Sezonsko delo: Pivo, solata in natakar, ki ju prinese na mizo

Migrantski delavci so nosilni steber sezonskega dela in ključni pri oskrbi s hrano

Ni dvoma, da je hrana ena osrednjih dimenzij človekove eksistence. Kot tudi o tem, da je pandemija zarezala globoko in brez dvoma boleče v to primarno potrebo človeka. Četudi je zadnje desetletje prineslo pomembne premisleke, vznikle iniciative in aktivnosti samooskrbe na terenu, pa tega projekta sodobne družbe v resnici nikoli niso zagnale. Prevladujoč model kmetijstva je pregloboko vpet v kapitalistični ustroj, da bi se odločevalci ukvarjali ali si želeli kakršne druge vizije oskrbe s hrano. Tako so poskusi ostali posameznikom, lokalnim kolektivom, postali so prakse majhnih skupnosti. In to nikakor ni slabo, le dovolj ni.   

Oskrba s hrano in vprašanje sezonskega dela sta evropske države  v tej pomladi 2020 pretresla skupaj z virusom. Trenutno je aktualno vprašanje kmetijstva, kmalu bo na dnevnem redu vprašanje turizma. Danes se pogovarjamo o tem, kdo in kdaj bo (da bo pravočasno) pobral hmelj, obral jagode, pobral solato in vrtnine, jutri se bomo pogovarjali o tem, kdo in kdaj bo (da bo turistična sezona kolikor toliko »rešena«) prinesel krožnik hrane na mizo obmorske restavracije, počistil plaže, sprejemal goste v kampih in čistil njihove apartmaje.  

Nesporno dejstvo je, da so migrantski delavci ključni za opravljanje sezonskega dela. So tisti, ki ga držijo pri življenju, pa najsi gre za oskrbo s hrano, zimsko smučarsko sezono ali poletni množični naskok na morje.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. In je prvovrstno vprašanje delavskih pravic, predvsem plačila in delovnih pogojev, če izpostavimo samo dve najbolj kritični točki, ki se ju rado na veliko spregleda.

Vprašanje sezonskega dela je prvovrstno vprašanje migracij in mobilnosti. (Gorišnica, 2020, foto: arhiv avtoric)

V turizmu smo že v zadnjih nekaj sezonah spoznali modele izkoristiti-tujo-delovno-silo in jo po sezoni pospraviti do naslednje epizode. Kar se je pokazalo kot problem hmelja, utegne biti še večji problem v turizmu. Natakarice, receptorke, kuharice, čistilke, vzdrževalci, šoferji, čistilci … armada delavcev, ki bo stregla ljudem z razrahljanimi živci na dopustu po korona krizi.  Sezonci, ki so bojda lahko srečni, da imajo delo (slišimo pogosto ljudski glas, a v resnici gre za glas izkoriščevalskih politik, ki delavca reducirajo na nujno zlo oziroma najmanjši možen strošek), zato se ni treba ravno pretegniti zanje. Saj bodo šli takoj po sezoni. V premoru do naslednje pa delavske pravice oziroma krivice prejšnje sezone niso več tako v nebo vpijoče.

Ciklične migracije, ki se iz leta v leto dogajajo glede na sezonske potrebe kmetijstva, so za evropske ekonomije izjemno pomembne. Nikakor ne gre za nek marginalen, zanemarljiv del ekonomij. Dejstvo je, da je migrantsko delo stalnica sezonskega dela in ključno pri oskrbi s hrano. Viden pojav takih transnacionalnih migracij delavcev iz vzhoda, ki se napotijo proti poljem zahodnih držav, so številni organizirani prevozi romunskih, ukrajinskih in bolgarskih delavcev; številni kombiji, ki jih srečujemo na avtocesti proti Italiji so stalnica sezonskih nomadov na poti v sadovnjake in polja v severno Italijo.

Nekaj teh sezonskih delavcev iz tujine prihaja že leta tudi v Slovenijo. Najbrž še več jih iz Slovenije odhaja na polja in sadovnjake v Avstrijo in Italijo, sezonsko ali najpogosteje kot dnevni migrantski delavci, ki obirajo jagode, ribez, jabolka itd.

In kaj pravi slovenska država na sezonske delavce, v kontekstu 2020-korone-krize? Odloči, da je treba podaljšati časovno omejitev. Namesto doslej veljavnih 120 dni na leto je mogoče sezonsko delo opravljati vse do konca 2020. In to je vse. Nič o pravicah. Nič o izboljšanju položaja, ker bodo delavci dalj časa v sektorjih, ki so znani pod oznako »treh D-jev«. Nič v tej smeri. Le da: sezonske delavce bom mogoče neomejeno do konca leta držati na minimalnih standardih oziroma brez varstva delavskih pravic. In do konca leta se jih tudi bo. Ker se ne konča s koncem turistične sezone v septembru. Takrat nastopijo še trgatve na drugem koncu države in razcvet smučarske sezone še kakšen mesec kasneje. Leto se bo zaključilo, izredni pogoji pa nadaljevali. Četudi je priložnost po-koronskega premika očitna, se država ne namerava ukvarjati s pravicami sezoncev. Skrbi jo produktivnost kmetijstva, skrbijo jo dobički.

In kaj pravijo delodajalci na sezonske delavce? Da jih nujno rabijo, da bodo ostali brez opravljenega dela in da bo trpel dobiček. Aha, zakaj že? Je model instant izkoriščanja zadnjih let edini, ki ga znajo peljati? Resda še vedno deluje, a vse bolj omejeno in čedalje manj zanesljivo bo mogoče staviti na karto, da so vedno na voljo poceni tuji delavci.

Treba je – in to tako hitro kot je treba obrati hmelj ali prinesti pašto gostu, preden se ta pohladi – spremeniti odnos do sezonskega dela. Država in delodajalci. Ker so migranti v številnih sektorjih veljali za klasične sezonske delavce, je počasi a sistematično, prihajalo do sprejemljivosti nižanja delavskih pravic. Jasno, da smo vsi na slabšem.

Rešitve seveda gredo v smer preprostih ukrepov – zlasti dostojno plačilo je visoko na seznamu (pobude k temu se seveda že pojavljajo, dober primer je odprto pismo Delavske svetovalnice naslovljeno na Ministrstvo za kmetijstvo). Tako bi najbrž bilo manj težavno najti dovolj delavcev za poletno turistično sezono ali spomladanska poljedelska dela, in predvsem – nekaj dostojnosti bi vsi skupaj ohranili.

Komentirali sta Simona Zavratnik in Špela Perner

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s