Nevladne organizacije in COVID-19. Zakaj so (lahko) pomembne za migrante, begunce, nas?

V Sloveniji deluje precejšnje število nevladnih organizacij, nekatere so bolj druge manj znane širši javnosti. Poznajo jih praviloma predvsem tisti prebivalci, ki jih potrebujejo, tisti, ki jim NVO kakorkoli pomagajo pri oskrbi na ravni vsakdanjega življenja in poznajo jih predvsem tisti, ki so od njih deloma ali celo v večji meri odvisni (npr. preskrba s hrano, obleko, šolskimi potrebščinami). Po drugi strani velikokrat ljudje ne poznajo nevladnih organizacij, mnogi jim tudi ne zaupajo. Vendarle menim, da si je v nastajajočih družbenih spremembah (tudi kar se tiče korona virusa) treba priznati, da nevladne organizacije potrebujemo. Potrebujemo jih v družbi in potrebuje jih država, saj velikokrat izvajajo projekte oziroma aktivnosti, ki nadomestijo manko javnih institucij, sicer pristojnih za soočanje in delovanje v okviru konkretnih tematik.

S pojavom virusa COVID-19 so aktivne tudi nevladne organizacije, ki nudijo pomoč pri vsakodnevnih opravilih tistim, ki tega ne morejo storiti, na primer z nudenjem hrane, učno pomočjo, pomoč pri oskrbi stvari iz trgovin ipd. Nekatere NVO pa se poleg skrbi za državljane ukvarjajo bolj specifično tudi z migranti in begunci, ki so v Slovenijo prišli in ostali iz različnih razlogov. Nanje smo, tako se prevladujoče zdi, v vsej tej »korona paniki« skorajda pozabili. Na Slovenski Filantropiji so nam povedali, da nadaljujejo s svojimi programi, vendar v manjšem in drugačnem obsegu. Pravijo, da sedaj v veliki meri pomagajo begunskim družinam oziroma begunskim otrokom pri učenju. Tistim z novo pridobljenim statusom pa tudi pri iskanju stanovanja. V Mariboru so begunci vključeni v projekt »Viški hrane – obrok ljudem, ne smetem«. V Ljubljani so prostovoljci humanitarnega društva UP ostali in še naprej delujejo v Azilnem domu, pove prostovoljka Faila Pašić Bišič.

V nekaterih medijskih objavah se migrante že opisuje kot prenašalce virusa, ali kot tiste, ki bodo ogrozili našo #Ostanidoma kampanjo (o tem več v našem naslednjem blogu v prihajajočih dneh in tednu). Če odštejemo zlonamernost in namerno zavajanje takih medijev ostane evidentno preprosto dejstvo – da lahko doma ostanemo le tisti, ki dom imamo. Smo kot družba popolnoma spregledali položaj delavcev migrantov, ki tudi v korona časih krpajo ceste v centru mesta in ki nimajo druge izbire kot ostati na gradbiščih?! Eden izmed delavcev situacijo na gradbišču pojasni: »Po pravici povedano, mi moramo delati. Mi moremo delati, da bi preživeli, jebiga. Kdor ne pride v službo, je odpuščen.«

Številni delavci iz drugih držav so ostali v »izolaciji na gradbiščih širom Slovenije«, daleč stran od svojih družin in zunaj države. Smo pozabili, smo spregledali, da se tudi migranti in begunci bojijo okužbe? Ali pač za delavce velja, da so imuni? Smo pozabili tudi, da se bombardiranja in vojni spopadi v različnih državah niso ustavili. Da so begunci že nekaj mesecev na poti in so svojo pot pričeli že veliko preden se je pričela pandemija COVID-19.

Obširneje poroča Komunal:

Pisala je Anja Zafošnik

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s