolj ‘ekonomske’ migrante. Trenutno je v begunskih centrih v državi zaprtih okoli 6000 do 7000 ljudi. Hrane ni dovolj, higienske razmere so slabe, veliko je nasilja, zlasti s strani zasebnih agencij za varovanje, katerih delo financira IOM, ki je v veliki meri soodgovoren za stanje, o čemer smo pisale že v eni od predhodnih objav. Veliko oseb na poti živi tudi izven kolektivnih centrov, na ulici, v starih zapuščenih zgradbah, nekatere so v svoje domove sprejeli tudi lokalni prebivalci. Novo odprti kamp Lipa blizu Bihača naj bi po besedah IOM bil namenjen bivanju okuženih z novim virusom, medtem ko vlada trdi, da je namenjen vsem osebam na poti. Tudi tam je pogosto nasilje varnostnih služb in policijsko nasilje, ki je razširjeno tudi na ulicah in na mejah. IOM o tovrstnih dogajanjih praviloma molči. Neodvisno spremljanje dogajanja je nemogoče, saj novinarjem in aktivistom ni dovoljen vstop v begunske centre, ali pa jih morajo spremljati varnostniki ali predstavniki IOM.
Tudi v Srbiji je bil že pred izbruhom virusa pogost protimigrantski diskurz, tako v javnosti kot tudi na vladni ravni, osebe na poti so policisti pogosto zajeli na ulicah in jih odpeljali v begunske centre. Z razglasitvijo izrednega stanja ni bilo več mogoče začeti azilnega postopka in/ali regularizirati bivanja, vojska je na ulicah, na mejah in okoli begunskih centrov. Osebe na poti nimajo informacij, ne vedo, kaj se dogaja, vstop v begunske centre je prepovedan, higienskih pripomočkov in hrane je premalo. Seveda kljub temu v Srbijo osebe na poti še vedno prihajajo, trenutno zlasti iz Severne Makedonije in Albanije. Dogajajo se pushbacki, zlasti z juga Srbije v Severno Makedonijo.
Kot vemo že nekaj časa, se nedovoljena vračanja ljudi preko meje v prejšnjo državo (t.i. pushbacki) dogajajo tudi v Sloveniji, od maja 2018 se vedno pogosteje dogaja, da policija osebam na poti ne dovoli zaprositi za azil, zlasti je to postalo normalizirana praksa na policijskih postajah na jugu Slovenije. Dogajajo se tudi grožnje s strani policije in pushbacki na Hrvaško in od tam v Bosno in Hercegovino. Nevladne organizacije osebam na poti poskušajo pomagati, opozarjajo na problematičnost vračanja, ki pa je v praksi še vedno pogosto. Prav zato se pogosto dogaja, da osebe na poti pridejo v azilni dom v Ljubljani, kjer zaprosijo za azil. Okrepile so se tudi težnje po legalizaciji t. i. pushbackov, kot se je to zgodilo na Madžarskem .
Kljub nekaterim specifikam prakse v omenjenih državah kažejo na vedno večjo sekurizitacijo in represijo migracijskih politik. To seveda ni specifika držav na ‘evropski periferiji’, ampak tudi institucionalizirana politika Evropske Unije, ki o dogajanjih praviloma molči. Hkrati morata na primer Bosna in Hercegovina in Srbija za vstop v Evropsko Unijo uveljaviti celo vrsto postopkov, med katerimi je tudi upravljanje z migracijami in mejami. Kriminalizacija oseb na poti pa ne zadeva le te skupine kot še posebej ranljive, saj se je pokazalo, da so vlade mnogih držav pandemijo izkoristile za naraščajočo represijo tudi nad tistimi, ki jih ponavadi imenujemo ‘domače prebivalstvo. Ignoriranje izkušenj in potreb oseb na poti torej ogroža tudi ‘naša’ vsakodnevna življenja.
Zapisala Sanja Cukut Krilić
#Ostanidoma. Migracije, begunci in COVID-19 