#Ostanidoma. Migracije, begunci in COVID-19

#Ostanidoma. Migracije, begunci in COVID-19

Globalna epidemija koronavirusa  (COVID-19) in vpliv, ki ga ima na naša vsakodnevna življenja, jasno kažejo, da gre za tematiko, ki bo imela daljnosežne ne le (javno)zdravstvene in epidemiološke, temveč tudi družbene, kulturne in ekonomske posledice. Doslej so bile v ospredju predvsem zdravstvene implikacije, ki se nanašajo na preprečevanje in obvladovanje števila okužb in zmanjševanja števila smrtnih izidov. Priporočila globalnih akterjev na področju javnega zdravja,  predvsem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), so bila, četudi so jih vlade v praksi interpretirale in implementirale na različne načine, usmerjena zlasti k zagotavljanju primernih higienskih pogojev za »zajezitev« okužb, na primer z umivanjem rok, s primerno količino tekočine in z ohranjanjem primerne družbene izolacije, to je vzdrževanjem prostorske, fizične razdalje.

Pričakovano se je kmalu pokazalo, da se že na tej ravni zadeve za nekatere skupine prebivalstva močno zapletejo. Kaj naj z ukrepom brezdomci, ki nimajo dostopa do pitne vode, živijo v začasnih in zasilnih bivališčih, ali celo na ulici; kako zagotoviti prostorsko distanco v domovih za starejše osebe, kjer se je s tako imenovano koronakrizo pokazala dolgoletna kadrovska, finančna in infrastrukturna podhranjenost tega področja; kako reševati problematiko žrtev nasilja v družini, ki so zaprte doma s povzročitelji; kako naj ukrepajo delavci migranti v kolektivnih »samskih domovih« (če so v krizi sploh še obdržali zaposlitev); kako naj si pogosto umivajo roke begunke, begunci in otroci v kolektivnih centrih, kjer je le malo prostorov za higieno in le malo vode. In seznam se nadaljuje…

• Kaj se zgodi, če doma nimaš, ali pa ta ni v skladu s trenutno družbeno zaželenimi načini (pre)bivanja?
• V kakšnem svetu živimo, ko načelo #Ostani doma postavimo zunaj prevladujočega družbenega jedra (karkoli že mainstreem society natančno pomeni), na družbeno obrobje?  
• Kakšne so spremenjene družbene realnosti, ko države predpišejo omejitve gibanja, potovanj, javnega zbiranja in celo zapirajo meje? Tokrat za vse, ne le za nekatere.
• Katere nove rasizme in nacionalizme prinaša korona-kriza; kako javnost gleda na Kitajce, Italijane?
• Kako bo nova realnost preoblikovala trge dela in ali bodo migrantski delavci prvi, ki bodo izgubili zaposlitve? Mar niso ključni ravno v sektorjih, ki danes bijejo prve linije boja proti koroni? 
• Kako pandemija vzpostavlja »nove normalnosti« na področju globalnih potovanj, kaj to pomeni za migrante, turiste, novodobne nomade?
• In nazadnje, najpomembnejše, kakšne oblike solidarnosti in pomoči zaznamujejo obdobje korone in ali se bodo nastajajo morda obdržale onkraj krize?

To so bila glavna izhodišča ekipe sociologinj, raziskovalk in študentk, ki se je v začetku karantene v  marcu 2020 virtualno zbrala in dosedanje raziskave migracij in begunstva diskutirala v novi korona-realnosti, ki se dinamično odvija pred očmi. Odločile smo se, da naša razmišljanja zapišemo v tem blogu. Ker verjamemo, da naši odzivi štejejo. In ker nikakor ni sprejemljivo, da bi se korona-realnost spremenila v nevaren (politični) eksperiment, ki bo družbam prinesel manj varnosti, manj svobode, manj kritične refleksije.