#Ostanidoma: ali mit o istem čolnu

Vsi smo odgovorni za zdravje vseh in le skupni trud (stopimo skupaj tako, da stopimo narazen) bo omogočil, da se prebijemo čez epidemijo. To so verjetno najpogostejše besede, ki jih izrekajo tako politični voditelji  kot tudi ekonomske elite in njihovi medijski zavezniki. Zdravstvena kriza naj bi na enak način prizadela vse prebivalce in za soočanje z njo smo vsi enako odgovorni. Skupno soočanje s krizo naj temelji na odgovornem vedenju vseh, kar bo preprečilo kolaps zdravstvenega sistema. Logika in besednjak je identičen kot pri soočanju z ekološko krizo (ta mimogrede ni izginila!). Tudi pri njenem soočanju smo pozvani vsi, da se vedemo odgovorno (npr. ne kupujemo slamic in ne uporabljamo plastičnih vrečk) in s tem preprečimo kolaps podnebnega sistema.

Pri obeh govorih imamo opraviti s hkratno kolektivizacijo in individualizacijo odgovornosti. Raven kolektivizacije je v posploševanju odgovornosti in v proizvajanju mitične enotnosti vseh prebivalcev pri soočanju s krizo. Pri govoru o podnebnih spremembah bi to na kratko lahko ponazorili s tem, da vsi vozimo avtomobile in je vsem poleti vroče. Pri epidemiji pa s tem, da se vsi družimo in da vsak lahko zboli. Po drugi strani pa oba govora zaznamuje tudi izrazita individualizacija odgovornosti in soočanja s krizo. Rešili ju bomo tako, da bo vsak odgovoren in da bo s tem poskrbel zase, za svoje zdravje in za svoja dejanja. Vsak naj torej ostane doma in pomete plastične vrečke s svojega praga.

Pomembno je sicer poudariti, da obe krizi spremljajo diametralno nasprotni ukrepi (pri eni vseprisotni, pri drugi skoraj popolnoma odsotni), a to nikakor ne spremeni dejstva, da sta govora, ki spremljata nasprotujoče si odzive, skoraj identična. Prepoznavanje problematičnosti obeh govorov je ključno, saj oba prekrivata in zakrivata enake družbene realnosti. Govor o kolektivnem soočanju in odgovornosti, kar bi v drugem registru lahko poimenovali kot zamišljanje skupnost, zakriva in prekriva raznolike razkole, ki prečijo družbo. Zakriva, da nismo v istem čolnu ne pri vzrokih obeh kriz, niti pri zmožnostih soočanja z njima, kaj šele pri njunih učinkih.

Začnimo pri vzrokih za pandemijo. Te lahko delimo na faktorje, ki povzročajo pandemije in na faktorje, ki otežujejo soočanje z njo. V prvi sklop sodijo dejavniki, ki krepijo stik med patogenimi virusi in človekom. Osrednjo vlogo ima poseganje v ekosisteme zaradi ekonomskega sistema, ki temelji na presežnem izkoriščanju narave. Izsekavanje gozdov, intenzivno kmetovanje in živinoreja, gradnja infrastrukture in seveda tudi tajanje permafrosta zaradi segrevanja ozračja, so le nekatere od oblik posegov v nedotaknjene ekosisteme. In za vse te posege nismo enako odgovorni, niti nimamo enakih koristi. Na drugi strani pa imamo faktorje zmožnosti kolektivnega soočanja s krizo, ki so povezani predvsem z zdravstvenim sistemom. Seveda tudi tukaj odgovornost za njegovo stanje ni enakomerno porazdeljena, ampak je stanje predvsem posledica dejanj političnih voditeljev, ki že leta spodbujajo razprodajo in poblagovljenje zdravja, ter ekonomskih elit, ki se s to reorganizacijo zdravja okoriščajo. Torej, nikakor ne moremo pristati na govor o enaki, uravnoteženi odgovornosti za pandemijo.

Tudi pri soočanju s krizo nimamo enakih možnosti, ampak so te obratno-sorazmerne z odgovornostjo za nastalo stanje. Rečeno drugače, tisti, ki so se v preteklosti okoristili s poslabšanjem zdravstvenega sistema (npr. njegovo privatizacijo), so danes v veliko boljšem položaju za soočanje s pandemijo. Odgovorna samoizolacija in družbeno distanciranje je za mnoge slaba šala, saj nimajo ne prostorov izolacije (varnega doma), ne finančne varnosti za nekajtedenski izpad dohodka. Tako je perverzno zahtevati krčenje osebnih stikov in redno umivanje rok od prebivalcev mumbajskega sluma Dharavi, saj v njem na 1 kvadratni milji prebiva skoraj milijon ljudi brez ustrezne infrastrukture.

Te neenake možnosti soočanja s krizo ponazarjajo tudi podatki o samoizolaciji med različnimi družbenimi sloji. Za bolje plačane poklice samoizolacija pomeni delo od doma, medtem ko za tiste na dnu delavske hierarhije predstavlja izgubo dela ali pa delo v oteženih in nevarnih razmerah. Te razredne razlike pri možnosti samoizolacije ponazarjajo tudi podatki iz ZDA, ki kažejo, da so bogatejši sloji pričeli z zadrževanjem doma nekaj dni pred revnimi in da veliko redkeje zapustijo svojo domove Razlika je tudi pri psihološkem soočanju z epidemijo: če višjemu sloju različne varnostne mreže omogočajo, da samoizolacijo razume kot priložnosti za osebnostni razvoj, pa za spodnje plasti družbe predstavlja  predvsem tesnobo, negotovost in strah.

Na koncu pa imamo še mnogotere posledice pandemije. Dotaknili se bomo le zdravstvenih. Tudi tu se kažejo velike razlike med prebivalstvom, čeprav nas tabloidna poročanja o okuženosti zvezdnikov (od NBA igralcev, do vrhovnih predstavnikov držav) prepričujejo, da smo vsi enako ogroženi. Omenjena neenaka zmožnost samoizolacija nakazuje na razredno zaznamovanost širjenja virusa, ki pa ni edina oblika neenakega soočanja z epidemijo. Zdravstvene posledice bodo povezane tudi z neenakim dostopom do zdravstvene oskrbe, kakor tudi do higienskih in zaščitnih sredstev. Ravno tako dobo posledice epidemije povezane s splošnim zdravjem prebivalstva, ki pa je močno razredno zaznamovano. Tako se je razredna delitev vpisala v sama telesa ljudi in se odraža v nižji življenjski dobi in slabšemu zdravstvenemu stanju revnejših. Revni prebivalci so tako v povprečju manj zdravi in s tem bolj podvrženi zapletom pri okuženju s Covid-19. Podatki iz ZDA potrjujejo, da se razredna in rasna razmerja močno prekrivajo. Tako je v Chicagu kar 70% umrlih zaradi Covid-19 temnopoltih, čeprav ti predstavljajo le 29% mestnega prebivalstva.

Opisane neenakosti se dopolnjujejo, pogojujejo in deloma poganjajo druga drugo. Tako so tisti, ki so najmanj odgovorni za nastalo stanje, hkrati tisti, ki se z njim najtežje soočajo in trpijo najhujše posledice. Revni, ki so prej žrtve kot pa zmagovalci privatizacije zdravstva, so hkrati tisti, ki nimajo pogojev za samoizolacijo, čeprav so zaradi slabšega zdravstvenega stanja bolj ogroženi, in bodo v primeru bolezni imeli slabši dostop do primerne zdravstvene oskrbe. Na drugi strani pa so bogati, zmagovalci sistema, ki imajo vire in možnosti za brezskrbno samoizolacijo in so hkrati v najboljšem zdravstvenem stanju za soočanje z virusom. Neenakosti se tako seštevajo. To pa pomeni, da epidemija in soočanje še dodatno poglabljajo neenakosti, čeravno ju prekriva govor o enotnosti, složnosti in skupnosti. Ne, nismo na istem čolnu in ne plujemo v isto smer.

Klemen Ploštajner, sociolog

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s