SOCIALNA DISTANCA IN SAMOIZOLACIJA, KAJ PA ZDRAVJE BEGUNCEV IN BEGUNK?

Omejitve gibanja preko meja nacionalnih držav, med različnimi administrativnimi enotami in v nekaterih državah celo izven zidov lastnega doma oziroma stanovanja, so med pandemijo virusa Covid-19 postale nova normalnost. Tokrat ne le za osebe, ki so na tak ali drugačen način pozicionirane na družbenem obrobju (na primer osebe ki prihajajo iz ‘družbeno in politično nezaželenih’ držav,  nedokumentirani migranti in migrantke, osebe v priporu, povezanem z migracijo, osebe v hišnem priporu itn.), temveč za veliko večino svetovnega prebivalstva, seveda s pomembno opombo: tudi dom(ovanje), ki nam je na voljo, neminovno odraža družbene razlike in neenakosti.  O tem smo in bomo na teh straneh še obširneje pisali.

Z namenom preprečevanja širjenja virusa covid-19 so prebivalstvu, torej tistim, ki to pravico seveda imajo, trenutno omejene tudi pravice do zdravstvene oskrbe in storitev, zlasti tistih, ki niso opredeljene kot nujne. Za preprečevanje širjenja virusa zdravstveni in drugi strokovnjaki kot tudi predstavniki različnih vej oblasti izpostavljajo predvsem dvoje: spoštovanje pravil socialne distance in samoizolacije ter dosledno upoštevanje higienskih ukrepov, zlasti umivanja rok in razkuževanja.

Dostava hrana in vode v enega od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Prav nič pretirana ni ugotovitev, da so bili nekateri kolektivni begunski centri že pred izbruhom pandemije na robu finančnih, kadrovskih in prostorskih kapacitet. Sami pogoji bivanja v teh centrih pa takšni, da so že sami po sebi predstavljali tveganje za slabše telesno in duševno zdravje njihovih prebivalcev in prebivalk. V razmerah, ko je bilo treba zagotoviti osnovne bivanjske pogoje in potrebe, je bilo malo možnosti za bolj temeljit premislek o zdravju oseb, ki so bivale v tovrstnih centrih, saj je bilo treba reševati najbolj akutne in težavne primere. Že pred izbruhom pandemije so nevladne organizacije, zdravstveno osebje in nenazadnje tudi globalni akterji na področju migracij (na primer UNHCR), opozarjali, da je potrebno na primer begunsko taborišče Moria na otoku Lesbos zaradi popolnoma neprimernih pogojev bivanja evakuirati in zapreti, saj predstavlja potencialno mesto za hitro širjenje nalezljivih bolezni .

Med njimi seveda tudi respiratornih obolenj, ki so posledica na primer pomanjkljivega dostopa do pitne vode, neustreznih higienskih pogojev, pomanjkanja (čistih) oblačil, uporabe za dihala škodljivih načinov ogrevanja in kuhanja hrane. Jasno je, da so strategije samoizolacije, skrbi zase in socialne distance ‘fizična nezmožnost’ v namestitvi, katere kapacitete so do 3.000, a v njej prebiva okoli 20.000 oseb.

Prhe v enem od improviziranih dnevnih centrov za begunce v Šidu (Srbija, 2017, osebni arhiv avtoric bloga)

Po razglasitvi epidemije se zdi situacija za osebe v begunskih taboriščih še bolj zaostrena: dobava medicinske in zaščitne opreme in ostalih nujnih življenjskih potrebščin je v veliki meri ustavljena, nekatere organizacije so zaradi ukrepov distance in samoizolacije prenehale ali pa pomembno zmanjšale obseg svojih dejavnosti, operacije reševanja in iskanja migrantov in migrantk z ladjami v Sredozemskem morju so ustavljene, administrativne, pravne in jezikovne ovire, zaradi katerih osebe, ki bivajo v centrih, ne morejo dobiti zdravstvene oskrbe in pomoči, ostajajo in se poglabljajo. Azilni postopki so v veliki meri ustavljeni, njihovi izidi negotovi.

Pri tem niso le migranti in begunci v begunskih centrih tisti, ki ne morejo slediti ukrepom socialne izolacije, distance in upoštevanja strogih higienskih režimov. Begunci in begunke so na ravni Evropske Unije tudi med tistimi skupinami prebivalstva, ki so v večji meri zastopani med osebami z izkušnjo brezdomstva. Kakšno je zdravje tistih, ki jih uradne statistike o bivanju v kolektivnih namestitvah ne zajamejo in različne službe nikoli ne obravnavajo?

Če torej govorimo o javnozdravstvenih strategijah z namenom ohranjanja in varovanja ‘narodovega zdravja’, je na mestu razmislek o tistih, ki za upoštevanje tovrstnih ukrepov nimajo niti najosnovnejših možnosti, kar bo zahtevalo poglobljen razmislek ne le o (individualni) odgovornosti za zdravje, temveč tudi o družbeni solidarnosti in nujnosti kolektivnih (sistemskih) rešitev v času t.i. korona krize.

Razmišljala je Sanja Cukut Krilić

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s