Webinar o beguncih na Balkanski poti v času COVID-19

20. aprila 2020 je v organizaciji transform! Europe s sedežem na Dunaju – mreže štiriintridesetih organizacij iz dvaindvajsetih držav, aktivnih na področju politične edukacije in kritične znanstvene analize, potekal webinar z naslovom Refugees in the Balkans and the Covid-19 Epidemic (Begunci in begunke na Balkanu in pandemija Covid-19). Gostji webinarja sta bili Emina Bužinkić (Hrvaška) in Nidžara Ahmetašević (Bosna in Hercegovina), aktivistki mreže Transbalkanska solidarnost, ki imata bogate aktivistične in raziskovalne izkušnje na tem področju.

Dan pred webinarjem se je v begunskem centru Bira v Bihaču, kjer so higienski pogoji že sicer izjemno slabi, premalo je hrane in vode, zgodil dogodek, ki pa v stanju vsesplošne kriminalizacije beguncev in begunk ni nič izjemnega. V Bosni in Hercegovini begunske centre upravlja Mednarodna organizacija za migracije (IOM), nadzor v njih pa izvajajo zasebne varnostne agencije. Dva varnostnika sta pretepla mladoletnika, ker naj bi povzročala preveč hrupa, eden od njiju je nezavesten obležal. Na kraj dogodka je prišla policija, ki pretepenih ni zaščitila oziroma jima nudila pomoči, temveč je nadaljevala z izvajanjem nasilja nad njima.

Begunski center Idomeni, 2016 (foto: Madi Williamson)

Dogodek je simptomatičen za prikaz nasilne narave trenutnih politik na področju begunstva in migracij. Ne le da so ljudje na poti in v begunskih kampih lačni, žejni, da živijo v popolnoma neprimernih pogojih. So tudi dehumanizirani in objekt najrazličnejših nasilnih praks. Podobno se je zgodilo nekaj dni nazaj v kampu Krnjača v Srbiji, ko so predstavniki v begunskem kampu začeli tepsti dečka, potem ko je ta zaprosil za pižamo, čemur so se uprli ostali prebivalci centra. Sledil je prihod policije, ki je nadaljevala z izvajanjem nasilja in nekatere bivajoče odpeljala na neznano lokacijo. Situacija pandemije bo tako nedvomno še potencirala najbolj rigidne postopke in instrumente, ki jih države imajo in v katerih pogosto sodelujejo tudi mednarodne in lokalne organizacije, ki morda nasilja ne izvajajo neposredno, a hkrati tudi ne nudijo zaščite. Seveda se tukaj pojavlja vprašanje, zakaj Mednarodna organizacija za migracije (IOM) ne opozarja na kršitve človekovih pravic in na porast nasilja? IOM, ki je tudi glavni upravitelj kampov v Bosni, bi morala o tem spregovoriti in opozoriti na nepravilnosti, ki se dogajajo. Vendar se zdi, da ravno zaradi financiranja s strani EU, IOM o tem raje ne govori na glas.

Hkrati se dogaja tudi racializacija begunskih teles, prebivalci namreč redno kličejo policijo, da se migranti kljub omejitvam gibanja gibljejo po cestah. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da mnoge nevladne organizacije nimajo več dostopa do begunskih centrov, zato je težje izvajati tako monitoring dogajanja kot tudi nuditi praktično pomoč in podporo. Različne ravni nasilja, degradacije in izključevanja se torej dogajajo v različnih javnih prostorih.

A hkrati se razvijajo tudi različne oblike solidarnostnih praks. Ljudje migrantom v Bosni in Hercegovini, zlasti tistim, ki živijo na cesti in praviloma nimajo mask, le-te pogosto priskrbijo, da lahko gredo v trgovino, lekarno, itn. Del lokalnega prebivalstva pomaga beguncem tudi z nudenjem hrane in zatočišča, saj kot vemo je v Bosni veliko zapuščenih hiš.

Kljub omejitvam gibanja seveda ljudje na poti še vedno potujejo in se gibajo, tudi preko meja nacionalnih držav in nezakoniti ‘pushbacki’ (na primer iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino) se še vedno dogajajo. Težava v Bosni in Hercegovini je tudi, da so organizacije civilne družbe skorajda ‘mrtve’ in da praviloma ni pričakovati njihove konkretne kritike in angažmaja na področju človekovih pravic beguncev in begunk.

Šid, 2017 (arhiv avtoric)

Tudi na Hrvaškem ljudje ne smejo izven meja občin, policijski in varnostni nadzor spominjata na vojno stanje, kar v mnogih prebivalcih obuja travmatične spomine na nedavno vojno. Dogaja se discipliniranje vseh skupin prebivalstva, dejanja solidarnosti niso spodbujana, uradne institucije jih želijo celo ustaviti, tisti, ki pomagajo pa so tudi sami pogosto stigmatizirani in kriminalizirani, razen če gre za organizacijo pomoči v okviru uradnih organizacij. Tovrstne izredne razmere seveda zelo zadevajo osebe na poti  in poglabljajo socialne neenakosti. Izjava mreže Transbalkanska solidarnost s tem v zvezi je dostopna na tej povezavi.

Odgovor na vprašanje, zakaj se za bivanje neprimerni begunski centri ne evakuirajo in zaprejo, je seveda političen, zlasti ko govorimo o prostoru nekdanje Jugoslavije, ki se ga v tovrstnih prizadevanjih v primerjavi z na primer Grčijo praviloma pozablja. Prav tako se na primer v Bosni in Hercegovini izjemno malo govori o otrocih brez spremstva, saj so politični predstavniki tisti, ki podpirajo politiko zaprtih mej, ki je veliko število teh otrok sploh producirala. Prav zato moramo neprestano analizirati same migracijske in mejne politike, ki so tovrstne negotovosti in stiske ne le povzročile, temveč jih še poglabljajo. In hkrati biti pozorni na razliko med humanitarnostjo, ki je seveda potrebna, a ne zadostna, in političnim oziroma aktivističnim delovanjem. Zato moramo razvijati oblike (trans)nacionalne solidarnosti in hkrati biti pozorni na vsakdanja življenja aktivistov in aktivistk, ki se s svojim delovanjem ne le izpostavljajo, temveč ogrožajo tudi lastno zdravje. Zgolj humanitarno delovanje namreč poglablja neenakosti, zato delovanje vlad ne sme postati edini kanal solidarnostnega dela, nujno so potrebne nove oblike solidarnosti.

Celoten webinar je dostopen na naslednji povezavi

Zapisali sta Sanja Cukut Krilić in Anja Zafošnik

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s